SKOMINI

Ja, ja, ravnokar me je Spelca z sms-om presenetila: je na morju in valda mi mora naredit mal skominov! Ampak jutri gremo tudi mi na obalo, Sarčiko čaka terapija pri g.Jermanu, potem pa hitro v Portorož, da damo vse štiri od sebe=)


Zadnje dni mi kar nekaj stvari in dogodkov dela skomine. Tiste pozitivne in negativne, skomine namreč. Malo brskanja po blogih, prebiranje Ringaraje, opazovanje Ule čez okno... vse to mi je v glavi sestavljalo tale post. Namreč, ODNOSI. Med ljudmi.


Ko berem bloge (to bi bila lahko nova tema, kako sem nekako 'padla not' v tole bloganje) in sledim čveku na Ringaraji, so vsi popolni. Imajo probleme in težave, tudi kdo se najde ki si jih naredi, a vseeno, so popolni. Zame. Ker včasih pomislim, kaj sem spet napisala sem gor, kakšne traparije krasijo moj blog, drugi pa pišejo o resnih zadevah, premišljujejo o življenjskih temah in se jim stalno dogaja oh in sploh. Enkrat sem celo prebrala na nekem blogu, da je opisovanje dogodkov, kaj se ti dogaja, navajam, 'puhlo in lahkotno pisanje, kot spis v šoli...'. Ja no, mogoče je res, a ta poved ima lahko mnogo pomenov. Tudi jaz pišem kaj se pri nas dogaja, kaj se mi podi po glavi, kaj si o kakšni stvari mislim, kaj čutim. Pa nimam občutka da bi sedela za šolsko klopjo in pisala spis. Niti da bi bilo to lahkotno pisanje: saj madonca, pišem o sebi, ne o neki tretji stvari, ki se me ne zadeva. Tu pustim delček sebe, vsak objavljen post mi je mogoče čisto malo mučen, ker čakam odziv. Čakam, da mi nekdo pove kako sem smotana ipd. ...


Drugi skomin je pri forumih. Imela sem obdobje, ko nisem bila le bežna obiskovalka forumov, ko nisem le brala. Imela sem obdobje kakih dveh ali treh mesecev, ko sem 'padla not' v forum enostarševskih družin. Pisala sem svašta, vedno sem imela nekaj za dodat, za pripomnit. Zdaj pa niti ni več nobene pametne teme, take za razmišljat in debatirat na dolgo in široko... No, na raznoraznih forumih sem dobila vtis, da ima skoraj vsaka mamica nekje starše ali taščice, ali neko drugo sorodstvo ali prijatelje, ki ji občasno pazijo otroka. Ali da se vsaj vsake toliko časa razbremeni in ni 24h/dan pri malčku. To opazujem tudi pri naših sosedih. Ula ima štiri stare starše, ki vedno pazijo nanjo. Prepogosto pa mi gre v nos, zakaj jo pazijo tudi ob vikendih, ko sta mami in ati doma, pa imata že pospravljeno. Enkrat sem vprašala, kako to, da jo merkajo, pa mi je mami odgovorila, da rabi čas zase.
Ta teden sem vsak dan s tetkico planirala, da bo vzela Saro v četrtek popoldan. Toliko, da bi jaz enkrat za vselej uspela pospraviti omare. No, pa je Sara poskrbela, da je celo popoldne spala in tako so omare spale z njo. Pa smo se zmenile za danes. Me prav zanima, kako bo. Če bo tetkica sploh prišla pravočasno domov. In če bosta zunaj kaj več kot eno uro. Kajti v eni uri res ne morem pospraviti cele sobe cunj, izsesati zraka iz SpaceBag vreč in zložiti na police poletnih, lahkotnih oblačilc. Razmišljam pa tudi, da bi mi presneto dobro delo, če bi imela kje koga, ki bi mi kdaj popazil na Saro, da bi jaz odsmrčala kakšno kitico ali dve. Ali da bi se enkrat sama odpravila na kavo ali sladoled. Ali da ji nebi bilo treba hodit z menoj na socialo, k odvetniku, k zdravniku... To bi bilo super. Samo takega človeka nimam ob sebi:(

No, tretji skomin je že malo napeljan v drugem. Kako do zadnjega trenutka čakam, kakšne plane ima tetkica. Ona nikoli ne pomisli, da se mogoče že cel teden menimo, kam bomo šle v nedeljo. ne pomisli, da jo kdaj pa kdaj prosim, če bo pazila Saro ker imam jaz zdravnika. V kolikor dobi ponudbo za na kavo, ali ima željo it po dolgih 'afterwork' nakupih, vse dogovore pozabi. In sedaj, ko so spet prazniki: Kake tri tedne mi je govorila, kam bomo šle 27., kako bomo vse praznike preživele skupaj in naj se jaz s prijateljicami zmenim za druge dneve... Nakar je včeraj zvečer čisto pozabila na to in s Saro sva ostali sami.
Sicer je to super tetkica, ko jo res nujno rabim, je vedno ob meni. Ampak včasih mi grejo kocine pokonci, ko tri tedne govorimo, kam vse bomo šle, potem pa gladko pozabi. Po vrhu pa vedno naredi tako, da sami ostaneva zadnji trenutek, ko se ne morem več meniti za 'last minute' s kakšno prijateljico. Čeprav bi mogoče jaz lahko bila malo bolj pametna in vedela, da tudi ona rabi čas zase, za svojo ljubezen in se nebi toliko sekirala za podrte načrte...

Toliko za danes, vseeno je en čudovit dan in komaj čakam, da se Sarč zbudi in greva novim dogodivščinam naproti=)

Pozdravčke!