SREDINA SREDA SREDI SREDE

Sreda je...
Ah, midve nadaljujeva lulanje v kahlico.
Vceraj je bila plenicka mokra le po sprehodu=) Sicer cisto suha! In danes isto, lulamo v kahlico.
Sem tako ponosna!

In meni zdravniki recejo, da moj otrok ne razume? Recejo, da je moj otrok mentalno na stopnji enomesecnega dojencka? Recejo, da bo tezko. Halo?
Premisljujem, kdaj mi je bilo s Saro tezko. NIKOLI. Ok, ko so jo spikali v bolnici in ji je v uckah pisalo, da ji ni vsec. Tezko je bilo, ko jo vsakic znova specialist 'obsodi' dobesedno na 'idiota'.

Ampak zivljenje z njo, tu doma: to je najlepse, kar clovek lahko ima.
Ona z mano tako lepo sodeluje, vedno vem, kaj cuti, kako ji je in zdi se mi, da tudi ona zivi v sozitju z menoj, ker je resna kadar sem zalostna in se smeje, ko me mora razvedriti, me boza, ko to potrebujem...

Tako mi tudi pomaga, da me navajanja na kahlico ni vec strah.
Sem pricakovala dolge tedne joka, neuspeha, da ne bo nikoli niti kapljice... Pa mi je punca spet dala vedeti, da ONA RAZUME, SE ZAVEDA IN CUTI!
In mene je sram, da sem mislila s takimi mozgani, kot zdravniki... da sem jo v bistvu ponizevala, ces, saj ne ve, za kaj se gre.
Sara, oprosti mi!

Sem najbolj srecna in ponosna mamica na svetu.

Aja, se to. Imava pa jokajoc dan. Usesek je bil cisto napihnjen, ko sem vzela uhancek ven, ni bilo hujsega kot to. Potem sva spucali vse okoli, stanje se normalizira- a ne vem, zakaj ji je otekel.
Gnojcka ni nic videti. Je pa zanimivo, kako se njej vse upam narediti, tudi ce zraven joka. Ker vem, da to moram narediti, da je ne bo vec bolelo. To moram narediti zanjo.
Naprimer, sebi nebi upala vlect uhana ven, ce bi bilo tako napihnjeno uho.

Zanjo bi z najvecjo neznostjo, previdnostjo in ljubeznijo naredila vse. Cisto vse.
Ker je Sara moja, samo moja, moja ljubljena in ker ji moram bit zgled.