O BLOGU

Ze pred dnevi se je tetkica spet spravila prebirat tole mojo pisarijo. In komentar?

'Kaj ne znas nic lepega napisat, vedno pises le o Sari, pa govoris, da je drugacna in kaj vse ji ne gre. In Inchy tko lepo vse napise, sister pohvali, ti pa nic, same kozlarije mas gor...'

Res je, o Sari odkrito povem, kaksne probleme ima. Zato tudi pisem blog, da lahko tu brez nekega nerganja povem svoje. Da lahko izrazim svoje misli, ker drugace jih ne morem. Saj veste, zivim med ljudmi, med katerimi se ne morem ravno cist svobodno izrazat. Saj je povsod tako, mar ne?

In ker moram povsod paziti na besede in dejanja, je to samo MOJ blog, kjer ni cenzure, kjer ne pomislim, ce bo koga prizadelo, ampak samo tipkam.

Kaj me briga!

Sicer pa je danes en tezek dan, nek cuden pritisk je v zraku. Sara je bila ze zjutraj prisrcno tecna, po domace povedano zelo zaspana. Mene pa je skuril telefonski klic in potem sva bile najboljsi par: obe jokali. Le da je meni pasalo, njej pa prav nic.

Zdaj mirno spi, jaz pa grem v vrtec. Hvala dediju, da jo bo dvignil, ko se bo prebudila! Mala bo cist medena, jo ze vidim, tok ga ma rada:)

In tetkica je k sreci dobila osebno izkaznico, tko da je ena skrb manj glede morja.

Skoda le, da je Inca vse zbrisala. Tetkici je bilo tako zelo vsec! Po drugi strani jo pa razumem, tudi jaz sem ze dobila opomin, da z imeni ne smem pisat, se sreca da se me v tej noriji nihce ne spomni it tozit, ker se pojavlja na slikah v albumu poleg Sare... (upam, da nisem dala komu prav dobre ideje:) )