Vedno sem občutljiva. Pridejo pa dnevi, ko se občutljivost stopnjuje.
Človek, kot sem jaz, postavlja medosebne odnose med prioritete v življenju. Zame je zelo pomembno, kako se s kom zastopim.
Nekoč mi je prijatelj rekel, da smo si pač ljudje tako različni, da z vsemi se pa ne da biti ravno najboljši prijatelj. Zato ima pač vsak nekaj tistih dobrih prijateljev, veliko kolegov, največ pa znancev. Takrat me je skušal naučiti, naj si ne ženem k srcu, če se ne zastopim z vsakim človekom, ki ga spoznam. In naj si še manj ženem k srcu, če imam jaz nekoga zelo rada, mi je super oseba, a z druge strani ni nobene simpatije, ni razumevanja, ni nič.
Od tedaj, pa čeprav sva se s tem prijateljem v dolgih letih oddaljila, sem se to začela učiti.
Ponavadi mi gre težko, saj se hitro navežem, hitro odprem srce človeku in težko sprejmem, da niso vsi isti. Da obstajajo za nekaterimi prijaznimi obrazi sebičneži, hinavci, hladnokrvneži in kamnosrčneži. Poleg teh pa me 'pogrejejo' tudi ljudje, ki me enostavno, mogoče namerno, mogoče podzavestno, spravljajo ob živce s tem, da delajo natanko to, za kar vejo, da mi gre na jetra. So pa tudi ljudje, ki so čisto v redu, imajo radi mene in Saro, le razumeti ne morejo, da je Sara drugačna in z njo tudi jaz.
Ponavadi na koncu nasrkam jaz. S svojo naivnostjo in prepričanjem, da jih imam kljub vsemu lahko rada in da se bo na koncu že obrnilo. Pa se ne. Le meni se za vsakega posebej spara srce. Za vsakega posebej jočem. Vsakega posebej prebolevam in traja precej dolgo, preden ugotovim, da je imel prijatelj takrat prav.
Vem, da sem se v zadnjih treh letih spremenila. Za kakih 180 stopinj, bi rekel nekdo.
Jaz sem si bolj všeč sedaj, čeprav zelo pogrešam tisto Petro, luštno, zgovorno in vedno preveč veselo, spontano in direktno, včasih pa preveč žalostno, pesimistično in preveč na dnu. Pogrešam ljudi, s katerimi sem nekoč bila.
Nič pa ne pogrešam odnosov s temi ljudmi. Takrat so bili super ljudje. Danes jih je večina čisto istih. Še vedno so super ljudje, a za nekoga drugega. Čeprav je minilo 3 ali 5 let, odkar smo se družili. Jaz pa sem drugačna. Nekoč je treba odrasti, kajne? Nekoč je treba dati mlajšim možnost, da so zunaj dolgo v noč, da se veselijo in smejijo, da so mladostni, naivni in zaljubljeni v vse. Nekoč je treba enostavno iti naprej in zapolniti prostor, ki so nam ga odstopili tisti, ki so bili pred nami tu...
Ne najdem se med ljudmi, ki me obkrožajo. Vedno manj. Sem čisto preveč občutljiva za vse muhe vsakdana. In sem čisto preveč prepričana, da sem stara dovolj, da živim tako, kot živim. In da živim prav. In čisto preveč prepričana, da sem pri 24. popolnoma samostojna in neodvisna oseba.
Kaj je samostojnost in neodvisnost? Marsikateri moj vrstnik bi rekel, da dela preko študenta, ima svoj avto, sam plačuje za bencin in obleke, za kavice in darilca... Mogoče je to le pot k samostojnosti, definitivno pa ni neodvisnost. No, ko sem bila jaz 'v tem', se nisem počutila čisto samostojno. Neodvisno pa se počutim šele sedaj, od letošnjega decembra. Zakaj?
Sedaj sem sprejela nase še zadnje breme, ki me je čakalo pri očetu. Položnice. Oče praktično ne živi več tu, a imela sva dogovor, da ker sem študentka, mi je pač dolžan še pomagati. In je plačeval položnice. Delež mene in moje sestre.
Sedaj sva svoj delež plačali sami. In odslej bo tako. V hiši smo tri odrasle ženske in vsaki pripada tretjina stroškov. Najbolj pošteno in najbolj dokazljivo, da sem s tem tudi neodvisna. Tudi kurilno olje bom tokrat prispevala jaz. Še dobro, da obstaja obročno odplačilo:)
Vem, da mi marsikdo lahko očita s tem, da bi pri 24. že morala imeti diplomo, kot se to počasi dogaja mojim vrstnikom. Zakaj pa sem jaz taka, da ne očitam tem ljudem, ki jim je skoraj edini cilj diploma in nimajo pojma, kaj bo potem? Marsikdo živi v prepričanju, da po diplomi služba pride serijsko. Ne, ne. Tega ni več. Že zdavnaj se je končala pravljica iz osnovnošolskih klopi: Bom naredila maturo, šla na tainta faks in potem delala tointo. Tointo delo je na žalost ponavadi že zdavnaj zasedeno. A ostani naiven, če želiš... Ne očitam ti, če misliš, da fair play še igra in bo nekdo letel s stolčka, ker je tja prilezel preko vez, ti pa izpolnjuješ vse pogoje s papirji. Ne, ne.
Tako nekako je z menoj in ljudmi okoli mene. Vseeno je, ali so si priborili mesto super človeka s fair playom, a trdim delom ali žigom na papirju. Vsi so tu. Nekateri zaradi poštenosti, ki so jo izkazali, drugi zaradi truda, ki so ga vložili vame in tretji enostavno zaradi žiga na papirju.
Vsi so super. Vsak posebej unikaten, edinstven, moj...
Ima pa vsak od teh v sebi nekaj tistega, kar me spravlja v strah, obup, žalost, jezo ali pa ob živce.
Kdo me spravlja v strah?
Danes zvečer grem z njimi ven. Enkratne punce, bejbe, da jim ni para. A kadar je napovedano naše snidenje, par noči ne spim. Le zakaj?
Zato, ker zadnji dve leti nimam pojma, ali sem v družbi zato, ker sem pač tam že od začetka in je to samoumevno ali zato, ker sem vredna te družbe. Nimam pojma, če sem res vredna te družbe. Zakaj? Ker sem ravno ob teh puncah začela spreminjati svoje življenje, vrednote in pogled na svet. Ne, ni se mi postavilo na glavo, prej je stalo vse na glavi:) Sedaj je vse prav, le one se niso obrnile z menoj. Predvsem moja napaka, ker se nisem trudila kljub temu, da me je vzrtajno pihalo stran, ohraniti tesnih stikov. Pretežno njihova, ker me niso skušale povleči nazaj.
In česa me je tukaj strah? Tega, da me enostavno ne razumejo več, da sem postala totalen freak in da jih bom dokončno izgubila, ko bom enkrat dokončno zapustila ves ta mladostni šov.
Kdo me spravlja v obup?
Nekdo, ki ždi med črnim in belim. Ki ne ve, kaj hoče. Ki ne ve, kam gre. Nekdo, ki mu lahko pomagam, a ne pusti. Ne pove, kako. Nekdo, ki misli, da je vse, a je pogosto čisto blizu nule. Nekdo, ki se ne zaveda, da je vsak človek unikat in je vsak človek vreden. Nekdo, ki mu ni jasno, da se svet ne vrti okoli njega. Nekdo, ki me v resnici sploh ni vreden, a se trudim. Le zakaj?
Kdo me spravlja v žalost?
Cela žlahta. Z izjemo tetkice in vsake toliko časa moje tete. In z izjemo otrok. Ostali so že zdavnaj izpadli. Že zdavnaj je bilo, ko niti na začetku niso nič razumeli glede Sare. Ko je človek tako omejen, da ne razume, da so nekatere stvari, okvare in stanja trajna in bolezen ni samo enotedenska bolezen s kihanjem ali čemerkoli... Takrat mi pač zmanjka, kaj naj razlagam? Naj ga pošljem spet v šolo? Naj mu naročim, naj bere knjige ali vsaj revije in časopis? Naj ga nahrulim, da ni vse fuzbal, pivo in televizija, da niso vse samo trači v domači vasi ali kdo bo lepše in ceneje oblečen? Ne, jaz obupam. In ne opiram teme. Never again.
Zame je to poglavje končano. Z njimi. Niti ne razlagam, zakaj naju en teden ni bilo in kje sva bili. Ker ne razumejo niti besede terapija. Ker sem se nekoč samo zelo nasmejala, ko sem dobila vprašanje: 'Petra, zakaj misliš da Sara ne more hodit, lej, saj premika noge... Če jih premika, jih čuti, kajne?...' Ni vse kot v filmih, kjer res vsak na vozičku ne čuti nog.
In pika na i. Človek, ki sem ga prejšnji teden uvrstila mednje. Dovolj je bil dokaz, da noče sprejeti. In dovolj je bilo, da sem zaradi tega zajokala. Ker sem res želela, da sprejme Saro takšno kot je. Da bi razumel, da res nisem jaz tista, ki ji preprečuje hojo s tem, ker je ne postavim na noge in spustim. Bila je pika na i, ko sem povedala za problem s kolkom. Razložila, da bom sedaj spet srtožja, ko jo bo imel kdo drug v rokah. V odgovor pa sem dobila: 'Pač bo malo šantala. Ne moreš ji zdaj zaradi tega preprečit, da bo hodila. Bolje da šanta kot da sploh ne hodi.' Dobesedno. Tako zelo noče razumeti. In jaz, tako zelo žalostna zaradi tega, ker mu ne morem razložiti, da ga Sara tudi brez hoje in vriskanja lahko zabava in osreči. Pa bo moral počakati na zdrave potomce našega rodu...
Kdo me dela jezno?
Človek, ki mi je že nekaj časa najbližje. Pred tremi leti sva dokončno postali najboljši prijateljici, ker ji je bil končno moj fant ok in približno vredu zame. Stoji mi ob strani dan in noč in ko mi je najtežje, je vedno tu. Po dolgem času je končno sprejela tudi Saro točno tako, kot je in se trudi zanjo.
Zakaj me spravlja v jezo? Ker mi je včasih najtežje ravno zaradi nje, ker me ne razume v določenih stvareh. Ker me noče poznati takšne kot sem, ampak takšno, kot si ona želi, da bi jaz bila. Verjetno podobna scena kot v filmih, ko mame forsirajo svoje otroke, da živijo tako, kot so one sanjale. Tako nekako. In jezna sem, ker ji velikokrat to dovolim. Da mi kakšno odločitev nehote vsili. Da mi zbuja slabo vest ob vsaki manjši napakici in nepopolnosti. Da me vodi. zato sem včasih jezna. Tako zelo. A v bistvu ne nanjo. Nase, ker ji to dopuščam.
Kdo mi gre na živce?
Enkrat sem že pisala o osebi, ki me je imela priložnost spoznati, a mi je dala občutek, da me posnema v vsem. Vse lepo in prav, če želi biti v nekaterih pogledih tako unikatna kot jaz, tako super duper in vse... Mene sicer posnemanje spravlja ob živce... Mogoče zato, ker sama nimam nikogar, po komer bi se zgledovala in ga posnemala. No, le moja mami je bila res super, a sem jo premalo poznala, sedaj pa ni človeka, ki bi mi kaj povedal o njej.
No, ta oseba me je spet malo podražila. Posredno, saj neposredno nima možnosti.
Na tale blog zaide povprečno štirikrat dnevno. Zgleda čekira... Pa kaj. A potem nekje zasledim, mogoče čisto nezavedno, nehote, pokomentira skozi svoje oči moje doživljanje. Pa niti ne komentira, a se naredi tako super, kontra meni. Pa kaj, če sem osamljena za božič. Kaj te briga. Pa kaj, če naredim seznam za novo leto. Kaj te briga. Pa kaj, če sem se vprašala, kako je bilo za nazaj? Kaj te briga. Pa kaj, če sem analizirala odnose. Kaj te briga. Pa kaj, če pišem blog? Kaj te briga. Kaj te briga!
To je to, za danes. Nekaj stvari mi je spet padlo v vodo... Prehladi in stanje, na robu bolezni, še kar traja... Vseeno se moram spraviti ven iz toplega domka. Upam, da bo sosed vulkanizer vedel, zakaj je čisto brez sape kolo Sarinega vozička in da bom v omari našla kaj primernega za večerno kavico...
papa
Človek, kot sem jaz, postavlja medosebne odnose med prioritete v življenju. Zame je zelo pomembno, kako se s kom zastopim.
Nekoč mi je prijatelj rekel, da smo si pač ljudje tako različni, da z vsemi se pa ne da biti ravno najboljši prijatelj. Zato ima pač vsak nekaj tistih dobrih prijateljev, veliko kolegov, največ pa znancev. Takrat me je skušal naučiti, naj si ne ženem k srcu, če se ne zastopim z vsakim človekom, ki ga spoznam. In naj si še manj ženem k srcu, če imam jaz nekoga zelo rada, mi je super oseba, a z druge strani ni nobene simpatije, ni razumevanja, ni nič.
Od tedaj, pa čeprav sva se s tem prijateljem v dolgih letih oddaljila, sem se to začela učiti.
Ponavadi mi gre težko, saj se hitro navežem, hitro odprem srce človeku in težko sprejmem, da niso vsi isti. Da obstajajo za nekaterimi prijaznimi obrazi sebičneži, hinavci, hladnokrvneži in kamnosrčneži. Poleg teh pa me 'pogrejejo' tudi ljudje, ki me enostavno, mogoče namerno, mogoče podzavestno, spravljajo ob živce s tem, da delajo natanko to, za kar vejo, da mi gre na jetra. So pa tudi ljudje, ki so čisto v redu, imajo radi mene in Saro, le razumeti ne morejo, da je Sara drugačna in z njo tudi jaz.
Ponavadi na koncu nasrkam jaz. S svojo naivnostjo in prepričanjem, da jih imam kljub vsemu lahko rada in da se bo na koncu že obrnilo. Pa se ne. Le meni se za vsakega posebej spara srce. Za vsakega posebej jočem. Vsakega posebej prebolevam in traja precej dolgo, preden ugotovim, da je imel prijatelj takrat prav.
Vem, da sem se v zadnjih treh letih spremenila. Za kakih 180 stopinj, bi rekel nekdo.
Jaz sem si bolj všeč sedaj, čeprav zelo pogrešam tisto Petro, luštno, zgovorno in vedno preveč veselo, spontano in direktno, včasih pa preveč žalostno, pesimistično in preveč na dnu. Pogrešam ljudi, s katerimi sem nekoč bila.
Nič pa ne pogrešam odnosov s temi ljudmi. Takrat so bili super ljudje. Danes jih je večina čisto istih. Še vedno so super ljudje, a za nekoga drugega. Čeprav je minilo 3 ali 5 let, odkar smo se družili. Jaz pa sem drugačna. Nekoč je treba odrasti, kajne? Nekoč je treba dati mlajšim možnost, da so zunaj dolgo v noč, da se veselijo in smejijo, da so mladostni, naivni in zaljubljeni v vse. Nekoč je treba enostavno iti naprej in zapolniti prostor, ki so nam ga odstopili tisti, ki so bili pred nami tu...
Ne najdem se med ljudmi, ki me obkrožajo. Vedno manj. Sem čisto preveč občutljiva za vse muhe vsakdana. In sem čisto preveč prepričana, da sem stara dovolj, da živim tako, kot živim. In da živim prav. In čisto preveč prepričana, da sem pri 24. popolnoma samostojna in neodvisna oseba.
Kaj je samostojnost in neodvisnost? Marsikateri moj vrstnik bi rekel, da dela preko študenta, ima svoj avto, sam plačuje za bencin in obleke, za kavice in darilca... Mogoče je to le pot k samostojnosti, definitivno pa ni neodvisnost. No, ko sem bila jaz 'v tem', se nisem počutila čisto samostojno. Neodvisno pa se počutim šele sedaj, od letošnjega decembra. Zakaj?
Sedaj sem sprejela nase še zadnje breme, ki me je čakalo pri očetu. Položnice. Oče praktično ne živi več tu, a imela sva dogovor, da ker sem študentka, mi je pač dolžan še pomagati. In je plačeval položnice. Delež mene in moje sestre.
Sedaj sva svoj delež plačali sami. In odslej bo tako. V hiši smo tri odrasle ženske in vsaki pripada tretjina stroškov. Najbolj pošteno in najbolj dokazljivo, da sem s tem tudi neodvisna. Tudi kurilno olje bom tokrat prispevala jaz. Še dobro, da obstaja obročno odplačilo:)
Vem, da mi marsikdo lahko očita s tem, da bi pri 24. že morala imeti diplomo, kot se to počasi dogaja mojim vrstnikom. Zakaj pa sem jaz taka, da ne očitam tem ljudem, ki jim je skoraj edini cilj diploma in nimajo pojma, kaj bo potem? Marsikdo živi v prepričanju, da po diplomi služba pride serijsko. Ne, ne. Tega ni več. Že zdavnaj se je končala pravljica iz osnovnošolskih klopi: Bom naredila maturo, šla na tainta faks in potem delala tointo. Tointo delo je na žalost ponavadi že zdavnaj zasedeno. A ostani naiven, če želiš... Ne očitam ti, če misliš, da fair play še igra in bo nekdo letel s stolčka, ker je tja prilezel preko vez, ti pa izpolnjuješ vse pogoje s papirji. Ne, ne.
Tako nekako je z menoj in ljudmi okoli mene. Vseeno je, ali so si priborili mesto super človeka s fair playom, a trdim delom ali žigom na papirju. Vsi so tu. Nekateri zaradi poštenosti, ki so jo izkazali, drugi zaradi truda, ki so ga vložili vame in tretji enostavno zaradi žiga na papirju.
Vsi so super. Vsak posebej unikaten, edinstven, moj...
Ima pa vsak od teh v sebi nekaj tistega, kar me spravlja v strah, obup, žalost, jezo ali pa ob živce.
Kdo me spravlja v strah?
Danes zvečer grem z njimi ven. Enkratne punce, bejbe, da jim ni para. A kadar je napovedano naše snidenje, par noči ne spim. Le zakaj?
Zato, ker zadnji dve leti nimam pojma, ali sem v družbi zato, ker sem pač tam že od začetka in je to samoumevno ali zato, ker sem vredna te družbe. Nimam pojma, če sem res vredna te družbe. Zakaj? Ker sem ravno ob teh puncah začela spreminjati svoje življenje, vrednote in pogled na svet. Ne, ni se mi postavilo na glavo, prej je stalo vse na glavi:) Sedaj je vse prav, le one se niso obrnile z menoj. Predvsem moja napaka, ker se nisem trudila kljub temu, da me je vzrtajno pihalo stran, ohraniti tesnih stikov. Pretežno njihova, ker me niso skušale povleči nazaj.
In česa me je tukaj strah? Tega, da me enostavno ne razumejo več, da sem postala totalen freak in da jih bom dokončno izgubila, ko bom enkrat dokončno zapustila ves ta mladostni šov.
Kdo me spravlja v obup?
Nekdo, ki ždi med črnim in belim. Ki ne ve, kaj hoče. Ki ne ve, kam gre. Nekdo, ki mu lahko pomagam, a ne pusti. Ne pove, kako. Nekdo, ki misli, da je vse, a je pogosto čisto blizu nule. Nekdo, ki se ne zaveda, da je vsak človek unikat in je vsak človek vreden. Nekdo, ki mu ni jasno, da se svet ne vrti okoli njega. Nekdo, ki me v resnici sploh ni vreden, a se trudim. Le zakaj?
Kdo me spravlja v žalost?
Cela žlahta. Z izjemo tetkice in vsake toliko časa moje tete. In z izjemo otrok. Ostali so že zdavnaj izpadli. Že zdavnaj je bilo, ko niti na začetku niso nič razumeli glede Sare. Ko je človek tako omejen, da ne razume, da so nekatere stvari, okvare in stanja trajna in bolezen ni samo enotedenska bolezen s kihanjem ali čemerkoli... Takrat mi pač zmanjka, kaj naj razlagam? Naj ga pošljem spet v šolo? Naj mu naročim, naj bere knjige ali vsaj revije in časopis? Naj ga nahrulim, da ni vse fuzbal, pivo in televizija, da niso vse samo trači v domači vasi ali kdo bo lepše in ceneje oblečen? Ne, jaz obupam. In ne opiram teme. Never again.
Zame je to poglavje končano. Z njimi. Niti ne razlagam, zakaj naju en teden ni bilo in kje sva bili. Ker ne razumejo niti besede terapija. Ker sem se nekoč samo zelo nasmejala, ko sem dobila vprašanje: 'Petra, zakaj misliš da Sara ne more hodit, lej, saj premika noge... Če jih premika, jih čuti, kajne?...' Ni vse kot v filmih, kjer res vsak na vozičku ne čuti nog.
In pika na i. Človek, ki sem ga prejšnji teden uvrstila mednje. Dovolj je bil dokaz, da noče sprejeti. In dovolj je bilo, da sem zaradi tega zajokala. Ker sem res želela, da sprejme Saro takšno kot je. Da bi razumel, da res nisem jaz tista, ki ji preprečuje hojo s tem, ker je ne postavim na noge in spustim. Bila je pika na i, ko sem povedala za problem s kolkom. Razložila, da bom sedaj spet srtožja, ko jo bo imel kdo drug v rokah. V odgovor pa sem dobila: 'Pač bo malo šantala. Ne moreš ji zdaj zaradi tega preprečit, da bo hodila. Bolje da šanta kot da sploh ne hodi.' Dobesedno. Tako zelo noče razumeti. In jaz, tako zelo žalostna zaradi tega, ker mu ne morem razložiti, da ga Sara tudi brez hoje in vriskanja lahko zabava in osreči. Pa bo moral počakati na zdrave potomce našega rodu...
Kdo me dela jezno?
Človek, ki mi je že nekaj časa najbližje. Pred tremi leti sva dokončno postali najboljši prijateljici, ker ji je bil končno moj fant ok in približno vredu zame. Stoji mi ob strani dan in noč in ko mi je najtežje, je vedno tu. Po dolgem času je končno sprejela tudi Saro točno tako, kot je in se trudi zanjo.
Zakaj me spravlja v jezo? Ker mi je včasih najtežje ravno zaradi nje, ker me ne razume v določenih stvareh. Ker me noče poznati takšne kot sem, ampak takšno, kot si ona želi, da bi jaz bila. Verjetno podobna scena kot v filmih, ko mame forsirajo svoje otroke, da živijo tako, kot so one sanjale. Tako nekako. In jezna sem, ker ji velikokrat to dovolim. Da mi kakšno odločitev nehote vsili. Da mi zbuja slabo vest ob vsaki manjši napakici in nepopolnosti. Da me vodi. zato sem včasih jezna. Tako zelo. A v bistvu ne nanjo. Nase, ker ji to dopuščam.
Kdo mi gre na živce?
Enkrat sem že pisala o osebi, ki me je imela priložnost spoznati, a mi je dala občutek, da me posnema v vsem. Vse lepo in prav, če želi biti v nekaterih pogledih tako unikatna kot jaz, tako super duper in vse... Mene sicer posnemanje spravlja ob živce... Mogoče zato, ker sama nimam nikogar, po komer bi se zgledovala in ga posnemala. No, le moja mami je bila res super, a sem jo premalo poznala, sedaj pa ni človeka, ki bi mi kaj povedal o njej.
No, ta oseba me je spet malo podražila. Posredno, saj neposredno nima možnosti.
Na tale blog zaide povprečno štirikrat dnevno. Zgleda čekira... Pa kaj. A potem nekje zasledim, mogoče čisto nezavedno, nehote, pokomentira skozi svoje oči moje doživljanje. Pa niti ne komentira, a se naredi tako super, kontra meni. Pa kaj, če sem osamljena za božič. Kaj te briga. Pa kaj, če naredim seznam za novo leto. Kaj te briga. Pa kaj, če sem se vprašala, kako je bilo za nazaj? Kaj te briga. Pa kaj, če sem analizirala odnose. Kaj te briga. Pa kaj, če pišem blog? Kaj te briga. Kaj te briga!
To je to, za danes. Nekaj stvari mi je spet padlo v vodo... Prehladi in stanje, na robu bolezni, še kar traja... Vseeno se moram spraviti ven iz toplega domka. Upam, da bo sosed vulkanizer vedel, zakaj je čisto brez sape kolo Sarinega vozička in da bom v omari našla kaj primernega za večerno kavico...
papa
15 comments:
Načeloma ne odgovarjam na take provokacije in tudi tokrat bom najbrž naredila napako ker bom, ampak človek ima pravico povedati tudi svoje mnenje in se postaviti zase.
Prvič: hvala za šalo dneva o posnemanju. Nikoli v življenju nisem želela in nisem posnemala nikogar in tudi slučajno se mi ne sanja v čem bi jaz lahko posnemala tebe. Resno. Lahko pa si to misliš, če to pomaga k tvojemu boljšemu počutju.
Drugič : na blog pišem zelo poredko, vsak dan pa, kadar se vsedem za računalnik, prečekiram VSE bloge na moji povezavi. Če te zanima še bolj natančno: vsakič avtomatsko preklikam vse povezave, neglede na to, ali sem blog tisti dan že prebrala ali ne. In še več: včasih se mi kako okno po nesreči zapre in zato kliknem nanj še enkrat. In še en klik več :)In od tu tvoja teza o mojem čekiranju. Hvala pa za redno sledenje mojemu IP-ju.
Tretjič: ne samo na tvojem, ampak na mnogih blogih so teme o osamljenosti, k mojem doživljanju o praznikih, pa so me spodbudili razni prispevki na forumu Enostarševskih družin. In tudi slučajno ne vem, zakaj bi me mogel nekdo napadati, ker nekaj napišem.
Petra, cel svet se pač ne vrti okrog tebe, nekateri pač živimo svoje življenje in ni vsaka stvar, ki jo naredimo namenjena zato, da bomo tebi škodovali ali karkoli pač si ti domišljaš.
In ta komentar ni mišljen zlonamreno, me pa malo podraži, da si nekdo misli take stvari o meni ali jih še celo gre napisat, še posbej ker v njih ni resnice. Vem, da ni napisano poimensko in da redkokdo ve, da si mislila mene, ampak meni je dovolj da to vem jaz.
Tudi se ne trudi iskati nekih skritih sporočil in analizirati mojim besed, ker sem napisala točno tisto kar mislim. Nič več in nič manj.
Lep pozdrav
Ines Novak
Ok...a je dovoljeno pokomentirati komentar?
Petra ne sekiraj se, očitno imaš popolnoma prav, sicer ne bi napisala kilometerskega opravičila in zagovarjanja svojih dejanj...brez zamere, ampak zgoraj napisano je samo to in nič več!
Rada pa bi te upogumila za danes zvečer. Jaz se ga najbolj veselim ravno zaradi tebe, da te bom spet videla...no pa vse druge bejbe tudi, ampak tebe pa najbolj! Pa vem česa te je strah...
vem da če ne bi bilo tebe in Špele, bi bilo mene tudi kar malo strah v družbi vseh ostalih. Ravno zaradi tega kar si napisala - počasi ne spadamo več v nek krog ljudi pa četudi si to želimo. No, jaz sem se v tvoji družbi vedno z lahkoto našla in zato se res veselim današnje kavice. Glavo pokonci, strah pa pusti doma!
Ne, mala princesa, žal nimaš prav. S tem sem samo želela povedati, da so v postu neresnice in moja dejanja prikrojena resnici druge osebe, ki si očitno moja dejanja razlaga drugače.
Poskušala sem na lep način stvari obrazložiti, ampak očitno tu velja samo ena resnica in to očitno ni moja, saj jaz definitvno ne morem vedet zakaj sem določeno stvar napisala ali kam klinila, kajne?
Poleg tega se mi zdi zelo nepravično, da se naokoli pišejo o meni stvari, ki ne držijo.
No comment...
Inča, si pomislila, da nisem pisala o tebi? No, vključi prosim to možnost, čeprav si mi pa s komentarjem dala možnost pomisliti ravno nate...
Pa brez zamere.
papa
A je zares primerno mesto za takšno razpravljanje tukaj? Ali bi se punci o tem raje pogovorili drugače?
No jaz bi tudi pokomentirala stvar. prvič: nikjer ne piše točno za katero osebo gre. In ker ne poznam celotnega problema se tudi ne oziram na to kdo piše o kom in kdo je kaj naredil. Petra je pač napisala svoje trenutno počutje, stanje, pač je izliza svojo ''jezo'' na blog. In, kaj pol? A je kaj narobe? Blog je njen in lahko dejansko piše kar želi, dokler ni poimensko, lahko piše tudi o meni...če pa bom zaznala, da je napisala nekaj morda o meni, ji bom to povedala v obraz ali pa poslala sms, mail kakorkoli...
Ne vem, to je moje mnenje. Hvala bogu, da se ima komu tkole zaupat.
Hvala bogu, da smo si ljudje različni in da vsi ne maramo in razumemo vseh. Js tut ne razumm ene osebe, ker se ne zna lepo obnašat, ker ne pozna osnovnih manir, bontona o osebnem krogu, vpadanju v besedo ipd... ampak dokler ga ne poimenujem je to lahko moj bratranec, moj sodelavec, moj sosed, prijatelj...boste tudi mene napadli?
Pa kaj pol, če je napisala, koga sovraži, kdo jo jezi, kdo živcira. Hvala bogu da nam zaupa take skrivnosti, morda se ta oseba najde v njenem postu in poizkusi razmiliti o stvari s Petrine strani in mooooordaaaaaa ta oseba spremeni ali vsaj poizkusi spremeniti svoj način življenja. Zakaj bi ga mogla ravno Petra? Pa kaj pol, če je Sara''mal drugačna'' (oprosti za izraz), prisrčna je pa lih tko, smejat se lih tko zna, ma lih tko oči nos usta roke kot jaz in vsi ostali.
Petra tebi pa samo to, človek se spreminja in z leti odrašča. Morda si prerasla določene osebe ali pa si ugotovila, da enostavno nimate več skupnih interesov. In, če prijatelji ne sprejmejo Sare, potem ne sprejemajo tebe...
Želim ti pa, da se imaš zvečer neznansko superduper in da se boš počutla fajn sproščeno in da se sprostiš na drugačen način :)
Če pa večer propade pa prid u Šk.Loko na kuhanca, pa na Saro ne pozabi :)
Mateja! Lahko pridem še jaz in the whole my family na kuhanca? :)
No ja, povem še enkrat, čeprav sem že miljontavžentkrat... res imam blog predvsem zato, kakor je napisala Mateja, da vsaj nekam dam vse tisto, kar ostane v meni, ker nekaterih stvari ne morem povedat nikomur. S tem postom nisem hotela nikogar posebno določiti, nekatere osebe se z lahkoto prepoznajo (naprimer najboljsa prijateljica, ki je samo ena in itak vsem znana, pa zlahta, ki je tut samo ena, kajne?), druge so opisane v neosebni obliki... Ce bi ze hotela, da se kdo prepozna, bi napisala bolj direktno... Ce s kom nebi imela poravnanih racunov, jih ne bi poravnavala tukaj. Navedene osebe so ze pred nastankom tega posta slisale vse napisano ustno, osebno, direktno. Torej, ce me nisi slisal ali srecal, potem nisem pisala o tebi. Za vse, ki ne veste, Inče nisem videla že od avgusta, torej lahko sklepate, da ona ni vpletena.
In še to, od vpletenih jih le nekaj bere blog, nihče nikoli nič ne komentira, zato tudi zdaj ne bodo. Ker imamo razčiščene odnose.
Le v vednost in upam, da sem pokurila tistega nekaj ognja in jeze, ki se je razpasla nad mano.
Prvotni namen ni bil tak.
Pozdravčke!
Mateja! Na kuhančka pa se bova enkrat povabile! Lahko celo skupaj s Tinetovo familijo, če so za? Včeraj je kavica uspela 100%, danes pa ne vem več, ali ima Sara škrlatinko ali le kako muho od hrane... V glavnem, smo pikasti:)
papa!
Ja zakaj pa ne, več k nas bo bolš bo,hihi.
Drugo leto. Z novim aftkom. :) Ampak res!! :)
JA LE PRIDTE KUKR VS JE :) Škofja Loka tut ni tok mejhna tko da če usi lublančani pridejo jh mamo kam dat.hihi. a bo dedek mraz brmbrm prnesu :) lepo. SREČNO IN VARNO VOŽNJO...
Tko, bom se jaz mal iskrena :o) Se ne prepoznam v nobenem zapisu, da ne bo pomote, ker se niti ne poznava :o)
Sem se pa veselila tisto soboto zadnjic, da te bom spoznala, srecala se v zivo, ceprav me je bilo, iskreno povedano, kar malo strah - pac, po prebranem tukaj gor. In seveda se nisem hotela vsiljevat. Ze zaradi tega dejstva, kot si ga ti napisala zgoraj, da nam je lahko veliko ljudi kul, mi gremo pa njim na zivce. In tega je prav na netu orgomno.
Vsakic rada prebrem tvoj blog, ceprav so zapisi ponavadi doooooolgi. Ampak jaz to opravicujem s tem, da ce ze knjig ne berem, preberem pa skoraj vsak dan bloge, ki jih imam na blog listi na svojem blogu, pa se tiste pasje pa kdaj se kakega pri kom poklikam.
LP, Riba
Riba, zdaj pa si mi dala misliti... Res pisem na dolgo, to ze od nekdaj in gre tudi meni vcasih posteno na zivce (tudi pri maturi sem imela zaradi tega nemalo problemov-vse predolgo:()... Ne vem pa, cesa te je bilo strah... A delujem grozno, strogo,... hmmm, kako sploh delujem?
Ko si ti meni rekla, da si Ribica, sem bila ful zacudena, ker si nisem predstavljala tako zelo neznega bitja. Si pa tvoje poste zdaj malo bolj 'v zivo' preberem in se vedno z velikim veseljem:)
Hmmm, me pa res zanima, ker nisi edina, od katere slisim nekaj na to temo: da te je strah 'mene'... Hmm...
papa:)
(ne grizem)
Ne, sej me ni bilo strah skoz, pa da bi mi kaj naredila, hehe :o) Sam tko, ne vem, sem te ful zelela spoznat, pa nisem vedla, ce je tebi do tega. :o)
Ne vem, ti ne znam opisat. :o) Se mi ne zdis grozna, stroga pa SPLOH ne delujes :o) Vsaj meni ne. Meni prej ful prijazna, tko, na prvi pogled ..
Post a Comment