PISMO

Malo prej sem dobila en posrecen mail. Prav grozno je ze na zacetku pisalo o neki groznji.

No, pa sem prebrala. Takih je bilo ze na stotine. Ko ga je gospodicna izbrisala na dan zaroke in je potem on umrl. In ko ga je se eden zbrisal, je spet Usoda storila svoje. In srecen konec za gospoda, ki ga je poslal naprej. Seveda, kaj pa mislite? Porocil se je s simpatijo iz otrostva, in zivita srecno do konca svojih dni!

Pa tudi ce v to ne verjamem in mi zdrav razum govori, da to ni mozno, vseeno sem pomislila in poslala naprej. Kaj pa me stane? Manj kot to, da bi se kdaj pomislila, zakaj se je zgodilo kaj slabega. Ceprav vem, da je mail le mail, da mu ne more nihce slediti (ne v smislu slabih duhov, Usode in podobnih ciracar...mogoce le kak racunalniski mogotec), nekako se pustim ujeti in sprejmem duha, ki je v tem mailu. Sprejmem energijo, nadaljujem igro. Je res le igra? Ali pa je prava pravcata Usoda?

In tudi v Usodo nekako verjamem. Je ze minilo eno leto, odkar je bila v Smarci na tistem kriziscu ena nesreca, ko je avto zgrmel na plocnik, midve s Saro pa sva bile 100 metrov stran, ker sem si jaz zavezovala vezalke. Kaj bi bilo, ce bi bila v japonkah?
Bilo je dobra dva tedna kasneje, ko je sel na tistem istem mestu pod mene tisti grozno veliki motor.

To je zame Usoda. Tako jo pojmujem. Ce ji ubezis enkrat, te najde pa drugic. Caka na trenutek. Caka prav nate.

In sedaj? Skoraj leto je tega, ko nam je Usoda 'prekinila' teden dopusta. V ponedeljek gremo na morje in s tetkico sva ze nekajkrat ena drugi potarnali, da naju je strah. Strah Usode, da nam ne bo zopet krizala poti. Pismo sem poslala naprej, tako da to ne bi smel biti razlog za morebitno...

Pa vseeno. Taka pisma sovrazim. Ker me prestrasijo, ker mi dajo razmisljati, ker so grda.

In druga stvar, ki je napisana v njem? Nekaj pozitivnega, kot sem ze pisala v prvih postih tega bloga. Osebam, ki jih imamo radi, danes povejmo, kako zelo jih imamo radi in kako veliko nam pomenijo.
Pise, naj ljubljenemu izpovemo custva, naj izpovemo svojo ljubezen in naj povemo vsakomur, kaj cutimo. Tu se pri meni ustavi. Saj veste zakaj. Zame je to prepovedan sad, jaz tega ne smem priznati. Ne smem izpovedati svoje ljubezni, ne smem izpovedati svojih custev.

Sem jaz, ljubim in me je strah. Strah Ljubezni in strah Usode.

Pa vendar, saj sem poslala naprej, kajne? Torej ce je kaj na tem, se bom porocila in zivela srecno ever after:) Juhu!

Ce zelis tudi ti srecen konec, mi pusti mail in ti posljem to pismo:) (joke!)

Se beremo!
papa