May 31, 2007

PARTNER?

Zadnje dni vedno naletim na to temo. Predvsem na varanje.
O slednjem si lahko preberete na Katarini ali monu, pa se kje drugje... Linki veste, kje so:)

Sem pa vceraj spet malo pokukala na strani ona-on.
Ja, priznam. Ze lani sem tam spoznala super kolega, Miha... Nic tko, bilo je prijateljstvo, sicer v zraku se neko tisto vprasanje, ampak jaz ze v osnovi nisem iz takega testa.
Torej, pa me je spet pognalo misliti.

Tolikokrat sem ze razmisljala o moskih. Pa o tem, kaj hocem, kaj pricakujem. O tem, kaksen naj bi bil, kako bi ga spoznala, kako bi ga osvojila, kako bi ga zmesala.
Casa za taka razmisljanja imam vec kot dovolj. Ponavadi v avtu, pa tkole za ekranom:)

A vedno pristanem na istih zakljuckih.
Po moji definiciji nekega razmerja med zensko in moskim, zame trenutno razmerje ni mogoce.

In moja definicija? Vse prej kot neka mladostniska zaljubljenost, ki sem jo prakticirala do dokodka izpred dobrih dveh let.
Takrat je bilo vse enostavno, bila sem individum, a imela nekoga ob sebi, da sem se razdajala.
Kolikor se spomnim 'mojih moskih', je bilo vedno zanimivo. Ze samo iti na kavico je bilo super. Pa kdaj v kino, uf, dozivetje! Najlepse je pa bilo, ko si nepricakovano in nenacrtovano 'izginil'. V neznano, kjer so sledila razna filozofiranja, pa smeh na tone, vcasih celo zelo zelo resen pogovor.
Ob resni zvezi se je sicer vse spremenilo, bilo je delo, pa faks, prosti trenutki pa vecinoma v njihovi dnevni sobi... Potem to postane monotono, partnerja postaneta zelo navajena tega in odnos gre naprej svojo pot, brez nekega usmerjanja in negovanja... kar pa zacudeno ugotovis sele cez dve leti. A vseeno, bilo je in, bilo je lepo.
Potem odides. In najvecja napaka? Novo razmerje zacnes tam, kjer si koncal starega.

Ja no, tako sem zanosila. O tem sem ze pisala, kako sem trapasto upostevala dobronamerne nasvete njegovih prijateljev... In kako dobro se zavedam te napake. Skocila sem v novo zvezo, sploh ni bilo tistega dolgega zacetnega spoznavanja, nic neskoncnih zmenkov, nic pricakovanj, ker se je itak vse zgodilo, vse je bilo ze poznano...

Tako zdaj razmisljam, kako hudica bi se sploh lahko spustila v kaj novega?
Sedaj imam Saro, moji mozgani delujejo popolnoma drugace kot takrat, srce je prerojeno.
Imam pa pricakovanja, meje, zahteve in sanje. Ko pomislim na to, ugotovim, da je to kar visoko in da tem mojim merilom malokdo ustreza. Ne, bolje receno, da tudi iz moje strani ni prav lahko izvedljivo vse skupaj.

Torej... Najprej mora biti nekaj tistega, kar te pritegne. Kaj pritegne mene? Niti ne vem, vedno nekaj drugega, vsak ima v sebi tisto nekaj, kar mora izkoristiti in nekomu bo tisto spodneslo tla pod nogami.
No, to je torej ze prva stvar. Takega ne poznam, ceprav ob Inchy dostikrat ugotovim, da je mogoce nekaj primerkov blizu (a so vseeno dalec).

Druga stvar je kontakt. Kako se sploh pride v kontakt z moskim? Nimam pojma. Vcasih je bilo to enostavno, ko me je bilo povsod polno. Si sel na kavo, plesat, je bil od tistegaintistega kolega in tako se je zacelo.
Sedaj ne zivim vec tako, niti mi tako zivljenje ne disi. Vcasih se celo vprasam, kako sem bila lahko nekoc taksna? Ampak pustimo to... Edine mozne variante, kako ga spoznati, so internetni 'zenitni' oglasi, poznanstvo prek vez ali... Mogoce se kje skriva se kaksna moznost, ki je se ne vem?

Tretja stvar je spoznavanje. Tu je potreben cas, veliko casa in spet kontakt.
Najprej, kako hudica naj ob vseh obveznostih s Saro namenim kaj casa njemu? Vsak dan imava obvezen sprehod, ali z Inchy ali katerim drugim vozickarjem... Potem pol dneva odpade. Kuhanje vzame svoj cas in posvecanje tetkici in dediju. No, pa smo pri veceru, ko nastopi spanje, malo pospravljanja, pocitek in ucenje. Torej? Po mojem izracunu ima dan se vedno 24 ur, za njega bi jih moral imeti vsaj 30.

Ko se le nekako uskladis...ja, vem, namesto prijateljic bi se lahko sprehajala z njim. A po drugi strani bi bil to ze prehiter skok v nekaj resnega, kjer bi sodeloval ze s Saro in to... pomoje to ubija razmerja? Saj niti nebi imel casa da bi ugotovil, ce sem mu vsec kot idividum in ce mu pase da sem mami. Prednost je pa ta, da je ze takoj na zacetku prisiljen spoznati cel paket... A smo spet pri tem, da moski pred tem bezijo...

No, ce le nekako rata, je tu okolica. Vse okoli mene tako zelo skrbi zame, da se ze ob obisku prijatelja usedemo za mizo in poslusam vse od A do Ž. Naprimer, da ne bom spet naivna, da ne smem kar skocit v vezo, da moram pocasi, da ne sme kar hoditi k meni domov, saj, kaj si bodo pa sosedje mislili (pri belem dnevu?) in se bi lahko nastevala... Seveda, ko pridem koncno do besede, lahko objasnim, da je bil to le Sandi:) In ima svojo drago punco, k meni pa ja lahko pride na kavo?
Torej, tu jaz ponavadi koncam. Za vse bi bilo najbolje, da se preselim nekam na eno jaso sredi sirnega gozda (une na bavarskem bi bile kar dovolj odrocne), da nebi nihce videl, da imam novega in da celo pride kaksno popoldne k meni na kavo.

In da bi jaz hodila na zmenke? Ze tako sem vedno prakticirala neke cudne zmenke. Pobege v neznano, male izletke ali kaj podobnega. Iti na kavo, to zame ni zmenek.
No, in sedaj, tudi ce stejem kavico za zmenek, kako hudica se to izvede? Saj nimam moza, ki bi mi tacas doma cuval zlato sonce? In tu smo pri tem, ce bi imela moza, nebi sla na zmenek:)
Kar ostane ostalih kandidatov za varusko, imajo vecere ponavadi prepolne za kaj takega. Tetkica jo rade volje pomerka, da spat in vse, a so stranski ucinki. Naprimer neskoncno zaslisevanje, s kom gres, kam pa gresta, kaj bosta pocela, pa pazi to in pazi ono, da te ne bo posilil in kdaj tocno prides?
Tudi tu se konca. Laganje mi ne gre vec od rok kot vcasih, pa tudi grozno mi je lagati. Tako jo prosim le za kavico s kolegicami, nekajkrat na leto, kjer ji lahko odgovorim na vsa ta vprasanja.

In ce bi ze nekoc prisla skozi vse te nadlezne ovire, nekoga spoznala, sla celo na kaksen zmenek ali dva in bi mi bil tip celo vsec, po moznosti bi bilo idealno, da tudi jaz njemu (to pomeni da ne precekira vsake za sosednjo mizo in tudi tiste ki je 100m stran z odprtimi usti in jezikom do tal---ja, tudi to je bilo pri zadnjem)... No, ce bi bilo to vse za mano, potem lahko govorim o neki zvezi.

A tu se sele zacne. Potem bi bil na vrsti on, da spozna, kako zivim jaz in tu se zacnejo moja pricakovanja. Naprimer, da sprejme mojo Saro tocno tako, kot je. Da ga ne odbija njena 'invalidnost' (ful grd izraz, a trenutno ni drugega) in da je celo kdaj ocaran nad njenim bitom. In ta ocaranost naj bi se potem stopnjevala do tiste meje, ko jo ima ze nekako rad in jo sprejme kot del mene. To bi bila potem ze resna zveza.

In Midva? Ko zacne obstajati ta pojem, mora biti pa tako kot v pravljici:) Neee, hecam se. Po mojih merilih sta dva lahko skupaj, ce sta vsak zase se vedno vsak svoja oseba, ampak se znata dopolnjevati, znata se usklajevati, znata ziveti skupaj kot dva in eno.
Eh, filozofija, raje po domace: On ima svoje najljubse reci (ki pa niso gostilne vsak vecer, pivo na deset minut, polezavanje ipd...), mogoce kak sport (pa ne lih vrhunski), modelarstvo (kje sem pa to zdaj najdla?), obsedenost z avioncki, filmi, fotografiranje, umetnost,... Pac nekaj, itak ima vsak svoje:)
In jaz imam svoje najljubse reci: Saro, risanje, malo umetnosti, pa zenske fore:)
In to morata usklajevati, vsak zase negovati, a se skupaj veseliti. Ob vsem tem pa sta en drugemu tisto, kar jima manjka. Da se dopolnjujeta.

In kar je najvaznejse, da vse to uspe: Medsebojno spostovanje in zaupanje. Ce se nekaj rece, se rece, ko nekaj obljubis, to izpolnis, ko sanjas, sanjas v dvoje.
In kar je znak, da ne bo nikoli ratalo, kljub trudu? To, da ti drugi doloci dan, kdaj sta lahko skupaj; da zeli imeti tebe vzgojeno tako, kot ima najboljsi kolega svojo; da te samo enkrat samkrat poniza, pa naj bo na samem, kajs ele pred drugimi; to, da te stalno opominja, da je bila prejsnja boljsa; to, da od tebe zahteva nekaj, kar ti na celu pise, da ne maras; to, da ti vsak petek pove, da so prijatelji na prvem mestu in ko ga v nedeljo vidis, ti pove da te ni pogresal, da ima macka in zato ne bo s teboj; da je super plesal z njo, ker so se nakljucno srecali (vsak vikend?)...

Te negativne stvari so bile v moji zadnji zvezi prisotne ob vsakem stiku. In kako se nadaljujejo zadnje tri pikice?
...cez eno leto ti pa celo upa priznati, da je bil ves cas z njo, ceprav si prej zmeraj dobivala udarce, kaj si pa tako tecna ko jo omenim, si smotana in ljubosumna (le zakaj?)


In te negativne stvari so razlog stevilka ena pri meni, zakaj se tako otepam moznosti, da bom pa jaz kdaj spoznala Njega. Po devetih mesecih podcenjevanja mi je prislo pod kozo, se vklesalo v srce in pustilo vecno rano. Kot bi mi nekdo opral mozgane in me preprical, da sem res tako zelo nevredna.

Nimam pojma, kako bi me nekdo sploh lahko znal prepricati, da sem vredna ponovno biti ljubljena tako, kot znam ljubiti jaz.

A upanje umre zadnje, pravijo:)

May 30, 2007

SPANEC

Sara ima neke cudne spalne navade. Vedno je spala cisto v redu, sedaj pa...
Ok, res sem vmes malo posrackala, ko sem za uspavanje uporabila metodo lezanja nasproti nje. Ampak to je minilo kot vcerajsnji dan.
Vem, da zna zaspati cisto normalno, po vseh obveznih opravilih, kot so kahlica in umivanje. Ampak ne, ona se zdaj nekaj gre. Eno igro, ki nima napisanih pravil. In kako naj jaz vem, kako se to igra, ce mi ne pove?
Torej, ze prej je enkrat na teden srackala v smislu, nocem spati, ne in ne. Pa je bilo to samo enkrat, kar je se cisto v redu.
V nedeljo pa se je zacelo. Najprej ni mogla zaspati, malo je bila ze prevec utrujena in zelo jo je napenjalo. Jaz kar vem, kdaj jo napenja trebuh in kdaj je tisoc drugih stvari v zraku. Tokrat je bil trebuh. In res, dvakrat je napolnila kahlico, kot bi kakal himalajski jeti in ne Sara:) Mislila sem, zdaj pa bo. Po dveh urah tega matranja, po stotic namazani ritki in po kilometrih crklanja med kuhinjo in sobo se ni bilo dobro.

Jok je bil tako glasen, da je se prababica skoraj v solzah prihitela nasproti. (BTW, to mi gre najbolj na jetra, ko pride gor in mi zbije moralo v poden na nacin, kaj pa delas z njo, kaj si ji storila, daj jo bom jaz, jaz to obvladam ti pa ne...)
No, zaspano prababico smo odgnali pravocasno. Prestela sem vse kosti, tipala ce je kje kaj zlomljeno, mazala zobke, jo masirala, ji pela in pripovedovala zgodbice.
Sara je kljub vsemu jokala naprej, vse do polnoci, ko sem koncno poklicala tetkico na pomoc.

Tako pa nasa zlata tetkica, se pripelje iz neke T doline in se preden vstopi v sobo, je Sara pozabila na ves jok in cez nekaj minut mirno zaspala.
Tetkica jo je vzela k sebi, spale smo kar skupaj. Sara seveda vsa presrecna, da ji je nekaj zgleda uspelo:)
Zjutraj se je zbudila ob cisto obicajni uri, saj menda se kokoske ne smejo pognati v boj brez nje. Mene je pa samo pisano gledala, ces, mami kaj si pa tako zdelana, a nisi tako dobro spala kot jaz?

Sedaj kar vedno probava z jokom pred spanjem. Po eni strani malo krivim ritko, ker res redko kaka, se ful napenja in sele po dveh dneh opravi to muko. Tako je bilo tudi pred danasnjim opoldanskim spancem, ki smo ga zaradi kakca, jokca in stokca prestavili na pol drugo uro.

In se vedno spi, jaz pa ne vem vec, kaj naj pocnem. (Pa ne rabim predlogov, ker sama vem, da grem lahko malo knjige pozdravit)

Mogoce bom sla pa malo zadremat:)

May 29, 2007

NE ME SEZUVAT

Danes bom pisala o Marcu. Ker je Portugalec, bi mogoce ratalo v anglescini, da bi tudi on lahko prebral. Ampak mi nekako ne lezi danes, mogoce drugic pride kaksen prevod...

Bilo je poletje 2000. V pricakovanju necesa velikega. Seveda sem imela popravca v soli, a sem ze marca vedela, kam grem avgusta, zato me tista matematika ni niti malo zanimala.

Prisel je 1. avgust, dan odhoda. Zbiranje skavtov z vseh koncev Slovenije na Brezovici, kjer je bilo najvec clanov odprave.
Pa smo sli. Nocna voznja do Spanije, kjer smo preziveli en dan. Figueres in Barcelona, po super spancu poleg super samostana se cel dan v Spaniji. Salamanca in Zaragosa... Meni se vedno ostajajo slike v glavi, prizori in custva.
Koliko pa sem bila stara? Hmmm... Ze vem, dobrih 15 let.

Naslednje jutro pa prebujanje na Portugalskem. Najprej ogled Fatime, potem razvrscanje po druzinah. Z Davidom iz Litije sva dodeljena Sari. Tako sva tri dni prezivela v velikem mestu Leiria. Non stop na poti, na majhnih ogledih, na njenih najljubsih krajih, v njeni druzbi.

Pri njej sem dozivela utrip Portugalske. Njihovo kulturo, njihovo mladost, njihove misli.
Prehrambene navade ubitacne, a zelo zanimive. Jedla sem celo napol surov goveji zrezek (iz njega tekla kri, a iz spostovanja do njihove kulture sem ga snedla, saj bi tudi ona pri meni verjetno pojedla tisto zelje in zgance), pa ribe in vse mogoce zvarke iz rakcov. A bilo je slastno.
Sara je imela vedno se nocni obrok, tega nisem razumela. Ob enih ponoci je jedla:)
Mladi so tam kar v veliki meri prepusceni sami sebi. Podobno kot v Sloveniji, druzba malo 'tone' in v nevednosti, kam se dati, se predajajo alkoholu, drogi. Tam je tega pomoje se vec. Droga je veliko cenejsa kot tu, oziroma je lazje dostopna vsakomur. Sploh trava. Cenejsa od cigaret, ali pa samo bolj mamljiva.
Glasbeni okus, fenomenalen. Pri njej sem si spocila usesa, poslusala Bushe, Oasis in Alanis Morissette.

Potem pa je prisel tabor. Vsi na kupu. Nekako smo bili razporejeni v skupine. V moji skupini so bili sami fejst ljudje. Nuno mi je bil takrat najbolj vsec, saj sem bila nora na Tweetyja, on pa me je klical kar 'Tweety girl', menda zaradi izjemne podobnosti. (Lica pa to?) Portugalske punce se niso toliko zanimale za nas, ali pa jih jaz nisem porajtala. V glavnem, najvec casa sem prezivela kar z Nunom, Ruijem in ostalimi. Bil pa je tudi Marco. Najmanjsi od vseh, plah prav tako kot jaz in vedno je imel kitaro ob sebi.

S puncami smo ga vedno ogledovale, kako je srckan, priden in oh in sploh. Seveda mlad, sedaj jih steje okoli 21. Brenkal je na kitaro, najbolj se ga spomnim na dvodnevnem izletu, ko je vedno hodil vstric z nami, a nikoli nic rekel.

Oblecen je bil v kavbojke, ki so mu neznansko pristajale. Celo na korencka niso bile:) In modre majice. Ali pa skavtski kroj, to so pri njih kratke hlace, fuzbalerske nogavice in bez srajca.

Zadnji vecer tabora pa je tega majhnega decka k meni pripeljal Janez. S tezavo je izustil tistih nekaj angleskih v stilu, da sem mu vsec. Ojej. Meni pa nerodno, a saj v temi se pa ne vidi, da farbam.

Naslove sem pobrala vsem, Nunu, Ruiju, Filipeju in Pedru... Tako sem tudi njemu rekla, naj mi ga da. Zraven sem dobila se njegovo skavtsko rutko.
Le Bog ve, ce je potem sploh kdaj dobil novo. Nikoli mi ni hotel povedati, a sumim, da je ostal brez:)
Zadnji dan je bil temu primerno zelo dolg. Le en dan sem imela, da sem ga spoznala, da sva se pogovarjala. Fant je jokal, ko smo odhajali. Z vsemi smo se poslovili na skupnem prostoru, a on je prisel se za mano k avtobusu.
Tega ne bom nikoli pozabila. Ti spomini so tako resnicni, kot bi bilo vceraj.

Potem sva si dopisovala. Najprej po navadni posti. Tam so racunalniki kar dragi, internet se drazji. Ko je koncno prisel do neta, si je ustvaril tak email, da ga je itak takoj pozabil. Kaj pa se igra z naso slovenscino! Jaz se tistega naslova se spomnim: ljubeze@yahoo.com
(Ja, oni malo spuscajo crke, pa pride malo drugace ven:) )
In tako sem po kakem letu izgubila vsako sled.

Lani, mislim da je bilo novembra, pa me je poiskal. Preko skavtov je izbrskal moj mail in spet sva v stiku.

Ni vec tisti mali fant, je pa se vedno prav poseben in zelo plah. In ko sem ga koncno nastimala za fotko, sem dobila tole:


Na kitari ima naliman soncek, ki sem mu ga poslala:) Sedaj si piseva bolj redko, a si veliko poveva. Najbolj se ujameva v karakterjih, v dozivljanju okolice, v dojemanju sveta in v custvih.
In seveda v znanju anglescine. Pred sedmimi leti sem ga krepko prekasala, sedaj pa je on bolj priden student in me prehiteva.

Ta vez je nekaj posebnega. Ze od leta 2000 imam tiho upanje, da se bom enkrat vrnila na Portugalsko. Da si bom bolj ogledala Coimbro, Porto in Lisbono. In da bi spet videla Marca, mogoce tudi Filipeja in Saro.
Za poletje predlani sem imela nacrt peljati svojo petko na tisti konec celine. In jo tam pustiti na kakem odpadu. S Spelo. A je moj trebuscek pr
ekrizal nacrte:)

Sedaj si zelim potovati s Saro. Da spozna njihov svet, pa ne samo njihov. Se mnogo drugih. A najprej res... njihovega:)

Marco ima Saro kar prevec rad. Razume situacijo in mu je cisto kul. Tega tu jaz osebno se nisem dozivela. Da te tip sprejme z otrokom, te ima zato se rajsi, te se bolj spostuje in ti pove, da si mocna, vredna in srecna.

Jaz pa ga imam rada ravno zato, ker je enostavno preprost. Ne mara nekega skomercializiranega zivljenja, ne zivi po nareku drugih, ni povprecen, njegov svet predstavlja on, njegovi prijatelji in njegove najljubse stvari: tezaven spanec, kitara, izleti, geografi
ja in custva.

Tip razmislja. Z glavo. Vcasih mu na pot stopi denar, ki ga tam ni ravno veliko.

In pri nas? Takih na zalost ni. Ni cudno, da sem rajsi samska:)

To je on. Na ogled:)
Zdaj pa spat, da bom jutri lahko prebrala njegov mail.
papa



In ja, to je reklama, ki me vedno znova nasmeje. Stumfki so zakon, z dokolenko na celu:) In ce koga peljejo sivat, nc bat, se ne sezuvamo:)

NOVICE

I'M BACK!


---INTERNET, SIOL, STRELA IN JAZ---

Prejsnji teden je ena izmed svigajocih strel med lepimi nevihtami nasla nas racunalnik. Saj ne bi rekla, ampak SiOl je razred zase:) Namrec, po telefonu se z mojstrom, ki dela na 080 stevilki, pomoci za uporabnike, ne mores cisto nic zmenit. Tako je v cetrtek obljubil, da pridejo vpetek pogledat to cudo od pcja... Pa nic. In cel vikend brez neta? Brez mojega virtualnega sveta... Bilo je za prezivet, malo vec sem spala, postorila po hisi in to... No, vceraj pa je le prisel mojster, pustil drug modem in povedal, da je tudi mrezna kartica sla...

Sedaj imamo nov modem, za zamenjavo mrezne kartice pa nima nihce casa. In kako sem torej spet med zivimi v tem mojem virtualnem svetu?

Ja valda, uporabljam dedijev lap top!

Super je, res:)

Mojster je ob vcerajsnjem obisku povprasal po moji 'sestri ali materi', kot se spomni nekoga se od lanskih neviht, ki so iskale nas pc. No, pa sem mu povedala, da sem tista kar jaz, ki jo ima v spominu z berglami. Nasmehnil se je, ves zacuden in me je moral pohvaliti, kako super izgledam, kaksna sprememba. In jaz? Zrasla sem do visav, tako se mi je zdelo:)


Torej, ko sem spet v tem svojem malem svetu, najbolje da povem kaj je novega in kaj se mi je ves ta cas motalo po glavi:

---PRIJATELJICE, JAZ---

V sredo sva se s Saro odpravili v podgorje, k Urski in njenima princeskama, Klari in Katarini. Sle smo na sprehod, premlevale... Jaz bi se toliko rada povedala, toliko o Sari, toliko o vsem, kar se nama dogaja, kaj dozivljava, toliko pozitivnega...
Pa sem ze takoj kar utihnila,ne vem zakaj. Celo pot sem imela obcutek, da sem tam le za 'druzbo', da jaz poslusam. Med vsako pozitivno stvarjo, ki sem jo povedala, sem takoj dobila kr nekaj nazaj, kot neko malo majceno neodobravanje. Obcutek, kot da ne zivim prav, kot da si ne zasluzim.
Po poti domov sem bila navdusena nad novo vzpostavljeno vezjo, nad sklepom, da se bomo videvali veckrat, vsak teden. A zraven sem si rekla, da sem jaz JAZ in da bom pokazala svojo sreco, da me ne bo vec zatrla v kali.

Hkrati pa se mi oglasa Natasa. Z malim Andrazem si zelita najine druzbe. In tudi Spela bo menda prisla ta teden na obisk.

Sprasujem se, kako zanimivo je imeti te ljudi ob sebi. Bile smo prijateljice, potem so se nase poti zacele razhajati. Moja pot je res mocno zavila, preplezala sem ze mnogo ovir. Med vsem tem potovanjem sem ugotovila, da to ni to. Da moram najti ljudi, ki me bodo sprejemali, spremljali, ki mi bodo v oporo, prav tako pa bodo zadovoljni z mojim prijateljstvom.
Sedaj sem nasla, imam sestrico in Inco. Tu ne zmanjka niti, ni trenutkov mucne tisine. S puncami pa...So tisti trenutki, ko mucno isces po glavi se kaksno vprasanje, pa pazis, kaj bos bleknil, pa kako obrnes stavek,pa... Joj, prevec je vsega. Imam jih tako zelo rada, po drugi strani pa imam rajsi svoje zivljenje, ki je na novo zazivelo, a brez njih. Ni jih bilo ob meni, ko sem jih res rabila.

Katarina je enkrat napisala, da sem v taki okolici, ki me ne razume. Res je, gibala sem se v krogih. Sedaj sem v tej isti okolici samo zamenjala ospredje in ozadje. In sem srecna.


---VRTEC---

Sara je bila sprejeta v se en vrtec v Ljubljani. Evo, sedaj sem se spomnila, da bi jih lahko poklicala, in povedala da prepuscava mesto drugemu otroku.
Torej, sprejeli sva mesto v Andersenovem vrtcu, pogodba je ze podpisana in naslednjo sredo greva na en mini roditeljski sestanek:)

Komaj cakava prvi september, me prav zanima kako bo!


---SARA, STOJAN IN MORJE---

V cetrtek smo bile spet na morju. Sara je imela terapijo pri Stojanu. Tokrat nismo cisto nic cakale in res se nam je kar solidno posvetil. Potrebne je le veliko vaje:)

Po terapiji smo sle v Aquapark Zusterno. Najprej parkiranje, pa placevanje vstopnine, pa tlacenje vozicka skozi garderobo... Celo eno kolo sem morala vzeti dol, da sva prisli do omaric! Kar hecen prizor:)

Sara je bila najprej tako zmatrana, da je odklonila vsakrsno namakanje, protestirala nad cofotanjem in iz protesta ni hotela zaspati v vozicku. Spala je na svojem, cisto njenem lezalniku!
Gospodicna se ze zaveda svoje biti, svojega statusa in svoje moci, tako da je imela cel dan svoj lezalnik, dve sluzkinji (mene in tetkico) in dve mareli, da sta ji delali senco.
Seveda sva tudi sluzkinji uzivali, saj v takem tlacanskem opravilu cisto vsak uziva:)

Odkrile smo popoln vodni tobogan, le mami je bila malo hecna na njem. A vazno, da princeska uziva!


---JURE IN BARBARA---

Med vikendom sem zvedela, da imam pogumnega bratranca in sestricno. To sta Jure in Barbara. Njun ocka je moj stric, a Barbara ga je spoznala sele sedaj.
Ja, prav sklepate, moj stric ima stiri otroke. Dva je pustil njuni mami, zakaj, ne vem. Vsi smo bili premajhni in nezreli, nimam pojma, zakaj sta sla narazen.
A sedaj, ko je jure ze velik fant, in tudi Barbara ne zaostaja, sta ga obiskala. Mama je bila presrecna. Stric ju je lepo sprejel, vsi vemo, da ju ima zelo zelo rad. Le splet okoliscin ga je postavil v vlogo, ko ju ni mogel obiskovati.
Striceva zena, moja teta, je vidno pihala skozi vse svoje odprtine. Srecanja ni dozivela, le kasneje vse slisala. Njuna zdajsnja otroka tudi nista bila prav navdusena nad polbratom in polsestro.

Kar vem jaz, je le to, da imam ljubosumno teto.
In da je mati Jureta in Barbare zelo pogumna zenska. Na nek nacin je cudna, a razumem jo v pogledu, kako dolgo je bila samohranilka in kako dobro je vzgojila svoja dva soncka.

Sedaj ima novega otrocicka, a pravijo, da ni vse roznato. Da se bo spet opekla. Tudi v tem jo razumem, ceprav pravijo da gre osel samo enkrat na led.

Tu pa mi je najbolj fascinantno to, kako je svojima malckoma predstavila lik oceta. Kako sta vedela, kje zivi? Kako sta vedela, s kom zivi?Kako sta vedela, kaksen je?

Jure oceta skoraj ni hotel pogledati. Barbara ga je gledala ves cas. Otroci kmalu zacnejo misliti s svojo glavo. In oni najbolj iskreno vidijo.

Ob vsem tem sem se zamislila.
Jaz sari ne bom mogla povedati veliko o njenem ocetu. Vem, da bojo to le pozitivne stvari. Saj negativna je tako samo ena.
Ne bom ji mogla pokazati, kje zivi. Ne bom ji mogla povedati o polbratu ali polsestri.

Tu so stiki prekinjeni. Sara ga ne bo nikoli nepricakovano obiskala. Tudi ce bo hotela, ga ne bo mogla.


---RAZVOJNA AMBULANTA---

V petek je imela Sara pregled v razvojni ambulanti. Zdravnica jo je zelo pohvalila.
Tokrat sem koncno slisala, da se zaveda, da Sara pri njej v petih minutah ne more pokazati veliko, saj ni pripravljena. Tako da je upostevala mnenje fizioterapevtke in pridne mamice in...Sara je bila pohvaljena!
Smo bile pa kar dobre pol ure notri, naredile smo ogromno vrsto pred vrati, a sem bila vesela po debati, da se je zgodila:)



---OTROSKI DODATEK IN SOCIALA---

Vceraj sem koncno dobila odlocbo za otroski dodatek. Padla sem en razred nizje, kot sem pricakovala, saj se menda steje tudi starsevski dodatek s prispevki (kobajagi porodniska).
No, pa vseeno. denarja sicer se ni na racunu, a ga nestrpno pricakujemo...

Danes pa sem dobila klic iz sociale glede dodatka za nego. Komisija je ekspresno hitro dodelila Sari visji dodatek za nego (je visji za huje prizadete in nizji za manj prizadete). Ob tem me je socialna delavka hotela obvestiti o moznostih in ugodnostih, ki mi jih le-ta prinasa. Naprimer o tem, da bi bila doma kot negovalka, prejemala minimalno slovensko placo z vsemi prispevki... O tem sem ze razmisljala, a sem se ze takrat odlocila, da zaenkrat to ni opcija. Dokler imam status studenta, pokojnino, in imela bom menda stipendijo, dokler bo tako, ne. Mogoce cez nekaj let, ce bom imela res stresno sluzbo in bo Sara rabila vec, kot bo dobila, potem ja.
A o tem bom razmisljala takrat.

Moram pa pohvaliti CSD, ker se je gospa potrudila, poklicala in sama od sebe podala to moznost zame. Res presenetljivo!


---OKULIST---

Danes pa je bila Sara pri okulistu. Mislila sem, da bova spet cel dan tam, a sva bile v eni uri konec.
Parkirala sem znotraj ocesne klinike, ker sem imela gromozansko nakljucno sreco! Namrec, ko se je vratar ze dvignil v svojem stolu, da bi me napodil, je za mano pripeljal resilni avtomobil in tako je moral odpreti rampo.
Juhu, ni bilo pesacenja in trepetanja, ce bo avto se na plocniku, ko se bos odpravljal domov.

Glede Sarinih oci, nic novega. Zdravnica je rekla, da je isto kot zadnjic, ceprav so pricakovali, da se bo izboljsalo. A je se v mejah normale, da ocal zaenkrat se ne rabimo in da izvid pride po posti...

Jaz zadovoljna in pomirjena. Sarino skiljenje torej se nima nekih posledic ali nevarnosti. Itak pa to skiljenje vidiva samo midve z zdravnico.



---NACRTI---

Sedaj bomo kupili oblazinjen nastavek za wc. Sara bo postala velika punca in lulala v stranisce!

V soboto bomo skocile v Avstrijo, da si kupim kaksno majico ali dve. Res imam kar nekam prazno omaro.

In naslednji teden imava se pregled pri nevrologu. Spet bom malo zivcna.
In potem? Juhu, na morje!

Se se tipkamo in beremo.
Tole danes je bilo dolgo. Se opravicujem in cestitam tistim, ki so prisli do konca:)

Pozdravcke!

Petra in Sara

May 22, 2007

SMS

Včeraj sem dobila en sms. Tak poseben, s parimi besedami, a je prinesel veliko veselje.
Pisalo je:

'Zivjo Sara Petra kako sta kaj? Kako je kaj Sara? Lep dan.'

Ta mesec res nisem poslala nobene informacije in nobenega osvežitvenega sporočila tej osebi.
In me je zelo presenetilo, da še ve, da je nekje bitje, tudi njegovo.

Že prejšnji mesec, ko na moj sms ni bilo odgovora, sem se odločila eno stvar.
Da ne bom več jaz pošiljala sporočil, ga opominjala, da ima nekje na širnem svetu princeso in ne bom več skušala vzbuditi tistega kančka vesti.
In tega se bom držala še naprej, pa naj mi na sociali rečejo, kar želijo. To je bil namreč njihov interes, vsakomesečni sms.
Naveličala sem se pošiljati tja v prazno, ker nikoli ni bilo odgovora.

Nazadnje je sam od sebe po Sari vprašal konec novembra. Takrat je rekel, da jo bo obiskal za miklavža.
Tako kot je lani marca rekel, da jo bo še obiskoval, da jo bo kdaj vzel k sebi...
Mir je bil do maja, ko je v bolnici menda sanjal o njej... Pa tudi takrat le neke besede, da bi jo rad videl.
No, potem jo je uspel obiskati za prvi rojstni dan, vmes pa osem mesecev nič.

In sedaj, če računam od decembra...
Ah, brezveze. Itak nima namena poznati svoje hčerke.

Je pa zanimivo, da se po petih mesecih spet spomni nanjo.

Ponoči, pred spanjem sem mu le odpisala, da je Sara še vedno najlepša, očarljiva in pridna.
Da si lahko ogleda njene slike v albumu.
Da Joži že dva meseca hodi k nam, pa zgleda ne bo nič...

Odgovora seveda ne pričakujem, ah kje!

Mogoče bova ponovno obstajali čez kake pol leta... Torej na drugo svečko?

Ali pa nikoli več.
Meni je itak vseeno.

Postavila sem se na noge, kar se tiče ljubezni.
Pa ne, da sem prebolela, ali spoznala kakega potencialnega, sploh ne.
Začela sem uživati v tem, znam biti vesela z luknjo v srcu=)

No, pa tudi Inča mi kar naprej omenja neke tipe, pa tuhta, kdo ima glavo na pravem mestu.
Danes mi je že predlagala, kdo bi bil 'idealen' zame...
Ja, pa kaj še! Ta je bila bosa. In hecna.

Idealnega ni.
Vsaj ne blizu in na dosegu mojih oči.

Tudi če bi bil kje kdo, ki bi bil meni mogoče čisto malo všeč:
1. Me nebi porajtal (najbolj možna varianta)
2. Je poročen (malo manj možno, ker takih jaz ne opazim)
3. Ima punco (tudi taki me ne zanimajo, ker drugače bi se lahko kar skrila v nek predal)
4. Je peder.
5. To pa je varianta, je Marco in je Portugalec. Predaleč. A me ima tako malo rad. In Saro tudi.


Torej, moški odpadejo.
Mogoče v naslednjem stoletju, če bo kje kakšen žabec za poljubit=)

papa

May 21, 2007

TAKO DOLGO

Opažam, da sem že kar nekaj časa z razpoloženjem na istem kot lansko aprilsko vreme. Letošnje je bilo namreč prelepo, da bi razumeli izraz.
V splošnem sem vesela, normalna, pozitivna in pač JAZ.
Sploh prejšnji teden pa sem opažala, da sem bila zelo zelo odsotna. Pri pogovorih, naslednji dan nisem imela pojma, o čem je bila debata. Nisem se nič kontrolirala, kaj počnem, kaj govorim, kakšen je moj izraz na obrazu.
Tudi odnosi se mi temu primerno zdijo drugačni, ljudi sprejemam drugače, kot bi gledala skozi tuje oči.

In to kar še traja in traja, sploh ne mine.
V glavi se mi vrti ob vsakem pogledu navzdol, vsake toliko mi zmanjka niti, kot bi bila v transu in se v hipu prebudila.

Občutek je moreč in nadležen.

Zanimivo pa je, kako ob vsem tem vedno tuhtam o eniinisti stvari. Tega pa ne pozabim. Pri tem tuhtanju mi možgani ne dajo miru. Preučim tisoč in eno situacijo, vsako vejico, piko in klicaj. Vsako dejanje, ves CD v glavi se vrti znova in znova. Meljem kot nora, analiziram in dodajam koščke v mozaik. Vsakič znova ustvarim novo sliko, nov dogodek, ga na novo podoživim in interpretiram.

Hkrati upam, da bo temu kdaj konec, da bo vse to za mano, da bodo spomini zbledeli, da bo bolečina milejša, da bo nov dan v znamenju svežega.
Upam v prihodnost, tako lepo, brez priokusa teh razmišljanj. V tako, kjer bo lepo... Kjer ne bo vzponov in padcev, kjer ne bo več solz, kjer ne bo strahu, ne dvomov, ne nezaupanja, ne prevar.

V prihodnost zame in za mojo Saro. Kjer bo vedno sijalo sonce in bo tudi dež privabil nasmeh na usta...

May 20, 2007

NAJIN VIKEND POLN ODLOCITEV

Zacelo se je v petek... morje, prihajamo! Na drugem koncu mesta sva pobrali Inco in Lovra, vso prtljago in smo sli. Voznja je bila kar kratka, Portoroz brez ustreznega parkirisca (ce seveda noces ves dan studirati o kazni ali celo pajku), a vreme je bilo krasno, morje se vedno slano in kavarnice odprte.
Dan je minil prehitro, kajpak. Enkrat vzdolz obale, na kavo, pico, pa malo polezat v sencko, pa smo pri zgodnjih vecernih urah.
Sara je ravno postala zaspana, a jo je nekaj napenjalo v trebuscku. To napenjanje je bil zgolj moj sesti cut. Tako da voznja domov ni bila prijetna. V plenicko noce kakat, je prevec matranja. Tako se je napenjala do doma, z glasnim, preglasnim jokom, da je vzpodbudila se Lovra. Si lahko predstavljate=)

Nase sem pa kar malo jezna. Kljub temu, da se nocem vec prilagajati, si v nekih trenutkih se vedno nisem nic vsec. Sploh, kadar gre za Saro in njeno udobje.
Glede na to, da je moj otrok res nekaj posebnega, tu besedna zveza OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI dobi svoj pomen. Ni cisto nic podobno zdravim malckom.
Mati pa, kaj mati, tu sem pogrnila. Tolikokrat sem ze debatirala o klimi, po eni strani dam prav, da ni dobra za malcke. Po drugi strani si pa nisem se nikoli dovolila izraziti svojega stalisca, da cisto ugasnjena ventilacija pa tudi ni dobra. (Tu govorim o ventilaciji, prezracevanju in ne o klimi.) No, pri nas tudi klimo uporabljamo, ce je na voljo. Jaz jo vklopim, ko postane res zatohlo, za nekaj malih in kratkih minut, da se osvezi, pa je. Le zakaj bi si sicer zelela nov avto s klimo?
In zdi se mi le bolje, da se vsakih toliko ta zadeva vkljuci, kot pa da dihas in sopihas svoj lastni izdih, da je otrok cisto premocen in posledicno nemogoc s svojim jokom. In ko ga das ven iz avta, je kot bi sel iz savne direkt na veter... Savne pa ja se nikoli niso priporocali otrokom?
Ali pa se motim... To je pac moje mnenje. Sprejmem tudi druge in do sedaj sem svoja stalisca mocno zatrla ze v kali, upostevala pa druge.

Odkar sem v petek cutila, da bom sede padla skupaj, ce ne osvezimo vsaj malo, svojih stalisc ne bom vec ignorirala.
Saj sva s Saro menda na svetu zato, da se imava lepo. In kako naj nama bo lepo, ce nama je neudobno?

No, ves vecer, na osemnajstega je bilo (18.je pac nek datum...prelomnica...vklesan pri meni...) sem tuhtala, kako bo pri voznji v Basko.
Dedi je svetoval, da riskiramo tistega malo vec bencina in gremo s tremi avtomobili. Jaz sem pri tem gorenjka=) Bo pa vsekakor zanimiva pot. Sploh ce bom jaz se vedno jaz, polna obcutkov krivde, pa da sva za vsak jokec itak krive midve s Saro. In ce bom jaz se vedno jaz, tiho in potrpela...

Odlocila pa sem se ze, da se na morju vsekakor ne bom ozirala na udobje drugih dveh malckov. Ponavadi in po svoji vesti sem bila vedno taka, da sem se mocno prilagajala zaradi drugih. Sedaj bo drugace.

Imam otroka s posebnimi potrebami in v petek se je to zelo opazilo. Razlika med normalno razvitim in zaostalim, bila je ocitna. In moj soncek bo od zdaj naprej dobil polno mamo, polno pozornost in na zalost, sedaj se bodo drugi prilagajali nama, ce bodo hoteli full-time druzbo. Sicer, midve sva midve, samosvoji in zahtevava, da se naju sprejme taki, kot pac sva.

In se glede mojega sestega cuta: po prihodu domov takoj na kahlo in kaj se zgodi? Bila je polna tistih rjavih klobas, ki so vse prej kot uzitne=)

Soboto sva preziveli po svoje. Seveda Arboretum, najini mali pogovori, smehci in igracke=) Popoldan sva izkoristile za obisk pri Jakcu in Kaji. Bilo je polno zivzava.

Danes naju pricakuje mala Lara. Greva na tortico z dvema sveckama! In tudi darilo imava, upava da bo v redu, glede na to, da sem jaz vedno mnenja, da prinesem premalo.

Jutri pa pricakujeva tetkico! Aja, v Parizu so ji ukradli denarnico. Sem paf zaradi tega ze tri dni skupaj. Pa ravno njej... Groza!

Se beremo=)
papa

May 17, 2007

SONCE

Ja, no... ker je posijalo sonce, naj pac sije=)
Jutri moram obvezno poklicat gospe na socialo, bom kar tisto se mal ozmerjala, ki je imela rejnistvo cez. Kaj me briga, nekdo jim more povedat da nismo igracke...

Sicer pa zdajle pocakam se 10 minutk, da grem zbudit nekega angelcka, ki spi ze dve uri in pol.
Pa hitro na terapijo, da potem ujameva se soncka za popoldanski sprehod.

Tetkica odhaja v Pariz. Do ponedeljka. Jo bomo tako pogresali, pa ravno cez vikend!
No, si bom ob teh vecerih vsaj vzela nekaj casa, da ne bom bluzila.
Bom pospravila po hisi, celo prah bom pobrisala, pa zlikala nove tri zehte perila...
Zalila bom vrt in roze na oknih...
Ucila se bom!

Joj, toliko nacrtov za stiri vecere- kot da prej res nisem imela casa?
Neee, imela sem potuho, da lahko skupaj gledamo TV ali pocnemo karkolize...

Torej, zdaj ko je soncek na veliko posijal, sijemo tudi pri nas.

Sijte tudi vi, pa se beremo=)

Aja, pa nove slikce v albumu, sem bla pridna!

papa

May 16, 2007

DEZEVNO

Danes mi je dez kar pisan na kozo.

Imam namrec neke dneve, ko je moje razpolozenje vse prej kot zanimivo, normalno in dobro.
najprej me je seveda pogrel tisti otroski dodatek. Clovek takega kova, kot sem jaz, postane kar otozen. Meni vse dol pade, ce mi nekaj ne gre. Ponavadi je celo tako, da mora biti vedno za vsakim soncem dez.

Ravno, ko sem se malo postavila na noge, opustila bergle, premagala strah pred cesto, pustila za sabo vsa negativna custva, postala vsa sijoca in polna upanja... Res, vse mi je slo kot namazano, potem pa... Prekinila sem rejnistvo, bila vsa vesela, da bom imela spet svoje finance za naju s Saro... Seveda, Petri pa ze ne more it fajn v zivljenju!


In ko gre men enkrat malo navzdol, gre do dna. Tako ze dva dni skupaj nimam pojma, kaj sploh delam, kako se spravim kuhat, kako vozim in kaj sploh govorim.
Potem, ko sem popolnoma pozabila vcerajsnji pogovor z Inco, je v meglenem stanju tudi danasnji.
No, saj vem, tudi druzba sem nikakva, nimam nobene ideje, kaj sploh povedati. Pa toliko misli v glavi, toliko za sporociti, toliko za vprasati. A meni vse uide, vse izpuhti.

Najbolj bedno mi je, kako zelo sem se hvalila, da meseca maja se bom pa postavila na noge, da bom za saro popolnoma skrbela jaz, da bom dajala vec za hrano, da bom placala spet kaksno poloznico...

Potem pa se vprasam, ali me neke visje sile dobesedno zaje**vajo v glavo. Ali me Bog ne mara? Ali pa nekdo izvaja nad mano crno magijo! Pri moji vrazevernosti je mogoce celo to, da mi nekdo tako zelo privosci nesreco, da se mi res dogaja.

Pa kaj, si bo kdo rekel, kaj tako jamra zaradi stotih evrckov? Kdor me pozna, ze ve, da se podrejo vsi nacrti... Tako mi ostane le se Sarin vagoncek, moje superge in pot pod noge... Seveda, ce si zelim iti na lepse=)

Celotno razpolozenje niha. Saj sem vesela, ker sem pac vesel clovek. Znam se nasmejati tudi, ko mi je hudo... Znam tako dobro skriti, da je nekaj narobe, da ne bo nihce opazil. Tudi ce preberes ta post, te bom prepricala v nasprotno.

Kajti pridejo tisti trenutki, ko je treba enostavno zajokati, ko dusa poklekne na robu obupa, srce pa trgajo trnji, vecji in mogocnejsi od tistih, ki cuvajo najlepso in najbolj divjo vrtnico na svetu...

Po glavi se podi vse mogoce. Isces razloge, vzrok je vedno v prvi stvari, ki te je uzalostila...to je denar, seveda=) A misli so pripeljale dlje. Do prekinjenih sanj, podrtih nacrtov, najhujsih strahov. Do pogleda v tisti kot zivljenja in srca, ki zbode najbolj. In tako boli.

Naj cimprej mine!

SOCIALA 2.DEL

Ja no, sem poklicala gospo, ki ureja otroske dodatke. In odgovor na prijazen glas, da bi rada samo vprasala, ker nisem dobila nakazano, ce sem jaz kaj naredila narobe (res nisem niti omenila, da je ona kaj kriva ali da bi poudarila njeno vlogo pri vsem tem, res ne):

'Ja, veste gospa, jaz imam 1500 vlog za predelat, polovico jih je dobilo, ostali boste pa pocakali, ker se mi ne da vec kot osem ur za racunalnikom sedet in s tem ubadat. Veste, sem sama za vse dodatke in se ne mislim pretegvat tukaj zaradi tega. Kaj ste nestrpni, bo ze nakazano ko bom imela cas se to predelat.'
Jaz: 'A lahko potem samo vprasam, a to bo dolg za cakat, kaj bo to kaka teden ali mogoce mesec, pa ali bom potem vseeno dobila za nazaj placano ali boste od takrat naprej nakazali in na tega pozabili?'
Ona: 'Veste, imam prevec dela, boste potem ze dobili po posti domov in bo nakazano. Saj je vedno bilo.'
Puf slusalka dol...Naj povem, da je bil glas na drugi strani slisati zelo zivcno in jezno, ces, kaj me klices, ko ti ni treba...res? Zakaj pa so uradne ure?

Ostala sem brez besed. Da ne omenjam, da so dodatek za nego nakazali tetkici. To je tako, kot ce bi njeni nadrejeni oziroma racunovodje pozabili na placo, ker se jim ne splaca tam buljit v monitor in delat mesecnih izracunov... Meni je to isto. Vceraj sva se s Saro prislinile tetkici, da sva sle z njo v meckatorja. Seveda sva vecino stvari kupile midve za najine zelodcke, placala pa je ona. Najvecji HVALA na svetu, da imam jaz tako sestro, ki me dobesedno zivi. Zato me zivi, ker si gospa na CSDju razlaga, da otroski dodatek je le dodatek, dodatek poleg necesa...
Se sprasujem, ce se je kdaj vprasala, da kdo pa dejansko ZIVI od tega 'dodatka'.

Tetkica mi je rekla, kot ze sama vem: Ko gre enkrat navzdol, gre ponavadi cisto do dna, da se zacne potem zadeva popravljati. Pri meni je vedno tako. S tem v zvezi pricakujem, da ta mesec tudi prezivnine ne bo, saj bi bilo ze prelepo, ce bi res v petek lahko povrnila vse, kar sem si doma sposodila... Ah, neee, gospod bo spet pozabil, ker ta mesec ga pa ne mislim opominjat na to, da je nekje na sirnem svetu njegov otrok...

Denar, sveta vladar=)