VSE V VETRU

Danes se je torej zacel tisti usodni ponedeljek... ko pri nas zacenjamo z nekaterimi korenitimi spremembami... no, pa poglejmo kako se je zacelo:

Zjutraj sem spet tezko vstala=) Sara seveda spi se enkrat dlje kot mami in ima popolnoma nafilane baterije. Najprej je bila na vrsti kahlica=)
Saro lepo posedim v stolcek (spodaj ima kahlico) in ji povem, da sedaj lahko lula ali kaka, da bom pocakala 10 minut in se ji ne mudi. Ce ne bo slo, bova probale spet kasneje.
V tistem gospodicna zacne. Pokazala mi je, da sem jo malo storasto posedla (ja, malo je zakomplicirano tako malo rito lih prov vdeti) in sem brisala se po tleh.
Torej, lulanje je prvic uspelo=) JUHU!

Po zajtrku sva si ogledale postavneza, ki je prisel menjat stevec za elektriko. Nakar je napocila ura za telovadbo: Jana pozvoni, pride in naredi=) Mala je vsa vesela opazovala puncko na drugi strani ogledala, kako pridno dela vaje. Ko je se prababici uspelo priti stuk visje, pa sem se jaz odpravila na socialo.

Najprej to, vsi ful prijazni! Ojoj, mi je blo kr nerodno, tam vsi vedo kdo sem. Najprej sem prekinila rejnistvo. To je trajalo, OLALA... Zenska je morala narediti se en zapisnik o stanju... Ta zapisnik je bil dolg ravno eno A4 stran. A ona je za to tipkanje porabila celo uro in pol!
Vmes sem oddala vlogo za otroski dodatek in dodatek za nego. Pazi to, povsod isto: Najprej sem prisla v pisarno, mrtvo hladno dober dan, kaj pa to, do kdaj pa mate... Ko razlozim, da se mi se ne iztece in da oddajam zaradi prekinitve rejnistva pa: >O, vi ste tista ki je mela nesreco, pa mate puncko v rejnistvu, ja, ja, vem...< Tko so mi lezle v rit, da sem brez besed. In jaz kakrsna sem, sem se pocutila bedno. Samo zato, ker sem prej spoznala eno plat teh odnosov, najbolj negativno, sedaj pa to, popolnoma narejeno.
Saj ne, da takih odnosov ne prenesem, ker brez njih bi bil svet verjetno dolgocasen... Ampak preprosto obozujem tiste variante, ko pri cloveku ves, da je iskren, da ti upa tudi kritiko povedat v obraz in da je odprt za vec pogledov.
Na sociali pa ne dozivis neke iskrenosti. Zvedela sem tudi, da so za Saro napisali priporocilo za kamniski vrtec: na zalost eno leto prepozno...

Ko sem se po tej uri in pol vrnila domov, je Sarc ze spala. Mama je 'ne zna' nahranit in seveda se je zbudila takoj ko sem prisla...
A so vsi otroci taki, da ko pac zamudis eno doloceno uro, da je veselja za vedno konec?
Ker sem zamudila opoldansko malico, je bila Sara cel dan (ampak res cist cel dan!) malo slabse volje. To pomeni jokanje brez razloga, rahlo trmarjene in podobne zadevscine. Poleg vsega mi ni pustila da jo dam se enkrat v stol na kahlico, pa tudi jedla je cel dan toliko kot najmanjsa mravljica: skoraj nic.

Jutri zjutraj upam na novo moznost=)