Nocoj vsepovsod gori kres... Ljudje zraven stojijo, sedijo, lezijo...
Se pogovarjajo, razmisljajo, gledajo zvezde... Opazujejo ogenj...
Enkratno je, vsakic znova se rodi nekaj novega... Nova misel, nova podoba, nov stik med dvema bitjema...
In ob jutru... Bo le se zerjavica... Ljudi ne bo vec...
Prihaja budnica... Vznemirljivo za mlade, tradicionalno za stare...
Pa golaz... Ansambel... Rajanje...
1.maj... Praznik dela...
Naj bo veselo...
April 30, 2007
SPREHOD
Danes bi lahko sicer razglabljala o pereči tematiki ali trenutnem dogajanju...
Pa bom ucvrla pot nekje vmes, ki zadeva oboje=)
Zjutraj sva šle s Saro na nevrofizioterapijo. Tokrat sva šle kar k Jani domov,
saj danes terapije v zdravstvenih domovih ni. In šle sva peš. Torej, kaj je tu takega, se sprašujete? Nič, le to, da sem prvič po skoraj 11.mesecih z vozičkom iz dvorišča zavila na drugo stran ulice. Na tisto stran, ki se je peš do sedaj nisem upala dotakniti. Danes sem se morala soočiti s svojim strahom. Pred očmi se mi je zavrtel že miljonkrat viden prizor tiste nedelje, ko me je na koncu ulice čakala Usoda. Že v lanskem poletju so sicer takoj naredili pločnik in prehod za pešce (ki pa je že precej zabrisan, skorajda se ga ne vidi več), a jaz sem odlašala. Že z avtomobilom me je pri izvozu iz ulice vedno spreletaval srh.
No, na križišču sem najbolj previdno zavila z vozičkom na pločnik in se podzavestno pogovarjala s Saro. Tako me je bilo strah, zdelo se mi je, da na drugi strani ceste še vedno gori na desetine svečk, v vsakem koraku sem slišala škripanje zavor in pred očmi se mi je odvijal film, tako hitro, a hkrati tako počasi.
Pri prehodu za pešče sva uspešno prišli čez. Oddahnila sem si, saj je polovica že za nama, pa čeprav je bilo le nekaj metrov. Sedaj sem lahko upočasnila korak in zadihala. Čeprav se mi zdi, da se fizično to ni zgodilo, le v glavi. Do te točke sem imela namreč občutek, kot da tečem maraton, vsa premočena, prestrašena, a nikamor ne pridem. Kot v groznih sanjah.
Do Duplice sva hodili več kot pol ure, lansko leto ob takem času pa le kakih deset minutk. To me je opomnilo, da nisem več tako hitra. Zame je normalno hiter sprehod hitra hoja. Kar je hitrejšega, se mi še dva dni pozna tako vizualno na nogi kot v bolečinah.
A prišli sva le=) In nazaj tudi. Ugotovila sem, kako bolj sem sedaj previdna. In kako se mi v glavi vrti film pri prečkanju ceste. Hudo pa mi je, ko vidim, kako brezskrbno se sprehajajo drugi.
Saj sem bila jaz ista, celo na cesto sem se z vozičkom umikala stari gospe. Nikoli niti pomislila nisem, da voznik ne gleda naprej, da se itak nebi mogel ustaviti tudi pri pravilni hitrosti ne, da motoristom ni zanimivo voziti 'le' 70km/h... Nisem pomislila na nevarnost do te mere. Le toliko, kot se vedno opozarja- bo gneča, pazi čez cesto, opazuj okoli in podobno...
Kako naj človek ve, da v lepem nedeljskem jutru nekdo namerava iti na pot, s težkim motorjem, s seboj vzeti prijatelja, po vrhu je pa 'še od včeraj' (pijan od prejšnjega večera, zjutraj nadaljuje)? Kako naj motorist ve, kaj je za ovinkom? Naj bi zato vozil 50km/h, ker je tam zadaj možnost, da zavija avto na cesto, da so na pločniku tri 'ničhudegasluteča' življenja in da njega nihče ne vidi, ker drvi 150km/h čez ovinek? Ne, motoristi se ne prilagajajo. Ne pomislijo, kaj jih čaka za ovinkom. Oni grejo svojo pot, dokler jih ne izuči...če sploh jih. Tega motorista ni izučilo to, da je nekdo umrl, da so se za eno življenje borili cel teden in da zdaj s prividi hodi čez cesto. Izučilo ga bo... nekoč, ko bo trezen.
A mene? Mene je izučilo, da vozim počasi, čeprav sem prej ljubila hitrost. Opazim vsak voziček ob cesti, včasih bi celo ustavila in nahrulila mamico, zakaj ni na pločniku, zakaj nastavlja voziček pred sabo, zakaj se ne sprehaja po neprometnih poteh... A pač kaj morem?
Vendar vseeno, previdno na cesti!
papa
Pa bom ucvrla pot nekje vmes, ki zadeva oboje=)
Zjutraj sva šle s Saro na nevrofizioterapijo. Tokrat sva šle kar k Jani domov,
saj danes terapije v zdravstvenih domovih ni. In šle sva peš. Torej, kaj je tu takega, se sprašujete? Nič, le to, da sem prvič po skoraj 11.mesecih z vozičkom iz dvorišča zavila na drugo stran ulice. Na tisto stran, ki se je peš do sedaj nisem upala dotakniti. Danes sem se morala soočiti s svojim strahom. Pred očmi se mi je zavrtel že miljonkrat viden prizor tiste nedelje, ko me je na koncu ulice čakala Usoda. Že v lanskem poletju so sicer takoj naredili pločnik in prehod za pešce (ki pa je že precej zabrisan, skorajda se ga ne vidi več), a jaz sem odlašala. Že z avtomobilom me je pri izvozu iz ulice vedno spreletaval srh.
No, na križišču sem najbolj previdno zavila z vozičkom na pločnik in se podzavestno pogovarjala s Saro. Tako me je bilo strah, zdelo se mi je, da na drugi strani ceste še vedno gori na desetine svečk, v vsakem koraku sem slišala škripanje zavor in pred očmi se mi je odvijal film, tako hitro, a hkrati tako počasi.
Pri prehodu za pešče sva uspešno prišli čez. Oddahnila sem si, saj je polovica že za nama, pa čeprav je bilo le nekaj metrov. Sedaj sem lahko upočasnila korak in zadihala. Čeprav se mi zdi, da se fizično to ni zgodilo, le v glavi. Do te točke sem imela namreč občutek, kot da tečem maraton, vsa premočena, prestrašena, a nikamor ne pridem. Kot v groznih sanjah.
Do Duplice sva hodili več kot pol ure, lansko leto ob takem času pa le kakih deset minutk. To me je opomnilo, da nisem več tako hitra. Zame je normalno hiter sprehod hitra hoja. Kar je hitrejšega, se mi še dva dni pozna tako vizualno na nogi kot v bolečinah.
A prišli sva le=) In nazaj tudi. Ugotovila sem, kako bolj sem sedaj previdna. In kako se mi v glavi vrti film pri prečkanju ceste. Hudo pa mi je, ko vidim, kako brezskrbno se sprehajajo drugi.
Saj sem bila jaz ista, celo na cesto sem se z vozičkom umikala stari gospe. Nikoli niti pomislila nisem, da voznik ne gleda naprej, da se itak nebi mogel ustaviti tudi pri pravilni hitrosti ne, da motoristom ni zanimivo voziti 'le' 70km/h... Nisem pomislila na nevarnost do te mere. Le toliko, kot se vedno opozarja- bo gneča, pazi čez cesto, opazuj okoli in podobno...
Kako naj človek ve, da v lepem nedeljskem jutru nekdo namerava iti na pot, s težkim motorjem, s seboj vzeti prijatelja, po vrhu je pa 'še od včeraj' (pijan od prejšnjega večera, zjutraj nadaljuje)? Kako naj motorist ve, kaj je za ovinkom? Naj bi zato vozil 50km/h, ker je tam zadaj možnost, da zavija avto na cesto, da so na pločniku tri 'ničhudegasluteča' življenja in da njega nihče ne vidi, ker drvi 150km/h čez ovinek? Ne, motoristi se ne prilagajajo. Ne pomislijo, kaj jih čaka za ovinkom. Oni grejo svojo pot, dokler jih ne izuči...če sploh jih. Tega motorista ni izučilo to, da je nekdo umrl, da so se za eno življenje borili cel teden in da zdaj s prividi hodi čez cesto. Izučilo ga bo... nekoč, ko bo trezen.
A mene? Mene je izučilo, da vozim počasi, čeprav sem prej ljubila hitrost. Opazim vsak voziček ob cesti, včasih bi celo ustavila in nahrulila mamico, zakaj ni na pločniku, zakaj nastavlja voziček pred sabo, zakaj se ne sprehaja po neprometnih poteh... A pač kaj morem?
Vendar vseeno, previdno na cesti!
papa
April 29, 2007
Samohranilka
Hej hej...
Danes res nisem vedela, o cem naj pisem. V glavi je polno linkov, polno tem, a tale bo zdajle res se najboljsa.
Malo sem prebrskala po netu. Seveda jaz nisem jaz, ce mi kaj ne gre v nos. Tale stran torej... To je forum, kjer dobronamerni Martin pomaga studentskim druzinam... Grozno pa se mi je zazdelo, ko sem kliknila na nekaj vprasanj predvsem bodocih mamic studentk. Cisto na vsako vprasanje glede financne situacije jim je predlagal da 'naj se grejo samohranilstvo'.
HALOOO??? Je to dopustno od nekoga, ki naj bi svetoval?
Samohranilstvo nekateri obravnavajo kot starse, katerih otroci tudi na papirju nimajo drugega starsa. V 'uradni definiciji' pa smo samohranilci vsi, ki zivimo sami z otrokom brez partnerja.
Pa zasledim toliko teh dobronamernih nasvetov od vsepovsod: prijavita se vsak na svojem naslovu, uredita prezivnino, tako bo vec denarja od drzave, ipd...
Prvo kot prvo, se mi to zdi goljufanje samega sebe. Kaj ni dobro biti ponosen na to, kar si, s kom si in kaj imas? Mar nihce ne pomisli na otroke? To je pomoje del vzgoje. Kako bo lahko nekdo otroka vzgojil v posteno osebnost, ce pa sam na otrokov racun goljufa? Ce pred drzavo zataji svojo ljubezen, zataji bitje, ki je ustvarjeno iz ljubezni ter se pretvarja zaradi financ?
Moje zelo osebno mnenje: tisockrat raje bi zivela z eno normalno placo v hisi, se prebijala skozi mesec, le da bi imela 'normalno' druzino. Da bi imel moj otrok oba starsa, ljubezen obeh, da bi se skupaj smejali in crkljali. Da sem sama, mi ne povrne noben denar, nobena prezivnina, nobena beseda. Ker srece ne prinasa niti 'cist' denar, kaj sele 'prigoljufan'. Sreco prinasa cista vest, ljubezen, pospravljena podstreha, iskren nasmeh, topel pogled, majhne pozornosti, dobrota, postenost in se tisoc drobnarij, ki jih noben denar ne odtehta.
Kot drugo pa si zelim, da bi enkrat za vselej nasa majhna drzava uvidela probleme navadnih ljudi. S tem tudi probleme pravih samohranilcev. Jaz sem na sociali na slabem glasu, ker sem sama s Saro, ker sem studentka in ker s svojim ocetom ne grem urejat 'kvazi prezivnine' (pazi, to kvazi prezivnino so mi predlagali prav na CSD-da bi goljufala drzavo in dobila denarno pomoc), ker sem se naucila z lahkoto prebiti cez mesec. Ker sem postena in drzavni denar, namenjen pomoci raje pustim tam, naj ga ima nekdo, ki ga zares potrebuje. Saj jaz lahko doma prosim, kdo drug pa ne. Tega na sociali ne razumejo in takoj smatrajo, da nekaj prikrivas samo zato, ker ne stojis vsak mesec v vrsti za denar. In ko se 'sprehodim' po netu, naletim na take forume, si mislim: jaz zivim posteno, sem dobra. A kaj, ko na racun takih postenih, ki mislimo, da so nekje se hujsi primeri, 'molzejo' denar tisti, ki jim nic ne manjka?
In se eno moje zelo osebno mnenje: Veliko nas je, ki se ne grebemo za denarne pomoci, cetudi nam pripadajo. Mogoce nas je veliko, ki se nam upre ze sama birokracija okoli tega. Pa se imam za nekoga, ki mu nic ne manjka. Kaj sele te mlade studentke, ki imajo lepo zaobljen trebuscek, imajo partnerja, ki jih ima rad, v vecini urejajo skupno gnezdece in cakajo na sreco. Ampak ta njihova sreca je na napacnem vogalu, saj si ze prej vneto urejajo papirje, da bodo na ta racun 'dobili cimvec'. Kaj jim sploh manjka?
Je tako tezko placati 8jurckov (v tolarjih) za vrtec, ker nimas SDP? Je tako tezko biti lepo oblecen in urejen, ce nimas SDP? Meni ni tezko. Vrtec bom placala krepko nad 8 jurjev (ker je razvojni 5x drazji), pa kaj. Oblecem se poceni in kvalitetno, udobno in pac lepo perem in likam. Mi ni, da mi bo na joskah pisalo 'S.Oliver' ali 'united colors of benetton'... Meni je sreca, da bo moja mala v vrtcu med drugimi malcki, da bo dobila prijatelje, jih mogoce posnemala, da bo 'socializirana'. Kaj me briga denar. Meni je sreca, da spiva v postelji, da greva na sprehod, da imava trebuscke, kar pomeni, da ne stradava=) Meni je sreca, da vem, da sem dobra in postena mati, da se mi Sara nasemhne, da me objame, da jo imam. Sreca mi je, da imam telefon, ker se z njegovo pomocjo menim za sprehode in kavice... to pomeni da imam prijatelje. Prijatelji so vse in se vec, so sreca. (Sam ne vecja od otrok!)
Vedno se bom sprasevala, kje je fora tega 'kvazi' samohranilstva? Mar res denar odtehta vse trenutke srece, ki ti vzamejo sapo? Mar res denar prinasa sreco?
Seveda se ga nihce ne brani, ampak meni je vseeno ljubse, ce ga sama zasluzim. Ne pa na racun tistih, ki ga res potrebujejo, ne na racun goljufije!
Ce mene kdo vprasa, kje dobiti denar: vplacaj listek za loto in upaj da te ujame sreca! se prej pa moras odkrizat nekaj pravih stevilk=) Potem bos bogat, da ne bos vedel, kam z vsem tem denarjem. Lahko ga investiras sem, lahko ga das meni, lahko ga vlozis v sklade... delaj kar hoces, samo da ne zivis na racun tistih, ki nimajo niti za kruh, kaj sele za tvoj vplacan loto listek!
(Jutri je pa penzija, juhu denar!!!)
Pozdravcke!
Danes res nisem vedela, o cem naj pisem. V glavi je polno linkov, polno tem, a tale bo zdajle res se najboljsa.
Malo sem prebrskala po netu. Seveda jaz nisem jaz, ce mi kaj ne gre v nos. Tale stran torej... To je forum, kjer dobronamerni Martin pomaga studentskim druzinam... Grozno pa se mi je zazdelo, ko sem kliknila na nekaj vprasanj predvsem bodocih mamic studentk. Cisto na vsako vprasanje glede financne situacije jim je predlagal da 'naj se grejo samohranilstvo'.
HALOOO??? Je to dopustno od nekoga, ki naj bi svetoval?
Samohranilstvo nekateri obravnavajo kot starse, katerih otroci tudi na papirju nimajo drugega starsa. V 'uradni definiciji' pa smo samohranilci vsi, ki zivimo sami z otrokom brez partnerja.
Pa zasledim toliko teh dobronamernih nasvetov od vsepovsod: prijavita se vsak na svojem naslovu, uredita prezivnino, tako bo vec denarja od drzave, ipd...
Prvo kot prvo, se mi to zdi goljufanje samega sebe. Kaj ni dobro biti ponosen na to, kar si, s kom si in kaj imas? Mar nihce ne pomisli na otroke? To je pomoje del vzgoje. Kako bo lahko nekdo otroka vzgojil v posteno osebnost, ce pa sam na otrokov racun goljufa? Ce pred drzavo zataji svojo ljubezen, zataji bitje, ki je ustvarjeno iz ljubezni ter se pretvarja zaradi financ?
Moje zelo osebno mnenje: tisockrat raje bi zivela z eno normalno placo v hisi, se prebijala skozi mesec, le da bi imela 'normalno' druzino. Da bi imel moj otrok oba starsa, ljubezen obeh, da bi se skupaj smejali in crkljali. Da sem sama, mi ne povrne noben denar, nobena prezivnina, nobena beseda. Ker srece ne prinasa niti 'cist' denar, kaj sele 'prigoljufan'. Sreco prinasa cista vest, ljubezen, pospravljena podstreha, iskren nasmeh, topel pogled, majhne pozornosti, dobrota, postenost in se tisoc drobnarij, ki jih noben denar ne odtehta.
Kot drugo pa si zelim, da bi enkrat za vselej nasa majhna drzava uvidela probleme navadnih ljudi. S tem tudi probleme pravih samohranilcev. Jaz sem na sociali na slabem glasu, ker sem sama s Saro, ker sem studentka in ker s svojim ocetom ne grem urejat 'kvazi prezivnine' (pazi, to kvazi prezivnino so mi predlagali prav na CSD-da bi goljufala drzavo in dobila denarno pomoc), ker sem se naucila z lahkoto prebiti cez mesec. Ker sem postena in drzavni denar, namenjen pomoci raje pustim tam, naj ga ima nekdo, ki ga zares potrebuje. Saj jaz lahko doma prosim, kdo drug pa ne. Tega na sociali ne razumejo in takoj smatrajo, da nekaj prikrivas samo zato, ker ne stojis vsak mesec v vrsti za denar. In ko se 'sprehodim' po netu, naletim na take forume, si mislim: jaz zivim posteno, sem dobra. A kaj, ko na racun takih postenih, ki mislimo, da so nekje se hujsi primeri, 'molzejo' denar tisti, ki jim nic ne manjka?
In se eno moje zelo osebno mnenje: Veliko nas je, ki se ne grebemo za denarne pomoci, cetudi nam pripadajo. Mogoce nas je veliko, ki se nam upre ze sama birokracija okoli tega. Pa se imam za nekoga, ki mu nic ne manjka. Kaj sele te mlade studentke, ki imajo lepo zaobljen trebuscek, imajo partnerja, ki jih ima rad, v vecini urejajo skupno gnezdece in cakajo na sreco. Ampak ta njihova sreca je na napacnem vogalu, saj si ze prej vneto urejajo papirje, da bodo na ta racun 'dobili cimvec'. Kaj jim sploh manjka?
Je tako tezko placati 8jurckov (v tolarjih) za vrtec, ker nimas SDP? Je tako tezko biti lepo oblecen in urejen, ce nimas SDP? Meni ni tezko. Vrtec bom placala krepko nad 8 jurjev (ker je razvojni 5x drazji), pa kaj. Oblecem se poceni in kvalitetno, udobno in pac lepo perem in likam. Mi ni, da mi bo na joskah pisalo 'S.Oliver' ali 'united colors of benetton'... Meni je sreca, da bo moja mala v vrtcu med drugimi malcki, da bo dobila prijatelje, jih mogoce posnemala, da bo 'socializirana'. Kaj me briga denar. Meni je sreca, da spiva v postelji, da greva na sprehod, da imava trebuscke, kar pomeni, da ne stradava=) Meni je sreca, da vem, da sem dobra in postena mati, da se mi Sara nasemhne, da me objame, da jo imam. Sreca mi je, da imam telefon, ker se z njegovo pomocjo menim za sprehode in kavice... to pomeni da imam prijatelje. Prijatelji so vse in se vec, so sreca. (Sam ne vecja od otrok!)
Vedno se bom sprasevala, kje je fora tega 'kvazi' samohranilstva? Mar res denar odtehta vse trenutke srece, ki ti vzamejo sapo? Mar res denar prinasa sreco?
Seveda se ga nihce ne brani, ampak meni je vseeno ljubse, ce ga sama zasluzim. Ne pa na racun tistih, ki ga res potrebujejo, ne na racun goljufije!
Ce mene kdo vprasa, kje dobiti denar: vplacaj listek za loto in upaj da te ujame sreca! se prej pa moras odkrizat nekaj pravih stevilk=) Potem bos bogat, da ne bos vedel, kam z vsem tem denarjem. Lahko ga investiras sem, lahko ga das meni, lahko ga vlozis v sklade... delaj kar hoces, samo da ne zivis na racun tistih, ki nimajo niti za kruh, kaj sele za tvoj vplacan loto listek!
(Jutri je pa penzija, juhu denar!!!)
Pozdravcke!
April 28, 2007
MORJE
Zjutraj me najprej popade mala majčkena jeza. Nikoli ne morem zastopit te logike:
Trije naenkrat vstanejo, eden izmed njih je majhen otrok, ki potrebuje dve tuji roki da ga zrihtata.
Pa prvi sklepa, da čez eno uro odrinejo od doma. Ta prvi lagano uredi vse svoje jutranje obveznosti... Ena ura je več kot dovolj za to. In ta drugi z otrokom? On mora pripraviti vse zase in za otroka. Dela je za dva, dvakrat zajtrk, dvakrat ga pojesti, dvakrat umivanje in dvakrat oblačenje. V tej pičli uri odpade luksuzno tuširanje in standardnih 15 minut pred omaro za izbiro oblačil.
Ko sedejo v avto, prvi človek preverja, ali je vse, pa zakaj ne to, zakaj ne ono. Na koncu še, zakaj je drugi človek spet tako oblečen in zakaj ne drugače?
Groza!
Taka so pri nas jutra, ko se kam 'na veliko' odpravljamo=)
Med potjo se vse omehča, jeza ostane doma in otrok spravlja vse po vrsti v smeh=)
V Kopru smo čakale več kot eno uro na vrsto pri našem alternativcu. Amak se je splačalo. Učinek njegovih rok je na Sari takoj viden.
In opa: Portorož, prihajamo! V prvem zamahu smo našle zastonj parkirno mesto v središču mesta=) Le ljudje nas malo čudno gledajo, ker parkiramo na invalidskem, pa brez tistega vozička z velikimi kolesi. Se bodo že socializirali, si rečem. Tako se odpravimo proti našemu kotičku pod mladimi borovci... Med potjo srečamo Jaka in Kajo: Jaka je že v vodi - do riti. Če njegovih staršev ne moti, tudi mene ne. Važno da ni moj otrok in da lahko gledam stran. Vmes Sara že zaspi, a jo neko ropotanje v bližini prestraši in spravi v jok. Kmalu se namestimo v naši senčiki, a Sara je jezna=) Zaposlimo tetkico, saj ima do ponedeljka še rejništvo plačano. jaz se zleknem na sonce v upanju na kakšen lep odtenek rjave barve na moji koži. Ah, sonce se me je spet ognilo v velikem loku! Tetkica pa je končno uspavala Sarčiko in zdaj tudi jaz malo zadremam. Kako paše! Nadoknadila sem za nekaj dni, čeprav mi še vedno manjka nekaj kitic=) Spočite smo se odpravile na drug konec plaže, kjer smo Sari servirali kosilo. Pridna punca vse poje=) In potem, nekaj pred peto popoldan mi je bilo že čudno, da ima otrok suho plenico. Tako jo tetkica nese v en simpatičen kot, kjer Sara presenetljivo opravi svoje, vse potrebe. Madonca se mi je zdelo, tako majhna, pa se že tako lepo odvaja od pleničke=) Po slastni polovici pice smo se odpeljale proti domu. Bilo je zanimivo, zabavno in predvsem prijetno utrujajoče=)
Vmes sem pa pobrala še veliko zamisli, kaj bo ta teden krasilo moj blog.
Morske pozdravčke!
Trije naenkrat vstanejo, eden izmed njih je majhen otrok, ki potrebuje dve tuji roki da ga zrihtata.
Pa prvi sklepa, da čez eno uro odrinejo od doma. Ta prvi lagano uredi vse svoje jutranje obveznosti... Ena ura je več kot dovolj za to. In ta drugi z otrokom? On mora pripraviti vse zase in za otroka. Dela je za dva, dvakrat zajtrk, dvakrat ga pojesti, dvakrat umivanje in dvakrat oblačenje. V tej pičli uri odpade luksuzno tuširanje in standardnih 15 minut pred omaro za izbiro oblačil.
Ko sedejo v avto, prvi človek preverja, ali je vse, pa zakaj ne to, zakaj ne ono. Na koncu še, zakaj je drugi človek spet tako oblečen in zakaj ne drugače?
Groza!
Taka so pri nas jutra, ko se kam 'na veliko' odpravljamo=)
Med potjo se vse omehča, jeza ostane doma in otrok spravlja vse po vrsti v smeh=)
V Kopru smo čakale več kot eno uro na vrsto pri našem alternativcu. Amak se je splačalo. Učinek njegovih rok je na Sari takoj viden.
In opa: Portorož, prihajamo! V prvem zamahu smo našle zastonj parkirno mesto v središču mesta=) Le ljudje nas malo čudno gledajo, ker parkiramo na invalidskem, pa brez tistega vozička z velikimi kolesi. Se bodo že socializirali, si rečem. Tako se odpravimo proti našemu kotičku pod mladimi borovci... Med potjo srečamo Jaka in Kajo: Jaka je že v vodi - do riti. Če njegovih staršev ne moti, tudi mene ne. Važno da ni moj otrok in da lahko gledam stran. Vmes Sara že zaspi, a jo neko ropotanje v bližini prestraši in spravi v jok. Kmalu se namestimo v naši senčiki, a Sara je jezna=) Zaposlimo tetkico, saj ima do ponedeljka še rejništvo plačano. jaz se zleknem na sonce v upanju na kakšen lep odtenek rjave barve na moji koži. Ah, sonce se me je spet ognilo v velikem loku! Tetkica pa je končno uspavala Sarčiko in zdaj tudi jaz malo zadremam. Kako paše! Nadoknadila sem za nekaj dni, čeprav mi še vedno manjka nekaj kitic=) Spočite smo se odpravile na drug konec plaže, kjer smo Sari servirali kosilo. Pridna punca vse poje=) In potem, nekaj pred peto popoldan mi je bilo že čudno, da ima otrok suho plenico. Tako jo tetkica nese v en simpatičen kot, kjer Sara presenetljivo opravi svoje, vse potrebe. Madonca se mi je zdelo, tako majhna, pa se že tako lepo odvaja od pleničke=) Po slastni polovici pice smo se odpeljale proti domu. Bilo je zanimivo, zabavno in predvsem prijetno utrujajoče=)
Vmes sem pa pobrala še veliko zamisli, kaj bo ta teden krasilo moj blog.
Morske pozdravčke!
April 27, 2007
SKOMINI
Ja, ja, ravnokar me je Spelca z sms-om presenetila: je na morju in valda mi mora naredit mal skominov! Ampak jutri gremo tudi mi na obalo, Sarčiko čaka terapija pri g.Jermanu, potem pa hitro v Portorož, da damo vse štiri od sebe=)
Zadnje dni mi kar nekaj stvari in dogodkov dela skomine. Tiste pozitivne in negativne, skomine namreč. Malo brskanja po blogih, prebiranje Ringaraje, opazovanje Ule čez okno... vse to mi je v glavi sestavljalo tale post. Namreč, ODNOSI. Med ljudmi.
Ko berem bloge (to bi bila lahko nova tema, kako sem nekako 'padla not' v tole bloganje) in sledim čveku na Ringaraji, so vsi popolni. Imajo probleme in težave, tudi kdo se najde ki si jih naredi, a vseeno, so popolni. Zame. Ker včasih pomislim, kaj sem spet napisala sem gor, kakšne traparije krasijo moj blog, drugi pa pišejo o resnih zadevah, premišljujejo o življenjskih temah in se jim stalno dogaja oh in sploh. Enkrat sem celo prebrala na nekem blogu, da je opisovanje dogodkov, kaj se ti dogaja, navajam, 'puhlo in lahkotno pisanje, kot spis v šoli...'. Ja no, mogoče je res, a ta poved ima lahko mnogo pomenov. Tudi jaz pišem kaj se pri nas dogaja, kaj se mi podi po glavi, kaj si o kakšni stvari mislim, kaj čutim. Pa nimam občutka da bi sedela za šolsko klopjo in pisala spis. Niti da bi bilo to lahkotno pisanje: saj madonca, pišem o sebi, ne o neki tretji stvari, ki se me ne zadeva. Tu pustim delček sebe, vsak objavljen post mi je mogoče čisto malo mučen, ker čakam odziv. Čakam, da mi nekdo pove kako sem smotana ipd. ...
Drugi skomin je pri forumih. Imela sem obdobje, ko nisem bila le bežna obiskovalka forumov, ko nisem le brala. Imela sem obdobje kakih dveh ali treh mesecev, ko sem 'padla not' v forum enostarševskih družin. Pisala sem svašta, vedno sem imela nekaj za dodat, za pripomnit. Zdaj pa niti ni več nobene pametne teme, take za razmišljat in debatirat na dolgo in široko... No, na raznoraznih forumih sem dobila vtis, da ima skoraj vsaka mamica nekje starše ali taščice, ali neko drugo sorodstvo ali prijatelje, ki ji občasno pazijo otroka. Ali da se vsaj vsake toliko časa razbremeni in ni 24h/dan pri malčku. To opazujem tudi pri naših sosedih. Ula ima štiri stare starše, ki vedno pazijo nanjo. Prepogosto pa mi gre v nos, zakaj jo pazijo tudi ob vikendih, ko sta mami in ati doma, pa imata že pospravljeno. Enkrat sem vprašala, kako to, da jo merkajo, pa mi je mami odgovorila, da rabi čas zase.
Ta teden sem vsak dan s tetkico planirala, da bo vzela Saro v četrtek popoldan. Toliko, da bi jaz enkrat za vselej uspela pospraviti omare. No, pa je Sara poskrbela, da je celo popoldne spala in tako so omare spale z njo. Pa smo se zmenile za danes. Me prav zanima, kako bo. Če bo tetkica sploh prišla pravočasno domov. In če bosta zunaj kaj več kot eno uro. Kajti v eni uri res ne morem pospraviti cele sobe cunj, izsesati zraka iz SpaceBag vreč in zložiti na police poletnih, lahkotnih oblačilc. Razmišljam pa tudi, da bi mi presneto dobro delo, če bi imela kje koga, ki bi mi kdaj popazil na Saro, da bi jaz odsmrčala kakšno kitico ali dve. Ali da bi se enkrat sama odpravila na kavo ali sladoled. Ali da ji nebi bilo treba hodit z menoj na socialo, k odvetniku, k zdravniku... To bi bilo super. Samo takega človeka nimam ob sebi:(
No, tretji skomin je že malo napeljan v drugem. Kako do zadnjega trenutka čakam, kakšne plane ima tetkica. Ona nikoli ne pomisli, da se mogoče že cel teden menimo, kam bomo šle v nedeljo. ne pomisli, da jo kdaj pa kdaj prosim, če bo pazila Saro ker imam jaz zdravnika. V kolikor dobi ponudbo za na kavo, ali ima željo it po dolgih 'afterwork' nakupih, vse dogovore pozabi. In sedaj, ko so spet prazniki: Kake tri tedne mi je govorila, kam bomo šle 27., kako bomo vse praznike preživele skupaj in naj se jaz s prijateljicami zmenim za druge dneve... Nakar je včeraj zvečer čisto pozabila na to in s Saro sva ostali sami.
Sicer je to super tetkica, ko jo res nujno rabim, je vedno ob meni. Ampak včasih mi grejo kocine pokonci, ko tri tedne govorimo, kam vse bomo šle, potem pa gladko pozabi. Po vrhu pa vedno naredi tako, da sami ostaneva zadnji trenutek, ko se ne morem več meniti za 'last minute' s kakšno prijateljico. Čeprav bi mogoče jaz lahko bila malo bolj pametna in vedela, da tudi ona rabi čas zase, za svojo ljubezen in se nebi toliko sekirala za podrte načrte...
Toliko za danes, vseeno je en čudovit dan in komaj čakam, da se Sarč zbudi in greva novim dogodivščinam naproti=)
Pozdravčke!
Zadnje dni mi kar nekaj stvari in dogodkov dela skomine. Tiste pozitivne in negativne, skomine namreč. Malo brskanja po blogih, prebiranje Ringaraje, opazovanje Ule čez okno... vse to mi je v glavi sestavljalo tale post. Namreč, ODNOSI. Med ljudmi.
Ko berem bloge (to bi bila lahko nova tema, kako sem nekako 'padla not' v tole bloganje) in sledim čveku na Ringaraji, so vsi popolni. Imajo probleme in težave, tudi kdo se najde ki si jih naredi, a vseeno, so popolni. Zame. Ker včasih pomislim, kaj sem spet napisala sem gor, kakšne traparije krasijo moj blog, drugi pa pišejo o resnih zadevah, premišljujejo o življenjskih temah in se jim stalno dogaja oh in sploh. Enkrat sem celo prebrala na nekem blogu, da je opisovanje dogodkov, kaj se ti dogaja, navajam, 'puhlo in lahkotno pisanje, kot spis v šoli...'. Ja no, mogoče je res, a ta poved ima lahko mnogo pomenov. Tudi jaz pišem kaj se pri nas dogaja, kaj se mi podi po glavi, kaj si o kakšni stvari mislim, kaj čutim. Pa nimam občutka da bi sedela za šolsko klopjo in pisala spis. Niti da bi bilo to lahkotno pisanje: saj madonca, pišem o sebi, ne o neki tretji stvari, ki se me ne zadeva. Tu pustim delček sebe, vsak objavljen post mi je mogoče čisto malo mučen, ker čakam odziv. Čakam, da mi nekdo pove kako sem smotana ipd. ...
Drugi skomin je pri forumih. Imela sem obdobje, ko nisem bila le bežna obiskovalka forumov, ko nisem le brala. Imela sem obdobje kakih dveh ali treh mesecev, ko sem 'padla not' v forum enostarševskih družin. Pisala sem svašta, vedno sem imela nekaj za dodat, za pripomnit. Zdaj pa niti ni več nobene pametne teme, take za razmišljat in debatirat na dolgo in široko... No, na raznoraznih forumih sem dobila vtis, da ima skoraj vsaka mamica nekje starše ali taščice, ali neko drugo sorodstvo ali prijatelje, ki ji občasno pazijo otroka. Ali da se vsaj vsake toliko časa razbremeni in ni 24h/dan pri malčku. To opazujem tudi pri naših sosedih. Ula ima štiri stare starše, ki vedno pazijo nanjo. Prepogosto pa mi gre v nos, zakaj jo pazijo tudi ob vikendih, ko sta mami in ati doma, pa imata že pospravljeno. Enkrat sem vprašala, kako to, da jo merkajo, pa mi je mami odgovorila, da rabi čas zase.
Ta teden sem vsak dan s tetkico planirala, da bo vzela Saro v četrtek popoldan. Toliko, da bi jaz enkrat za vselej uspela pospraviti omare. No, pa je Sara poskrbela, da je celo popoldne spala in tako so omare spale z njo. Pa smo se zmenile za danes. Me prav zanima, kako bo. Če bo tetkica sploh prišla pravočasno domov. In če bosta zunaj kaj več kot eno uro. Kajti v eni uri res ne morem pospraviti cele sobe cunj, izsesati zraka iz SpaceBag vreč in zložiti na police poletnih, lahkotnih oblačilc. Razmišljam pa tudi, da bi mi presneto dobro delo, če bi imela kje koga, ki bi mi kdaj popazil na Saro, da bi jaz odsmrčala kakšno kitico ali dve. Ali da bi se enkrat sama odpravila na kavo ali sladoled. Ali da ji nebi bilo treba hodit z menoj na socialo, k odvetniku, k zdravniku... To bi bilo super. Samo takega človeka nimam ob sebi:(
No, tretji skomin je že malo napeljan v drugem. Kako do zadnjega trenutka čakam, kakšne plane ima tetkica. Ona nikoli ne pomisli, da se mogoče že cel teden menimo, kam bomo šle v nedeljo. ne pomisli, da jo kdaj pa kdaj prosim, če bo pazila Saro ker imam jaz zdravnika. V kolikor dobi ponudbo za na kavo, ali ima željo it po dolgih 'afterwork' nakupih, vse dogovore pozabi. In sedaj, ko so spet prazniki: Kake tri tedne mi je govorila, kam bomo šle 27., kako bomo vse praznike preživele skupaj in naj se jaz s prijateljicami zmenim za druge dneve... Nakar je včeraj zvečer čisto pozabila na to in s Saro sva ostali sami.
Sicer je to super tetkica, ko jo res nujno rabim, je vedno ob meni. Ampak včasih mi grejo kocine pokonci, ko tri tedne govorimo, kam vse bomo šle, potem pa gladko pozabi. Po vrhu pa vedno naredi tako, da sami ostaneva zadnji trenutek, ko se ne morem več meniti za 'last minute' s kakšno prijateljico. Čeprav bi mogoče jaz lahko bila malo bolj pametna in vedela, da tudi ona rabi čas zase, za svojo ljubezen in se nebi toliko sekirala za podrte načrte...
Toliko za danes, vseeno je en čudovit dan in komaj čakam, da se Sarč zbudi in greva novim dogodivščinam naproti=)
Pozdravčke!
April 26, 2007
HMMM...
S Saro se vedno prakticirava potepanje=) Pa se prav fino je. Vceraj sva v Domzalskem Meckatorju spoznali Nives in njeno Gajo, prav fletne sta tedve punce=) In Sara je prav zadovoljna, ko spoznava nove obraze, sploh ce so to otroci. Na poti iz Domzal sem prav veselo ugotovila, da je Gaja res ful lepo vzgojena. K Lumpiju se gre igrat, v delavnici je naredila cudovitega zelenega dinozavra in lepo uboga svojo mamico. No, saj je tudi lumpasta, ampak to spada zraven. To tako rada vidim, take otroke, pa mamice zraven, ki imajo glede vzgoje poslihtano. Seveda se sigurno porajajo strahovi, 'kako' in 'kaj pa ce...' ampak ravno tak strah je tisti zdrav, da stars pomisli in razmisli o najboljsi varianti, da si zacrta pot, po kateri bo peljal svojega otroka v zivljenje. Tako tudi opazam pri Incibinci, da bo njen Lovro vedno pod budnim ocesom mamice, ki za vsak narejen korak vnaprej pomisli. Tudi ona ima super stalisca glede vzgoje. In sploh v zadnjem casu opazujem mamice, ki jih poznam: vecina, s katerimi se poznam, ima dobre temelje za super vzgojo. Prva od mamic, ki sem jo spoznala sele v materinstvu, je bila Tina
. Njo se vedno obcudujem, kako mocna in trdna osebnost se skriva v njej. In kako ji rata ziveti cisto svoje zivljenje, svoje sanje skupaj z njeno Laro. In Teja, ona je tudi ene sorte 'biblija' materinstva. Ima tako mocno karmo, da ti da mislit=) Se mi zdi, da je v danasnjem casu, v tem svetu vedno vec pa primerov, ko nezavedno otrok postane 'sef' druzine. Poznam vsaj stiri primere, kjer je tako. Dobro vem, da starsi niso imeli takega cilja in da se zelo trudijo z vzgojo. Ti mogoce se bolj, a pri njih je vsak majhen spodrsljaj vidna posledica. Mislim, da imajo karakterji tu kar veliko vlogo. Tako karakter starsev kot otrok. Saj veste kaj mislim. Tudi otrok zna biti trmast in vsak otrok probava doseci svoje. Ampak tu nastopi starsevstvo. Mame smo si zelo razlicne. Poznam mamo, ki hcerko vedno sprasuje, kaj bo, ali bo to ali ono, ponudi se tretje. Tezko je ob tem misliti, da bo otrok prej ko slej sprejel ponujeno. Ce ponudis veliko, das ogromno moznosti, bo zagrabil. Tako bojo meje vedno manjse in pricakovanja vecja. Na koncu bo otrok sam dolocil, kaj bo pocel in kaj jedel, ne bo se oziral na to, da mogoce ni dobro ziveti od bonbonov ter gledanja risank. Na koncu celo mama rece, da drugega pac ne mara jesti, ceprav bi mogoce otrok z veseljem vse drugo pojedel, a nima komande. Ce je meja ze od zacetka, ko se stars zaveda, da otroka usmeri v dejavnost, mu ponudi najvec dve stvari in ne dovoli zmisljevanja, potem otrok pac to sprejme. In tu so meje osnovane tako, da je stars sef. Tako otrok zivi od sadja, zelenjave, mesa in 
malo bonbonckov. Dejavnosti so raznolike, take, ki spodbujajo razvoj in kazejo pot v kasnejso samostojnost. Primer omenjene mame ni 'obsodba', da dela narobe. Ker karakter, pocutje, lastno zavedanje tu igrajo pomembno vlogo. Ta mama je sebe navezala na hcerko, mala ji pomeni vse, zato ji zeli nuditi cimvec. Zaradi tega popusca, ne postavlja kakih strogih meja... Mislim, da ima v sebi strah, ce bo stroga mati, da je hci ne bo vec marala. Moje stalisce glede tega: otroke imamo zato, da imamo mi njih radi in ne oni nas. To mi je nekoc rekel Sandi. In res je, od otroka ne moremo zahtevati povratne ljubezni, saj nas imajo radi kot starse. Vazno je, da jim mi pokazemo, dajemo zgled, ce nam to rata, nas bojo imeli najraje na svetu=) Pa da ne bom govorila samo o drugih mamah. Tudi sama kot mama precej razmisljam o tem, kako vzgojiti Saro. Po eni strani mi je malo lazje zaradi Sarinega stanja. Ker je zelo odvisna od pomoci drugih, tudi tako uboga. Je zelo priden otrok, kar je tudi posledica njene bolezni. Saj niti nima moznosti steci stran, da bi jo morala jaz loviti. Nima moci zagrabiti bobi palcke na mizi namesto kosila. Ne more s kricanjem zahtevati pozornosti, ko jaz pijem kavo. Pa vendar imam tudi jaz ravno tako tezko nalogo, kot vsak stars: vzgojiti otroka v dobro osebnost, ga pripraviti na samostojnost. V svoji glavi imam vedno misel, kako in kaj. Vcasih ravno v napacnem trenutku ta misel skoci na dopust=) Pa
vseeno: trudim se postavljati realne meje. Da ji bo samoumevno, da jemo vso hrano, ne le najboljso in najslajso. Da ji bo samoumevno, da so vse igrace enakovredne, tako pliskoti za stisnit, knjigice za treniranje mozganov, kot lesene in tiste zogice za sestavljanje, pri katerih je treba malo tudi pomisliti, ker imajo svoj namen. Da ji bo samoumevno, da ne bo vedno mama tista, ki bo ob njej, da mora ubogati tudi druge in jih ne 'testirati' pri postavljanju meja. Vse to mame zacinimo z ljubeznijo, vsakdanjim smehom ter predvsem z zgledom. To je del moje predstave o vzgoji. Ce mi bo ratalo, bom napisala, ko bom babica=) Najlepse pozdravcke iz Smarce!
SPOMINI
Moje najljubse:
O skavtih sem ze pisala...
Obozevala sem vse izlete z ministranti.
Razna srecanja, festivali, sploh pa letovanje na Kosljunu.
Ponavadi smo bili tam en teden in imeli smo se izvrstno=)
Na fotki, me kdo najde?
Potem sem imela rada solo.
Ja no, moram biti bolj natancna. SCRM mi je bil kar kul.
Nakljucje me je osrecilo, da sem se lahko prepisala tedaj v 2.A...
Ta fotka krasi maturantsko knjigo.
Saj niti ne vem, ali sem bila edina na soli, ki je ni narocila?
Pa se nekaj fotk iz vecera, ko sem bila 'lepa'...
Ko sem bila studentka, sem rada uzivala.
Za svoj denar sem si privoscila tudi morje:
Spomine pa mi polnijo tudi 'Orhidejevke'.
Bejbe, super smo ble=)
Nakar sta se dve porocili, vsega skupaj stejemo stiri otroke.
(In se prihajajo?)
Zgleda kot mala spominska knjiga tole.
Super=)
Pozdravcke!
O skavtih sem ze pisala...
Obozevala sem vse izlete z ministranti.
Razna srecanja, festivali, sploh pa letovanje na Kosljunu.
Ponavadi smo bili tam en teden in imeli smo se izvrstno=)
Na fotki, me kdo najde?
Potem sem imela rada solo.Ja no, moram biti bolj natancna. SCRM mi je bil kar kul.
Nakljucje me je osrecilo, da sem se lahko prepisala tedaj v 2.A...
Ta fotka krasi maturantsko knjigo.
Saj niti ne vem, ali sem bila edina na soli, ki je ni narocila?Pa se nekaj fotk iz vecera, ko sem bila 'lepa'...
Ko sem bila studentka, sem rada uzivala.Za svoj denar sem si privoscila tudi morje:
Spomine pa mi polnijo tudi 'Orhidejevke'.Bejbe, super smo ble=)
Nakar sta se dve porocili, vsega skupaj stejemo stiri otroke.
(In se prihajajo?)
Zgleda kot mala spominska knjiga tole.Super=)
Pozdravcke!
April 25, 2007
SKAVTI
Malo sem brskala... po blogih, po forumih, nenazadnje tudi po glavi. Brskam ze celo zivljenje.
Najboljse je brskanje po glavi. Po spominih. Najraje se spomnim skavtskih let... pa ministrantskih... pa dijaskih... pa... ojoj, saj bom celo ugotovila, da sem imela zanimivo zivljenje=) Pa se res je!
Kadar se s Saro setava po nasem polju, mi misli uidejo... Ce ravno disi po poljskem cvetju, sveze pokoseni travi in na nebu sije zlato sonce, potem so moje misli cisto v naravi... sem skavtinja, ceprav ze lep cas ne vec aktivna. Tako rada se spomnim tistih casov, dolgih poti v neznano, smehljajev, tujih poznanih obrazov, nocnih izzivov, Maretovih pajkov, zaspanih senikov, tezkih sotorov, Mihovih palacink, skrbno zvitih rutk, poljubov, navihanih krstov, volcicev in volkuljic, uglasenih kitar, noskoncnih noci pod zvezdami...
Najraje pa se spomnim Sandija, ki sem ga spoznala na nekem taboru v nekem Kocevskem rogu, nekega leta 1998. Od takrat Sandi igra pomembno vlogo v mojem zivljenju. Namrec, edino on ima usesa, ki slisijo res vse moje ljubezenske probleme. Nikomur drugemu teh delikatnih stvari ne gre zaupati, le njemu=)
In se necesa se zelo rada spominjam. Tabora Caldeirada na Portugalskem, leta 2000. In 'mojega' Marca=) In vsega novega, neznanega, zanimivega, lepega in smesnega=) O Marcu bom tudi se kaj napisala... drugic.
Pri skavtih sem spoznala in dozivela marsikaj. Skavtstvo mi je bilo nacin zivljenja. In moram reci, da je v meni pustilo nemalo sledi. Se vedno imam vrednote, cilje in zelje, ki me delajo super. To sem pridobila v skavtskem zivljenju. S skavtom sem dozivela prvi poljub, prizgala prvo cigareto, spila prvi kozarec vina, dozivela tisti pravi 'prvic'. Skavtinja bo vedno v meni. Tisti 'Nezni polh': Pera, Cil, kaca Kaja, mama Raksa.
Sedaj bo ze tretje poletje brez skavtskega tabora. Brez tistega navdusenega pricakovanja.
Imam pa sedanje zivljenje. Lepo in srecno. Imam Saro. Ze kot nosecka sem rekla, ta otrok se bo napol vzgojil pri skavtih=) In ce bo le moznost, bo Sarc res nekoc spoznala skavte, nosila okrog vratu svojo rutico in prepevala vesele pesmi=)
'Skavtstvu reces DA in postane ti zivljenje!'
(S.H.)
Bi-Pi
Najboljse je brskanje po glavi. Po spominih. Najraje se spomnim skavtskih let... pa ministrantskih... pa dijaskih... pa... ojoj, saj bom celo ugotovila, da sem imela zanimivo zivljenje=) Pa se res je!
Kadar se s Saro setava po nasem polju, mi misli uidejo... Ce ravno disi po poljskem cvetju, sveze pokoseni travi in na nebu sije zlato sonce, potem so moje misli cisto v naravi... sem skavtinja, ceprav ze lep cas ne vec aktivna. Tako rada se spomnim tistih casov, dolgih poti v neznano, smehljajev, tujih poznanih obrazov, nocnih izzivov, Maretovih pajkov, zaspanih senikov, tezkih sotorov, Mihovih palacink, skrbno zvitih rutk, poljubov, navihanih krstov, volcicev in volkuljic, uglasenih kitar, noskoncnih noci pod zvezdami...
Najraje pa se spomnim Sandija, ki sem ga spoznala na nekem taboru v nekem Kocevskem rogu, nekega leta 1998. Od takrat Sandi igra pomembno vlogo v mojem zivljenju. Namrec, edino on ima usesa, ki slisijo res vse moje ljubezenske probleme. Nikomur drugemu teh delikatnih stvari ne gre zaupati, le njemu=)In se necesa se zelo rada spominjam. Tabora Caldeirada na Portugalskem, leta 2000. In 'mojega' Marca=) In vsega novega, neznanega, zanimivega, lepega in smesnega=) O Marcu bom tudi se kaj napisala... drugic.
Pri skavtih sem spoznala in dozivela marsikaj. Skavtstvo mi je bilo nacin zivljenja. In moram reci, da je v meni pustilo nemalo sledi. Se vedno imam vrednote, cilje in zelje, ki me delajo super. To sem pridobila v skavtskem zivljenju. S skavtom sem dozivela prvi poljub, prizgala prvo cigareto, spila prvi kozarec vina, dozivela tisti pravi 'prvic'. Skavtinja bo vedno v meni. Tisti 'Nezni polh': Pera, Cil, kaca Kaja, mama Raksa.
Sedaj bo ze tretje poletje brez skavtskega tabora. Brez tistega navdusenega pricakovanja.Imam pa sedanje zivljenje. Lepo in srecno. Imam Saro. Ze kot nosecka sem rekla, ta otrok se bo napol vzgojil pri skavtih=) In ce bo le moznost, bo Sarc res nekoc spoznala skavte, nosila okrog vratu svojo rutico in prepevala vesele pesmi=)
'Skavtstvu reces DA in postane ti zivljenje!'
(S.H.)
Bi-Pi
KAJ POMENIJO SANJE
Čudno se mi zdi, da še vedno doživljam nočne more.Malo sem se jih že privadila, v smislu, da me ne vržejo iz tira,
da po mori kmalu zaspim nazaj in da ne tuhtam preveč o tem.
Enkrat v življenju sem že dobila pameten nasvet, da moram,
kar se dogaja slabega, vedno povedati drugim.
Takrat se je šlo za tedanjo mačeho. Tedanje rezmere doma
sem v sebi tiščala 7 let, bilo me je sram in sem o 'družinskih zadevah'
raje lagala.
No, menda če poveš, ti ljudje lažje verjamejo.
Res je, takrat sem se zadnje leto odprla in odkrito spregovorila o tem,
kaj se pri nas doma dogaja.
Valda, eni niso verjeli, ker sem prej govorila čisto drugače...
Zdaj sem zašla s teme, amak morala sem razložiti, zakaj nastaja ta post.
Da povem, da imam po nesreči še vedno velike težave s svojo glavo.
Pretres možganov se ne vidi, se ne čuti, pusti pa posledice.
Nekateri že vedo, da vsakih nekaj dni izgubim malo spomina.
Tega ne znam razložiti, vem samo, da se zjutraj ne spomnim celotnega večera.
Opažam tudi, da mi kdo pripoveduje o dneh takoj po nesreči.
Menda sem se takrat vsega zavedala, zdaj nimam pojma o nekaterih dogodkih.
In kaj me muči sedaj?Dedi je šel v Tunizijo, jaz pa sem tri dni skupaj sanjala...
Da je letalo eksplodiralo, da je padlo v morje, da so zasilno pristali in the middle of nowhere...
Tako me je skrbelo tri dni skupaj, da ne bo kaj res.
In včeraj sem razmišljala o današnjem dnevu.
S Saro sva bili zjutraj v Ljubljani. Zvečer, ko sem legla v posteljo, sem takoj začela tuhtati...
In to se je nadaljevalo v slabe sanje. Z avtom sva nekako padli v neko veliko luknjo.
In potem v sanjah to popravljam, kako avto zgrmi noter, kako bi se lahko rešili.
Nisem mogla popravit do te mere, da bi rešila Saro.
Naprej mi je srhljivo pisati.
Maybe I'm weird, maybe I'm PSYHO!
Sploh ne vem, kaj se dogaja z menoj, Nimam nadzora nad svojo domisljijo.
Vcasih pa sem zaspala z mislijo na kakega postavnega mladenica in celo noc v sanjah
pridno vadila... kaj? Ne povem!
Tetkica je za diplomo dobila Veliko staro sanjsko knjigo.
Bom sše tja pokukala, kaj vse to pomeni.
lep in ne srhljiv dan!
Naj vam sonček sije=)
papa
Subscribe to:
Posts (Atom)
