SPREHOD

Danes bi lahko sicer razglabljala o pereči tematiki ali trenutnem dogajanju...
Pa bom ucvrla pot nekje vmes, ki zadeva oboje=)

Zjutraj sva šle s Saro na nevrofizioterapijo. Tokrat sva šle kar k Jani domov,
saj danes terapije v zdravstvenih domovih ni. In šle sva peš. Torej, kaj je tu takega, se sprašujete? Nič, le to, da sem prvič po skoraj 11.mesecih z vozičkom iz dvorišča zavila na drugo stran ulice. Na tisto stran, ki se je peš do sedaj nisem upala dotakniti. Danes sem se morala soočiti s svojim strahom. Pred očmi se mi je zavrtel že miljonkrat viden prizor tiste nedelje, ko me je na koncu ulice čakala Usoda. Že v lanskem poletju so sicer takoj naredili pločnik in prehod za pešce (ki pa je že precej zabrisan, skorajda se ga ne vidi več), a jaz sem odlašala. Že z avtomobilom me je pri izvozu iz ulice vedno spreletaval srh.

No, na križišču sem najbolj previdno zavila z vozičkom na pločnik in se podzavestno pogovarjala s Saro. Tako me je bilo strah, zdelo se mi je, da na drugi strani ceste še vedno gori na desetine svečk, v vsakem koraku sem slišala škripanje zavor in pred očmi se mi je odvijal film, tako hitro, a hkrati tako počasi.
Pri prehodu za pešče sva uspešno prišli čez. Oddahnila sem si, saj je polovica že za nama, pa čeprav je bilo le nekaj metrov. Sedaj sem lahko upočasnila korak in zadihala. Čeprav se mi zdi, da se fizično to ni zgodilo, le v glavi. Do te točke sem imela namreč občutek, kot da tečem maraton, vsa premočena, prestrašena, a nikamor ne pridem. Kot v groznih sanjah.
Do Duplice sva hodili več kot pol ure, lansko leto ob takem času pa le kakih deset minutk. To me je opomnilo, da nisem več tako hitra. Zame je normalno hiter sprehod hitra hoja. Kar je hitrejšega, se mi še dva dni pozna tako vizualno na nogi kot v bolečinah.

A prišli sva le=) In nazaj tudi. Ugotovila sem, kako bolj sem sedaj previdna. In kako se mi v glavi vrti film pri prečkanju ceste. Hudo pa mi je, ko vidim, kako brezskrbno se sprehajajo drugi.
Saj sem bila jaz ista, celo na cesto sem se z vozičkom umikala stari gospe. Nikoli niti pomislila nisem, da voznik ne gleda naprej, da se itak nebi mogel ustaviti tudi pri pravilni hitrosti ne, da motoristom ni zanimivo voziti 'le' 70km/h... Nisem pomislila na nevarnost do te mere. Le toliko, kot se vedno opozarja- bo gneča, pazi čez cesto, opazuj okoli in podobno...
Kako naj človek ve, da v lepem nedeljskem jutru nekdo namerava iti na pot, s težkim motorjem, s seboj vzeti prijatelja, po vrhu je pa 'še od včeraj' (pijan od prejšnjega večera, zjutraj nadaljuje)? Kako naj motorist ve, kaj je za ovinkom? Naj bi zato vozil 50km/h, ker je tam zadaj možnost, da zavija avto na cesto, da so na pločniku tri 'ničhudegasluteča' življenja in da njega nihče ne vidi, ker drvi 150km/h čez ovinek? Ne, motoristi se ne prilagajajo. Ne pomislijo, kaj jih čaka za ovinkom. Oni grejo svojo pot, dokler jih ne izuči...če sploh jih. Tega motorista ni izučilo to, da je nekdo umrl, da so se za eno življenje borili cel teden in da zdaj s prividi hodi čez cesto. Izučilo ga bo... nekoč, ko bo trezen.

A mene? Mene je izučilo, da vozim počasi, čeprav sem prej ljubila hitrost. Opazim vsak voziček ob cesti, včasih bi celo ustavila in nahrulila mamico, zakaj ni na pločniku, zakaj nastavlja voziček pred sabo, zakaj se ne sprehaja po neprometnih poteh... A pač kaj morem?

Vendar vseeno, previdno na cesti!
papa