NA OBISKU PRI BABICI

Danes je bil torej dan, dolgo pricakovan... Sarina babi je zjutraj poklicala, da ne more do naju, ker je brez avtosedeza za malo Niko. Povabila naju je v Cerklje na obisk. Ce ni treba na Lenart, potem pa v redu. (Na Lenart si pa res ne zelim nikoli vec!) Na CD sva nalozili se nekaj slikic nase princeske, se oblekli in odpeljali.

Srecanje je bilo prijetno, Nika in Sara sta se fino ujeli, kavica je bila idealna in pogovor prijeten.

Moram priznati, da sem bila zelo prijetno presenecena. Sara je bila tako lepo sprejeta, cutiti je bilo nekaj tiste ljubezni, ki jo babice hranijo za vnucke. Cutiti je bilo veselje, da jo vidijo. Cutiti je bilo toplino. Cutiti je bilo sprejetost.

Pogovor je tekel predvsem o Sari, malo o meni, nekaj o zivljenju na tistem koncu. O mojem bivsem niti besedice, kar me je zelo razveselilo. Glede tega je najbolje, da nic ne vem. Sicer se samo vznemirjam. Vsaj nazadnje, ko me je nekdo hotel nahecati, da pricakuje novega otrocka, sem bila kar dolgo potrta.
No, sicer je bila debata o 'mojem morebitnem fantu', kar sem hitro hitela razlagati, da je bila debela laz. (Ja, tudi jaz sem se pred enim letom mastno zlagala bivsemu... da sem se na intenzivni nekako znebila njegovih smsov, ki so me vznemirjali.) No, pa pustimo lazi.
Pa smo tam, zakaj pa nobenega nimas? O tem smo tu ze debatirali, tako sem se enkrat razlozila, da ga enostavno nocem, nimam casa in si ne zelim iti se enkrat cez vse to.

Zvedela sem vse aktualne novice, za nekaj dni sem torej priblizno na tekocem... kdo je skupaj, kdo se je porocil, kdo je nosec, kdo je sel narazen in kje bo ohcet... se dogaja, torej.

Najvec je pa bilo seveda besed o Sari. Pocutila sem se kot super mami, ker sem jo pohvalila in ker sem ponosno govorila o njej. Res sem tako ponosna na svojo pikico, da sem jo ravnokar obrnila v postelji, ker je z nogami mahala cez letvice:) Zmenili smo se, da se po najinem potepanju na morju spet vidimo in da takrat spoznava se drugo sestricno Klaro, ter ponovno vidiva Zalo:) Upam, da se bo uresnicilo.

Zdaj grem podozivljat prijeten zacetek dneva in se pripravljat na terapijo.
Danes imava prvic delovno terapijo in sem kar malo na trnih, kako bo in kako to sploh zgleda.

Zvecer pa gremo vsi skupaj k masi, kar bo po dolgem casu spet neko dozivetje. Tu na vasi je malo bolj umirjeno, saj ni glasnih orgel kot v mestu (teh se Sara rada ustrasi in se pred uvodnim krizem odbrziva ven), pa se bolj na kratko je vse skupaj. Ja, imamo maso za drugo Sarino babico.