MORJE

Zjutraj me najprej popade mala majčkena jeza. Nikoli ne morem zastopit te logike:
Trije naenkrat vstanejo, eden izmed njih je majhen otrok, ki potrebuje dve tuji roki da ga zrihtata.
Pa prvi sklepa, da čez eno uro odrinejo od doma. Ta prvi lagano uredi vse svoje jutranje obveznosti... Ena ura je več kot dovolj za to. In ta drugi z otrokom? On mora pripraviti vse zase in za otroka. Dela je za dva, dvakrat zajtrk, dvakrat ga pojesti, dvakrat umivanje in dvakrat oblačenje. V tej pičli uri odpade luksuzno tuširanje in standardnih 15 minut pred omaro za izbiro oblačil.
Ko sedejo v avto, prvi človek preverja, ali je vse, pa zakaj ne to, zakaj ne ono. Na koncu še, zakaj je drugi človek spet tako oblečen in zakaj ne drugače?
Groza!
Taka so pri nas jutra, ko se kam 'na veliko' odpravljamo=)
Med potjo se vse omehča, jeza ostane doma in otrok spravlja vse po vrsti v smeh=)
V Kopru smo čakale več kot eno uro na vrsto pri našem alternativcu. Amak se je splačalo. Učinek njegovih rok je na Sari takoj viden.
In opa: Portorož, prihajamo! V prvem zamahu smo našle zastonj parkirno mesto v središču mesta=) Le ljudje nas malo čudno gledajo, ker parkiramo na invalidskem, pa brez tistega vozička z velikimi kolesi. Se bodo že socializirali, si rečem. Tako se odpravimo proti našemu kotičku pod mladimi borovci... Med potjo srečamo Jaka in Kajo: Jaka je že v vodi - do riti. Če njegovih staršev ne moti, tudi mene ne. Važno da ni moj otrok in da lahko gledam stran. Vmes Sara že zaspi, a jo neko ropotanje v bližini prestraši in spravi v jok. Kmalu se namestimo v naši senčiki, a Sara je jezna=) Zaposlimo tetkico, saj ima do ponedeljka še rejništvo plačano. jaz se zleknem na sonce v upanju na kakšen lep odtenek rjave barve na moji koži. Ah, sonce se me je spet ognilo v velikem loku! Tetkica pa je končno uspavala Sarčiko in zdaj tudi jaz malo zadremam. Kako paše! Nadoknadila sem za nekaj dni, čeprav mi še vedno manjka nekaj kitic=) Spočite smo se odpravile na drug konec plaže, kjer smo Sari servirali kosilo. Pridna punca vse poje=) In potem, nekaj pred peto popoldan mi je bilo že čudno, da ima otrok suho plenico. Tako jo tetkica nese v en simpatičen kot, kjer Sara presenetljivo opravi svoje, vse potrebe. Madonca se mi je zdelo, tako majhna, pa se že tako lepo odvaja od pleničke=) Po slastni polovici pice smo se odpeljale proti domu. Bilo je zanimivo, zabavno in predvsem prijetno utrujajoče=)
Vmes sem pa pobrala še veliko zamisli, kaj bo ta teden krasilo moj blog.

Morske pozdravčke!