DELOVNA TERAPIJA

Spet smo tam. Pri terapijah.

Najin svet se zgleda res vrti okoli tega in posledicno sva danes prvic stopili skozi vrata delovne terapevtke v prvem nadstropju Domzalskega zdravstvenega doma.

In?

Ko je delovna terapevtka vzela Saro k sebi, je mala ze pokazala nejevoljo. To se je (sprva pocasi) stopnjevalo do te meje, da sem jo kar hitro dobila nazaj.
Ko se je koncno pomirila, sva se s terapevtko dogovorili za naslednje termine tekom poletja, povedala mi je se marsikaj novega in neznanega, nakar je zopet hotela poskusiti s Saro.

Ja, valda! Mala si je mislila, ne, ne, ne bo ti uspelo! V joku sva jo oblekli, potem sva kmalu odsli.
Pocutila sem se kot mama zelo razvajenega otroka.

Pot naju je zanesla v kletne prostore k nevrofizioterapevtki. Sara je nadaljevala s slabo voljo, zato sva jo nesli najprej na wc. Tudi po lulanju ni bilo prevec dobro... Pa vseeno, terapijo je prestala v redu, saj tudi v joku nekaj naredi, le bolj na izi:)

Mi je pa terapevtka rekla, da je Sarina nejevolja dober znak. Zakaj?
Ker tako pokaze, da se zaveda. Da ve, kaj jo caka. Da ve, da je clovek popolnoma tuj. Da ve, da se ji ne da delat. In sploh po njenem to ni znak razvajenosti.

Malo potolazena, a vseeno se mi poraja vprasanje, kako bo v vrtcu?
Ce pomislim, dopoldne je v druzbi babice in sestricne po uvodnih 15. minutah razgledovanja uzivala. Ce pa pomislim na terapijo... seveda je bilo slednje naporno, kar bi lahko razlozilo situacijo.

Moj otrok je zakon! In mamica tudi:)

papa