OČKA

Danes je bila Sara na prav posebnem sprehodu. Z nama je šel namreč njen očka.
Sara se je očitno počutila dobro, vendar sem opazila, da je vedno sproti preverjala, če sem še vedno tam nekje ob njej.
Bili smo seveda v Arboretumu, kjer midve že poznava teren. Vsake toliko sem se zalotila, da ful hitro hodim, a kaj čmo...smo bili celo uro prej okrog kot ponavadi. No, samo ponavadi se z Inčo še na kavi ustaviva, pa kdaj na toboganu:)

Sara je bila celo v njegovem naročju, čisto mirna, kar me je kar šokiralo. Sploh zato, ker ponavadi protestira, če je kdo ne drži čisto 'po pravilih'. Ampak, nasmejala se je, videla ga je in to je dovolj.
Pokazala je, kako fletna punca je, da se zna nasmejat, da ima rada pozornost, da s flaško nista prav kolegice in da ima zobe take kot očka:) No, tudi lase ima goste po njem, a tega raje ne priznam;)
Povedale sva tudi vse sveže novice, ki so v grobem itak iste kot vedno, a malenkosti so vsak dan nove. Naprimer to, kar tudi vam še nisem povedala, da se Sara uči dati 'pa-pa'. Pri prababici skoraj vedno uspe pomahati, pa tetkici je tudi že ratalo, a še pridno vadimo!


Sem sicer dobila prošnjo, če bi lahko nekatere poste tu zbrisala, kjer sem pisala o neki osebi, a o tem bom še premislila. Saj dotične osebe nisem imenovala (tako da me ne more tožit, ker sem lih zadnjič o tem razmišljala), le nekaj lastnosti sem navedla. So pa te lastnosti verjetno mučne, a tako je bila ta oseba meni predstavljena, opisala sem jo z besedami, kot sem slišala od drugih in samo tako jo poznam, prav nič drugače.

Vseeno HVALA, da je Sara doživela ta sprehod. Otrok čuti vse, pravijo.

Ste videli? Inča se je vrnila! Le z eno fotko, kjer sta z Lovrijem čudovita, a tudi če bodo samo fotke, bo fino spet čekirat njen blog:)
In ker se mi ne da komentirat vseh vaših blogov, vam sporočam, da vas vse redno preberem, mamici3 želim, da se tisti hudiček že spravi stran (samo ne v našo smer!), samoočku pa, da najdejo dobro zdravnico ter da ostanejo tako dobri kot so, malokdo ima tako veliko poguma, da bi ob polsestricah svojih otrok celo začutil tisto neko radost, nekaj malega ljubezni...

Mogoče mi bo uspelo še kaj spisati do morja... V torek Saro čaka še nevrolog, potem pa pot proti tisti veliki luži:) Se vidimo

papa