TAMARA

Ste gledali danes Preverjeno? Jaz sem med pomivanjem posode malo ujela...
In me je prignal do tega pisanja, po katerem zeljo je ze nekoc v meni prebudilo neko pisanje...

Preverjeno. O Tamari, ki bo pet let v zaporu.

Na kratko, zaradi napada in ropa. Tega se je lotila se z dvema mladenicema, menda...
In sedaj so mediji iz tega naredili celo stalo. Kao da je revica.
Kao da ima opravicilo. Navaja, da je imela tezko otrostvo... da se je oce pred njo zabodel v trebuh,
da je bila izkoriscana, da je bila 'primorana' se zaplesti z drogo... Vse le zaradi neurejenih razmer doma... Da je zato ze v mladosti ropala, ker je bilo doma nevzdrzno...
Ker je imela take starse, ker je bila prica pretepanju... Ker je rosno mlada izkusila toliko grenkobe.

Tudi moja sestra je gledala.
Ko je Tamara pripovedovala, da je ostala brez mame in da je takrat zivljenje zacelo (bojda zaradi tega) obracati svojo pot na 'slabe tire'...
Mediji so to izpoved prikazali kot nek izgovor. Kot neko opravicilo, da je postala taka. Kot da je pa normalno, da je tak clovek prestopnik.

S sestro sva se spogledali. Tudi midve sva rosno mladi ostali sami. Brez mame, metaforicno tudi brez oceta. Bili sva sami, saj nama je takratna maceha dobrih osem let grenila zivljenje, nama prepovedovala prijateljstva (najtrdnejsa so se obdrzala), preprecevala stike s sorodniki, naju blatila pred ocetom in krsila najine osnovne pravice od raznih prepovedi glede osebne higiene, osebnih interesov, hrane do te meje, da se z ocetom tudi pogovarjati nisva smeli na samem.
Torej sva bili sami.

In danes sva se strinjali, da je to najslabsi mozni izgovor za slaba dejanja ljudi.
Ce razpade druzina, ce te zivljenje s svetlobno hitrostjo odriva drugam, pa nimas nadzora... se vedno si Ti, lahko se boris, vedno locis med dobrim in slabim, med jingom in jangom, med crnim in belim. Vedno se odlocas sam.

Midve s sestro se nisva vedno razumeli, vcasih je mene zaneslo, vcasih njo. A vedno ko sva bili v 'ravnovesju' sva vedeli, kje imava moc: v upanju, v zrelosti, v dobri vzgoji, ki nama jo je nudila mami pred smrtjo, v odgovornosti, v razumevanju... V marsicem torej.
Imeli sva probleme, kako dobiti prijatelje v najini situaciji, probleme v soli, probleme sami s seboj.
To je res najhujse. Ko se boris s svojo psiho. Ko se trudis ugoditi okolici in hkrati ostati oseba, kakrsna si in kakrsna smes biti.
Strinjava pa se obe, da ni izgovora na tem svetu, zakaj clovek poseze po drogi, po nasilju, po ilegali.

In tudi Tamara nima razloga, zakaj je ropala. Kaj bi potem tudi jaz lahko napadla kaksno starejso gospo, ji pobrala denar, denarnico seveda vrnila in odsla?
Ne! Za to ni opravicila. Tamara je zalostna, ker mora v zapor. Menda ni cisto dokazano (?)
Ampak kazen mora biti. Ravno zaradi tega, da si jaz lahko na zgornje vprasanje o upravicenosti kaznivega dejanja odgovorim kratkomalo z besedo NE.

Vsak clovek je zgodba zase. Imamo vrednote, cilje, ljubezni, karakterje in zivljenja. 100 ljudi, sto cudi torej.
A nihce v svoji zgodbi nima opravicila za neclovesko dejanje. Niti brezdomec, klosar ali najvecji revez nima pravice ropati. Saj se da vprasati, prositi za pomoc, kajne? Saj smo namrec ljudje.

Vedno sta (vsaj) dve poti. Vsaj ena je dobra. Potrebna je le odlocitev, po kateri bomo sli.