Zase vem, da ne lažem veliko. Mislim, da odkar sem mamica, praktično nič. (Prej sem lagala določenim ljudem o določenih dogodkih, sicer pa tudi ne)
Če že naredim kaj, kar je vredno slabe vesti, prikrojim resnico ali izpustim kak del. A tudi to le v primerih, ko mi je to dovoljeno. To so primeri, ko me tetkica vpraša po kakem pogovoru. Včasih nadležno hoče vedeti vse do potankosti, celo do vejic in pik. To ji tudi povem, a ponavadi se v takih primerih pičiva. Je pač tak karakter, ki želi vse vedeti. In k vsemu pripomore še moj karakter, zaradi katerega premalo sprašujem, sploh nisem firbčna. Meni je nerodno vprašati, kaj se kdo pogovarja, kaj kdo pravi, s kom je bil kdo, kje je bil kdo... Tega jaz ne sprašujem, če ni govora o javnih dejstvih (beri: o znanih ljudeh, o katerih je dovoljeno vedeti)...
No, v primerih, da me kdo sprašuje o drugih ljudeh, o mojem odnosu z njimi, ponavadi vedno prikrojim resnico.
Tako naprimer na 'mojem bregu' nihče ne ve, kdaj sem bila nazadnje s Š. na kavi. So v zmoti, da že dolgo nisem pila ekspresne kave. In nihče ne ve niti tega, da N. v resnici niti ne težim, naj mi nekaj vrne, ker mi je to bedno. Če sem nekaj posodila, je logično, da se vrne. In ne vem, kako naj čimlepše prosim, da mi vrne, zato sploh ne prosim. Čeprav je stvar moja.
In prav tako nihče ne ve, kaj mi je všeč in kaj ne. Niti kaj si želim in kaj ne. Te stvari vedno prikrojim. Da mi ni treba razlagati. In da ne izpadem še večji čudak.
Namreč, kaj mi je všeč in kaj ne, je neopisljivo, sploh pa neprikazljivo, ker so zame to pojmi. V mojem materialnem svetu to ne obstaja. Oziroma, bolje povedano, ni točno določeno. Včasih mi je všeč belo, drugič črno. Pri drugih nekako obstaja, seveda, ker so si to izborili, priborili.
Kaj si želim, pa tudi v kakem drugem materialnem svetu ni otipljivo.
Zaradi takih stvari se še sama sebi zdim čudak. In včasih imam slabo vest, kot bi lagala.
In danes ne vem, kaj hudiča naj 'moj Miklavž' nastavi v pehar k tetkici. Ker se ne znajdem med materialnimi darili, ki se jih lahko kupi, ona pa le-tega pozna zelo dobro. In nikoli ne znam ugotoviti, kaj si nekdo želi, kaj rabi. Ker ga tudi zame ni darila na svetu, ki bi ga lahko kupil denar.
Kako smo si ljudje različni. Eni za darilo pojmujejo dobrine. Nikoli nisem razumela, kako lahko dekle od svojega fanta sprejme v dar verižico, prstan ali uro. Jaz bi tako darilo zavrnila.
Meni največ pomeni darilo, ki nekaj pomeni. Včasih so bile to že samo voščilnice. Da mi je oseba kaj napisala, kar še danes rada preberem.
Sedaj voščilnice prodajalcem ne predstavljajo več dobička... In mi veliko pomeni kak spominek, rožica, utrgana na travniku.
Spomnim se, da T. velikokrat M. natrga rože ali pa ji prinese mačice iz gozda. Njej je to kmečko, brezveze in sploh ni dovolj za darilce, majhno pozornost.
Jaz pa sem tistega šopka na mizi tako vesela in se včasih vprašam, kdaj bo meni kdo natrgal rož?
Potem imam vedno slabo vest, ker kdaj komu podarim kakšno homemade stvar. Ker je trapasto in ker me obkrožajo ljudje, ki si tega ne želijo. In zadnje trenutke popravljam vtis, letam po trgovinah in iščem, iščem primerna darila. Na koncu kupim kaj uporabnega, ali pa poslušam med vrsticami, kaj si človek želi. In čisto na koncu, ponavadi ni nihče niti vidno hvaležen.
In danes imam slabo vest, ker nimam pojma, kaj naj tetkici nastavim v pehar. Ona bo meni puloverček. Nekje ga je zagledala, me vprašala, in sem rekla ok. Vedno si kupiva uporabne stvari, nekaj, kar rabiva.
A jaz ne hodim veliko po trgovinah, pa tudi ko hodim, ne gledam naokoli... Joj, najbolje, da kar res Miklavža pokličem na pomoč:)
Težko je biti z drugega planeta!
No comments:
Post a Comment