HMMM...

S Saro se vedno prakticirava potepanje=) Pa se prav fino je. Vceraj sva v Domzalskem Meckatorju spoznali Nives in njeno Gajo, prav fletne sta tedve punce=) In Sara je prav zadovoljna, ko spoznava nove obraze, sploh ce so to otroci. Na poti iz Domzal sem prav veselo ugotovila, da je Gaja res ful lepo vzgojena. K Lumpiju se gre igrat, v delavnici je naredila cudovitega zelenega dinozavra in lepo uboga svojo mamico. No, saj je tudi lumpasta, ampak to spada zraven. To tako rada vidim, take otroke, pa mamice zraven, ki imajo glede vzgoje poslihtano. Seveda se sigurno porajajo strahovi, 'kako' in 'kaj pa ce...' ampak ravno tak strah je tisti zdrav, da stars pomisli in razmisli o najboljsi varianti, da si zacrta pot, po kateri bo peljal svojega otroka v zivljenje. Tako tudi opazam pri Incibinci, da bo njen Lovro vedno pod budnim ocesom mamice, ki za vsak narejen korak vnaprej pomisli. Tudi ona ima super stalisca glede vzgoje. In sploh v zadnjem casu opazujem mamice, ki jih poznam: vecina, s katerimi se poznam, ima dobre temelje za super vzgojo. Prva od mamic, ki sem jo spoznala sele v materinstvu, je bila Tina. Njo se vedno obcudujem, kako mocna in trdna osebnost se skriva v njej. In kako ji rata ziveti cisto svoje zivljenje, svoje sanje skupaj z njeno Laro. In Teja, ona je tudi ene sorte 'biblija' materinstva. Ima tako mocno karmo, da ti da mislit=) Se mi zdi, da je v danasnjem casu, v tem svetu vedno vec pa primerov, ko nezavedno otrok postane 'sef' druzine. Poznam vsaj stiri primere, kjer je tako. Dobro vem, da starsi niso imeli takega cilja in da se zelo trudijo z vzgojo. Ti mogoce se bolj, a pri njih je vsak majhen spodrsljaj vidna posledica. Mislim, da imajo karakterji tu kar veliko vlogo. Tako karakter starsev kot otrok. Saj veste kaj mislim. Tudi otrok zna biti trmast in vsak otrok probava doseci svoje. Ampak tu nastopi starsevstvo. Mame smo si zelo razlicne. Poznam mamo, ki hcerko vedno sprasuje, kaj bo, ali bo to ali ono, ponudi se tretje. Tezko je ob tem misliti, da bo otrok prej ko slej sprejel ponujeno. Ce ponudis veliko, das ogromno moznosti, bo zagrabil. Tako bojo meje vedno manjse in pricakovanja vecja. Na koncu bo otrok sam dolocil, kaj bo pocel in kaj jedel, ne bo se oziral na to, da mogoce ni dobro ziveti od bonbonov ter gledanja risank. Na koncu celo mama rece, da drugega pac ne mara jesti, ceprav bi mogoce otrok z veseljem vse drugo pojedel, a nima komande. Ce je meja ze od zacetka, ko se stars zaveda, da otroka usmeri v dejavnost, mu ponudi najvec dve stvari in ne dovoli zmisljevanja, potem otrok pac to sprejme. In tu so meje osnovane tako, da je stars sef. Tako otrok zivi od sadja, zelenjave, mesa in malo bonbonckov. Dejavnosti so raznolike, take, ki spodbujajo razvoj in kazejo pot v kasnejso samostojnost. Primer omenjene mame ni 'obsodba', da dela narobe. Ker karakter, pocutje, lastno zavedanje tu igrajo pomembno vlogo. Ta mama je sebe navezala na hcerko, mala ji pomeni vse, zato ji zeli nuditi cimvec. Zaradi tega popusca, ne postavlja kakih strogih meja... Mislim, da ima v sebi strah, ce bo stroga mati, da je hci ne bo vec marala. Moje stalisce glede tega: otroke imamo zato, da imamo mi njih radi in ne oni nas. To mi je nekoc rekel Sandi. In res je, od otroka ne moremo zahtevati povratne ljubezni, saj nas imajo radi kot starse. Vazno je, da jim mi pokazemo, dajemo zgled, ce nam to rata, nas bojo imeli najraje na svetu=) Pa da ne bom govorila samo o drugih mamah. Tudi sama kot mama precej razmisljam o tem, kako vzgojiti Saro. Po eni strani mi je malo lazje zaradi Sarinega stanja. Ker je zelo odvisna od pomoci drugih, tudi tako uboga. Je zelo priden otrok, kar je tudi posledica njene bolezni. Saj niti nima moznosti steci stran, da bi jo morala jaz loviti. Nima moci zagrabiti bobi palcke na mizi namesto kosila. Ne more s kricanjem zahtevati pozornosti, ko jaz pijem kavo. Pa vendar imam tudi jaz ravno tako tezko nalogo, kot vsak stars: vzgojiti otroka v dobro osebnost, ga pripraviti na samostojnost. V svoji glavi imam vedno misel, kako in kaj. Vcasih ravno v napacnem trenutku ta misel skoci na dopust=) Pa vseeno: trudim se postavljati realne meje. Da ji bo samoumevno, da jemo vso hrano, ne le najboljso in najslajso. Da ji bo samoumevno, da so vse igrace enakovredne, tako pliskoti za stisnit, knjigice za treniranje mozganov, kot lesene in tiste zogice za sestavljanje, pri katerih je treba malo tudi pomisliti, ker imajo svoj namen. Da ji bo samoumevno, da ne bo vedno mama tista, ki bo ob njej, da mora ubogati tudi druge in jih ne 'testirati' pri postavljanju meja. Vse to mame zacinimo z ljubeznijo, vsakdanjim smehom ter predvsem z zgledom. To je del moje predstave o vzgoji. Ce mi bo ratalo, bom napisala, ko bom babica=) Najlepse pozdravcke iz Smarce!