Probala bom napisati cimkrajsi dnevnik spominov... Pa saj veste, da je pri meni potem vse dolgo:)
V glavnem, povezava vseh nanizanih misli, obcutkov, dogodkov je le casovna. Bojim se, da tematske povezave skoraj ne bo zaznati.
NEDELJA
Sredi popoldneva se s Saro odpraviva na pot. Delam se mocno, pogumno. A takoj, ko zapeljem z avtom iz domacega dvorisca, se prikaze prva solza. Ni jih bilo veliko, a vseeno sem Sari nekaj minut razlagala, da mi je tesno, ker greva sami tako dalec, v cisto neznano zivljenje za en teden. Strasilo me je tisto 'neznano'.
Pa sva kar kmalu prispeli. In bili lepo sprejeti, lahko sva celo izbirali apartma, saj sva bili prvi. Malo sva se razgledali in naslednji trenutek ze skorajda spali.
PONEDELJEK
Administratorka zjutraj pride po zdravstveno kartico. Kmalu zatem prinese urnik terapij.
Hmmm, malo sem res zmedena, saj sva bili s Saro tam predvsem zaradi fizioterapije po Vojti in logopedije. Pa ravno teh terapij ni bilo oznacenih.
Tekom dneva se je uredilo tudi to, saj ne pisejo vse terapevtke urnikov ze v petek. In tako sva imeli zelo hitro zapolnjen dan, poln novih poznanstev, jaz sem ze marsikaj novega spoznala, se naucila, Sara pa dozivela. Temu primerno so bili prosti trenutki namenjeni spancu angela:)
TOREK
Ta dan me je cakala prva vaja nove terapije v lastni izvedbi. Kot test v soli. Preverjanje, ce znam, ce delam pravilno. Ni bilo tezko, tudi Sarin jok me ni motil, niti me nista motila studenta, ki sta opazovala.
Po terapiji naju je ze iskala logopedinja, a ocitno sva bili se bolj iskani. Sploh nocem pomisliti, kaj bi bilo, ce bi se ravno preoblacila (ker sem imela ta namen), ko je v sobo vstopil zdravnik. No, vsekakor bi se pogreznila:)
Saro je cakal temeljit pregled. Res temu lahko recem koncno en dober pregled, ne samo opazovanje cesa vsega punca ne zmore, kar bi morala. Sledil je cisto majcen sok, namrec, napotitev na rentgen kolkov v Sempetersko bolnisnico.... Ma, niti ne sok, le nekaksno prekrizanje nacrtov oziroma urnika...
V sobi se se malo pomenim z logopedinjo, nakar dobim napotnico in se kar odpraviva. Po pravici povedano, v neznano. A sva takoj nasli. Za prvim ovinkom idealen parkirplac. Itak, za invalide:) To imam rada, ti so najblizji, najsirsi in najbolj prosti. Za drugim ovinkom, hvala Bogu, glavni vhod. Pricakovala sem, da bo tezje najti vrata:) No, je pa bilo tezko in zelo zakomplicirano v tistem labirintu najti ravno tisto majceno luknjico med aparati za kavo in pijaco, ki je vodila v hodnicek, za katerim se je skrival RTG.
Htro opraviva, vse pohvale (in hkrati za zgled rentgencem v Lj.). In ze med potjo poskilim slike. Kot sem pricakovala. Kot sem ze nekaj casa govorila, a me nihce ni hotel slisati.
Sarin desni kolk je napol zunaj. To potrdi tudi zdravnik.
Srecava DT in Sara ze vsa utrujena sede v vozicek. Ja, v tisti tako dolgo pricakovan idealni vozicek. Bil je nastiman po merah cimra A., a je kljub utrujenosti pokazala, da sedi lepo, da uziva, da ji je udobno in verjetno mi je s tem sporocila, da si ga zeli:)
Sledilo je dolgo spanje... Da ze nisem vec vedela, kam naj se dam. Vmes sem se naspala za vseh nevemveckoliko mesecev nazaj, nakar se princesa le predrami.
Zazelela sem si malo pustolovscine in tako se odpraviva iskat tisti samo enkrat videni Mercator Center. A kaj, ko nisem imela pojma, na kateri od stirih cest od Gorice proti vzhodu je stal.
Pa sva se peljale malo po Gorici in si ogledali teren za naslednje pohajkovanje. Oh, koliko ulic. Vse prepleteno s hoteli in Perlo. Nakar zagledam znano cesto, proti industrijski coni, mimo Sawala in hitro se znajdeva pred najboljsim sosedom.
Ker sem verjetno ena izmed zelo redkih ljudi, ki sovrazim nakupovanje na 'neutrjenem terenu', narediva samo hiter krog, ravno toliko, da najdeva kar potrebujeva in hop sva ze na blagajni. Nakar ugotovim, da je torek in to pomeni guzvo. Ups, ne guzvo. Guzvo na kubik.
Preziviva tudi to in se odpeljeva nazaj, vecerji naproti.
SREDA
Sara se je pocasi ze navadila na okolje in situacijo, sprejela je tudi terapijo, ceprav se vedno z jokom.
Mamice smo se veliko pogovarjale o nasih sonckih, najvec o tem, kako vse to dozivljamo, sprejemamo in kako mi dozivljamo druge ter kako drugi nas. Verjetno vam je jasno, da so mi bili pogovori kar vsec. Ker se tega pac ne da tako fajn pogovarjat kar z vsako in katerokoli mamo. V bistvu se jaz lahko zares odprem in podebatiram le z mamami, ki imajo vsaj podobno situacijo. Tako se med sabo razumemo in ni potrebno razlaganje splosnih pojmov. No, pa kakor s katero. So izjeme na eni in drugi strani:) Navsezadnje vedno ugotovim, da je vsak clovek zase dober, mocan in sposoben. Razlikujemo se le v tem, kako dojemamo in s tem, koliko dosezemo sami.
Sredino popoldne sva sli na sprehod do pasnika. Gledali sva konje, opazovali njihovo elegantno hojo, jih nagovarjali in spoznavali. Nazaj sva komaj prisli. No, Sari ni bilo hudega, tudi jaz bi bila vesela v vozicku:) Mene je zmatrala kondicija, klanec in noga.
Ker so cimre usle na lepse, sva imeli vse kocke zase in sva lahko ropotali po kuhinji kolikor naju je bila volja. In sva sestavljali, podirali, metali, se smejali, slinili, sproscali in nenazadnje igro zdruzili s funkcionalnim ucenjem in terapijo.
Vecer je bil poln nekih cudnih obcutkov. Cimri sta bili veseli obiskov, kdo pa nebi bil vesel, da pride dragi, ljubljeni k tebi? No, pri meni je to zbudilo mojo samoto in osamljenost. Pocutila sem se tako sama, sama s Saro, v vsem tem svetu. Kot da nimava nikogar, nikogar, ki bi bil samo najin...
CETRTEK
Dolgo pricakovan. Prvic v paviljonu, med otroki, ki prav zares bivajo tam. Okolje je tako prijazno, da bi se jim kar pridruzila.
Saro 'namontiramo' v stojko. Me prav zanima, kako bo to zgledalo.... A ko so vsi vijaki na svojem mestu, zategnjeni do konca, ko so vsi pasovi zapeti in ko vstopi zdravnik, jo zapeljemo na sredino prostora. Sara, sicer od ramen navzdol vsa prisraufana, ima glavo pokonci, si ogleduje prostor in nas. Ocitno ji je udobno. Desno nogo seveda takoj z vsemi mocmi obrne navznoter. Hja, ni se dobro. Si oddahnem. Ni sans, da se to naucim! Ce bi jo namestila narobe, bi naredila vec skode kot koristi. Strinjam se, da s stojko za domov se pocakamo nekaj mesecev. Vesela pa vseeno zelo.
Na vrsti se vozicek. Se enkrat. Sara tudi tu uziva. Sedi kot carica. Kot da je narejen prav zanjo. Opazujem svjega otroka, kako je sproscen. Kako lepo sedi in se ne muci, ne stiska pesti, ne izteguje nozic in ne napenja trupa...
Tega bova:) Veseli odideva naprej na terapijo, z mislijo na nov vozicek, ki bo cisto najin ze cez kak mesec ali dva:) Takrat bo vse lazje, le pot po stopnicah bo dvojna.
Popoldne sva izkoristili za ponovno pohajanje. Nova Gorica. Mesto malih ulic. Mesto, kjer je zrak domacnosti tako disec, da verjames, da se med seboj vsi poznajo. Mesto z nenormalno veliko zalogo parkirnih prostorov za invalide (v Kamniku sta cela dva?!?). Mesto z drsaliscem sredi ceste. Mesto z zelo majhno posto. Mesto, kjer se utrip ustavi. Mesto, ki je popolnoma isto kot pred tremi leti. Lepo mesto.
Obredeva cel center, pokukava v nekaj trgovinic, kar tako. Malo sem upala, da bi lahko kupila kaj za pod smrekico. Pa nimajo nic. No, vsaj posto sva nasli, placali poloznice in kupili znamke. Tako sem si oddahnila, da nisem tako pozno bedela v nic. Namrec, tri noci poprej sem pisala voscilnice.
Cakali sva na mrak, da bi videli praznicno Novo Gorico. A bilo je se prevec casa, zato sva se raje ponovno odpravili proti Mercatorju. Tokrat sem se ze pocutila domace, teren je bil malce bolj utrjen in tudi jaz malo bolj samozavestna:)
Tako sva kar nekaj casa prebili med prodajalnami, cokoladami in nakitom... Kar tako, za preganjat cas. In bilo je fino. Tudi Sara je vidno uzivala. Kljub prehladu.
PETEK
Zjutraj sem si zazelela se malo spanca. Ceprav sem tam res veliko spala, a ne prevec kvalitetno.
Ta dan imava samo fizioterapijo. Se zadnjic pred mojstrico pokazem, kar sem se naucila, dobim potrditev, da delam pravilno. Nekaj napotkov za naprej in slovo.
Po terapiji se kar povabiva k zdravniku. Nekaj minutk ga cakava v ambulanti in Sari recem, da je to odlicen zdravnik. Da se posveti vsakemu otroku posebej, da v bistvu zivi zanje. Res je bil vedno tam. Vcasih cisto zatopljen v delo, kot da mu to daje energijo. Kot da mu je to hrana.
A do otrok ima tak poseben odnos. Kot da so njegovi. Kot da so mu vse. In pokaze, da mu ni vseeno. In pokaze, da jim zeli pomagati, kolikor le more.
Od zdravnika slisim drobno pohvalo. Za naju s Saro je velika, pomeni ogromno. A ravno pravsnja, da zaradi nje ne zaspim na lovorikah, ampak imam nov zagon in motivacijo.
Pocasi pospraviva. Sara zacuda sodeluje, brez pritozevanja. Odpeljeva avto dol, da bo res vse po liniji najmanjsega odpora (cisto po moje:)). Posloviva se od terapevtk. Tako zlate so! In vesele majhne pozornosti, kar razveseli tudi mene. Le se en kiks sem naredila. To majhno pozornost za zdravnika sem zapakirala v kovcek, ki je ze v avtu... Ups.
Posloviva se od cimre. Druga je na terapiji. Srecna sem. Srecna, ker sem smela biti tu. Srecna, ker je bila Sara zadovoljna. In srecna, ker grem domov, a vem, da se bom se vrnila.
Na poti domov sem se soocila z zimo. Po celem tednu pomladi, kratkih rokavih, nebu brez oblacka, me v Postojni preseneti belina, vedno gostejsa megla in minus dve.
Preden zapeljem na domace dvorisce, si ze oblecem bundo...
A povedano po pravici, sem se zdaj zmrznjena.
V glavnem, povezava vseh nanizanih misli, obcutkov, dogodkov je le casovna. Bojim se, da tematske povezave skoraj ne bo zaznati.
NEDELJA
Sredi popoldneva se s Saro odpraviva na pot. Delam se mocno, pogumno. A takoj, ko zapeljem z avtom iz domacega dvorisca, se prikaze prva solza. Ni jih bilo veliko, a vseeno sem Sari nekaj minut razlagala, da mi je tesno, ker greva sami tako dalec, v cisto neznano zivljenje za en teden. Strasilo me je tisto 'neznano'.
Pa sva kar kmalu prispeli. In bili lepo sprejeti, lahko sva celo izbirali apartma, saj sva bili prvi. Malo sva se razgledali in naslednji trenutek ze skorajda spali.
PONEDELJEK
Administratorka zjutraj pride po zdravstveno kartico. Kmalu zatem prinese urnik terapij.
Hmmm, malo sem res zmedena, saj sva bili s Saro tam predvsem zaradi fizioterapije po Vojti in logopedije. Pa ravno teh terapij ni bilo oznacenih.
Tekom dneva se je uredilo tudi to, saj ne pisejo vse terapevtke urnikov ze v petek. In tako sva imeli zelo hitro zapolnjen dan, poln novih poznanstev, jaz sem ze marsikaj novega spoznala, se naucila, Sara pa dozivela. Temu primerno so bili prosti trenutki namenjeni spancu angela:)
TOREK
Ta dan me je cakala prva vaja nove terapije v lastni izvedbi. Kot test v soli. Preverjanje, ce znam, ce delam pravilno. Ni bilo tezko, tudi Sarin jok me ni motil, niti me nista motila studenta, ki sta opazovala.
Po terapiji naju je ze iskala logopedinja, a ocitno sva bili se bolj iskani. Sploh nocem pomisliti, kaj bi bilo, ce bi se ravno preoblacila (ker sem imela ta namen), ko je v sobo vstopil zdravnik. No, vsekakor bi se pogreznila:)
Saro je cakal temeljit pregled. Res temu lahko recem koncno en dober pregled, ne samo opazovanje cesa vsega punca ne zmore, kar bi morala. Sledil je cisto majcen sok, namrec, napotitev na rentgen kolkov v Sempetersko bolnisnico.... Ma, niti ne sok, le nekaksno prekrizanje nacrtov oziroma urnika...
V sobi se se malo pomenim z logopedinjo, nakar dobim napotnico in se kar odpraviva. Po pravici povedano, v neznano. A sva takoj nasli. Za prvim ovinkom idealen parkirplac. Itak, za invalide:) To imam rada, ti so najblizji, najsirsi in najbolj prosti. Za drugim ovinkom, hvala Bogu, glavni vhod. Pricakovala sem, da bo tezje najti vrata:) No, je pa bilo tezko in zelo zakomplicirano v tistem labirintu najti ravno tisto majceno luknjico med aparati za kavo in pijaco, ki je vodila v hodnicek, za katerim se je skrival RTG.
Htro opraviva, vse pohvale (in hkrati za zgled rentgencem v Lj.). In ze med potjo poskilim slike. Kot sem pricakovala. Kot sem ze nekaj casa govorila, a me nihce ni hotel slisati.
Sarin desni kolk je napol zunaj. To potrdi tudi zdravnik.
Srecava DT in Sara ze vsa utrujena sede v vozicek. Ja, v tisti tako dolgo pricakovan idealni vozicek. Bil je nastiman po merah cimra A., a je kljub utrujenosti pokazala, da sedi lepo, da uziva, da ji je udobno in verjetno mi je s tem sporocila, da si ga zeli:)
Sledilo je dolgo spanje... Da ze nisem vec vedela, kam naj se dam. Vmes sem se naspala za vseh nevemveckoliko mesecev nazaj, nakar se princesa le predrami.
Zazelela sem si malo pustolovscine in tako se odpraviva iskat tisti samo enkrat videni Mercator Center. A kaj, ko nisem imela pojma, na kateri od stirih cest od Gorice proti vzhodu je stal.
Pa sva se peljale malo po Gorici in si ogledali teren za naslednje pohajkovanje. Oh, koliko ulic. Vse prepleteno s hoteli in Perlo. Nakar zagledam znano cesto, proti industrijski coni, mimo Sawala in hitro se znajdeva pred najboljsim sosedom.
Ker sem verjetno ena izmed zelo redkih ljudi, ki sovrazim nakupovanje na 'neutrjenem terenu', narediva samo hiter krog, ravno toliko, da najdeva kar potrebujeva in hop sva ze na blagajni. Nakar ugotovim, da je torek in to pomeni guzvo. Ups, ne guzvo. Guzvo na kubik.
Preziviva tudi to in se odpeljeva nazaj, vecerji naproti.
SREDA
Sara se je pocasi ze navadila na okolje in situacijo, sprejela je tudi terapijo, ceprav se vedno z jokom.
Mamice smo se veliko pogovarjale o nasih sonckih, najvec o tem, kako vse to dozivljamo, sprejemamo in kako mi dozivljamo druge ter kako drugi nas. Verjetno vam je jasno, da so mi bili pogovori kar vsec. Ker se tega pac ne da tako fajn pogovarjat kar z vsako in katerokoli mamo. V bistvu se jaz lahko zares odprem in podebatiram le z mamami, ki imajo vsaj podobno situacijo. Tako se med sabo razumemo in ni potrebno razlaganje splosnih pojmov. No, pa kakor s katero. So izjeme na eni in drugi strani:) Navsezadnje vedno ugotovim, da je vsak clovek zase dober, mocan in sposoben. Razlikujemo se le v tem, kako dojemamo in s tem, koliko dosezemo sami.
Sredino popoldne sva sli na sprehod do pasnika. Gledali sva konje, opazovali njihovo elegantno hojo, jih nagovarjali in spoznavali. Nazaj sva komaj prisli. No, Sari ni bilo hudega, tudi jaz bi bila vesela v vozicku:) Mene je zmatrala kondicija, klanec in noga.
Ker so cimre usle na lepse, sva imeli vse kocke zase in sva lahko ropotali po kuhinji kolikor naju je bila volja. In sva sestavljali, podirali, metali, se smejali, slinili, sproscali in nenazadnje igro zdruzili s funkcionalnim ucenjem in terapijo.
Vecer je bil poln nekih cudnih obcutkov. Cimri sta bili veseli obiskov, kdo pa nebi bil vesel, da pride dragi, ljubljeni k tebi? No, pri meni je to zbudilo mojo samoto in osamljenost. Pocutila sem se tako sama, sama s Saro, v vsem tem svetu. Kot da nimava nikogar, nikogar, ki bi bil samo najin...
CETRTEK
Dolgo pricakovan. Prvic v paviljonu, med otroki, ki prav zares bivajo tam. Okolje je tako prijazno, da bi se jim kar pridruzila.
Saro 'namontiramo' v stojko. Me prav zanima, kako bo to zgledalo.... A ko so vsi vijaki na svojem mestu, zategnjeni do konca, ko so vsi pasovi zapeti in ko vstopi zdravnik, jo zapeljemo na sredino prostora. Sara, sicer od ramen navzdol vsa prisraufana, ima glavo pokonci, si ogleduje prostor in nas. Ocitno ji je udobno. Desno nogo seveda takoj z vsemi mocmi obrne navznoter. Hja, ni se dobro. Si oddahnem. Ni sans, da se to naucim! Ce bi jo namestila narobe, bi naredila vec skode kot koristi. Strinjam se, da s stojko za domov se pocakamo nekaj mesecev. Vesela pa vseeno zelo.
Na vrsti se vozicek. Se enkrat. Sara tudi tu uziva. Sedi kot carica. Kot da je narejen prav zanjo. Opazujem svjega otroka, kako je sproscen. Kako lepo sedi in se ne muci, ne stiska pesti, ne izteguje nozic in ne napenja trupa...
Tega bova:) Veseli odideva naprej na terapijo, z mislijo na nov vozicek, ki bo cisto najin ze cez kak mesec ali dva:) Takrat bo vse lazje, le pot po stopnicah bo dvojna.
Popoldne sva izkoristili za ponovno pohajanje. Nova Gorica. Mesto malih ulic. Mesto, kjer je zrak domacnosti tako disec, da verjames, da se med seboj vsi poznajo. Mesto z nenormalno veliko zalogo parkirnih prostorov za invalide (v Kamniku sta cela dva?!?). Mesto z drsaliscem sredi ceste. Mesto z zelo majhno posto. Mesto, kjer se utrip ustavi. Mesto, ki je popolnoma isto kot pred tremi leti. Lepo mesto.
Obredeva cel center, pokukava v nekaj trgovinic, kar tako. Malo sem upala, da bi lahko kupila kaj za pod smrekico. Pa nimajo nic. No, vsaj posto sva nasli, placali poloznice in kupili znamke. Tako sem si oddahnila, da nisem tako pozno bedela v nic. Namrec, tri noci poprej sem pisala voscilnice.
Cakali sva na mrak, da bi videli praznicno Novo Gorico. A bilo je se prevec casa, zato sva se raje ponovno odpravili proti Mercatorju. Tokrat sem se ze pocutila domace, teren je bil malce bolj utrjen in tudi jaz malo bolj samozavestna:)
Tako sva kar nekaj casa prebili med prodajalnami, cokoladami in nakitom... Kar tako, za preganjat cas. In bilo je fino. Tudi Sara je vidno uzivala. Kljub prehladu.
PETEK
Zjutraj sem si zazelela se malo spanca. Ceprav sem tam res veliko spala, a ne prevec kvalitetno.
Ta dan imava samo fizioterapijo. Se zadnjic pred mojstrico pokazem, kar sem se naucila, dobim potrditev, da delam pravilno. Nekaj napotkov za naprej in slovo.
Po terapiji se kar povabiva k zdravniku. Nekaj minutk ga cakava v ambulanti in Sari recem, da je to odlicen zdravnik. Da se posveti vsakemu otroku posebej, da v bistvu zivi zanje. Res je bil vedno tam. Vcasih cisto zatopljen v delo, kot da mu to daje energijo. Kot da mu je to hrana.
A do otrok ima tak poseben odnos. Kot da so njegovi. Kot da so mu vse. In pokaze, da mu ni vseeno. In pokaze, da jim zeli pomagati, kolikor le more.
Od zdravnika slisim drobno pohvalo. Za naju s Saro je velika, pomeni ogromno. A ravno pravsnja, da zaradi nje ne zaspim na lovorikah, ampak imam nov zagon in motivacijo.
Pocasi pospraviva. Sara zacuda sodeluje, brez pritozevanja. Odpeljeva avto dol, da bo res vse po liniji najmanjsega odpora (cisto po moje:)). Posloviva se od terapevtk. Tako zlate so! In vesele majhne pozornosti, kar razveseli tudi mene. Le se en kiks sem naredila. To majhno pozornost za zdravnika sem zapakirala v kovcek, ki je ze v avtu... Ups.
Posloviva se od cimre. Druga je na terapiji. Srecna sem. Srecna, ker sem smela biti tu. Srecna, ker je bila Sara zadovoljna. In srecna, ker grem domov, a vem, da se bom se vrnila.
Na poti domov sem se soocila z zimo. Po celem tednu pomladi, kratkih rokavih, nebu brez oblacka, me v Postojni preseneti belina, vedno gostejsa megla in minus dve.
Preden zapeljem na domace dvorisce, si ze oblecem bundo...
A povedano po pravici, sem se zdaj zmrznjena.
No comments:
Post a Comment