NO, PA SEM...

...zbrisala tisti trn v peti. Nikjer vec ni omenjena, nobene zal besede in sploh konec.
Kot je KONCNO konec tega trapastega dne.

Pa saj ni bil tako trapast, saj je bilo tudi popoldne lepo pri stari mami, pri sestricni in njenih vragcih:) Inca me je sicer povabila na kavo, a kar nisem mogla iti. Bilo je polno neke cudne energije v meni, najraje bi se skrila pod odejo in prespala par dni. Najraje bi kar zajokala, pa ne od hudega, kar tako.

Stara mama me je povabila na romanje na Brezje naslednji vikend. Namenjeno je invalidom in ostarelim, kar sem ze lani tuhtala, da bi rada peljala Saro. A tudi letos ne bo ratalo, saj bomo ravno na morju.

Vseeno, pri Brezjanski Mariji je ze nekaj casa Sarina slika s prosnjo za njeno zdravje. Ni bilo malokrat, ko sva se iz samega dolgcasa zapeljali tja in malo molili.

A to mi vedno znova priklice solze na oci. Zakaj ravno Sara?

Res, bil je en smotan in trapast dan. Ce nebi nic mislila, pa bi bil cudovit.

Ah, ti moji mozgani!
Vcasih mi niso prav nic v ponos, ker me delajo negativno.
Da se zacnem kar sovraziti. In vedno bo tako, ker sem si tako postlala.
Zdaj je vse prepozno. Izgubljeno.