zora je

ta trenutek glasba za duso;)

SEDEM

Zadnjic nisem imela pojma, kaj mi Inchy tvezi o nekih sedmih... Valda, nisem sledila, zdaj vidim povsod same sedmice... Ker sta me pofockali tako Katarina kot mami3, bom hitro napisala to zadevo, da pofockam se tiste, kjer teh sedem manjka, preden oni mene:)

Torej, mojih sedem malih skrivnosti, ki mi polnijo glavo in srce, ki me zaznamujejo za vedno, a niti niso tako skrivnostne (ker sem prevec odkrita in iskrena?)(ali pa tistih res pravih sedem ne bom nikoli, nikoli izdala;) ).

Pa pojdimo:

1. OTROCI. Poleg najdrazje Sare si ze od 4.11.2005 zelim se kaka dva ali tri pobalincke. Ja, res je. Rada bi imela vsaj tri otroke in ne glejte me cudno, ce sem bila prej 21 let res cisti antibaby clovek. Ko je nekaj ljudi izvedelo, da sem mami, je bila reakcija: 'A Petra? Ma ja ne, a ne bo ona nuna?Pa saj ni nikoli znala z dojencki!'
Sedaj po malem razmisljam, da bi celo bila rejnica ali posvojila kaksnega (glede na problematiko z moskimi...). Ta zelja mi ostaja, dokler je ne izpolnim...

2. MOSKI. Vecna debata. Vecno vprasanje. Vecno samo sanje. Vedno govorim, kako ga nebi imela, pa nimam casa in zivcev zanj, pa celo vse v isti kos vrzem...in ce me kdo uspe prepricati v to, potem je moj zadnji adut, da itak tip ne mara mamice, kaj sele ce je z otrokom malo vec dela.
No, na dnu srca se vedno upam, da ga bom nekoc srecala, da bo kolikor toliko po mojem okusu, da me bo imel rad, da mu bom zmesala vsaj malo stren in da bo na Saro tako nor, kot bi bila njegova. Zelim si, da bi bila tudi jaz za nekoga lepa, dobra, prijateljica in punca. In cez nekaj let bi se tudi rada porocila. V beli obleki, vse okraseno z belimi ivanjscicami in belimi gerbarami, poroka bi bila v Piranu v tisti stari cerkvici (saj je se tam, kajne?), potem pa en velik zur, kjer bi se ga kar pridno napila. Nic tradicionalne ohceti in tega...

3. SOLA. Ma ja, tole mi ne gre. Sem pac rojena tistega leta, ko se je sovrstnikom scufalo. Ze v OŠ sem bila v razredu, kjer so bili sami divjaki, kjer smo se vsak dan skregali in nikakor nismo bili za skupaj. V srednji soli v Ljubljani se je nadaljevalo...Potem pa sem padla med letnik '84 in preobrazba:) Ni ga blo lepsega kot tri leta hodit z veseljem v gimnazijo, zurat s sosolci, ponavadi sta se mi pridruzile dve sosolki, da nisem bila edina med tipi.
Na faksu pa se ponovno ne najdem, saj matematiko od nekdaj ignoriram in na ekonomiji to pomeni, da ignoriram vse, razen managementa:) Ni mi vsec, da nas je 400 v razredu, zato v tej vrstici moja najvecja skrivnost: najraje bi se prepisala na faks, v katerega sem zaljubljena ze od 16.leta, je polovico cenejsi kot tale ekonomija, in najvaznejse, ima predmetnik po mojem okusu in zanj bom porabila tri do stiri leta, ce ostanem tu, bom pa 4 leta gnila samo do absolventa, kaj sele potem...
(Razlaga pa je namenjena le tetkici, ki me bo iz koze dala, ce to prebere!)

4. ODNOSI. Ze od nekdaj sem neka mirna oseba. Prva prava ljubezen (ah, Miha, lahko ti je zal!) me je pustila, ker sem bila prevec tiho. Se sedaj imam vcasih probleme z vkljucevanjem v tujo druzbo. A ravno odnosi so pri meni tisto, kar mi najvec pomeni, kar me najveckrat zaboli in cemur dajem najvecji pomen. Recimo, malokdo dela analize kako je kdo nekaj povedal. Jaz to pocnem pogosto. Malokdo cel pogovor poslusa med vrsticami. Jaz to pogosto pocnem. Malokdo je uzaljen, ce se pohvali z neko novostjo in sogovornik to sprejme le kot golo dejstvo, ne pa da odvrne: 'Ja, res si ful lustna zdej...'
No, jaz opazim vse, vas izraz, berem med vrsticami in analiziram vsako izreceno besedo, ton glasu in v glavnem vse... Zato pazite, kako mi kaj recete, ker enostavno ne slisim dejstva, ampak si rada razlozim po svoje, ce imam slab dan, celo vzamem kot negativno:(

5. SANDI. Sandi je moj naj naj ze 9 let. V celi karieri najinega prijateljstva sem mu zamolcala eno samo stvar. In to je? Da jaz pa ne do poroke na roke... To mi je bilo najtezje, a ko sem koncno povedala, je bilo vse lazje. In se dobro, da sem povedala, ker sem bila kar kmalu po tistem noseca;) On je od nekdaj tista oseba, ki mu lahko povem kaj res cutim, kaj si res zelim in kaj res naklepam. Vsem drugim pri stvareh, ki mi veliko pomenijo, kaj prikrijem oziroma ne povem vsega (to ne pomeni, da lazem!), njemu ne.
In Sandi je tisti clovek, po katerem kar malo merim druga prijateljstva. On ima vse lastnosti, ki jih prijatelj rabi, kljub temu da je moski: zna poslusat, zna nasmejat, zna pojamrat, zna stat ob strani in zapomni si, kaj ti je vsec, cestita za rojstni dan in te obiskuje v bolnisnici. On je 1A!
In tudi nasplosno, ze od nekdaj se bolje ujamem s tipi. V gimnaziji v Kamniku sem imela le dve sosolki za druzbo, vecinoma pa sem hodila na cigaret z machom ali k Milci z Zlobkom, Slaparjem in druzbo. Tudi iz sole sem sla najraje z Novakom ali Slaparjem. V cetrtem letniku se sploh nisem vec druzila s puncami, imela sem prijatelja Beclna in vedno sem bila edina punca med samimi desci, a bilo je lepo...

6. POSTENOST. Jaz sem za moje pojme v tem svetu cist prevec dobra. Sicer mi je to vsec in na koncu bo to moja plus tocka, a vcasih mi jemlje energijo. Namrec, svet je vedno bolj krut, ljudje sebicni. Jaz pa najraje zatrem svoje zelje, zato da je drugemu bolje. Trije primeri:
Pojdi k njej, da bos srecen, jaz se bom ze znajdla (sama z otrokom) (pa me lahko kdo popravi ce ni res). Bom jaz pospravila po hisi in pomila posodo, ti se malo spocij (pa sem jaz tudi ze tri dni zoombie od nenaspanosti). Ne, ni treba, bom imela sama Saro, jo bom vzela s sabo (ce se le da, se izognem temu, da kdo cuva Saro, ker imam opravek ali bilokaj. Zakaj? Ker imam enostavno slabo vest, da se mora nekdo zrtvovati zame, ker sem jaz sama z otrokom in ta otrok nima starih starsev, ker je to pa res njihova naloga. Raje greva povsod skupaj, ker se bojim kasnejsih ocitkov in zahtevkov za protiuslugo).

7. Hmmm, kaj je zadnje? ZVESTOBA. V vec pomenih te besede, je zvestoba tisto, kar steje. Vsake toliko casa se moram spomniti svojih sanj, ciljev in nacrtov za zivljenje, da sploh lahko funkcioniram. Sanje so mi ze od nekdaj potovanja, super kariera na en svoj nacin (verjetno sem res cudak da imam to za kariero) in uzivanje v tem, kar imam in mi je dano. Iz tega izhajajo cilji, narediti faks, da lahko zacnem z delom do penzije, potem bom imela tudi denar za potovanja s Saro in tako bom uzivala v danem.
Potem pa je se tista zvestoba, jaz sem zvesta sama sebi, svojim vrednotam in svojim prepricanjem. To pricakujem tudi od drugih. Nikoli nisem dajala prevelikega pomena zvestobi med partnerjema, ker mi je bilo samoumevno, da si zvest. No, ko sem to dozivela, dajem temu najvecji pomen. Kdor vara enkrat, vara vedno, pri meni ljudje, ki skacejo cez plot, nimajo pet pik. Pa tudi ce bi bila to kaksna moja kolegica, nihce nima pravice na tak nacin nekoga prizadeti. Vse je v komunikaciji:)

Tako, mojih sedem. Koga naj pofockam?
Nekateri ste ze bili pofockani drugje, a se nisem zasledila, da bi opravili domaco nalogo, bi jo pa rada prebrala. Torej, veselo na delo:

Inčabinča
Samo Očka
Hirkani (ko prideš nazaj)
Gaby
Tine (doživljanje starševstva)
Andraževi trenutki


Pozdravcke od naju s Saro!

ZDRAVNIK

Danes me je po dolgem casu cakal gospod travmatolog. Nazadnje sem bila na pregledu aprila in takrat se je kost koncno zacela zarascati in pricakovala sem, da bo danes konec vsega tega. Zjutraj sem se res ocedila in se z malo strahu odpeljala proti Soteski, kjer sem pobrala svojo teto za spremstvo. Saj se se spomnite, kako mora iti nekdo vedno zraven, da bo manj bolelo?

Med voznjo sem se nekako sproscala, da slucajno nebi pozabila svojih dveh pomembnih vprasanj v glavi in da bi cimbolj pozabila bolecino v kolenu. Le-ta je nastala ob padcu prejsnji teden. V koloniji sem bogvekaj iskala v kuhinji in na siroko pogrnila, ujela pa sem se ravno s tem kolenom. A kaj, ce si enkrat pofaulan, bolje da se naslednjic na isto mesto:)

No, pa smo doziveli, poliklinika je se vedno ista, klima piha ravno danes, ko je zunaj mraz. Lani poleti pri 40 stopinjah ni bilo niti sapice.

Najprej rentgen, to mi je postalo ze kar zabavno, ceprav me tista zascita cez jajcnike vedno bolj zulji (in vsakic imam manjso 'krpico') in vsakic sem hitreje zunaj.

Kmalu pri zdravniku. Moj je zgleda na dopustu, zato je bil v ambulanti nek drugi. Btw, mojega doktorcka pocasi ze pogresam, vsaj kaksno njegovo foro in tisti grozni pritisk njegovega palca na mojo golen. A vseeno, ta niti s stola ni vstal, pogledal je slike, povedal ze vse znano in me narocil na tomografijo. To je CT, nekaksno globinsko slikanje, kjer se vidi vse od znotraj. Spraseval me je, kako je z gleznjem, jaz pa njemu nazaj, da me najbolj boli koleno. Ker mu to ni bilo ravno najbolj jasno (saj imam koleno zarasceno, gleznja in goleni pa se vedno ne), me je kar prijazno odslovil. Torej, stanje pod kozo je popolnoma isto kot aprila. Za trenutek sem zopet pomislila, da se afnajo, da so nekaj zasrali in da me zaradi naivnosti in prevelike prijaznosti kar odslavljajo. Da se dve navadni kosti celita vec kot eno leto? Tega se nisem nikoli slisala, zdaj pa to sama dozivljam. Zdi se mi, kot da ne bo nikoli konec...

Sedaj bom cakala na posto, datum za tomografijo. In kolikor imam sestega cuta, bom morala it na slikanje ravno tisti teden, ko bova s Saro spet na morju. A vseeno, nekaj ljudi v klinicnem pa ze poznam, mislim da ne bo problemov.

Avgusta pa se menda spet srecam s svojim zdravnikom. Res je faca, a zdaj moram shujsat, da me bo enkrat malo pohvalil;) In odkar imam super pricesko, obracam ves folk okoli sebe. Le zenske me malo grse gledajo, ker sem koncno konkurenca:) Ampak nic bat, mi ni do tipov, vsaj ne v tem smislu. A to je ze druga zgodba, mnogim znana, zdajle je vazno, da jemljem dih...

papa

SONČEK

Kot je znano, sva zadnji teden s Saro preživeli s Sončkom v Elerjih. Z besedami še ne znam opisati vsega, kar se je dogajalo, razen če bi opisovala zgolj dejstva, dogajanja, smeh in solze.

V enem tednu sem v sebi dozivela toliko vsega, kot ze dolgo ne. Sedaj premlevam, shranjujem in analiziram vse, kar mi je bilo dano.
Bilo je enostavno cudovito in cudovito enostavno. Toliko besed in pomoci za nas, starse... in toliko ljubezni za nase male soncke...

Prejsnjo nedeljo sem vse orozje, ki ga nosim v sebi, odlozila, saj sem pricakovala toliko novega, neznanega in velikega. Ob vseh pogovorih, nekaj solzah, neskoncnem smehu pa sem prejela se vec. Terapija za duso in telo, ki jo zdaj shranjujem in se smehljam.

Ja, smehljam se, ker sem se mocnejsa. Ker sem dobila tocno tisto piko na i, potrditev da sem kar sem in taka sem najboljsa.

Poleg vsega pa sem dozivela se ogromno pozitivnih odnosov, pristopov... presenecena;)
Ne vem, je krivo morsko ozracje, dejstva ali res misli ljudi? Namrec tam doli pri Ankaranu se je vse odvijalo ravno nasprotno kot tu pod planinami. Tam ni bilo v zraku nobenega tabuja glede Sare in njenega stanja, bila je samo Sara, taka kot je in taka je najboljsa.

Ze na zacetku, ko sva dobili spremljevalko, mi je slo kar na jok, kako zelo se je trudila z nama, nama posvetila res vso pozornost in veliko naklonjenost, celo ljubezen. Kar vzela bi jo s seboj domov, tako dobra je bila.
Saj veste, kako vcasih kar prevec nergam, ko gre za ljudi in njihov odnos do Sare. Ta deklica pa se je takoj priucila handlinga, Saro pa je poleg vsega navadila jesti kosilo brez frutka in palicnega mesalnika. Meni to verjetno nebi nikoli uspelo.

Kot drugo presenecenje pa je bil drug spremljevalec, ki se je kvazi zaljubil v Saro. Gospodic tridesetih let, pa ze na prvi pogled obozuje mojega otroka? Najprej sem mislila, da mu je Sara sredstvo, kako priti do najine spremljevalke in jo osvojiti. A tudi ce se ne motim, v 19.mesecih se nisem dozivela, da bi kdorkoli kar tako lahko objel Saro, jo tako lepo gledal, bil tako zascitniski do nje in ji namenil tistih tisoc poljubckov.
Moja teorija se je sesula v prah. Pregnala sem misel, da bova vedno sami, ker sva 'tezki' za sprejet. In pregnala sem misel, da ne bom nikoli dovolj dobra.

Sem najboljsa. In Sara je po meni;)

Se nekaj fotk.
papa

BARBARA

Danes sem spet prisla do tehnologije... na mailu me je poleg nekih 60 forwardov cakalo eno pisemce...

BARBARA HVALA TI!

Obenem vama cestitam in zelim vsega najlepsega na vajini skupni poti, naj vama bodo soncnice na koncu sveta vedno v oporo, vidva pa ne pozabita plesati z njimi...
SRECNO!

MIDVE NA MORJU

Le nekaj fotk iz morja;) Jutri (v bistvu danes) odhajava v Elerje se za en teden in sem morala 'spucati' digitalca. V Porecu pa je bilo SUPER!

Drugi dan, navsezgodaj zjutraj na plazi

Princeske;)

Sara na metuljcku

Poglej, igram se!

Z mamico nabirava polzke in pisane kamencke

Cofotanje je bilo cudovito!

Sladoled:)

Malo telovadbe

Kako lepo klecim;)

Susenje kopalk

Mami:)

Sara v topku

Zivijo!

Crkljanje 1A;)

p.s.: apartma je bil lep, le jogi je bil tako mehak, da nas boli hrbet...a naj vam zaupam, da sem lepo sanjala, minulo noc celo o nekom, ki me je spomnil, da mi nekaj manjka...(a so bile le sanje...)
Vreme dol je cudovito, sol smo pustile, nekaj rjave barve je tudi se na razpolago, smeh in sreco pa smo pritrogale nazaj:)

20 NAJ NAJ

20 naj komadov ta hip... Ravno poslusam, da vam zaupam, kaj:

Bon Jovi: You Give Love A Bad Name

Tina Turner: Proud Mary (Rolling on a river)

Led Zeppelin: Stairway to Heaven

Moulin Rouge: Lady Marmelade

Big Foot Mama: Črn tulipan

Res Nullius: Rojen leta '72

Saša Lendero: Ne grem na kolena

Žana: Druga violina

Eva Černe: Čudeži smehljaja

Vlado Kreslin: Knockin' on a Heaven's door
Guns'n'roses: original. izvedba

Crvena Jabuka: Sviđa mi se ova stvar

Big Brother himna:)

J.Lo: Ain't it funny

Bruce Springsteen: Streets of Philadelphia

Steppenwolf: Born To Be Wild

Green Day: Boulevard of Broken Dreams

Jan Plestenjak in Lara: Soba 102

Shaira: Hips don't lie

Pussycat Dolls: Don't cha

Kelly Clarkson: Since u been gone

No, tudi YouTube je kar ok, ceprav cez obnovljene mp3je ga pa ni:)

NO, PA SEM...

...zbrisala tisti trn v peti. Nikjer vec ni omenjena, nobene zal besede in sploh konec.
Kot je KONCNO konec tega trapastega dne.

Pa saj ni bil tako trapast, saj je bilo tudi popoldne lepo pri stari mami, pri sestricni in njenih vragcih:) Inca me je sicer povabila na kavo, a kar nisem mogla iti. Bilo je polno neke cudne energije v meni, najraje bi se skrila pod odejo in prespala par dni. Najraje bi kar zajokala, pa ne od hudega, kar tako.

Stara mama me je povabila na romanje na Brezje naslednji vikend. Namenjeno je invalidom in ostarelim, kar sem ze lani tuhtala, da bi rada peljala Saro. A tudi letos ne bo ratalo, saj bomo ravno na morju.

Vseeno, pri Brezjanski Mariji je ze nekaj casa Sarina slika s prosnjo za njeno zdravje. Ni bilo malokrat, ko sva se iz samega dolgcasa zapeljali tja in malo molili.

A to mi vedno znova priklice solze na oci. Zakaj ravno Sara?

Res, bil je en smotan in trapast dan. Ce nebi nic mislila, pa bi bil cudovit.

Ah, ti moji mozgani!
Vcasih mi niso prav nic v ponos, ker me delajo negativno.
Da se zacnem kar sovraziti. In vedno bo tako, ker sem si tako postlala.
Zdaj je vse prepozno. Izgubljeno.

OČKA

Danes je bila Sara na prav posebnem sprehodu. Z nama je šel namreč njen očka.
Sara se je očitno počutila dobro, vendar sem opazila, da je vedno sproti preverjala, če sem še vedno tam nekje ob njej.
Bili smo seveda v Arboretumu, kjer midve že poznava teren. Vsake toliko sem se zalotila, da ful hitro hodim, a kaj čmo...smo bili celo uro prej okrog kot ponavadi. No, samo ponavadi se z Inčo še na kavi ustaviva, pa kdaj na toboganu:)

Sara je bila celo v njegovem naročju, čisto mirna, kar me je kar šokiralo. Sploh zato, ker ponavadi protestira, če je kdo ne drži čisto 'po pravilih'. Ampak, nasmejala se je, videla ga je in to je dovolj.
Pokazala je, kako fletna punca je, da se zna nasmejat, da ima rada pozornost, da s flaško nista prav kolegice in da ima zobe take kot očka:) No, tudi lase ima goste po njem, a tega raje ne priznam;)
Povedale sva tudi vse sveže novice, ki so v grobem itak iste kot vedno, a malenkosti so vsak dan nove. Naprimer to, kar tudi vam še nisem povedala, da se Sara uči dati 'pa-pa'. Pri prababici skoraj vedno uspe pomahati, pa tetkici je tudi že ratalo, a še pridno vadimo!


Sem sicer dobila prošnjo, če bi lahko nekatere poste tu zbrisala, kjer sem pisala o neki osebi, a o tem bom še premislila. Saj dotične osebe nisem imenovala (tako da me ne more tožit, ker sem lih zadnjič o tem razmišljala), le nekaj lastnosti sem navedla. So pa te lastnosti verjetno mučne, a tako je bila ta oseba meni predstavljena, opisala sem jo z besedami, kot sem slišala od drugih in samo tako jo poznam, prav nič drugače.

Vseeno HVALA, da je Sara doživela ta sprehod. Otrok čuti vse, pravijo.

Ste videli? Inča se je vrnila! Le z eno fotko, kjer sta z Lovrijem čudovita, a tudi če bodo samo fotke, bo fino spet čekirat njen blog:)
In ker se mi ne da komentirat vseh vaših blogov, vam sporočam, da vas vse redno preberem, mamici3 želim, da se tisti hudiček že spravi stran (samo ne v našo smer!), samoočku pa, da najdejo dobro zdravnico ter da ostanejo tako dobri kot so, malokdo ima tako veliko poguma, da bi ob polsestricah svojih otrok celo začutil tisto neko radost, nekaj malega ljubezni...

Mogoče mi bo uspelo še kaj spisati do morja... V torek Saro čaka še nevrolog, potem pa pot proti tisti veliki luži:) Se vidimo

papa

10 LASTNOSTI, KI JIH RABIS ZA NAZIV PRIJATELJ/ICA

Nekoc sem bila del neke druzbe, ki danes vsebuje vsak clen zase.
Vsi cleni smo sicer se v navezi, kdaj pade celo kaksno srecanje, a zame to ni to.

Se eno leto nazaj sem temu rekla prijateljstvo, ker pac drugega nisem imela.
Sedaj vem, kdo je vreden naziva prijatelj, prijateljica.

1. Te lepo pozdravi ob snidenju in vprasa kako si?

2. Te poslusa, ko odgovarjas na prvo vprasanje.

3. Ti poslusas njega, ker ga vprasas isto, saj te zanima, kaj je novega.

4. Se pogovarja s teboj o skupnih stvareh, zanimivostih. To pomeni, vsak ima svoje zivljenje, svoje najnaj stvari, ki si jih delita; traci, ki nobenemu niso prva koza, pa res niso najboljsa glavna tema pogovora.

5. Se prilagaja ravno toliko, kot se prilagajas ti.

6. Te poklice tolikokrat, kot ti poklices njega. Nikomur ni samoumevno, da cakas na klic in da se tebi zdi normalno, da bodo drugi klicali tebe, hodili k tebi, se popolnoma prilagajali.

7. Te obisce, ko sam ne mores nikamor. Takrat prijateljstvo najvec pomeni.

8. Prijatelj ve, kako zivis, kaj imas rad in cesa ne maras.

9. Prijatelj ve, kaj ti pomeni najvec na svetu in to razume.

10. Prijatelj je tisti, ki mu lahko poves karkoli, pa ti bo se vedno popolnoma zaupal.

Hvala za prijatelje in prijateljice!

DELOVNA TERAPIJA

Spet smo tam. Pri terapijah.

Najin svet se zgleda res vrti okoli tega in posledicno sva danes prvic stopili skozi vrata delovne terapevtke v prvem nadstropju Domzalskega zdravstvenega doma.

In?

Ko je delovna terapevtka vzela Saro k sebi, je mala ze pokazala nejevoljo. To se je (sprva pocasi) stopnjevalo do te meje, da sem jo kar hitro dobila nazaj.
Ko se je koncno pomirila, sva se s terapevtko dogovorili za naslednje termine tekom poletja, povedala mi je se marsikaj novega in neznanega, nakar je zopet hotela poskusiti s Saro.

Ja, valda! Mala si je mislila, ne, ne, ne bo ti uspelo! V joku sva jo oblekli, potem sva kmalu odsli.
Pocutila sem se kot mama zelo razvajenega otroka.

Pot naju je zanesla v kletne prostore k nevrofizioterapevtki. Sara je nadaljevala s slabo voljo, zato sva jo nesli najprej na wc. Tudi po lulanju ni bilo prevec dobro... Pa vseeno, terapijo je prestala v redu, saj tudi v joku nekaj naredi, le bolj na izi:)

Mi je pa terapevtka rekla, da je Sarina nejevolja dober znak. Zakaj?
Ker tako pokaze, da se zaveda. Da ve, kaj jo caka. Da ve, da je clovek popolnoma tuj. Da ve, da se ji ne da delat. In sploh po njenem to ni znak razvajenosti.

Malo potolazena, a vseeno se mi poraja vprasanje, kako bo v vrtcu?
Ce pomislim, dopoldne je v druzbi babice in sestricne po uvodnih 15. minutah razgledovanja uzivala. Ce pa pomislim na terapijo... seveda je bilo slednje naporno, kar bi lahko razlozilo situacijo.

Moj otrok je zakon! In mamica tudi:)

papa

TEDNIK

Danes sem si celo uspela ogledati prvi del Tednika, rubriko 'Pomagamo'. O akciji za zbiranje pomoci si lahko preberete tukaj. Torej, v prispevku se je dobro videlo, da deklica s cerebralno paralizo potrebuje nov invalidski vozicek, saj je zdajsnji vidno premajhen.

Spomnila pa sem se svojega komentarja, ko sem nekoc gledala to isto oddajo, isto rubriko. Takrat je neka mama zbirala denar za vozicek in avtosedez za dveletnega sina. Moj komentar je bil, da pri dveh letih je pa ze malo tezko kar zamenjati vozicek, saj ponavadi prvega (ta je navadno na napotnico) sele takrat enkrat dajo otroku. Kaj sele avtosedez, nisem se slisala, da bi delali kje prilagojene sedeze za v avto. Po mojem mnenju je tista mama igrala na karte nevednosti ljudi, ceprav se je otroku res videla prizadetost. Vendar vseeno, vcasih je lepo igrati posteno, zbirati denar pri dobrih ljudeh, ko ga zares potrebujes.

Danasnja druzina mi je v glavo postavila vprasanje, naj poklicem in jim prispevam? Res je malenkost, ampak z malim se zacne. Pomislila sem, da bom nekoc jaz na istem, prosila za pomoc in... kako bo, ce ne bo nikogar, ki bi mi pomagal?

Po drugi strani sem pa pomislila na njihovo financno plat. V prispevku je navedeno, da imajo slovensko drzavljanstvo. Torej, iz tega naslova dobijo za bolno hcer 180 € mesecnega dodatka za nego in varstvo. Iz slednje pravice sledi, da ima eden od starsev pravico ostati doma kot negovalec, prejema minimalno slovensko placo ter mu tecejo leta. Torej, tega v prispevku niso navedli, ali je druzina s tem seznanjena ali pa so kaksni drugi razlogi, da te opcije ne morejo izkoristiti.

No, pa vseeno. Rabijo pomoc, kot jo bomo mogoce nekoc potrebovali mi.

Se poznamo pregovor, delaj z drugim tako, kot zelis, da bi drugi ravnali s teboj?

Dobro se z dobrim vraca. Jaz bom poklicala, mogoce dvakrat. Res bo to samo 2,50€, a je odraz dobre volje in srca.

090 93 30 93

Lahko noc

NA OBISKU PRI BABICI

Danes je bil torej dan, dolgo pricakovan... Sarina babi je zjutraj poklicala, da ne more do naju, ker je brez avtosedeza za malo Niko. Povabila naju je v Cerklje na obisk. Ce ni treba na Lenart, potem pa v redu. (Na Lenart si pa res ne zelim nikoli vec!) Na CD sva nalozili se nekaj slikic nase princeske, se oblekli in odpeljali.

Srecanje je bilo prijetno, Nika in Sara sta se fino ujeli, kavica je bila idealna in pogovor prijeten.

Moram priznati, da sem bila zelo prijetno presenecena. Sara je bila tako lepo sprejeta, cutiti je bilo nekaj tiste ljubezni, ki jo babice hranijo za vnucke. Cutiti je bilo veselje, da jo vidijo. Cutiti je bilo toplino. Cutiti je bilo sprejetost.

Pogovor je tekel predvsem o Sari, malo o meni, nekaj o zivljenju na tistem koncu. O mojem bivsem niti besedice, kar me je zelo razveselilo. Glede tega je najbolje, da nic ne vem. Sicer se samo vznemirjam. Vsaj nazadnje, ko me je nekdo hotel nahecati, da pricakuje novega otrocka, sem bila kar dolgo potrta.
No, sicer je bila debata o 'mojem morebitnem fantu', kar sem hitro hitela razlagati, da je bila debela laz. (Ja, tudi jaz sem se pred enim letom mastno zlagala bivsemu... da sem se na intenzivni nekako znebila njegovih smsov, ki so me vznemirjali.) No, pa pustimo lazi.
Pa smo tam, zakaj pa nobenega nimas? O tem smo tu ze debatirali, tako sem se enkrat razlozila, da ga enostavno nocem, nimam casa in si ne zelim iti se enkrat cez vse to.

Zvedela sem vse aktualne novice, za nekaj dni sem torej priblizno na tekocem... kdo je skupaj, kdo se je porocil, kdo je nosec, kdo je sel narazen in kje bo ohcet... se dogaja, torej.

Najvec je pa bilo seveda besed o Sari. Pocutila sem se kot super mami, ker sem jo pohvalila in ker sem ponosno govorila o njej. Res sem tako ponosna na svojo pikico, da sem jo ravnokar obrnila v postelji, ker je z nogami mahala cez letvice:) Zmenili smo se, da se po najinem potepanju na morju spet vidimo in da takrat spoznava se drugo sestricno Klaro, ter ponovno vidiva Zalo:) Upam, da se bo uresnicilo.

Zdaj grem podozivljat prijeten zacetek dneva in se pripravljat na terapijo.
Danes imava prvic delovno terapijo in sem kar malo na trnih, kako bo in kako to sploh zgleda.

Zvecer pa gremo vsi skupaj k masi, kar bo po dolgem casu spet neko dozivetje. Tu na vasi je malo bolj umirjeno, saj ni glasnih orgel kot v mestu (teh se Sara rada ustrasi in se pred uvodnim krizem odbrziva ven), pa se bolj na kratko je vse skupaj. Ja, imamo maso za drugo Sarino babico.

O BLOGU

Ze pred dnevi se je tetkica spet spravila prebirat tole mojo pisarijo. In komentar?

'Kaj ne znas nic lepega napisat, vedno pises le o Sari, pa govoris, da je drugacna in kaj vse ji ne gre. In Inchy tko lepo vse napise, sister pohvali, ti pa nic, same kozlarije mas gor...'

Res je, o Sari odkrito povem, kaksne probleme ima. Zato tudi pisem blog, da lahko tu brez nekega nerganja povem svoje. Da lahko izrazim svoje misli, ker drugace jih ne morem. Saj veste, zivim med ljudmi, med katerimi se ne morem ravno cist svobodno izrazat. Saj je povsod tako, mar ne?

In ker moram povsod paziti na besede in dejanja, je to samo MOJ blog, kjer ni cenzure, kjer ne pomislim, ce bo koga prizadelo, ampak samo tipkam.

Kaj me briga!

Sicer pa je danes en tezek dan, nek cuden pritisk je v zraku. Sara je bila ze zjutraj prisrcno tecna, po domace povedano zelo zaspana. Mene pa je skuril telefonski klic in potem sva bile najboljsi par: obe jokali. Le da je meni pasalo, njej pa prav nic.

Zdaj mirno spi, jaz pa grem v vrtec. Hvala dediju, da jo bo dvignil, ko se bo prebudila! Mala bo cist medena, jo ze vidim, tok ga ma rada:)

In tetkica je k sreci dobila osebno izkaznico, tko da je ena skrb manj glede morja.

Skoda le, da je Inca vse zbrisala. Tetkici je bilo tako zelo vsec! Po drugi strani jo pa razumem, tudi jaz sem ze dobila opomin, da z imeni ne smem pisat, se sreca da se me v tej noriji nihce ne spomni it tozit, ker se pojavlja na slikah v albumu poleg Sare... (upam, da nisem dala komu prav dobre ideje:) )

KALVARIJA S SOCIALO

Ja, ja. Spet se dogaja. Odlocbo sem zadnjic prejela, denarja pa od nikoder. Obljubljen je bil do konca meseca maja, pa nic. In danes? Po telefonu razburjeno pove, da kaj sploh mislim, da meseca maja itak nebi dobila nobenega denarja, saj mi odlocba velja od 1.5. naprej. Ok, to stekam, ker se placuje za nazaj. Ampak, kje pa je potem nakazilo za mesec april, ki bi moralo biti meseca maja, me zanima. Pa rece, to se morate pa z gospo za rejnistva menit, jaz vas takrat se nisem mela v racunalniku. Ok, poklicemo njo in ona pa trdi, da je dodatek za sprotni mesec in da je aprila nakazala aprilskega.

Ko bom imela cas, se bom spravila spet brat te njihove zakone.
Njim vse stima, le jaz imam neko luknjo nekje, ne gre mi v racun. Sem pa totalno razkurjena spet.

Zelite nasvet iz prve roke?
Ce si zelite ze zjutraj uniciti dan, hitro poklicite na CSD in jih vprasajte karkoli:) Preverjeno deluje. Vprasanja itak ne poslusajo do konca, tudi ce bi ga, ga ne zastopijo in v odgovor dobis nevihto z besedami, ki so zrasle na nekem kislem zeljniku.
In kaj ima ona od tega, da ti unici dan? Mokro telefonsko slusalko!

papa

VRAZEVERJE?

Sigurno je vsak izmed vas ze dobil tisti mail, kjer pise, da poslji naprej in te bo ob 18:33 nekdo poklical...
Se spomnite?
Jaz sem ga dobila vceraj, a ga zopet nisem poslala, zakaj ze, saj se nikoli nic ne uresnici.
(razen v primeru prejsnjega posta, ko je res na delu nek duh Usode...)


Pa naj vam zaupam, kaj se je zgodilo vceraj ob 18:17. Res je, to je celih 16 minut prekmalu kot napovedano, a dobila sem sms. Od koga le? Zdajle sem preverila, kdaj je bilo, ko sem dobila zadnji tak nepricakovan sms, bilo je 21. maja (tega leta). Torej: 14 dni nazaj.
O madonca, tole je pa nekaj cudno. Ja, sms je prispel iz Njegove stevilke. In vsebina?
Rad bi videl Saro.


Jaz cist sokirana, tole mora bit pomota, da se ocka na svojega otroka tako pogosto spomni. In spet pomota, da tega otroka zeli videti!
Sokirana sem vljudno odpisala, da lahko kadarkoli, z izjemo enega dneva in naslednjih dveh tednov. Upam, da to ni razlog za onemogocanje stikov? In se vedno sokirana...
Kolikor ga jaz poznam, bi moral naslednjic vprasati po Sari okoli 4. novembra, ko bo pihala drugo svecko. In kolikor ga jaz poznam, itak sploh ne bo prisel k njej. To samo tako rece.

Pa zgodbe se ni konec.
Danes me je klicala bivsa bodoca tasca, da bi rada prisla k Sari.
HALOOO???
Ok, ful lepo. Pride v cetrtek, pripeljala bo tudi eno od svojih vnukinj.
Pa bomo videli, kaj bo. Ljudje, ki me poznajo, ze vedo, kaj si jaz mislim. Vsaj glede tega, kako Sara ni nikoli dovolj dobra zanje. In kako radi obljubljajo, da bodo prisli k njej, potem pa dva meseca ne duha, ne sluha.

Konec koncev so njeni sorodniki, lahko bi prisli veckrat in se do nje obnasali tako, kot se pac obnasa.
Ne pa, da ze vnaprej vem, kako bo.

Ampak obiska se zelo veselim, tudi Sari sem ze tisockrat povedala, da pride babi.
Konec koncev sem jih imela vse zelo rada, le cas je zabrisal to ljubezen, prav tako kot je zabrisal rane.

Pustimo se presenetiti!

papa

PISMO

Malo prej sem dobila en posrecen mail. Prav grozno je ze na zacetku pisalo o neki groznji.

No, pa sem prebrala. Takih je bilo ze na stotine. Ko ga je gospodicna izbrisala na dan zaroke in je potem on umrl. In ko ga je se eden zbrisal, je spet Usoda storila svoje. In srecen konec za gospoda, ki ga je poslal naprej. Seveda, kaj pa mislite? Porocil se je s simpatijo iz otrostva, in zivita srecno do konca svojih dni!

Pa tudi ce v to ne verjamem in mi zdrav razum govori, da to ni mozno, vseeno sem pomislila in poslala naprej. Kaj pa me stane? Manj kot to, da bi se kdaj pomislila, zakaj se je zgodilo kaj slabega. Ceprav vem, da je mail le mail, da mu ne more nihce slediti (ne v smislu slabih duhov, Usode in podobnih ciracar...mogoce le kak racunalniski mogotec), nekako se pustim ujeti in sprejmem duha, ki je v tem mailu. Sprejmem energijo, nadaljujem igro. Je res le igra? Ali pa je prava pravcata Usoda?

In tudi v Usodo nekako verjamem. Je ze minilo eno leto, odkar je bila v Smarci na tistem kriziscu ena nesreca, ko je avto zgrmel na plocnik, midve s Saro pa sva bile 100 metrov stran, ker sem si jaz zavezovala vezalke. Kaj bi bilo, ce bi bila v japonkah?
Bilo je dobra dva tedna kasneje, ko je sel na tistem istem mestu pod mene tisti grozno veliki motor.

To je zame Usoda. Tako jo pojmujem. Ce ji ubezis enkrat, te najde pa drugic. Caka na trenutek. Caka prav nate.

In sedaj? Skoraj leto je tega, ko nam je Usoda 'prekinila' teden dopusta. V ponedeljek gremo na morje in s tetkico sva ze nekajkrat ena drugi potarnali, da naju je strah. Strah Usode, da nam ne bo zopet krizala poti. Pismo sem poslala naprej, tako da to ne bi smel biti razlog za morebitno...

Pa vseeno. Taka pisma sovrazim. Ker me prestrasijo, ker mi dajo razmisljati, ker so grda.

In druga stvar, ki je napisana v njem? Nekaj pozitivnega, kot sem ze pisala v prvih postih tega bloga. Osebam, ki jih imamo radi, danes povejmo, kako zelo jih imamo radi in kako veliko nam pomenijo.
Pise, naj ljubljenemu izpovemo custva, naj izpovemo svojo ljubezen in naj povemo vsakomur, kaj cutimo. Tu se pri meni ustavi. Saj veste zakaj. Zame je to prepovedan sad, jaz tega ne smem priznati. Ne smem izpovedati svoje ljubezni, ne smem izpovedati svojih custev.

Sem jaz, ljubim in me je strah. Strah Ljubezni in strah Usode.

Pa vendar, saj sem poslala naprej, kajne? Torej ce je kaj na tem, se bom porocila in zivela srecno ever after:) Juhu!

Ce zelis tudi ti srecen konec, mi pusti mail in ti posljem to pismo:) (joke!)

Se beremo!
papa

CAKAM

Sara se spi.

Zbudila se je ob 3:44 in do pol sestih se je vztrajno trudila narediti zurko. Tetkica je seveda prisla gor, skupaj smo pile, se crkljale in pele... nakar sem imela ze velik primankljaj spanca in sem sla po skuto, ki je sla v tek in dobila sem svoje: se malo spanca:)
Ze takoj sem vedela, da je Sara ze lacna, a vedno ob teh urah oklevam pred hrano. Ce se bo enkrat navadila, boga jaz! Ko bi vsaj pila mleko, magar kakav, to bi slo. Ne pa hrana tako zgodaj. Se ze vidim, pecena sem. Bom vstajala pred kokoskami in hranila dete?
Oh, saj se v casih dojenja (Sarinih prvih sest mesecev) ni bilo tega! Je pa res, da zdaj cez dan bolj malo je. Ima tako majhne obroke, da je njen zelodcek verjetno kar precej manjsi od srcka.

Torej, jaz imam nekaj minutk, da pricnem ta lep teden.
Danes je Sara stara tocno 19 mesecev:) Noro, kako raste. V zadnjem mesecu je pridobila 200 gramov na tezi, zadnji dnevi pa so sploh zanimivi: hodi ze na wc, ratalo je brez problema. Ko sem iz Avstrije prinesla Pujev nastavek, tako lepo oblazinjen, da ji ga kar malo zavidam, je vsa navdusena. Prav vesela je, kadar je na straniscu. Celo glavo tako lepo drzi gor, da me kar cudi. Pogleda vse okoli sebe, se zagleda v umivalnik ali bide nasproti nje in veselo opravi:) Kahle zgleda sploh ne pogresa.
Tako sem ponosna nanjo!
Druga stvar so pa crke. Zgleda se nekaj trudi zlagat. Uspe ji bleknit kaksen popacen b in nek miks crk g in h. Vcasih res rata in tako mi daje se vec volje in upanja.
Super:)

Kot je ze napisala Inca, sem bila v soboto v Avstriji. Nakupila sem si potrebno poletno garederobo, saj je bila moja omara res prakticno prazna. Lani je bilo zame prakticno celo poletje v bolnici in 'postelji', tako da sem bila temu primerno (ne)oblecena. Leto poprej pa sem imela itak 15 kg manj kot sedaj:) (bila noseca, a vseeno zelo suha)
Res, zadovoljna sem s kupljenim, tudi cenovno je bilo zame ugodno in tetkica je ponosna name, da sem si koncno kupila res dobre in lepe obleke, ki mi zelo pasejo. Manjkajo mi le kopalke in 'BH' (drzalec prsi, po nemsko:) )

Danes ima Sara terapijo, ponedeljki so v znamenju tega. Ne smem pozabiti skociti v lekarno, da narocim zdravila, sicer bo na morju kriza. Jutri sva zaenkrat se frej, torej bo spet cvek z Inco. Da zvem, ce je bil se kak klic z juznim vetrom:)
V sredo pa imam sicer en izpit, a se ni dolocene ure, tko da nimam pojma, ali bom sploh uspela iti. Ta dan imam namrec sestanek v vrtcu in sem popolnoma brez varstva. Za Saro je se toliko tezje najti varstvo, najvecja tezava je v mojem zaupanju. Pa je sicer veliko primernih ljudi, a jih vecina izpade zaradi sluzbe in lastnih otrok. Ostane le ena moja teta, ona pa izpade zaradi neprimernosti. Niti enkrat se ni prijela Sare tako, kot sem ji rekla, vedno po svoje, da sta se obe tako zelo matrali, da sem morala doma takoj z malo telovadit, da sem jo sploh spravila v pravilen polozaj. (Kdor ima kaksno podobno tezavico ze ve, zakaj kompliciranje).
V cetrtek zacneva se z delavno terapijo. Da se malo priucim zadev okoli hranjenja. Ja, tudi tu so posebnosti, ki znajo pomagati.

Vikend pa bo v znamenju priprav na morje. Le se financno racunico moram naredit, da mi ne bo kaj narobe hodilo:)

V bistvu sem mislila spisati kak bolj zanimiv post, stipkati malo razmisljanja... pa je zgodnja ura in vmesno tusiranje naredilo svoje. Pa tudi to bo za silo v redu. Razmisljanje pa kdaj drugic, saj je itak tako vreme, idealno za mozgancke:)

papa, pa lep teden vam zeliva!
Petra in Sara

VCASIH JE RES TEZKO

Priznam.

Pridejo trenutki, ko mi je tezko. Tezko zaradi Sare.
Ko gledam zdrave otrocke, ki grizljajo svoje igracke, drzijo steklenicko svojega caja, ceblajo in ponavljajo za mamico, mi je hudo. Vcasih si tako zelo zelim, da bi tudi Sara bila ena izmed njih. Da bi sedela sama, da bi opazovala bolj vedro ta nas svet, da bi 'sodelovala', se plazila, jedla, pila in nagajala. Da bi razumela, da bi se igrala, da bi prijemala.

Dobro vem, da so se hujsi primeri, a Sara je vedno bolj med njimi. Tako mi je zal, da jo 'strokovnjaki' morajo uvrstiti med tezko gibalno in dusevno ovirane otroke. Tako mi je zal, ko se soseda zmrduje, ce Sara joka na vrtu. Tako mi je zal, ko jo nekateri otroci zacudeno opazujejo in buljijo. Tako mi je zal, ker me ze pripravljajo na invalidski vozicek. Tako mi je zal, ker ne morem pred njo zajokati. Tako mi je zal.

Po drugi strani pa sem tako zelo srecna. Da jo imam. Da me uci ziveti polno, zdravo. Da me uci vseh posebnosti. Da me izobrazuje. Da me zene naprej. Da me nasmeje. Da mi dela skrbi. Da je tako zelo posebna. Tako zelo lepa. Tako zelo obcudovana. Tako zelo moja.

Naucila me je, kako ziveti polno zivljenje. Kako najti prijatelje. Kako postaviti meje. Kako zahtevati svoj prav. Kako se smejati na robu joka. Kako biti pozitiven. In kako ljubiti.

Sara.