ZDRAVA

S Saro sva danes zgodaj vstali. Pred sesto uro zjutraj.
Nekaj minut cez sedmo sva ze bili v cakalnici pediatricne klinike v Ljubljani.

Opazovala sem ljudi, dojencke, mamice, atije in babice.
Tam sva bili ze tretjic in v tisti cakalnici imam v glavi vedno iste misli.
Kako so srecni tisti, ki ne peljejo sami otroka na pregled, ki ne bedijo sami z njim ob zelezni posteljici.

Zame je namrec najslabsa plat takih dni, ko ima Sara specialisticne preglede po bolnicah to, da jo vozim sama. Na pediatricni je pa se posebej grozno, ker niti vozicka nimas kam dati, ko gres gor na oddelek, pa ga puscas v cakalnici brez nadzora.
Tu tudi tici razlog, zakaj mi je tako hudo ob takih priloznostih. Namrec, Sara je obsojena na moji dve roki in obratno.

Tako jo v narocju slecem, kar jo tudi doma. Ko mi postane neznansko vroce, slecem se svojo bundo, seveda s tezavo. Ze odpnem jo tezko s tamalo v narocju.

Na wc tudi pomisliti ne smem. Pri tem tudi vozicek nebi pomagal, saj tam ni wcja za invalide. No, vsaj ne da bi jaz to vedela. Tudi na infekcijski ga ni. Niti na travmi (le za bolnike).

Naslednja tezava je, ko me setra na sprejemnem okencku grdo pogleda, ces, zakaj pa moras tamalo s sabo nosit, tam naj sedi... No, vseeno. Spregledam ta grd pogled. Dobim izjavo, ki jo moram izpolnit. Pomaknem se vstran, da bom napisala na pultu, saj je le tam dovolj visok, da lahko to izpolnim s Saro v narocju. Tokrat me trikrat opomni, naj se kar vsedem in tam v miru izpolnim. Ne, ne morem se vsesti, v sede ne morem nic pisati, ker je tu Sara. A sem tiho, delam se, da je ne slisim. Izpolnim, oddam in se vsedem. Mislim, da se ji je kar zasmejalo, ker sem koncno ubogala:)

Ko naju neka druga sestra poklice, naju vsi opazujejo, kako organizirano izgledam, kot da imam deset rok. Namrec, da primem Saro, potem si na rame vrzem veliko in do vrha napolnjeno torbo (v njej so skutke, caj, plenicke, slincki, oslicek, knjigice in denarnica), zatem pa primem se obe bundi, kapo in sal. No, saj ni veliko. Le hecno zgledam tako natovorjena:)

A kar se nama je zgodilo danes, se se nikoli ni. V ambulanti, kjer Saro pregleda zdravnik pred sprejemom na oddelek, sem malcico ze slekla, v rokah sem imela ze bolnisnicno pizamico, da jo opremim za 'gor'. Nakar zdravnik vprasa, ce je bila kaj bolna, kaksen hud prehlad...?
Ja, seveda, bronhitis. Mislim, da ga je ravnokar dokoncno prebolela.

Nikomur ni bilo nic jasno. Nakar razlozim, da sem njenega osebnega zdravnika vprasala kako in kaj zaradi kontrole pljuc (ta kontrola naj bi bila ravno danes, zato tudi vprasanje), pa mi je rekel, naj kar greva na PeK, da bodo ze oni poslusali pljuca, ce bo potrebno, zmerili kisik.
A?

Aha, ne. Ce sva prisli k nevrologu, se ne bodo ukvarjali se z njenim bronhitisom.

Spomnila sem se na Spelino foro (krajsa verzija), ko policaja na obcini oddajata neke papirje se za davcno. In jih nocejo sprejeti, sledi izjava: 'A zdaj ste pa skregani med sabo a kaj?'
No, nasmehnila sem se in bila za trenutek vesela, da Sare ni potrebno oblaciti v tisto way too big pizamo.

Medicinska sestra je bila res prijazna. Tam se nisem naletela na takega angela. In tudi zdravnik je bil zlat. Ja, in mlad. In malo sramezljiv, negotov, jecljajoc, a hkrati sposoben.

Dobili sva recept za tablete. Juhu, ne bo ravno okoli novega leta trepetanja, kdaj bo/ali bo napad. In jih bo celo malo vec, da bova imeli rezervo. Juhu:)

In imava nov datum. Hmmm, tu sem malo tecnarila, ker so nama najprej zrihtali cez 14 dni... Jao, takrat sva na Vojti, na drugem koncu Slovenije, ne bo slo... Dobiva nov datum, vsec mi je.
Nekako mi lajtnga ni potegnila tako dalec, verjetno mi je bil zato vsec. Ker takrat nimam nic v planu.
Jao, se vecji smorn. Seveda nimam nic v planu, ker bom lezala na travmi!
No, to mi je potegnilo sele pri avtu. In bo sla tetkica z njo, da bo kaksno slabovoljno sestrico okregala. To obvlada. Ker pri njej (skoraj sosednja stavba od PeK) so menda vedno nasmejani, ustrezljivi in najboljsi:)

No, da se zakljucim.
Ko sva v cakalnici cakali na recept, nov datum in kartico, sva bili zopet za nekaj trenutkov glavna atrakcija. To je super, vsi si naju bodo zapomnili:)
Jaz pa sem pocekirala se malo. To obozujem. Ceprav vem, da ni lepo in prijetno, ko nehote v koga potem kar buljim.

Kako me vneto opazujeta dve mamici, ki sta tam s sinckoma. En se je igral, drugi raziskoval naokoli. Ena je se posebej opazovala, kako se oblacim v bundo in verjetno ji ni bilo jasno, zakaj Sare nocem dat iz narocja, da bi lazje opravila.
Zato sem sprobala, ce si njene misli pravilno razlagam, in sem Saro le posedela na stol poleg, ki pa ni bil v njenem vidnem polju. Res se je premaknila toliko, da je pogledala. No, meni pa se je Sara prevalila in skoraj padla na tla, tako da se tega ne grem vec.

Potem sem pogledala se proti dvema druzinicama z dojencki. Sara se je na daljavo zelo pogovarjala z njimi. Zgleda, ima mlajse zelo rada:) Jaz pa sem bila vesela, da imam samo njo, ker dvojcka tam nasproti njuni mami ne bosta dala prav rada moznosti, da bo sla sama z njima. Vedno bo moral biti ocka poleg in verjetno tudi babica, kot danes. Vcasih sem si tako zelela imeti dvojcke, zdaj si pa ne predstavljam, kako odlicno njihove mame funkcionirajo in vse izpeljejo, kot bi bil en sam.

Torej, Sara je zdrava. Jaz pa sem si spet dala duska, cekirala ljudi in ugibala, kaj razmisljajo, kaksni so... Vcasih mi je to zabavno:)

Jutri torej spet vstopim v zivljenje. Sara bo v vrtcu na Miklavzevi zurki, jaz pa bom mogoce spet koga dobila na muho in se igrala z njegovimi mislimi...

papa