TEDEN ZA ZNORET ALI TEDEN SREČE?

Niti ne vem, ali naj spet začnem s pisanjem na svoj način, kar pomeni, da bo doooolgo.
Ne, tokrat bom probala natresti samo drobtinice, ki so zaznamovale in še bodo (še bolj) zaznamovale ta teden. Nekaj o čustvih, malo o dogodkih, vse skupaj pa privede do tega, da sem trenutno zmedena. Zakaj? Niti ne vem, kako naj se počutim. V sebi sem vesela, življenje mi gre v glavnem tako super, da sem lahko srečna. A saj veste, vedno so vzponi in padci. In brez slednjih niti nebi znali ceniti prvih.


V torek sem bila zjutraj, navsezgodaj priča manjši prometni nesreči. Bila je res majhna, škodo ima le en voznik, ki je ostal brez havbe. A tudi ta 'majhnost' vsega skupaj je meni ustavila srce.
Voznik pred mano je (predvidevam) v koloni vozil, valečih se proti Ljubljani, zaspal. Tako je naenkrat v stanju, ko smo vsi stali, tiščali na zavore, on stopil na gas. Najprej sem samo debelo gledala, kaj se gre. Izognil se je vozilu pred seboj, zavil na zunanji pas (mi smo bili na notranjem) obvoznice in v probavanju, da bi se izognil tovornjaku (takrat se je verjetno res prebudil), se je vanj zaletel. Slednjemu se je razmajala samo registrska tablica, medtem, ko je bil Ax tak, kot moja petka pred leti, ko sem z vso brzino napadla avtobusno postajo.
Skušala sem najti prostor, kjer bi ustavila, mu ponudila pomoč, mogoče prevoz do Ljubljane, a me je že prehitel avto pred menoj.
Srce mi je začelo biti šele v vrtcu, ko sem oddala Saro.
Ob tem sem se zavedala, kolikokrat jaz peljem na smrt zaspana. Včasih komaj še držim oči odprte, a kar peljem. Že prej me je bilo vedno strah te moje norosti, nepremišljenosti in neodgovornosti za volanom, a sedaj je ta občutek še večji.
In že leto in pol trajajo more, ko v sanjah s Saro umirava v avtu, na pločniku in v garažni hiši, včasih se taka mora pojavi sredi belega dne, kot preblisk. Kadar pač močno začutim bolečino v nogi. In kadar se enostavno prek asociacij spomnim nesreče, motoristov in sprehodov po vasi.
V torek me je to spremljalo še bolj, strah se je zopet okrepil in ne predstavljam si bolečine, da bi zaradi moje zaspanosti za volanom trpela Sara. Ta misel skoraj ubija.


Sledil je dan, ko se je smeh kar sam razlegal po mojem obrazu. V službi sem si končno potrdila, da z menoj ni nič narobe, da tudi pri meni kdo kaj kupi. Jeee, le bolj poredko se zgodi...
Popoldne so me čakale zadnje vaje pri matematiki in navdušenje se je še stopnjevalo. Končno sem tudi sošolkam pustila malo bližje, podrla sem zid nezaupanja, ki me obdaja. Do sedaj sem bila z njimi v odnosih na 'živijo', kakšna beseda o učenju in nič več. Ljudem enostavno ne pustim blizu. Verjetno zaradi izkušenj in karakterja.
No, pa sem se le odprla... Najbolj pa me veseli to, da me čez nekaj ur čaka izpit v Kranju in da nekako celo mislim, da znam. Ja no, bomo videli. Grem na vse ali nič, upam na malo lažje naloge in nič treme z moje strani.


Četrtka najraje nebi omenjala. Bil je pravo nasprotje sredi, nasmeh niti lažen ni bil v redu in verjetno sem izgledala huje kot ženska tik pred menopavzo.
Najprej zjutraj, pred vrtcem ugotovim, da se mi je nekdo 'naslonil' na avto. Res je samo pleh, nekaj prask, a nisem pomislila na to, da bi si mogoče pa vzela čas in poklicala policijo, da naredijo zapisnik. Mudilo se mi je v službo.
No, se bom morala voziti s praskami, kar vsekakor ni prijetno. In kdor ne razume, zakaj se sekiram: zato, ker vsaj pet let avta ne smem prodati. Napisan je na Sarino ime, je namenjen prevozu otroka s PP in ko ga bom hotela prodati, bom morala za dovoljenje prositi na CSDju. Še vedno ne vem, kaj je neumna poteza, da sem ga napisala na Saro, potegnila za seboj (droben tisk, ki ni nikjer napisan), a vsekakor niti praske niso nekaj, za kar bi lahko zamahnila z roko.

Četrtku kar ni bilo konca. Tudi v službi sem našla delo tja do enajstih ali pol dvanajstih, da je minilo kot minutka. Potem pa sem za vsako uro posebej brala, študirala lastnosti in premlevala, kaj je tisto, kar bi morebitnega kupca najbolj pritegnilo. A takrat se je čas ustavil. Ljudje so hodili mimo, nekaj jih je zavilo v prodajalno, peščica se je le uzrla, ostali pa so bili videti, kot da sploh ne vedo, kje so.

Popoldne je minilo v znamenju crkljanja, saj je Sara spet na robu bolezni. Niti nisem vedela, ali naj jo danes odpeljem v vrtec ali ne. A sem jo morala, saj me čaka še kaka ura učenja, pa veliko stvari se mi je nagrmadilo danes, saj so načrti za jutri padli v vodo. Tako moram še v nekaj trgovin, lekarno, na pošto, da uredim vse pred najinim odhodom v Staro Goro.

No, pa je zjutraj pred igralnico vzgojiteljica povedala, da je včeraj oklevala, ali naj mi omeni, da je Sara že v vrtcu kazala očitne znake prehlada. Zvečer je imela malce vročine, ponoči pa sem spet bedela, ji praznila nos in jo dvigovala, da je lahko dihala. Počasi obupujem nad to negotovostjo, zakaj ne more dihat. Pa pravijo, da imajo zdravniki vedno prav?


No, danes se koncentriram na izpit. Grem kar z veseljem, saj je znanje v meni še sveže, le teorija me malo matra.

Jutri pa je nov dan, v katerega bi najraje spravila še kakih 8 ur. Nekako moram še urediti varstvo, verjetno bom na koncu še tetkici prekrižala načrte in ji kasneje nekako poplačala. Prevečkrat jo obremenjujem s Saro, ji kradem čas. Varuške so way too expensive zame. Ne zaslužim niti blizu toliko na uro kot one (večina zahteva 5€ na uro!), mesečne plače pa ne mislim metati stran za to, da bo Sara nekje preležala ves čas. In po možnosti nič pojedla, nič popila. Ne, nisem se še navadila na misel, da bi otroka zaupala varuški. Verjetno se nikoli ne bom. Ker predvidevam, da je ni na svetu, ki bi se bila pripravljena Sari posvetiti, se z njo igrati na njen način in razumeti načine rokovanja z njo in nasploh razumeti, zakaj in kako. Ker niti v vrtcu tega ne morem zahtevati, pa je kader usposobljen in plačan za take otroke. Pa je vseeno ne dvigujejo pravilno in jo puščajo lačno po kosilu (vzroki so marsikje, ne samo v kadru: malice zelo neprimerne, ponavadi kos kruha in sadje, navaden jogurt ali sok je že luksuz. Da o skutki, pudingu niti ne sanjam več).
V planu sem imela, da bova s Saro šli na tri rojstne dneve. No, dva bi bila 'na hitro', eno pa je prav praznovanje. A bova izpustili tudi to, saj nimava darila. In ne časa, da bi ga kupili, saj se željena igrača slavljenca skriva v trgovini Trio! v Celovcu, da pa bi po Ljubljani iskala približen ponaredek celo popoldne, nimam volje, ne časa. Tako bom skočila še po nujne stvari, ki jih potrebujeva za terapijo v Stari Gori in pakirala.


Ja, odhoda za cel teden pa se veselim. Sicer ostaja strah, ali bo za Saro prenaporno, ali bo sprejela novo vrsto terapije, ali ji bo (gledano dolgoročno) kaj pomagala. Skrbi me tudi, da ne bomo našli primernega vozička zanjo, ali pa, še huje, da bo dobila voziček, v katerem bo super sedela le tam, doma pa ne več. Tako je zupanovim stolčkom, v katerega jo posedem le redko, saj bi zraven rabila vsaj še tri roke, da bi se Sara obdržala pokonci.
Ko ljudem povem, da greva za cel teden v Staro Goro na terapijo, si večina misli, da greva na dopust. Pa ne bo niti malo dopustniško. Vsako dopoldne naju celo dopoldne čakajo terapije: po Vojti, katere se moram tudi sama priučiti, saj jo bom morala izvajati dvakrat dnevno, Sara pa bo deležna tudi delovne terapije in logopedske obravnave.
Mamice, od katerih sem izvedela za to vrsto obravnave pravijo, da otrok prva dva dni spi celo popoldne. Od izmučenosti. Med terapijo po Vojti otroci zelo jokajo. Kot bi jih dajal iz kože. Verjetno ne veste, kako se to sliši. Jaz bom slišala v ponedeljek. Veliko mam obupa nad to terapijo ravno zaradi tega joka.
Hkrati me je strah še mnogo drugih stvari... Takih, za katere me je strah skoraj vsak dan. Naprimer, če se kateri kaj zgodi? Če bova uspeli iti na sprehod po Gorici, naju bodo prepoznali, če naju kdo povozi? Kaj če naju ugrabijo? Vas ni nikoli ničesar strah?
Pri meni je ta strah kar intenziven, ker nisem ena izmed mamic, ki ima moža ali partnerja, da bi jo iskal. Imam le sestro, ki jo bo gotovo vsak dan skrbelo za naju. Sploh, če bo tole prebrala pred najinim prihodom domov. In imam očeta, ki ga skrbi, a ima tako natrpano življenje, da ga nočem obremenjevat še s seboj, saj sem odrasla.
A vseeno se veselim nove izkušnje, novega znanja, ki ga bom tam pridobila. Mogoče mi Sara v tem tednu pokaže še kaj, česar nisem vedela o njej. In veselim se, da bova zvečer skupaj legli k počitku, da me ne bo čakalo učenje, niti umazana posoda ali peka kruha. En teden ne bom gospodinja:)


Me bo pa čakalo ob prihodu domov ekspresno pripravljanje na praznično vzdušje. V sebi ga namreč še nisem prav zares občutila. Letos je življenje prehitro, prenatrpano. Nedeljske svečke na adventnem venčku ne uspejo pričarati pravega vzdušja, pravega pričakovanja.
Upam, da me bo omamilo postavljanje jaslic in krašenje smrekice. In pa nakupovanje darilc, kar bo počakalo... Hmmm, morda do naslednjega leta, saj letos res nimam časa:)

No, pa je nastalo dolgo skropocalo, če ste se prebili do sem, naj vam povem, da sem glavne drobtinice izpustila.
Naprimer to, da sem videla tipa z bajnim imenom, čarobnim vonjem, v srajci po mojem okusu, h kateri je super pristajal plašč po njegovem okusu. Tip ima dober avto (sodeč po ključu, ki je identičen mojemu, le da na njegovem piše Megane, na mojem pa Scenic:)) in lepo uro:)

Med drobtinice je padlo tudi razmišljanje v začetku tedna: o sprejemanju otrok s PP. Tuhtala sem, ali sem čudna, ker Saro sprejemam takšno kot je, jo imam rada, me taka osrečuje in me njeno stanje ne spravlja v obup, niti ob živce, niti nisem zaradi tega česarkoli prikrajšana. No, do odgovora nisem uspela priti, vem le to, da tudi če sem zaradi tega čudak, sem rada taka:) Ker mi Sara daje voljo, upanje in srečo.

Navszadnje tudi zato, ker je deklica in pol. Vsako jutro mi kaže, kako je odkrila svoje rokice, kako rada ima prstke v ustih in kako fino se ji zdi, ko se lahko poboža po obrazu. Večina mamic je ob tem drhtela takoj po rojstvu, saj je to početje normalno za starost dveh mesecev. A Sara je to osvojila sedaj in tudi jaz neizmerno uživam, kadar izvajava 'indijansko petje':)


No, to je pa res vse. Se tipkamo tik pred prazniki, da vidim, koliko so se vas prijele bleščice:) In ko bom vedela, da je bil to teden sreče... Takšne sreče, da je za znoret:)

papa:)