SAMOZAVEST

Ker vem, da tale blog berejo ljudje, ki me osebno poznajo, ne morem pisati tega kot nekdo, ki ima blog za dnevnik in vanj pise vse ravno zato, ker je anonimen... Ampak meni se ne da pisati dnevnika v kak stolisten zvezek, zato bo tole tudi prostor za moja custva, ki jih nihce ne pozna in nikoli ne slisi iz mojih ust. Ker ze brez moje najave poslusam dobronamerne nasvete, da tako cutenje in zaznavanje zame ni dobro...
Komentarji so dobrodosli, pozitivni in negativni, a vedi, da nanje ne bom odgovorila.



Raven moje samozavesti je bolj nizka, a v primerjavi s prejsnjimi triindvajsetimi leti, na maximumu.

Ze nekaj mesecev je minilo, odkar sem ugotovila, da sem bila prej 'huda' bejba... No, ne ravno najlepsa, najboljsa in najpametnejsa, bila pa sem v mejah normale... Dobila sem vsakega fanta, ki sem ga zelela (ceprav ni bilo veliko takih, ki bi ustrezali mojim merilom)...

A takrat nisem imela toliko samozavesti, da bi vedela, da sem ok punca. Malokdaj se je zgodilo, da me je kdo pohvalil, mi rekel kako sem super, mi rekel da sem lustna. Vecina ljudi okoli mene je raje izkoriscala mojo nesamozavest do najnizje meje. Tako sem vecinoma poslusala, da sem se malo zredila, pa kako je ona in ona lustna, pa kako vsem vse uspeva...Ker nisem tip, ki bi se sama hvalila, sem te opazke razumela kot da sem manjvredna, ker nimam hlac miss sixty (takrat so bile to svetovne kavbojke), ker se ne mazem okoli oci in ker se ne pudram, ker nimam zurke za rojstni dan, ker ne grem trikrat dnevno na kavo, ker pri osemnajstih nisem imela svojega avta in ker nimam tisoc prijateljev.
Tako sem vedno mislila, da si ne zasluzim bit kul, saj nisem imela vsega tega. Vedela pa sem, da imam vrednote, drugacne od teh... Jaz sem bila srecna, ker sem imela Sandija (btw Sandi rada te mam! A kej beres najin blog?) da sem mu vse povedala, da sem imela nekaj kolegic za kofetkanje (a ne vsak dan) in da sem globoko v sebi vedela, da sem dober clovek, ceprav brez vseh dobrin, ki bi me naredile popularno.

Potem sta bili dve leti v mojem zivljenju, ko sem hodila s fantom, in sebe nekako zapustila. Nisem negovala svjih malih ljubezni, kot je risanje, slikanje, skavtstvo in ministriranje, pisanje pisem na Portugalsko in v Beltince... zivela sem iz dneva v dan, delala, se zabavala in se trudila biti IN. Ti dve leti sta bili super, zivela sem studentsko zivljenje, imela svoj denar. A v teh dveh letih sem sama sebi dokazala, da sta bili prazni. Edino, kar ne obzalujem, so dolgi in globoki pogovori s tedanjim fantom, z njim bi se lahko pogovarjala do konca zivljenja (nikoli ni zmanjkalo teme, bila sva crno in belo, plus in minus, a na tej ravni, da je bilo super kot dusi dvojcici).

Potem sem neke jeseni spoznala Njega. Ceprav sem imela vse, kar sem potrebovala, sem po nekaj mesecih kratkih pogovorov ala 'hej,kako si?' in 'blablabla' pustila vse kar je nekaj stelo in bila z Njim. Fanta, ki me je imel rad, sem pustila na dan, ko je kupil spalnico, prvi korak k dolgorecnemu nacrtu nekoc skupnega zivljenja... Pustila sem ga, da sem sla lahko na zmenek z Njim. Potem se je odvijalo po svoje, nesteti zmenki, z moje strani zaljubljenost do uses in borba za Njegovo pozornost, za Njegovo ljubezen, za Njegovo spostovanje.
Prijateljica je hodila z Njegovim najboljsim kolegom in poslusala sem njun nasvet, kako Ga osvojiti. Nasvet je bil napacen zame, a pravi zanj. Le tako sem ga imela nekaj casa zase. A kmalu se eno malo bitje pod srckom.
To bitje me je zacelo postavljati na realna tla. Po dveh letih 'tavanja' po poti zivljenja sem spet zacela razmisljati o svojih zeljah, spet sem obudila svoje cilje, spet sem zacela verjet v svoje vrednote. Postajala sem vse bolj resna, pripravljala sem se na novo zivljenje, na zakljucek mladosti, na popolno odgovornost in zrelost.
On tega ni bil zmozen. Dva meseca po 'novici' sem bila vse, le clovek ne. Nenehno zmerjanje, ukazovanje, zanicevanje in to sem poslusala dolgih pet mesecev. Ugotovila sem, da tudi prej nisem bila dovolj dobra Zanj. Ves trud, navajanje na kmecko zivljenje, vlozena ljubezen je bilo nicvredno.
Na sreco sem sestavila mozaik po kosckih in ugotovila, zakaj nisem dovolj dobra.

To je bila zivljenjska sola za mojo Bit. Postavila sem se na noge, rodila prelepo puncko, ji dala prelepo ime in zivela prelepo zivljenje. Srce sem ignorirala, se vedno ga.
To moje srce ne bo nikoli vec dovolilo ljubezni, ker ljubi le troje: malo, Njega in sebe.
Odkar me je povozil motorist, si vcasih mislim, da bi bilo bolje se predati, da bi raje umrla. Samozavest je padla pod nivo nic. Zredila sem se za dvajset kilogramov in to je bil glavni razlog, da sem se dolge mesece sovrazila. Muka mi je bila iti iz hise, sram me je bilo hoditi po polju, in the middle of nowhere, sovrazila sem iti med ljudi. V vsakem sem videla, da me gleda, me ocenjuje in vsako stvar sem razumela le negativno. Tudi ce me je kdo pohvalil, sem to vzela zlonamerno, ces, norca se dela, da bom jokala. Sovrazila sem svoj obraz, svojo malo pleso (bila je zacasna) sredi glave, svojo ukrivljeno nogo, polno brazgotin.
Edina ljubezen mi je bila mala, ki me je potrebovala vsak trenutek. Njej sem dajala vse, spostovanje, ljubezen, sebe. V zameno za lep pogled, nasmeh, ki me je obdrzal pokonci do vecera.
Nekega dne pa se je to moralo spremeniti. Verjetno je bil to vecer, ko sem dobila sms, na podlagi katerega sem zacela graditi svojo osebnost. Startala sem na nuli, v mislih sem imela samo svoje najboljse vrline: spostovanje in sprejemanje Sare take, kot je. Na podlagi tega sem gradila dva meseca, se gledala v ogledalo, brala tisocineno besedilo o samopodobi, ljubezni in egu.
Ugotovila sem, da sem zelo dobra. Da se lahko pohvalim. Da sem mocna. Da sem v dolocenem zornem kotu celo lustna=)
Ponosna sem na svojo malo: s tem sem ponosna na to, da jo imam, da je moja in da jo ljubim. In ce sem ponosna nanjo, sem tudi nase.
Tisocinena misel je prijadrala meni v pomoc, da sem danes to, kar sem.
Se vedno ljubim Njega in to je se nedokoncana 'samoterapija', ki jo moram spremeniti.
Ostalo mi je ratalo. Kljub odvecnim dvajsetim kilogramom in kljub santanju sem oseba, kakrsna zelim biti. In upam, da do menopavze ne bom vec imela obdobja, v katerem bi se izgubila.
Kajti uzitek mi je iti med ljudi, pogled v ogledalo mi pove se veliko drugega kot samo povrsinsko debelost in povprecnost, in imam zavest, ki mi pravi, da sem mocna in da zmorem nositi breme, ki mi je dano.
Vendar do tega spoznanja sem lahko prisla le tako, da sem bila na dnu. Zdaj znam se bolj ceniti majhne pozornosti in drobne uzitke=)

In danes sem resno razmisljala, zakaj mi hujsanje ne gre... Zato, ker nisem ukinila svoje ljubezni do cokolade=) Ne pomaga mi nobena Rina in noben Montignac, ce jem cokolado. Inchy pa sporocam, da se tista vadba zaenkrat se ne bo obnesla, dokler imam prepovedan sport z nogo=)