LJUDJE

Vedno sem občutljiva. Pridejo pa dnevi, ko se občutljivost stopnjuje.

Človek, kot sem jaz, postavlja medosebne odnose med prioritete v življenju. Zame je zelo pomembno, kako se s kom zastopim.

Nekoč mi je prijatelj rekel, da smo si pač ljudje tako različni, da z vsemi se pa ne da biti ravno najboljši prijatelj. Zato ima pač vsak nekaj tistih dobrih prijateljev, veliko kolegov, največ pa znancev. Takrat me je skušal naučiti, naj si ne ženem k srcu, če se ne zastopim z vsakim človekom, ki ga spoznam. In naj si še manj ženem k srcu, če imam jaz nekoga zelo rada, mi je super oseba, a z druge strani ni nobene simpatije, ni razumevanja, ni nič.

Od tedaj, pa čeprav sva se s tem prijateljem v dolgih letih oddaljila, sem se to začela učiti.
Ponavadi mi gre težko, saj se hitro navežem, hitro odprem srce človeku in težko sprejmem, da niso vsi isti. Da obstajajo za nekaterimi prijaznimi obrazi sebičneži, hinavci, hladnokrvneži in kamnosrčneži. Poleg teh pa me 'pogrejejo' tudi ljudje, ki me enostavno, mogoče namerno, mogoče podzavestno, spravljajo ob živce s tem, da delajo natanko to, za kar vejo, da mi gre na jetra. So pa tudi ljudje, ki so čisto v redu, imajo radi mene in Saro, le razumeti ne morejo, da je Sara drugačna in z njo tudi jaz.

Ponavadi na koncu nasrkam jaz. S svojo naivnostjo in prepričanjem, da jih imam kljub vsemu lahko rada in da se bo na koncu že obrnilo. Pa se ne. Le meni se za vsakega posebej spara srce. Za vsakega posebej jočem. Vsakega posebej prebolevam in traja precej dolgo, preden ugotovim, da je imel prijatelj takrat prav.


Vem, da sem se v zadnjih treh letih spremenila. Za kakih 180 stopinj, bi rekel nekdo.
Jaz sem si bolj všeč sedaj, čeprav zelo pogrešam tisto Petro, luštno, zgovorno in vedno preveč veselo, spontano in direktno, včasih pa preveč žalostno, pesimistično in preveč na dnu. Pogrešam ljudi, s katerimi sem nekoč bila.
Nič pa ne pogrešam odnosov s temi ljudmi. Takrat so bili super ljudje. Danes jih je večina čisto istih. Še vedno so super ljudje, a za nekoga drugega. Čeprav je minilo 3 ali 5 let, odkar smo se družili. Jaz pa sem drugačna. Nekoč je treba odrasti, kajne? Nekoč je treba dati mlajšim možnost, da so zunaj dolgo v noč, da se veselijo in smejijo, da so mladostni, naivni in zaljubljeni v vse. Nekoč je treba enostavno iti naprej in zapolniti prostor, ki so nam ga odstopili tisti, ki so bili pred nami tu...

Ne najdem se med ljudmi, ki me obkrožajo. Vedno manj. Sem čisto preveč občutljiva za vse muhe vsakdana. In sem čisto preveč prepričana, da sem stara dovolj, da živim tako, kot živim. In da živim prav. In čisto preveč prepričana, da sem pri 24. popolnoma samostojna in neodvisna oseba.

Kaj je samostojnost in neodvisnost? Marsikateri moj vrstnik bi rekel, da dela preko študenta, ima svoj avto, sam plačuje za bencin in obleke, za kavice in darilca... Mogoče je to le pot k samostojnosti, definitivno pa ni neodvisnost. No, ko sem bila jaz 'v tem', se nisem počutila čisto samostojno. Neodvisno pa se počutim šele sedaj, od letošnjega decembra. Zakaj?
Sedaj sem sprejela nase še zadnje breme, ki me je čakalo pri očetu. Položnice. Oče praktično ne živi več tu, a imela sva dogovor, da ker sem študentka, mi je pač dolžan še pomagati. In je plačeval položnice. Delež mene in moje sestre.
Sedaj sva svoj delež plačali sami. In odslej bo tako. V hiši smo tri odrasle ženske in vsaki pripada tretjina stroškov. Najbolj pošteno in najbolj dokazljivo, da sem s tem tudi neodvisna. Tudi kurilno olje bom tokrat prispevala jaz. Še dobro, da obstaja obročno odplačilo:)

Vem, da mi marsikdo lahko očita s tem, da bi pri 24. že morala imeti diplomo, kot se to počasi dogaja mojim vrstnikom. Zakaj pa sem jaz taka, da ne očitam tem ljudem, ki jim je skoraj edini cilj diploma in nimajo pojma, kaj bo potem? Marsikdo živi v prepričanju, da po diplomi služba pride serijsko. Ne, ne. Tega ni več. Že zdavnaj se je končala pravljica iz osnovnošolskih klopi: Bom naredila maturo, šla na tainta faks in potem delala tointo. Tointo delo je na žalost ponavadi že zdavnaj zasedeno. A ostani naiven, če želiš... Ne očitam ti, če misliš, da fair play še igra in bo nekdo letel s stolčka, ker je tja prilezel preko vez, ti pa izpolnjuješ vse pogoje s papirji. Ne, ne.

Tako nekako je z menoj in ljudmi okoli mene. Vseeno je, ali so si priborili mesto super človeka s fair playom, a trdim delom ali žigom na papirju. Vsi so tu. Nekateri zaradi poštenosti, ki so jo izkazali, drugi zaradi truda, ki so ga vložili vame in tretji enostavno zaradi žiga na papirju.
Vsi so super. Vsak posebej unikaten, edinstven, moj...
Ima pa vsak od teh v sebi nekaj tistega, kar me spravlja v strah, obup, žalost, jezo ali pa ob živce.

Kdo me spravlja v strah?
Danes zvečer grem z njimi ven. Enkratne punce, bejbe, da jim ni para. A kadar je napovedano naše snidenje, par noči ne spim. Le zakaj?
Zato, ker zadnji dve leti nimam pojma, ali sem v družbi zato, ker sem pač tam že od začetka in je to samoumevno ali zato, ker sem vredna te družbe. Nimam pojma, če sem res vredna te družbe. Zakaj? Ker sem ravno ob teh puncah začela spreminjati svoje življenje, vrednote in pogled na svet. Ne, ni se mi postavilo na glavo, prej je stalo vse na glavi:) Sedaj je vse prav, le one se niso obrnile z menoj. Predvsem moja napaka, ker se nisem trudila kljub temu, da me je vzrtajno pihalo stran, ohraniti tesnih stikov. Pretežno njihova, ker me niso skušale povleči nazaj.
In česa me je tukaj strah? Tega, da me enostavno ne razumejo več, da sem postala totalen freak in da jih bom dokončno izgubila, ko bom enkrat dokončno zapustila ves ta mladostni šov.

Kdo me spravlja v obup?
Nekdo, ki ždi med črnim in belim. Ki ne ve, kaj hoče. Ki ne ve, kam gre. Nekdo, ki mu lahko pomagam, a ne pusti. Ne pove, kako. Nekdo, ki misli, da je vse, a je pogosto čisto blizu nule. Nekdo, ki se ne zaveda, da je vsak človek unikat in je vsak človek vreden. Nekdo, ki mu ni jasno, da se svet ne vrti okoli njega. Nekdo, ki me v resnici sploh ni vreden, a se trudim. Le zakaj?

Kdo me spravlja v žalost?
Cela žlahta. Z izjemo tetkice in vsake toliko časa moje tete. In z izjemo otrok. Ostali so že zdavnaj izpadli. Že zdavnaj je bilo, ko niti na začetku niso nič razumeli glede Sare. Ko je človek tako omejen, da ne razume, da so nekatere stvari, okvare in stanja trajna in bolezen ni samo enotedenska bolezen s kihanjem ali čemerkoli... Takrat mi pač zmanjka, kaj naj razlagam? Naj ga pošljem spet v šolo? Naj mu naročim, naj bere knjige ali vsaj revije in časopis? Naj ga nahrulim, da ni vse fuzbal, pivo in televizija, da niso vse samo trači v domači vasi ali kdo bo lepše in ceneje oblečen? Ne, jaz obupam. In ne opiram teme. Never again.
Zame je to poglavje končano. Z njimi. Niti ne razlagam, zakaj naju en teden ni bilo in kje sva bili. Ker ne razumejo niti besede terapija. Ker sem se nekoč samo zelo nasmejala, ko sem dobila vprašanje: 'Petra, zakaj misliš da Sara ne more hodit, lej, saj premika noge... Če jih premika, jih čuti, kajne?...' Ni vse kot v filmih, kjer res vsak na vozičku ne čuti nog.
In pika na i. Človek, ki sem ga prejšnji teden uvrstila mednje. Dovolj je bil dokaz, da noče sprejeti. In dovolj je bilo, da sem zaradi tega zajokala. Ker sem res želela, da sprejme Saro takšno kot je. Da bi razumel, da res nisem jaz tista, ki ji preprečuje hojo s tem, ker je ne postavim na noge in spustim. Bila je pika na i, ko sem povedala za problem s kolkom. Razložila, da bom sedaj spet srtožja, ko jo bo imel kdo drug v rokah. V odgovor pa sem dobila: 'Pač bo malo šantala. Ne moreš ji zdaj zaradi tega preprečit, da bo hodila. Bolje da šanta kot da sploh ne hodi.' Dobesedno. Tako zelo noče razumeti. In jaz, tako zelo žalostna zaradi tega, ker mu ne morem razložiti, da ga Sara tudi brez hoje in vriskanja lahko zabava in osreči. Pa bo moral počakati na zdrave potomce našega rodu...

Kdo me dela jezno?
Človek, ki mi je že nekaj časa najbližje. Pred tremi leti sva dokončno postali najboljši prijateljici, ker ji je bil končno moj fant ok in približno vredu zame. Stoji mi ob strani dan in noč in ko mi je najtežje, je vedno tu. Po dolgem času je končno sprejela tudi Saro točno tako, kot je in se trudi zanjo.
Zakaj me spravlja v jezo? Ker mi je včasih najtežje ravno zaradi nje, ker me ne razume v določenih stvareh. Ker me noče poznati takšne kot sem, ampak takšno, kot si ona želi, da bi jaz bila. Verjetno podobna scena kot v filmih, ko mame forsirajo svoje otroke, da živijo tako, kot so one sanjale. Tako nekako. In jezna sem, ker ji velikokrat to dovolim. Da mi kakšno odločitev nehote vsili. Da mi zbuja slabo vest ob vsaki manjši napakici in nepopolnosti. Da me vodi. zato sem včasih jezna. Tako zelo. A v bistvu ne nanjo. Nase, ker ji to dopuščam.

Kdo mi gre na živce?
Enkrat sem že pisala o osebi, ki me je imela priložnost spoznati, a mi je dala občutek, da me posnema v vsem. Vse lepo in prav, če želi biti v nekaterih pogledih tako unikatna kot jaz, tako super duper in vse... Mene sicer posnemanje spravlja ob živce... Mogoče zato, ker sama nimam nikogar, po komer bi se zgledovala in ga posnemala. No, le moja mami je bila res super, a sem jo premalo poznala, sedaj pa ni človeka, ki bi mi kaj povedal o njej.
No, ta oseba me je spet malo podražila. Posredno, saj neposredno nima možnosti.
Na tale blog zaide povprečno štirikrat dnevno. Zgleda čekira... Pa kaj. A potem nekje zasledim, mogoče čisto nezavedno, nehote, pokomentira skozi svoje oči moje doživljanje. Pa niti ne komentira, a se naredi tako super, kontra meni. Pa kaj, če sem osamljena za božič. Kaj te briga. Pa kaj, če naredim seznam za novo leto. Kaj te briga. Pa kaj, če sem se vprašala, kako je bilo za nazaj? Kaj te briga. Pa kaj, če sem analizirala odnose. Kaj te briga. Pa kaj, če pišem blog? Kaj te briga. Kaj te briga!


To je to, za danes. Nekaj stvari mi je spet padlo v vodo... Prehladi in stanje, na robu bolezni, še kar traja... Vseeno se moram spraviti ven iz toplega domka. Upam, da bo sosed vulkanizer vedel, zakaj je čisto brez sape kolo Sarinega vozička in da bom v omari našla kaj primernega za večerno kavico...

papa

SEZNAM

Pa je le bil malo lepši tale dan, kot sem mislila.

S Saro sva bili čisto sami v hiši in že zjutraj sem se odločila, da se bova imeli lepo. Ne samo Sara, tudi jaz:)

Niti minuto nama ni bilo dolgčas, in ni bilo trenutka, ko bi si zaželela drugačen božič.

Proti večeru so sicer pritekle solze, saj je Sara postajala zaspana, jaz
pa... Pomislila sem na to, kako radi se imava, kako srečni sva in da sva super družba.
Sara mi je to potrdila, saj je solze (zakaj so sploh pritekle, ostaja skrivnost) opazila in se začela smejati na ves glas. Izkoristila je vse svoje potenciale, s katerimi me nasmeje in...
...ratalo ji je!

Sedaj, ko spi, pa mi je misel ušla že k novemu letu.
Nikoli se še nisem decembra vprašala, kaj vse sem dosegla čez leto. A sedaj sem se. Le zakaj? Hmmm...
Potem pa je prišlo še vprašanje, kaj si želim doživeti in doseči v letu 2008?


Leto 2007 si bom zapomnila predvsem po moči. Nekako je bilo prelomno, saj sem ravno v tem letu veliko naredila na svoji osebnosti. Dokončno sem sprejela nekatere odločitve, se začela upirati tujim ukazom, dogradila svojo samozavest, izpostavila svojo dobro plat in nenazadnje postavila in začela izpolnjevati temelje in realne cilje za prihodnost.


To leto bo zaznamovano z mnogimi spomini, nekateri so celo ovekovečeni na fotkah. Najdaljše poletje ever. Največ smeha s Saro ever. Dokaz, da se da shujšati z malo volje (hmmm... cilj za leto 2008?). Ugotovitev, da ljudje nimajo samo dveh obrazov. Dejstvo, da se nikoli ni dobro zanašati na druge. Končno sem spet začela gledati za moškimi in zraven ugotovila, kakšne tipe sploh opazim. Pospravila sem podstreho vse, kar se tiče prijateljstva in odnosov. Začela sem na novo s študijem, na starih trdnih temeljih. Začela sem drugače gledati na denar in ga drugače 'obračala'.

Kaj me čaka po 'najdaljši budni' noči letos?
Ne vem vsega. Zagotovo pa me čaka še kakšno spoznanje ali dva. Bridka me okrepijo, ostalo pa je itak vedno dobrodošlo, da se lahko nasmehnem:)
Za štart me čaka toliko dela, da se ven ne vidim. Saj se vsak dan hitreje bliža deadline, ko bom za kar lep čas 'obležala'. Januar mi tako ponuja natanko pet (delovnih) dni, da uredim najnujnejše, kar je še ostalo od tega leta.
11.1.2008 pa bo zame tisto pravo novo leto, ko se vse začne znova. Ko bom spet na preizkušnji, ko bom morala krepiti upanje in vero ter približno dva meseca časa, ko bo na preizkušnji tudi mati v meni. Bom zdržala še eno (tokrat krajše, a prostovoljno odločeno) obdobje, ko bom odvisna od drugih in nezmožna biti moji Sari mati?

Če 'preživim' to, bom čez eno leto še močnejša in še boljša.
In če 'preživim' to, bom čez eno leto lahko potrdila nasledniji seznam:

• bila na koncertu Vlada Kreslina ali/in Jana Plestenjaka
• uredila garažo ali nadstrešek za svoj avto
• spremenila ponudnika internetnih storitev
• odnaročila Delo za vsak dan
• si izborila še nekaj olajšav pri položnicah, ki pripadajo Sari (pripadajo olajšave, ne položnice)
• očarala nekega človeka (že sedaj določenega?) s tem, kar sem
• se začela učiti portugalskega ali španskega jezika
• se spopadla z birokracijo
• plesala
  
• šla k okulistu in kupila nova, samo moja očala (zdaj nosim tetkina, svoja izgubila?)
  
• se spopadla s spoznavanjem vseh teh nekih gađetov, wiijev, nanotov in high tehnologije, ki ji vsi že sledite
• mogoče celo že v tem letu začela s 'projektom', ki se rojeva v moji glavi
• se naučila narediti lepega sneženega moža
• shujšala
• poklonila tetkici super duper darilo za poroko (že v načrtu)
  
• bila do treh ljudi bolj prijazna (to je bolj dolgorocen cilj:))
  
• šla na pregled na ORL (ne glede na posledice)
• večkrat pomagala drugim
• bolj pogosto odgovarjala na maile in komentarje ter
• naredila dvesto zanimivih (vsaj zame) vpisov na blog:)

Za naju s Saro se zdaj nekako šele začenja prazničen teden. Vrtca ni in čas je primeren za kak sprehod ali dva. Malčici sem že zdavnaj obljubila sprehod po Ljubljani, ogled jaslic in lučk.
Sebi pa bom tudi privoščila, mogoče malo več družbe kot ponavadi.

Naj bo ta teden pravljičen!
papa

PRAZNIKI

Praznični dnevi so nekaj lepega. Naj bi bili nekaj lepega.

Naj bi bil čas, ko si vzamemo čas... Čas za sprehod po stari Ljubljani... Čas za nakupovanje tistih luštnih daril... Čas za bleščice... Čas za Lučko... Čas za smeh... Čas za poljubljanje... Čas za družino... Čas za Nekoga, v katerega verujemo... Čas za nas same.


Meni prazniki dišijo na daleč. Bolj ko se bližajo, bolj se jih bojim.
V teh dneh si res vsi vzamejo čas, hodijo naokoli, se družijo. Jaz pa te dni preživljam čisto običajno. Vedno. Le čutim drugače. Čutim res veliko osamljenost, ko s Saro počneva le vsakdanje stvari, vsakdanje hitiva in sva vsakdanje sami.

Te dni se počutim samo. Tako zelo samo.

Sara nima vrtca. Vzgojiteljica je podlegla bolezni, ki razsaja, pomočnik leži v bolnišnici zaradi alergije. Sara je prehlajena, mene se loteva neka diareja, glavobol in nekaj malega vročine.

A prazniki bodo isti. Brez filinga, brez tiste praznične sreče. Zelo zelo osamljeni.

Upam, da čimprej minejo, da štartamo z novim letom, ki prinaša res natrpane dni. Takrat ne bo več časa za razmišljanje.

Pa vesele praznične dni vsem! Prav zares. Da bo nasmeh na ustih, da bo toplo pri srčku in da se bo sreča vila iz oči. In naj bo tako še celo leto 2008!

DOBRODELNOST

Ze v ponedeljek zvecer nisem mogla verjeti usesom, ko mi je tetkica razlagala, da me je iskal par, ki mi je zelel pomagati.
Moja prva reakcija je bila, da me tetkica nateguje in heca. Ne, to ni res, saj nisem nikjer prosila za pomoc, saj me nihce tak ne pozna. To sem drzala dva dni, nakar sem le zacela razmisljati...

Najprej sem pomislila na bivsega sosolca, ki je v nekem dobrodelnem klubu in mi je ze omenjal pomoc... Pa ne, sem mu ze takrat povedala, da nic ne rabim. Zdaj ne. Malo sem bila kar jezna, ker nisem vedela, kdo me je brez mojega vedenja dal na kak seznam pomoci potrebnih. Potem mi je dedi zadevo prikazal z druge strani...

In niti nisem clovek, ki bi prosila za pomoc. Vsaj ne sedaj. In ne, dokler mi nebi slo res za prezivetje. Ne, pomoci ne znam sprejeti, menim, da je prevec ljudi, ki jim gre slabse kot meni.

Po drugi strani pa... Velikokrat med oddajo Maria poklicem dobrodelno linijo, kadar menim, da je prosnja upravicena. A velikokrat sem razocarana nad ljudmi, ki na drugi strani ekrana prosijo za pomoc, ko pa dobro pomislis in pogledas, si le zelijo se vec, a se sami ne potrudijo, da bi to (metarialno dobrino) tudi dosegli (zasluzili).

Potem sem nekako to razmisljanje postavila na stranski tir. Do vceraj, ko sem bila doma in naj bi par ponovno prisel. Pa ju ni bilo in sem zadevo gladko pozabila.

Nakar danes pozno popoldne pozvoni na vratih. Prisla sta.

Nista hotela razkriti nic. Le da bi rada pomagala. Ne vem kdo sta, od kod sta prisla, kako jima je ime in kako sta izvedela zame. Niti na kavo ali caj nista hotela gor.
Gospod je rekel, da naj se ne sprasujem, ker ne bom izvedela.

Razmisljala sem, kdo od znancev, prijateljev, sorodnikov bi se ob vprasanju, ali poznajo koga, ki potrebuje pomoc, spomnil prav name.
Odgovora nisem nasla. V glavi imam nekaj kandidatov, a jih nikakor ne uspem povezati.
Zato bom res raje pozabila. Ne bom razmisljala kdo se je spomnil name, niti ne bom pomislila, komu se mogoce smilim.

Le hvalezna bom za velikodusen dar.
Hvalezna za to, da se obstajajo dobri ljudje. Da obstajajo angeli med nami.
Danes in med prazniki bom molila zanje. Za njihovo zdravje in sreco.

In tudi kasneje. Tako jih bom ohranila v tistem koscku srca, kot hranim prijetno super gospodicno, ki je Sari poleti placala drago terapijo.

Hvala dobrim ljudem. Naj se jim dobro z dobrim povrne.

In jaz? Zelo sem presenecena. Tudi nad sabo.
Prepricana sem, da bi tudi brez daru prezivela. Vsekakor bi.
Sem clovek, ki zna pocakati. Pocakati na obdobje, ko ni praznikov, ko ni rojstnih dni, ko ni treba kupiti darila in takrat se lahko da nekaj na stran. In znam pocakati, ko kaj rabim jaz ali rabi Sara. Ko bo nujno potrebno, si bom ze odmislila tisto cokolado in placala poloznice malo kasneje ter stisnila zepke. Se vedno sem prisla skozi. In vedno bom.

Danes pa sem pomislila, da mi za nekaj stvari ne bo treba stisniti. Lahko bom kot nacrtovano placala poloznice, hkrati pa koncno kupila Sari stol za v banjo. In avtosedez, da glava ne bo vec gledala cez. In lahko bom mirno doplacala nekaj dodatkov za invalidski vozicek. In lahko bom mirna med svojo rehabilitacijo, da Sari in tetkici nic ne manjka.

Res HVALA. Cepav denar ne kupi srece. Bova pa obe s Saro srecni, ko se bova naslednjic kopali in Sara ne bo v nevarnosti, da stolcek za dojencke (ja, tisti do 6.mesecev) pod njo poci ali pa Sara smukne dol v vodo. In bova obe srecni, ko bo tudi Sara zacela na svojem racunu varcevati.

Hvala!

TEDEN V STARI GORI

Probala bom napisati cimkrajsi dnevnik spominov... Pa saj veste, da je pri meni potem vse dolgo:)
V glavnem, povezava vseh nanizanih misli, obcutkov, dogodkov je le casovna. Bojim se, da tematske povezave skoraj ne bo zaznati.


NEDELJA

Sredi popoldneva se s Saro odpraviva na pot. Delam se mocno, pogumno. A takoj, ko zapeljem z avtom iz domacega dvorisca, se prikaze prva solza. Ni jih bilo veliko, a vseeno sem Sari nekaj minut razlagala, da mi je tesno, ker greva sami tako dalec, v cisto neznano zivljenje za en teden. Strasilo me je tisto 'neznano'.
Pa sva kar kmalu prispeli. In bili lepo sprejeti, lahko sva celo izbirali apartma, saj sva bili prvi. Malo sva se razgledali in naslednji trenutek ze skorajda spali.


PONEDELJEK

Administratorka zjutraj pride po zdravstveno kartico. Kmalu zatem prinese urnik terapij.
Hmmm, malo sem res zmedena, saj sva bili s Saro tam predvsem zaradi fizioterapije po Vojti in logopedije. Pa ravno teh terapij ni bilo oznacenih.
Tekom dneva se je uredilo tudi to, saj ne pisejo vse terapevtke urnikov ze v petek. In tako sva imeli zelo hitro zapolnjen dan, poln novih poznanstev, jaz sem ze marsikaj novega spoznala, se naucila, Sara pa dozivela. Temu primerno so bili prosti trenutki namenjeni spancu angela:)


TOREK

Ta dan me je cakala prva vaja nove terapije v lastni izvedbi. Kot test v soli. Preverjanje, ce znam, ce delam pravilno. Ni bilo tezko, tudi Sarin jok me ni motil, niti me nista motila studenta, ki sta opazovala.
Po terapiji naju je ze iskala logopedinja, a ocitno sva bili se bolj iskani. Sploh nocem pomisliti, kaj bi bilo, ce bi se ravno preoblacila (ker sem imela ta namen), ko je v sobo vstopil zdravnik. No, vsekakor bi se pogreznila:)
Saro je cakal temeljit pregled. Res temu lahko recem koncno en dober pregled, ne samo opazovanje cesa vsega punca ne zmore, kar bi morala. Sledil je cisto majcen sok, namrec, napotitev na rentgen kolkov v Sempetersko bolnisnico.... Ma, niti ne sok, le nekaksno prekrizanje nacrtov oziroma urnika...
V sobi se se malo pomenim z logopedinjo, nakar dobim napotnico in se kar odpraviva. Po pravici povedano, v neznano. A sva takoj nasli. Za prvim ovinkom idealen parkirplac. Itak, za invalide:) To imam rada, ti so najblizji, najsirsi in najbolj prosti. Za drugim ovinkom, hvala Bogu, glavni vhod. Pricakovala sem, da bo tezje najti vrata:) No, je pa bilo tezko in zelo zakomplicirano v tistem labirintu najti ravno tisto majceno luknjico med aparati za kavo in pijaco, ki je vodila v hodnicek, za katerim se je skrival RTG.
Htro opraviva, vse pohvale (in hkrati za zgled rentgencem v Lj.). In ze med potjo poskilim slike. Kot sem pricakovala. Kot sem ze nekaj casa govorila, a me nihce ni hotel slisati.
Sarin desni kolk je napol zunaj. To potrdi tudi zdravnik.

Srecava DT in Sara ze vsa utrujena sede v vozicek. Ja, v tisti tako dolgo pricakovan idealni vozicek. Bil je nastiman po merah cimra A., a je kljub utrujenosti pokazala, da sedi lepo, da uziva, da ji je udobno in verjetno mi je s tem sporocila, da si ga zeli:)

Sledilo je dolgo spanje... Da ze nisem vec vedela, kam naj se dam. Vmes sem se naspala za vseh nevemveckoliko mesecev nazaj, nakar se princesa le predrami.
Zazelela sem si malo pustolovscine in tako se odpraviva iskat tisti samo enkrat videni Mercator Center. A kaj, ko nisem imela pojma, na kateri od stirih cest od Gorice proti vzhodu je stal.
Pa sva se peljale malo po Gorici in si ogledali teren za naslednje pohajkovanje. Oh, koliko ulic. Vse prepleteno s hoteli in Perlo. Nakar zagledam znano cesto, proti industrijski coni, mimo Sawala in hitro se znajdeva pred najboljsim sosedom.
Ker sem verjetno ena izmed zelo redkih ljudi, ki sovrazim nakupovanje na 'neutrjenem terenu', narediva samo hiter krog, ravno toliko, da najdeva kar potrebujeva in hop sva ze na blagajni. Nakar ugotovim, da je torek in to pomeni guzvo. Ups, ne guzvo. Guzvo na kubik.
Preziviva tudi to in se odpeljeva nazaj, vecerji naproti.


SREDA

Sara se je pocasi ze navadila na okolje in situacijo, sprejela je tudi terapijo, ceprav se vedno z jokom.
Mamice smo se veliko pogovarjale o nasih sonckih, najvec o tem, kako vse to dozivljamo, sprejemamo in kako mi dozivljamo druge ter kako drugi nas. Verjetno vam je jasno, da so mi bili pogovori kar vsec. Ker se tega pac ne da tako fajn pogovarjat kar z vsako in katerokoli mamo. V bistvu se jaz lahko zares odprem in podebatiram le z mamami, ki imajo vsaj podobno situacijo. Tako se med sabo razumemo in ni potrebno razlaganje splosnih pojmov. No, pa kakor s katero. So izjeme na eni in drugi strani:) Navsezadnje vedno ugotovim, da je vsak clovek zase dober, mocan in sposoben. Razlikujemo se le v tem, kako dojemamo in s tem, koliko dosezemo sami.

Sredino popoldne sva sli na sprehod do pasnika. Gledali sva konje, opazovali njihovo elegantno hojo, jih nagovarjali in spoznavali. Nazaj sva komaj prisli. No, Sari ni bilo hudega, tudi jaz bi bila vesela v vozicku:) Mene je zmatrala kondicija, klanec in noga.
Ker so cimre usle na lepse, sva imeli vse kocke zase in sva lahko ropotali po kuhinji kolikor naju je bila volja. In sva sestavljali, podirali, metali, se smejali, slinili, sproscali in nenazadnje igro zdruzili s funkcionalnim ucenjem in terapijo.

Vecer je bil poln nekih cudnih obcutkov. Cimri sta bili veseli obiskov, kdo pa nebi bil vesel, da pride dragi, ljubljeni k tebi? No, pri meni je to zbudilo mojo samoto in osamljenost. Pocutila sem se tako sama, sama s Saro, v vsem tem svetu. Kot da nimava nikogar, nikogar, ki bi bil samo najin...


CETRTEK

Dolgo pricakovan. Prvic v paviljonu, med otroki, ki prav zares bivajo tam. Okolje je tako prijazno, da bi se jim kar pridruzila.
Saro 'namontiramo' v stojko. Me prav zanima, kako bo to zgledalo.... A ko so vsi vijaki na svojem mestu, zategnjeni do konca, ko so vsi pasovi zapeti in ko vstopi zdravnik, jo zapeljemo na sredino prostora. Sara, sicer od ramen navzdol vsa prisraufana, ima glavo pokonci, si ogleduje prostor in nas. Ocitno ji je udobno. Desno nogo seveda takoj z vsemi mocmi obrne navznoter. Hja, ni se dobro. Si oddahnem. Ni sans, da se to naucim! Ce bi jo namestila narobe, bi naredila vec skode kot koristi. Strinjam se, da s stojko za domov se pocakamo nekaj mesecev. Vesela pa vseeno zelo.
Na vrsti se vozicek. Se enkrat. Sara tudi tu uziva. Sedi kot carica. Kot da je narejen prav zanjo. Opazujem svjega otroka, kako je sproscen. Kako lepo sedi in se ne muci, ne stiska pesti, ne izteguje nozic in ne napenja trupa...
Tega bova:) Veseli odideva naprej na terapijo, z mislijo na nov vozicek, ki bo cisto najin ze cez kak mesec ali dva:) Takrat bo vse lazje, le pot po stopnicah bo dvojna.

Popoldne sva izkoristili za ponovno pohajanje. Nova Gorica. Mesto malih ulic. Mesto, kjer je zrak domacnosti tako disec, da verjames, da se med seboj vsi poznajo. Mesto z nenormalno veliko zalogo parkirnih prostorov za invalide (v Kamniku sta cela dva?!?). Mesto z drsaliscem sredi ceste. Mesto z zelo majhno posto. Mesto, kjer se utrip ustavi. Mesto, ki je popolnoma isto kot pred tremi leti. Lepo mesto.
Obredeva cel center, pokukava v nekaj trgovinic, kar tako. Malo sem upala, da bi lahko kupila kaj za pod smrekico. Pa nimajo nic. No, vsaj posto sva nasli, placali poloznice in kupili znamke. Tako sem si oddahnila, da nisem tako pozno bedela v nic. Namrec, tri noci poprej sem pisala voscilnice.
Cakali sva na mrak, da bi videli praznicno Novo Gorico. A bilo je se prevec casa, zato sva se raje ponovno odpravili proti Mercatorju. Tokrat sem se ze pocutila domace, teren je bil malce bolj utrjen in tudi jaz malo bolj samozavestna:)
Tako sva kar nekaj casa prebili med prodajalnami, cokoladami in nakitom... Kar tako, za preganjat cas. In bilo je fino. Tudi Sara je vidno uzivala. Kljub prehladu.


PETEK

Zjutraj sem si zazelela se malo spanca. Ceprav sem tam res veliko spala, a ne prevec kvalitetno.
Ta dan imava samo fizioterapijo. Se zadnjic pred mojstrico pokazem, kar sem se naucila, dobim potrditev, da delam pravilno. Nekaj napotkov za naprej in slovo.
Po terapiji se kar povabiva k zdravniku. Nekaj minutk ga cakava v ambulanti in Sari recem, da je to odlicen zdravnik. Da se posveti vsakemu otroku posebej, da v bistvu zivi zanje. Res je bil vedno tam. Vcasih cisto zatopljen v delo, kot da mu to daje energijo. Kot da mu je to hrana.
A do otrok ima tak poseben odnos. Kot da so njegovi. Kot da so mu vse. In pokaze, da mu ni vseeno. In pokaze, da jim zeli pomagati, kolikor le more.
Od zdravnika slisim drobno pohvalo. Za naju s Saro je velika, pomeni ogromno. A ravno pravsnja, da zaradi nje ne zaspim na lovorikah, ampak imam nov zagon in motivacijo.

Pocasi pospraviva. Sara zacuda sodeluje, brez pritozevanja. Odpeljeva avto dol, da bo res vse po liniji najmanjsega odpora (cisto po moje:)). Posloviva se od terapevtk. Tako zlate so! In vesele majhne pozornosti, kar razveseli tudi mene. Le se en kiks sem naredila. To majhno pozornost za zdravnika sem zapakirala v kovcek, ki je ze v avtu... Ups.

Posloviva se od cimre. Druga je na terapiji. Srecna sem. Srecna, ker sem smela biti tu. Srecna, ker je bila Sara zadovoljna. In srecna, ker grem domov, a vem, da se bom se vrnila.

Na poti domov sem se soocila z zimo. Po celem tednu pomladi, kratkih rokavih, nebu brez oblacka, me v Postojni preseneti belina, vedno gostejsa megla in minus dve.
Preden zapeljem na domace dvorisce, si ze oblecem bundo...

A povedano po pravici, sem se zdaj zmrznjena.

KUHAR DAMJAN

Ste ga videli?

Mineva kake tri tedne, odkar gledam Kmetijo. Ja, ta 'trapasti' resnicnostni sov...
In mineva en teden, odkar jo gledam s pricakovanjem, da vidim Damjana.

Ste ga videli? Danes se je boril z Matijo. Boj ni bil tako smesen, kot zadnjic Klemenova bitka, a malo sem pa se nasmejala:) In na koncu, ko se je 'obesil', sem bila prav zadovoljna, vesela.

Cestitke za 1000 evrov Damjanu:) Glede na to, da sem omenila skupen sprehod, bi me pa zdaj lahko povabil na kavo, a?
No, saj sprehod sem imela v mislih zato, da vidim, koliko se je clovek spremenil odkar sem ga videvala v Orhideji. Moram reci, da je v mojih oceh precej enak, ce ne cisto identicen.
Tetkici pa se zdi precej spremenjen (ja, sedaj pa se je koncno spomnila, kateri kuharcek je to:))

Se kdo gleda Kmetijo?
Za koga boste navijali jutri? Jaz za Biljano, ker se mi Dasa zdi prikrita hinavka. Ker bi za denar dala celo prijateljstvo.

In btw, sem zadnjic prav videla, ko so Rusani izrazali mnenje o 'je ali ni nadlegoval' (mislim, da je bil Mirko?), da je bil sobloger Tine posnet? (Za moje sposobnosti prepoznavanja ljudi je cisto mozno, da sem se zmotila, a vseeno... je bil?)

Nocko!

TEDEN ZA ZNORET ALI TEDEN SREČE?

Niti ne vem, ali naj spet začnem s pisanjem na svoj način, kar pomeni, da bo doooolgo.
Ne, tokrat bom probala natresti samo drobtinice, ki so zaznamovale in še bodo (še bolj) zaznamovale ta teden. Nekaj o čustvih, malo o dogodkih, vse skupaj pa privede do tega, da sem trenutno zmedena. Zakaj? Niti ne vem, kako naj se počutim. V sebi sem vesela, življenje mi gre v glavnem tako super, da sem lahko srečna. A saj veste, vedno so vzponi in padci. In brez slednjih niti nebi znali ceniti prvih.


V torek sem bila zjutraj, navsezgodaj priča manjši prometni nesreči. Bila je res majhna, škodo ima le en voznik, ki je ostal brez havbe. A tudi ta 'majhnost' vsega skupaj je meni ustavila srce.
Voznik pred mano je (predvidevam) v koloni vozil, valečih se proti Ljubljani, zaspal. Tako je naenkrat v stanju, ko smo vsi stali, tiščali na zavore, on stopil na gas. Najprej sem samo debelo gledala, kaj se gre. Izognil se je vozilu pred seboj, zavil na zunanji pas (mi smo bili na notranjem) obvoznice in v probavanju, da bi se izognil tovornjaku (takrat se je verjetno res prebudil), se je vanj zaletel. Slednjemu se je razmajala samo registrska tablica, medtem, ko je bil Ax tak, kot moja petka pred leti, ko sem z vso brzino napadla avtobusno postajo.
Skušala sem najti prostor, kjer bi ustavila, mu ponudila pomoč, mogoče prevoz do Ljubljane, a me je že prehitel avto pred menoj.
Srce mi je začelo biti šele v vrtcu, ko sem oddala Saro.
Ob tem sem se zavedala, kolikokrat jaz peljem na smrt zaspana. Včasih komaj še držim oči odprte, a kar peljem. Že prej me je bilo vedno strah te moje norosti, nepremišljenosti in neodgovornosti za volanom, a sedaj je ta občutek še večji.
In že leto in pol trajajo more, ko v sanjah s Saro umirava v avtu, na pločniku in v garažni hiši, včasih se taka mora pojavi sredi belega dne, kot preblisk. Kadar pač močno začutim bolečino v nogi. In kadar se enostavno prek asociacij spomnim nesreče, motoristov in sprehodov po vasi.
V torek me je to spremljalo še bolj, strah se je zopet okrepil in ne predstavljam si bolečine, da bi zaradi moje zaspanosti za volanom trpela Sara. Ta misel skoraj ubija.


Sledil je dan, ko se je smeh kar sam razlegal po mojem obrazu. V službi sem si končno potrdila, da z menoj ni nič narobe, da tudi pri meni kdo kaj kupi. Jeee, le bolj poredko se zgodi...
Popoldne so me čakale zadnje vaje pri matematiki in navdušenje se je še stopnjevalo. Končno sem tudi sošolkam pustila malo bližje, podrla sem zid nezaupanja, ki me obdaja. Do sedaj sem bila z njimi v odnosih na 'živijo', kakšna beseda o učenju in nič več. Ljudem enostavno ne pustim blizu. Verjetno zaradi izkušenj in karakterja.
No, pa sem se le odprla... Najbolj pa me veseli to, da me čez nekaj ur čaka izpit v Kranju in da nekako celo mislim, da znam. Ja no, bomo videli. Grem na vse ali nič, upam na malo lažje naloge in nič treme z moje strani.


Četrtka najraje nebi omenjala. Bil je pravo nasprotje sredi, nasmeh niti lažen ni bil v redu in verjetno sem izgledala huje kot ženska tik pred menopavzo.
Najprej zjutraj, pred vrtcem ugotovim, da se mi je nekdo 'naslonil' na avto. Res je samo pleh, nekaj prask, a nisem pomislila na to, da bi si mogoče pa vzela čas in poklicala policijo, da naredijo zapisnik. Mudilo se mi je v službo.
No, se bom morala voziti s praskami, kar vsekakor ni prijetno. In kdor ne razume, zakaj se sekiram: zato, ker vsaj pet let avta ne smem prodati. Napisan je na Sarino ime, je namenjen prevozu otroka s PP in ko ga bom hotela prodati, bom morala za dovoljenje prositi na CSDju. Še vedno ne vem, kaj je neumna poteza, da sem ga napisala na Saro, potegnila za seboj (droben tisk, ki ni nikjer napisan), a vsekakor niti praske niso nekaj, za kar bi lahko zamahnila z roko.

Četrtku kar ni bilo konca. Tudi v službi sem našla delo tja do enajstih ali pol dvanajstih, da je minilo kot minutka. Potem pa sem za vsako uro posebej brala, študirala lastnosti in premlevala, kaj je tisto, kar bi morebitnega kupca najbolj pritegnilo. A takrat se je čas ustavil. Ljudje so hodili mimo, nekaj jih je zavilo v prodajalno, peščica se je le uzrla, ostali pa so bili videti, kot da sploh ne vedo, kje so.

Popoldne je minilo v znamenju crkljanja, saj je Sara spet na robu bolezni. Niti nisem vedela, ali naj jo danes odpeljem v vrtec ali ne. A sem jo morala, saj me čaka še kaka ura učenja, pa veliko stvari se mi je nagrmadilo danes, saj so načrti za jutri padli v vodo. Tako moram še v nekaj trgovin, lekarno, na pošto, da uredim vse pred najinim odhodom v Staro Goro.

No, pa je zjutraj pred igralnico vzgojiteljica povedala, da je včeraj oklevala, ali naj mi omeni, da je Sara že v vrtcu kazala očitne znake prehlada. Zvečer je imela malce vročine, ponoči pa sem spet bedela, ji praznila nos in jo dvigovala, da je lahko dihala. Počasi obupujem nad to negotovostjo, zakaj ne more dihat. Pa pravijo, da imajo zdravniki vedno prav?


No, danes se koncentriram na izpit. Grem kar z veseljem, saj je znanje v meni še sveže, le teorija me malo matra.

Jutri pa je nov dan, v katerega bi najraje spravila še kakih 8 ur. Nekako moram še urediti varstvo, verjetno bom na koncu še tetkici prekrižala načrte in ji kasneje nekako poplačala. Prevečkrat jo obremenjujem s Saro, ji kradem čas. Varuške so way too expensive zame. Ne zaslužim niti blizu toliko na uro kot one (večina zahteva 5€ na uro!), mesečne plače pa ne mislim metati stran za to, da bo Sara nekje preležala ves čas. In po možnosti nič pojedla, nič popila. Ne, nisem se še navadila na misel, da bi otroka zaupala varuški. Verjetno se nikoli ne bom. Ker predvidevam, da je ni na svetu, ki bi se bila pripravljena Sari posvetiti, se z njo igrati na njen način in razumeti načine rokovanja z njo in nasploh razumeti, zakaj in kako. Ker niti v vrtcu tega ne morem zahtevati, pa je kader usposobljen in plačan za take otroke. Pa je vseeno ne dvigujejo pravilno in jo puščajo lačno po kosilu (vzroki so marsikje, ne samo v kadru: malice zelo neprimerne, ponavadi kos kruha in sadje, navaden jogurt ali sok je že luksuz. Da o skutki, pudingu niti ne sanjam več).
V planu sem imela, da bova s Saro šli na tri rojstne dneve. No, dva bi bila 'na hitro', eno pa je prav praznovanje. A bova izpustili tudi to, saj nimava darila. In ne časa, da bi ga kupili, saj se željena igrača slavljenca skriva v trgovini Trio! v Celovcu, da pa bi po Ljubljani iskala približen ponaredek celo popoldne, nimam volje, ne časa. Tako bom skočila še po nujne stvari, ki jih potrebujeva za terapijo v Stari Gori in pakirala.


Ja, odhoda za cel teden pa se veselim. Sicer ostaja strah, ali bo za Saro prenaporno, ali bo sprejela novo vrsto terapije, ali ji bo (gledano dolgoročno) kaj pomagala. Skrbi me tudi, da ne bomo našli primernega vozička zanjo, ali pa, še huje, da bo dobila voziček, v katerem bo super sedela le tam, doma pa ne več. Tako je zupanovim stolčkom, v katerega jo posedem le redko, saj bi zraven rabila vsaj še tri roke, da bi se Sara obdržala pokonci.
Ko ljudem povem, da greva za cel teden v Staro Goro na terapijo, si večina misli, da greva na dopust. Pa ne bo niti malo dopustniško. Vsako dopoldne naju celo dopoldne čakajo terapije: po Vojti, katere se moram tudi sama priučiti, saj jo bom morala izvajati dvakrat dnevno, Sara pa bo deležna tudi delovne terapije in logopedske obravnave.
Mamice, od katerih sem izvedela za to vrsto obravnave pravijo, da otrok prva dva dni spi celo popoldne. Od izmučenosti. Med terapijo po Vojti otroci zelo jokajo. Kot bi jih dajal iz kože. Verjetno ne veste, kako se to sliši. Jaz bom slišala v ponedeljek. Veliko mam obupa nad to terapijo ravno zaradi tega joka.
Hkrati me je strah še mnogo drugih stvari... Takih, za katere me je strah skoraj vsak dan. Naprimer, če se kateri kaj zgodi? Če bova uspeli iti na sprehod po Gorici, naju bodo prepoznali, če naju kdo povozi? Kaj če naju ugrabijo? Vas ni nikoli ničesar strah?
Pri meni je ta strah kar intenziven, ker nisem ena izmed mamic, ki ima moža ali partnerja, da bi jo iskal. Imam le sestro, ki jo bo gotovo vsak dan skrbelo za naju. Sploh, če bo tole prebrala pred najinim prihodom domov. In imam očeta, ki ga skrbi, a ima tako natrpano življenje, da ga nočem obremenjevat še s seboj, saj sem odrasla.
A vseeno se veselim nove izkušnje, novega znanja, ki ga bom tam pridobila. Mogoče mi Sara v tem tednu pokaže še kaj, česar nisem vedela o njej. In veselim se, da bova zvečer skupaj legli k počitku, da me ne bo čakalo učenje, niti umazana posoda ali peka kruha. En teden ne bom gospodinja:)


Me bo pa čakalo ob prihodu domov ekspresno pripravljanje na praznično vzdušje. V sebi ga namreč še nisem prav zares občutila. Letos je življenje prehitro, prenatrpano. Nedeljske svečke na adventnem venčku ne uspejo pričarati pravega vzdušja, pravega pričakovanja.
Upam, da me bo omamilo postavljanje jaslic in krašenje smrekice. In pa nakupovanje darilc, kar bo počakalo... Hmmm, morda do naslednjega leta, saj letos res nimam časa:)

No, pa je nastalo dolgo skropocalo, če ste se prebili do sem, naj vam povem, da sem glavne drobtinice izpustila.
Naprimer to, da sem videla tipa z bajnim imenom, čarobnim vonjem, v srajci po mojem okusu, h kateri je super pristajal plašč po njegovem okusu. Tip ima dober avto (sodeč po ključu, ki je identičen mojemu, le da na njegovem piše Megane, na mojem pa Scenic:)) in lepo uro:)

Med drobtinice je padlo tudi razmišljanje v začetku tedna: o sprejemanju otrok s PP. Tuhtala sem, ali sem čudna, ker Saro sprejemam takšno kot je, jo imam rada, me taka osrečuje in me njeno stanje ne spravlja v obup, niti ob živce, niti nisem zaradi tega česarkoli prikrajšana. No, do odgovora nisem uspela priti, vem le to, da tudi če sem zaradi tega čudak, sem rada taka:) Ker mi Sara daje voljo, upanje in srečo.

Navszadnje tudi zato, ker je deklica in pol. Vsako jutro mi kaže, kako je odkrila svoje rokice, kako rada ima prstke v ustih in kako fino se ji zdi, ko se lahko poboža po obrazu. Večina mamic je ob tem drhtela takoj po rojstvu, saj je to početje normalno za starost dveh mesecev. A Sara je to osvojila sedaj in tudi jaz neizmerno uživam, kadar izvajava 'indijansko petje':)


No, to je pa res vse. Se tipkamo tik pred prazniki, da vidim, koliko so se vas prijele bleščice:) In ko bom vedela, da je bil to teden sreče... Takšne sreče, da je za znoret:)

papa:)

VIP

Kratica za 'Very Important People'.

Hmmm, kaj pa vem. Nekako sem razmišljala, če sem jaz kaj VIP komu... Naprimer, če pomislim...

Kaj, če kdo od mojih znancev, kolegov, prijateljev postane slaven? Bom kdaj omenjena v tračih? Bom kdaj povabljena na koncert, modno revijo, gala prireditev, premierno predstavo?

Kaj pa, če bom sama kdaj uspela imet svojih pet minut slave?
No, če dobro pomislim, na naslovnici sem že bila. Vsaj z imenom in priimkom. A ne v tem smislu. Tisto je bilo bolj negativno, vsaj zame, takrat.

Mogoče mi kdaj uspe... hmmm...

Biti Super Mama. Kot mi že sedaj Sara pokaže, da me ima rada. In rada me ima zato, ker me zna očarati, ker me zna oviti okoli prsta, ker me zna nasmejati, ker me zna omehčati in stopiti...

Biti Femme Fatale. Vsaj za nekoga. In obdržati naziv s tem, kar sem. Vedeti, da sem nekomu všeč. Da me obožuje kljub napakicam in napakam. Da me podpira in jaz njega. Da mu dajem navdih. Da mu krajšam čas. Da sem ob deževnih večerih najboljša družba. Da me želi ob sebi za Silvestrovo. Da ne zamiži, ko ob sebi zamižim sama.

Biti Uspešna. Biti sama svoja gospa. In biti sama svoja gospodarica. Imeti kariero, imeti družino. In usklajevati oboje. Tudi če kariera ni nekaj oh in sploh slavnega. Če ni direktorski stolček. Če ni priliv bajnih denarcev na račun vsak mesec. Tega si sploh ne želim. Zame je uspešna kariera, da uspem na svojem. Da sem sama zadovoljna s službo. Da zjutraj rada vstanem in da delam tisto, kar si želim delati for ever. Hmmm, primer? Biti boljša kot Mič in imeti verigo salonov. Ni nujno samo frizerskih. Ni nujno v tujini. Ni nujno da sem glavna. Nujno je, da začnem s svojim delom. Da začnem na dnu in se vzpenjam na vrh. Da zraven učim druge. In se učim od drugih.

In VIP bom čisto zares, ko mi enkrat uspe it do tistega koščka na Zahodu in najdem 'svojega' Marca. Ja, na Portugalsko, kam pa:) Še prej se naučim kakšno besedo, da ga presenetim. In da vidim, če je še tako zelo čarobno tam. Tako zelo preprosto. In tako zelo človeško. Če je še tako zelo lepo, da bi s Saro ostala tam...

Hej, zdaj pa bolje, da se vrnem v svoje nad in pod povprečno življenje. In ker nad in pod povprečni spijo, bom tudi jaz VIP v sanjah:)

papa

LJUBEZEN

Zaprla sem oči.

Uspela sem izklopiti misli.
Bila sem samo še jaz in nekje v daljavi on, nekdo.

Občutek sem zadržala v sebi.
Bilo je lepo.

Šele zdaj vem, da sem zares pozabila.
Da se rojeva nekaj novega.
Tako lepega.

Kot prijateljstvo.
Glej, odpira se kot cvetni list.
Popek za popkom.

Naj ne mine!

STARI NOVI TIRI

O, kako je fino!
Spet na starih tirih, ki pa so nekako kar novi, obnovljeni, osvezeni:)

Sara je bila v vrtcu, jaz pa v sluzbi. In na faksu. In na pumpi.
Cist drug zrak kot doma, cel dan neka brzina, skos ena naspidiranost, nic casa za brezvezna razmisljanja.

V sluzbi mi je blo fajn, ker sem se res zabavala. Malce sem preuredila vitrine in kar parim zainteresiranim nekupcem predstavljala ure. Na koncu mi je edino smotano, ker dopoldne res vsi samo gledajo in nihce nic ne kupi. Grrr!

Sara je bila verjetno zelo vesela druzbe v vrtcu. Ko pridem ponjo, se tako oklepa pomocnika B., kot da sploh noce iti domov. In potem zalostno pogleda v igralnico, kot bi se poslavljala od prijateljev. Res so lustni, danes sem celo enega vzela v narocje. Ko se mi je pa tako mocno privil okoli nog:)

In faks... Matematika me res spravlja v dobro voljo. Malo sem sicer zmatrana, vsake toliko casa me racuni odpeljejo v razmisljanje, zakaj me bolijo noge in kje bi lahko cisto malo zadremala... A ugotavljam, da kar precej znam. Razlaga mi je res manjkala in zdaj, ko res poslusam, sledim vsem vajam, se mi ena za drugo prizigajo zarnice nad glavo:)
(Joj, da bi me zdajle slisala 'Meta':))

Prav ponosna sem nase. In na Saro. Malo se mi zdi, da se zacenja osamosvajat. No, samo od mene. Ni neke odvisnosti med nama. Z lahkoto jo pustim tetkici za celo popoldne, pa je vse v redu. Njej zaupam. Ker gresta tudi telovadit, ker znata lepo in veliko jesti in ker jo ima za svojo.
A to se ne pomeni, da kadar sva skupaj, me spusti z oci. To pa ne:)

Bil je lep dan, ceprav imam ze cel dan obcutek, kot bi bil ponedeljek:) Hmmm, le zakaj?

SLABA VEST

Kako je, če se zlažete? Imate slabo vest? Lažete veliko? Pogosto? Eniministim ljudem?

Zase vem, da ne lažem veliko. Mislim, da odkar sem mamica, praktično nič. (Prej sem lagala določenim ljudem o določenih dogodkih, sicer pa tudi ne)

Če že naredim kaj, kar je vredno slabe vesti, prikrojim resnico ali izpustim kak del. A tudi to le v primerih, ko mi je to dovoljeno. To so primeri, ko me tetkica vpraša po kakem pogovoru. Včasih nadležno hoče vedeti vse do potankosti, celo do vejic in pik. To ji tudi povem, a ponavadi se v takih primerih pičiva. Je pač tak karakter, ki želi vse vedeti. In k vsemu pripomore še moj karakter, zaradi katerega premalo sprašujem, sploh nisem firbčna. Meni je nerodno vprašati, kaj se kdo pogovarja, kaj kdo pravi, s kom je bil kdo, kje je bil kdo... Tega jaz ne sprašujem, če ni govora o javnih dejstvih (beri: o znanih ljudeh, o katerih je dovoljeno vedeti)...

No, v primerih, da me kdo sprašuje o drugih ljudeh, o mojem odnosu z njimi, ponavadi vedno prikrojim resnico.

Tako naprimer na 'mojem bregu' nihče ne ve, kdaj sem bila nazadnje s Š. na kavi. So v zmoti, da že dolgo nisem pila ekspresne kave. In nihče ne ve niti tega, da N. v resnici niti ne težim, naj mi nekaj vrne, ker mi je to bedno. Če sem nekaj posodila, je logično, da se vrne. In ne vem, kako naj čimlepše prosim, da mi vrne, zato sploh ne prosim. Čeprav je stvar moja.
In prav tako nihče ne ve, kaj mi je všeč in kaj ne. Niti kaj si želim in kaj ne. Te stvari vedno prikrojim. Da mi ni treba razlagati. In da ne izpadem še večji čudak.
Namreč, kaj mi je všeč in kaj ne, je neopisljivo, sploh pa neprikazljivo, ker so zame to pojmi. V mojem materialnem svetu to ne obstaja. Oziroma, bolje povedano, ni točno določeno. Včasih mi je všeč belo, drugič črno. Pri drugih nekako obstaja, seveda, ker so si to izborili, priborili.
Kaj si želim, pa tudi v kakem drugem materialnem svetu ni otipljivo.

Zaradi takih stvari se še sama sebi zdim čudak. In včasih imam slabo vest, kot bi lagala.

In danes ne vem, kaj hudiča naj 'moj Miklavž' nastavi v pehar k tetkici. Ker se ne znajdem med materialnimi darili, ki se jih lahko kupi, ona pa le-tega pozna zelo dobro. In nikoli ne znam ugotoviti, kaj si nekdo želi, kaj rabi. Ker ga tudi zame ni darila na svetu, ki bi ga lahko kupil denar.
Kako smo si ljudje različni. Eni za darilo pojmujejo dobrine. Nikoli nisem razumela, kako lahko dekle od svojega fanta sprejme v dar verižico, prstan ali uro. Jaz bi tako darilo zavrnila.
Meni največ pomeni darilo, ki nekaj pomeni. Včasih so bile to že samo voščilnice. Da mi je oseba kaj napisala, kar še danes rada preberem.
Sedaj voščilnice prodajalcem ne predstavljajo več dobička... In mi veliko pomeni kak spominek, rožica, utrgana na travniku.

Spomnim se, da T. velikokrat M. natrga rože ali pa ji prinese mačice iz gozda. Njej je to kmečko, brezveze in sploh ni dovolj za darilce, majhno pozornost.
Jaz pa sem tistega šopka na mizi tako vesela in se včasih vprašam, kdaj bo meni kdo natrgal rož?


Potem imam vedno slabo vest, ker kdaj komu podarim kakšno homemade stvar. Ker je trapasto in ker me obkrožajo ljudje, ki si tega ne želijo. In zadnje trenutke popravljam vtis, letam po trgovinah in iščem, iščem primerna darila. Na koncu kupim kaj uporabnega, ali pa poslušam med vrsticami, kaj si človek želi. In čisto na koncu, ponavadi ni nihče niti vidno hvaležen.

In danes imam slabo vest, ker nimam pojma, kaj naj tetkici nastavim v pehar. Ona bo meni puloverček. Nekje ga je zagledala, me vprašala, in sem rekla ok. Vedno si kupiva uporabne stvari, nekaj, kar rabiva.
A jaz ne hodim veliko po trgovinah, pa tudi ko hodim, ne gledam naokoli... Joj, najbolje, da kar res Miklavža pokličem na pomoč:)

Težko je biti z drugega planeta!

ZDRAVA

S Saro sva danes zgodaj vstali. Pred sesto uro zjutraj.
Nekaj minut cez sedmo sva ze bili v cakalnici pediatricne klinike v Ljubljani.

Opazovala sem ljudi, dojencke, mamice, atije in babice.
Tam sva bili ze tretjic in v tisti cakalnici imam v glavi vedno iste misli.
Kako so srecni tisti, ki ne peljejo sami otroka na pregled, ki ne bedijo sami z njim ob zelezni posteljici.

Zame je namrec najslabsa plat takih dni, ko ima Sara specialisticne preglede po bolnicah to, da jo vozim sama. Na pediatricni je pa se posebej grozno, ker niti vozicka nimas kam dati, ko gres gor na oddelek, pa ga puscas v cakalnici brez nadzora.
Tu tudi tici razlog, zakaj mi je tako hudo ob takih priloznostih. Namrec, Sara je obsojena na moji dve roki in obratno.

Tako jo v narocju slecem, kar jo tudi doma. Ko mi postane neznansko vroce, slecem se svojo bundo, seveda s tezavo. Ze odpnem jo tezko s tamalo v narocju.

Na wc tudi pomisliti ne smem. Pri tem tudi vozicek nebi pomagal, saj tam ni wcja za invalide. No, vsaj ne da bi jaz to vedela. Tudi na infekcijski ga ni. Niti na travmi (le za bolnike).

Naslednja tezava je, ko me setra na sprejemnem okencku grdo pogleda, ces, zakaj pa moras tamalo s sabo nosit, tam naj sedi... No, vseeno. Spregledam ta grd pogled. Dobim izjavo, ki jo moram izpolnit. Pomaknem se vstran, da bom napisala na pultu, saj je le tam dovolj visok, da lahko to izpolnim s Saro v narocju. Tokrat me trikrat opomni, naj se kar vsedem in tam v miru izpolnim. Ne, ne morem se vsesti, v sede ne morem nic pisati, ker je tu Sara. A sem tiho, delam se, da je ne slisim. Izpolnim, oddam in se vsedem. Mislim, da se ji je kar zasmejalo, ker sem koncno ubogala:)

Ko naju neka druga sestra poklice, naju vsi opazujejo, kako organizirano izgledam, kot da imam deset rok. Namrec, da primem Saro, potem si na rame vrzem veliko in do vrha napolnjeno torbo (v njej so skutke, caj, plenicke, slincki, oslicek, knjigice in denarnica), zatem pa primem se obe bundi, kapo in sal. No, saj ni veliko. Le hecno zgledam tako natovorjena:)

A kar se nama je zgodilo danes, se se nikoli ni. V ambulanti, kjer Saro pregleda zdravnik pred sprejemom na oddelek, sem malcico ze slekla, v rokah sem imela ze bolnisnicno pizamico, da jo opremim za 'gor'. Nakar zdravnik vprasa, ce je bila kaj bolna, kaksen hud prehlad...?
Ja, seveda, bronhitis. Mislim, da ga je ravnokar dokoncno prebolela.

Nikomur ni bilo nic jasno. Nakar razlozim, da sem njenega osebnega zdravnika vprasala kako in kaj zaradi kontrole pljuc (ta kontrola naj bi bila ravno danes, zato tudi vprasanje), pa mi je rekel, naj kar greva na PeK, da bodo ze oni poslusali pljuca, ce bo potrebno, zmerili kisik.
A?

Aha, ne. Ce sva prisli k nevrologu, se ne bodo ukvarjali se z njenim bronhitisom.

Spomnila sem se na Spelino foro (krajsa verzija), ko policaja na obcini oddajata neke papirje se za davcno. In jih nocejo sprejeti, sledi izjava: 'A zdaj ste pa skregani med sabo a kaj?'
No, nasmehnila sem se in bila za trenutek vesela, da Sare ni potrebno oblaciti v tisto way too big pizamo.

Medicinska sestra je bila res prijazna. Tam se nisem naletela na takega angela. In tudi zdravnik je bil zlat. Ja, in mlad. In malo sramezljiv, negotov, jecljajoc, a hkrati sposoben.

Dobili sva recept za tablete. Juhu, ne bo ravno okoli novega leta trepetanja, kdaj bo/ali bo napad. In jih bo celo malo vec, da bova imeli rezervo. Juhu:)

In imava nov datum. Hmmm, tu sem malo tecnarila, ker so nama najprej zrihtali cez 14 dni... Jao, takrat sva na Vojti, na drugem koncu Slovenije, ne bo slo... Dobiva nov datum, vsec mi je.
Nekako mi lajtnga ni potegnila tako dalec, verjetno mi je bil zato vsec. Ker takrat nimam nic v planu.
Jao, se vecji smorn. Seveda nimam nic v planu, ker bom lezala na travmi!
No, to mi je potegnilo sele pri avtu. In bo sla tetkica z njo, da bo kaksno slabovoljno sestrico okregala. To obvlada. Ker pri njej (skoraj sosednja stavba od PeK) so menda vedno nasmejani, ustrezljivi in najboljsi:)

No, da se zakljucim.
Ko sva v cakalnici cakali na recept, nov datum in kartico, sva bili zopet za nekaj trenutkov glavna atrakcija. To je super, vsi si naju bodo zapomnili:)
Jaz pa sem pocekirala se malo. To obozujem. Ceprav vem, da ni lepo in prijetno, ko nehote v koga potem kar buljim.

Kako me vneto opazujeta dve mamici, ki sta tam s sinckoma. En se je igral, drugi raziskoval naokoli. Ena je se posebej opazovala, kako se oblacim v bundo in verjetno ji ni bilo jasno, zakaj Sare nocem dat iz narocja, da bi lazje opravila.
Zato sem sprobala, ce si njene misli pravilno razlagam, in sem Saro le posedela na stol poleg, ki pa ni bil v njenem vidnem polju. Res se je premaknila toliko, da je pogledala. No, meni pa se je Sara prevalila in skoraj padla na tla, tako da se tega ne grem vec.

Potem sem pogledala se proti dvema druzinicama z dojencki. Sara se je na daljavo zelo pogovarjala z njimi. Zgleda, ima mlajse zelo rada:) Jaz pa sem bila vesela, da imam samo njo, ker dvojcka tam nasproti njuni mami ne bosta dala prav rada moznosti, da bo sla sama z njima. Vedno bo moral biti ocka poleg in verjetno tudi babica, kot danes. Vcasih sem si tako zelela imeti dvojcke, zdaj si pa ne predstavljam, kako odlicno njihove mame funkcionirajo in vse izpeljejo, kot bi bil en sam.

Torej, Sara je zdrava. Jaz pa sem si spet dala duska, cekirala ljudi in ugibala, kaj razmisljajo, kaksni so... Vcasih mi je to zabavno:)

Jutri torej spet vstopim v zivljenje. Sara bo v vrtcu na Miklavzevi zurki, jaz pa bom mogoce spet koga dobila na muho in se igrala z njegovimi mislimi...

papa

SARINIH 25

Sara je stara 25 mesecev. Nič posebnega, a danes sem še posebej opazovala in bila pozorna na njeno obnašanje.

Kar je novega, je njen šarm. Ta raste vsak dan, vedno znova. Že pred časom mi je nekaj ljudi reklo, da dobiva dekliški obraz in dojenček izginja. In sedaj že nekaj dni opazujem, kako lepa je postala in kako s to svojo lepoto trguje na našem trgu.

Poteze obraza so res drugačne. Bolj ostre, kažejo njeno odločnost in samosvojost.

Res je, postala je odločna. In čisto samosvoja.
Vidim, da razume vse. Trudi se, da bi čimveč, kar zmore, storila sama.

Tako se zna zamotiti z igračami, če vidi, da jaz res kuham. Včeraj naprimer je videla, da sem šla kuhat in se je sama prevalila na drug bok ter si nagrabila lego kock in jih prijemala.

Res prijema stvari. Roke končno začenjajo opravljati svojo funkcijo. Sara jih po malem že kontrolira, včasih ji še ponagaja spastika in gredo potem tudi roke svojo pot.
Že prijema flaško, kadar pije in nemalokrat prime žlico ob hranjenju. Prav fino se ji zdi, če jo skupaj neseva do ust. Le da potem pozabi, da v bistvu je in se ne igra z žlico.
Prime tudi večino predmetov, ki jih ima okoli sebe, najraje ima oslička, pajdaša od Shreka, ki smo ga dobili v pleničkah. (Btw, imamo že tri:))

Danes sva ustvarjali nekaj iz kartona in je razumela, ko sem ji rekla, da lepilo in škarje lahko primem samo jaz. Ona je zato grabila samo karton in na koncu je lim pod njenimi prstki popustil. No, pa nisva nicesar ustvarili:)

Pred spanjem bereva pravljice. Sedaj tudi pred opoldanskim spanjem. Na začetku posluša, potem začne kar sproti komentirati, hoče prijeti Punčko in pajacke, hoče zbuditi Trnuljčico... Na koncu utihne, gleda v zaprto knjigo. Seveda moram knjigo položiti poleg nje, zakopljem jo med igračke in blazinice, da stoji pokonci, ona pa jo še kako minuto boža. Potem zaspi, verjetno z mislijo na pravljico:)

Ko na vratih zagleda tetkico ali dedija (tega bolj redko), ju takoj očara. Tetkico opazuje toliko časa, dokler je ne vzame v naročje. In potem začne čebljati, kot bi ji pravila kaj vse je doživela in kako jo je pogrešala. Onidve se nosita prav posebej. Kot Koalčki. Prav prisrčna je Sara, kako se ovije okrog z nogami in jo objame okoli vratu.

Točno ve, kdaj gre na stranišče, kaj se tam počne in kako povedati, da jo tišči. No, vsaj jaz sem razbrala določeno stokanje za to opravilo. In res ga uporabi le tedaj, ko jo tišči lulat. Sprobala sem, ko je dvakrat namerno nisem uslišala. In je bila plenička malo težja:)

Danes sem ji povedala, kaj naj pokaže jutri v bolnici. Samo smejala se mi je.
Bomo videli, zakaj. Ali ve, da zdravniki itak niso optimisti z upanjem, ali pa jih bo le skušala prepričati, kot je mene?

In Sara ima končno več mesecev, kot jaz let:)

papa

ANIMATORKA

V srednji soli sem bila tako pridna, da sem poleg vsega, kar sem pocela, vcasih se animirala v samostanu...
No, takrat mi je kar slo. Tudi volcicki in volkuljice so bili zadovoljni z mojimi idejami. Vedno je bilo polno iger, se vec smeha in srece.

Danes mi je pa preprosto zmanjkalo idej, kako in s cim animirati svojega otroka.
Naj povem, da je mala pogruntala sistem: zajokaj, ko gre, pa bo takoj nazaj! In ji celo rata. Ce ze ne grem k njej, pa podredim svoje delo tako, da sem v njenem vidnem polju in ji zraven razlagam, kako se da meso v vodo, pa por in korenje ter druga navlaka... Da na koncu rata juha, ki jo bo gospodicna lahko izpljunila.

Zjutraj sem bila jaz tako fuc, da me je morala v postelji cakat, da sem vstala. Tako sva zamudili Fifi in Marcelina. Groza. Pa je morala gledat Umka, ki sploh ni zanimiv.

Nimam vec idej, ker mi je cela soba igrac premalo. Sploh mi niso zanimive, niti toliko mi ne potegnejo, da bi navdusila njo. In zgubilo se je potrpljenje, da bi ji drzala tiste krcevite prstke, med nje stisnila barvico in bi risali. Niti plastelin me ne premami vec. Kaj sele ljubke lesene kocke.

Mala ostaja brez igre, brez animatorja. Danes se mi res ni dalo vec. In priznam, sva bile veliko pred televizijo. Grozna sem!

Povrh vsega imam spet gromozanski herpes, in vneta koza (beri: nemogoc, prevelik naval zelo bolecih mozoljev) se kar ne pocajta. In ze sesti dan mi je tako vroce, da mi po hrbtu tecejo kapljice - kot bi bila moski, ki koplje jarke. Grrr... Verjetno je malo ven udarilo razpolozenje ob Sari: bojim se namrec, kako bo vse skupaj.

Rada bi si obljubila, da bom jutri polna energije. Vsaj toliko, da bo imela Sara lep dan, pa da ne bo zmatrana samo od kasljanja, temvec tudi od vsega navdusenja.

Lep teden!