DOBRODELNOST

Ze v ponedeljek zvecer nisem mogla verjeti usesom, ko mi je tetkica razlagala, da me je iskal par, ki mi je zelel pomagati.
Moja prva reakcija je bila, da me tetkica nateguje in heca. Ne, to ni res, saj nisem nikjer prosila za pomoc, saj me nihce tak ne pozna. To sem drzala dva dni, nakar sem le zacela razmisljati...

Najprej sem pomislila na bivsega sosolca, ki je v nekem dobrodelnem klubu in mi je ze omenjal pomoc... Pa ne, sem mu ze takrat povedala, da nic ne rabim. Zdaj ne. Malo sem bila kar jezna, ker nisem vedela, kdo me je brez mojega vedenja dal na kak seznam pomoci potrebnih. Potem mi je dedi zadevo prikazal z druge strani...

In niti nisem clovek, ki bi prosila za pomoc. Vsaj ne sedaj. In ne, dokler mi nebi slo res za prezivetje. Ne, pomoci ne znam sprejeti, menim, da je prevec ljudi, ki jim gre slabse kot meni.

Po drugi strani pa... Velikokrat med oddajo Maria poklicem dobrodelno linijo, kadar menim, da je prosnja upravicena. A velikokrat sem razocarana nad ljudmi, ki na drugi strani ekrana prosijo za pomoc, ko pa dobro pomislis in pogledas, si le zelijo se vec, a se sami ne potrudijo, da bi to (metarialno dobrino) tudi dosegli (zasluzili).

Potem sem nekako to razmisljanje postavila na stranski tir. Do vceraj, ko sem bila doma in naj bi par ponovno prisel. Pa ju ni bilo in sem zadevo gladko pozabila.

Nakar danes pozno popoldne pozvoni na vratih. Prisla sta.

Nista hotela razkriti nic. Le da bi rada pomagala. Ne vem kdo sta, od kod sta prisla, kako jima je ime in kako sta izvedela zame. Niti na kavo ali caj nista hotela gor.
Gospod je rekel, da naj se ne sprasujem, ker ne bom izvedela.

Razmisljala sem, kdo od znancev, prijateljev, sorodnikov bi se ob vprasanju, ali poznajo koga, ki potrebuje pomoc, spomnil prav name.
Odgovora nisem nasla. V glavi imam nekaj kandidatov, a jih nikakor ne uspem povezati.
Zato bom res raje pozabila. Ne bom razmisljala kdo se je spomnil name, niti ne bom pomislila, komu se mogoce smilim.

Le hvalezna bom za velikodusen dar.
Hvalezna za to, da se obstajajo dobri ljudje. Da obstajajo angeli med nami.
Danes in med prazniki bom molila zanje. Za njihovo zdravje in sreco.

In tudi kasneje. Tako jih bom ohranila v tistem koscku srca, kot hranim prijetno super gospodicno, ki je Sari poleti placala drago terapijo.

Hvala dobrim ljudem. Naj se jim dobro z dobrim povrne.

In jaz? Zelo sem presenecena. Tudi nad sabo.
Prepricana sem, da bi tudi brez daru prezivela. Vsekakor bi.
Sem clovek, ki zna pocakati. Pocakati na obdobje, ko ni praznikov, ko ni rojstnih dni, ko ni treba kupiti darila in takrat se lahko da nekaj na stran. In znam pocakati, ko kaj rabim jaz ali rabi Sara. Ko bo nujno potrebno, si bom ze odmislila tisto cokolado in placala poloznice malo kasneje ter stisnila zepke. Se vedno sem prisla skozi. In vedno bom.

Danes pa sem pomislila, da mi za nekaj stvari ne bo treba stisniti. Lahko bom kot nacrtovano placala poloznice, hkrati pa koncno kupila Sari stol za v banjo. In avtosedez, da glava ne bo vec gledala cez. In lahko bom mirno doplacala nekaj dodatkov za invalidski vozicek. In lahko bom mirna med svojo rehabilitacijo, da Sari in tetkici nic ne manjka.

Res HVALA. Cepav denar ne kupi srece. Bova pa obe s Saro srecni, ko se bova naslednjic kopali in Sara ne bo v nevarnosti, da stolcek za dojencke (ja, tisti do 6.mesecev) pod njo poci ali pa Sara smukne dol v vodo. In bova obe srecni, ko bo tudi Sara zacela na svojem racunu varcevati.

Hvala!