ČISTA RESNICA

Malo sem brskala po forumih, ker me je ravno Mala Princesa spomnila nanje...

V temle se prav fino najdem:

klik

No, sicer pa sem ravno Maji zadnjič na kavi razlagala točno take situacije z mojimi prijateljicami...

Našel bi se kdo, ves zgrožen.
Jaz pa sem se vprašala, zakaj sem samo jaz tista, ki nisem povabljena, ko so zraven možeki?

Odgovor? Sedaj ga vem: Na zunaj so superduper ženske. Tudi zame.
Očitno pa jim manjka samozavesti, da bi stoprocentno vedele, da so za svojega partnerja kraljice.

Kajti, če dvomijo vame, potem me na žalost sploh ne poznajo. Nikoli, res nikoli, ne bi pogledala za oddanim moškim. Fuj. Imam tisoč razlogov za to, prvi pa je, da nobeni ženski ne privoščim, da gre čez to, čez kar sem šla jaz.

Toliko za danes.

Nočko

DOVOLJ JE BILO, GREMO NA STARE TIRE!

V zadnjih tednih sem verjetno preveč časa namenila bitjem z drugega planeta. Tistim z Marsa, ki jih jaz z Venere še vedno včasih težko dojamem...

A v zadnjih dneh je bilo tega dovolj.

Ponavadi se kot naročeno tudi okolica usmerja po mojih mislih. No, saj to je že v Alkimistu potrjeno: Usmeri vse svoje misli v to, da se ti uresniči želja in vse stvarstvo ti bo pomagalo... Ali nekaj takega.

Danes pa sem se spomnila na gospodično S., ki je pred tedni tako noro čakala sms. Ki ga kar ni bilo. Vsak večer, ki se je zavlekel v pozno noč, je ogledovala ekran mobitela in se spraševala, ali naj obupa ali kaj.

Takrat sem točno vedela, kako to deluje pri moških. Če že kaj pomisli nate, potem bo pisal. Tudi če brezveze. Bo. Če pa nima nekih namenov, potem ne bo nič. Se morda motim?

Tako sem danes jaz sama pri sebi rekla, da naredim črto. Bil je že zadnji čas. Sploh pa mi je pomagalo včerajšnje pisanje.

Sicer še vedno kdaj naredim krog in se peljem mimo Carja... Še vedno rada tudi pogledam nekega dečka iz vasi. Med poletjem pa sem (nehote?) pogledala še dva marsovca. Za prvega točno vem, da nimam šans. Za drugega pa sem še sama presenečena, da sem pomislila nanj tudi drugače.

Torej, kaj mi ostane?

Danes sem dan posvetila Sari. Bilo mi je super. Kot vsak dan. Le da danes do večera nisem mislila na druge in na svoje želje. Ne vem pa točno, če mi odgovarja biti le Sarina mama.

Prijetno je kdaj sanjati in imeti koga v mislih. A počasi mi je dovolj, da je vse tako očitno - brezupno.

Zakaj so moški taki vizualisti? Zakaj jim ne potegne? Zakaj sploh so?

Nočko:)

SPET SEM NEKAJ REKLA...

... Kar mi ne da miru.

Ne, da sem se zlagala. Pa tudi čisto res ni bilo. Le trenuten odraz počutja. V splošnem pa v meni tli čisto kontra želja.

Kaj sem torej bleknila?

Da moški zame ne obstajajo več!

Najprej moram razložiti, da sem očitno zares prebolela tisto nesmiselno zaljubljenost (čeprav pravijo, da zaljubljenost mine po 6ih mesecih? -trajalo je skoraj tri leta!) in se že nekaj mesecev na ta račun čudim svojim 'novim' čustvom.

V tem času pa sem tudi začela izdelovati grobo sliko idealnega moškega. Res, moji predstavi o idealnem moškem bi se marsikdo smejal, ker... ker... ker je enostavno lahko napol idiot, če tako pogledaš:)


Ja no, torej, tista tako trdno stoječa trditev je bila malo za lase privlečena. A mi je dala misliti o tem, da verjetno res obupujem. A obupujem predvsem zato, ker se vsakič znova postavim na realna tla, se pogledam v ogledalo in potem pomislim še na Saro.
Torej, kateri idiot pa bi prevzel v okrilje ljubezni in veselja tako breme? Torej, mene, ki sem postala super zahtevna, ne več naivna, ne več s tisoč in enim kompromisom v žepu, ne več plaha, ne več vodljiva. In še en torej, Saro, ob kateri, kar priznajte, nimate pojma, kaj bi rekli ali storili.


V vsem tem se skriva moja zahteva, kakšen moški je pravi zame. Da me brezpogojno ljubi, da me zna nasmejat, najbolje s čisto banalnimi in nesmešnimi štosi:) Da me ne bo gledal, kot se vidim jaz, ampak bom zanj kraljica. Da me bo upošteval, da bo kompromisov ravno 50-50, da me ne bo smešil, da me ne bo podcenjeval in predvsem, da me ne bo vodil. Hkrati pa se mora znati obrniti k Sari in jo videti kot čisto navadno, a hkrati posebno deklico, ker le tako je možna komunikacija tudi z njo.

Torej?

Ja, tudi meni se zdi precej nerealno.

In torej, potem lahko mirne volje še naprej ostanem pri trditvi, da moški zame ne obstajajo več:)

Škoda.

Pozdravčke!



p.s.: Res škoda, ker sem imela v glavi že dva super tipa. A spet tista zgodba: onadva me ne opazita, čeprav sem se tokrat pa malo bolj približala...

p.p.s.: Hmmm... Lahko pa obrnem trditev: Jaz ne obstajam za svet moških?

M

Poslal mi je sms.

'Kako čudno, da se je zdaj spomnil name...'

Po odpisanem čez nekaj ur, sem dobila še enega.

'Še bolj čudno, zakaj kar odpisuje, ker tega še ni storil? Saj nikoli ne piše dvakrat...'

Naslednji dan preverim moj msn, če še dela in kakšen imam sploh naslov tam.

Mu sporočim. Seveda sem mislila, da ga poznam in da me ne bo dodal, saj naj bi zadevo že pozabil in prespal.

Čez nekaj ur se priklopim na internet in že me čaka nov stik.

'Ojoj, verjetno je spet samski... Ma ne vem, s to je bil pa dolgo skupaj, ne more bit zdaj kar samski... Mah, bom počakala, da mi sam pove, zakaj tako neverjetno komunicira z menoj...'

Zvečer mi med pogovorom na msnju najprej pove, da sta šla narazen.

Postalo mi je kar slabo. Po vseh teh letih ga še vedno poznam vsaj toliko, da vem, zakaj se mi kdaj oglasi.

Res mi vsako leto pošlje sms za rojstni dan. In vsako poletje dobim njegovo razglednico.

Mogoče si trikrat na leto izmenjava sms, da bi šla na kavo. A na moje povabilo res nikoli ne odgovori. Na njegovo povabilo jaz odgovorim, a je potem mrk.

Najino znanstvo je neke posebne vrste. Tako kot za Sandija (številka pet od sedmih), se tudi zanj včasih vprašam: 'Zakaj?'

Zakaj ohranjava stike, tega ne vem. Ob misli nanj nikoli ne pomislim, da me verjetno sploh ne pozna več.

Nazadnje sem ga videla prav dve leti nazaj, ko je prišel na obisk. Takrat je spoznal Saro, ji prinesel tistega velikega slona, ki poje in pleše (Sara se ga boji). In takrat je videl nazadnje mene, ko niti vstati nisem mogla, saj nisem obvladala bergel.

Po tistem sva v kontaktu le prek ekrana... Mobitelovega ali računalniškega... A prav paše:)

Prepričana sem, da si ne predstavlja, kako velika je že Sara. In da nima pojma o tem, kako živiva, kaj počneva in kako izgledava. Prepričana pa sem, da še vedno zna takoj videti, kako se jaz počutim. Kaj je za fasado. Taki ljudje so redki. In to mi je všeč:)

M., ta post je zate. Da boš vedel, da si poseben, edinstven in samo eden.

Pluj naprej in vedi, da kdor v tebi ne vidi diamanta, te ni vreden.

Včasih ljubezen tako zelo boli, vem. A čas pozdravi bolečino in ostali ti bodo lepi spomini.

Upam, da kavica vseeno velja?

ZADNJI POPOLDNEVI - PO VRTCU

Popoldnevi tega tedna so definitivno nekaj, česar se ne želim spominjati.

Sara zaspi še preden jo posedim v avto, parkiran pred vrtcem.
Ko pa prideva domov, imamo žur. Mala je tako zelo lačna, da joka do onemoglosti. Zaradi joka ne more jesti. In nikakor se ne da pomiriti.

V vrtcu je fino in fajn. Tudi pomočnik se je navadil na to, da je Sara brez pleničke. Ni pa se še navadil, da mora tudi Sara jesti.

Danes zjutraj sem že drugi dan pristopila strogo in zelo zelo resno. Zame ne obstaja več 'se bom potrudil', 'bomo probali', 'če pa noče' in še sto drugih cvetk.
Zame obstaja samo še dejstvo, da Sara ni nič drugačna od drugih ljudi. Tako kot vsi, mora tudi ona jesti in piti. Mar to ni dovolj logično?


Prosim, naj me nihče več ne plahta z izjavami in retoričnimi vprašanji, zakaj v vrtcu tako zelo joka, ko bi morala spati... Otrok je lačen. 6, 7 ali 8 žličk ne nasiti 12-kilogramskega otroka.

Zanima me samo, koliko odraslih ljudi bi opoldne spalo, če bi imeli v želodcu le krožnik čokolina, ki so ga pojedli zjutraj, še preden je petelin zapel? Malo. Koliko pa otrok? Nihče.


Pred nekaj tedni sem končno dobila odgovor župana (oziroma njegovih sodelavcev) glede vrtca, ki bi bil bliže: RO Roje. Odgovor negativen, saj nima nobenega namena vlagati v projekte tujih občin. To razumem. A če gre za občane njegove občine?
Poleg vsega zagotovilo, da bo čez dve leti razvojni vrtec v ZUIMu, meni ne pomaga prav veliko.

Tako sem včeraj končno dobila odgovor na drugi strani linije... Na kateri liniji, in kakšen odgovor, na katero vprašanje, vam povem kasneje. Čez dva tedna. Definitivno je stvar pozitivna.

Saj nekako sem se sprijaznila s tem vrtcem. Drug teden pride nazaj nevrofizioterapevtka in jaz se bom počutila bolje. A vseeno se mi vse skupaj še vedno sliši kot bore slaba tolažba.


Sara bo še naprej vsako jutro nasmejana po poti do vrtca. Takrat sem vesela tudi jaz.
Še vedno pa bo tudi lačna, ko bo prišla domov. Upam si reči ne lačna, ampak sestradana. Takrat pa nisem prav nič zadovoljna. Je to prav?


Lep dan!

BEEN THERE, DONE THAT

Registracija, danes.

Odlašala sem, dokler sem lahko. Pa me je bilo že strah, saj sem zadnje dneve srečala nenormalno veliko policajev. In vsaka kibla posebej me je spomnila na pretečen zeleni listek v tisti lični zeleni knjižici.

Torej, dva dni sem samo računala.

In nekaj ur nazaj ugotovila, da sem lani toliko colala za zavarovanje res samo na račun svoje nevednosti, da je manj več: manj zavaruješ, več plačaš.

Letos sem se pozanimala pri sosedi, ki stvar obvlada. Svetovala mi je odlično in ji dolgujem eno veliiiko čokolado.

Torej, moj, ups, Sarin avto je zavarovan na vse možne načine.
Kar smeje se mi, da sva sedaj vsaj v avtu obe nezgodno zavarovani. Imava Triglav asistenco vedno in povsod:) Imava polni kasko, vse pametne kombinacije in celo, ne morem verjeti, nadomestni avto! Ja, ne bom ga več plačevala, ha!

In v primerjavi z 'lansko' polico, ki je vsebovala le kasko, dve kombinaciji in AO ter stala celih 1500€, sem letos za polno popisano polico + asistenco + registracijo (se moram pobahati, da Sara avto registrira le za 5€?) plačala le nekaj čez 1200€.

Popust na popust, prav všeč mi je.
No, o tem sistemu sem sicer že marsikaj slišala, a sedaj končno razumem vse skupaj. In prav fino mi je, ker se sedaj spoznam na stvar. In naslednje leto bom znala sama izračunati, koliko moram našparati:)



Doživela pa sem še eno cvetko:)
Sara ima namreč oba priimka in prvi ni moj. In po tem prvem priimku jo iščejo v vseh bazah in zato je ne najdejo, ker bi moral biti moj prvi, saj se nahaja poleg mene (po naslovu?).
Že nekaj dni nazaj sem urejala neko zadevo zanjo in jaz sem taka, da rada gledam ljudem pod roke. Opazim, kako tipkajo, kako preverjajo na zaslonu podatke in zraven seveda opazim še kaj novega:) Ali pa bolje, na novo odkrijem nekaj starega.

Torej, da ne zaidem, ko vtipkajo njen prvi (in ne glavni) priimek, vedno na zaslonu lahko preberem podatke o njenih sorodnikih...
Zdi se mi tako nevarovano vse skupaj. Danes sem naprimer videla datume, kdaj F. in J. poteče registracija. In registrske številke. In če nebi bila gospodična za okenčkom tako hitra, bi verjetno razbrala še kaj poleg strank, ki imajo prvo črko priimka Š.


In ob tem sem se zopet spomnila problema iz meseca junija, ko sem bila preplašena, da lahko kdorkoli dobi ali pogleda v Sarino zdravstveno dokumentacijo.

Vsekakor bi mi bilo ljubše, če bi vsaj tiste monitorje vsi obrnili strogo stran iz vidnega mesta stranke. Ker verjetno nisem edina, ki se zraven dolgočasi in preveri vsako malenkost okoli sebe... Ali pač?


Želim vam lep dan in srečno vožnjo!

BELE BREZE

Zjutraj me je poklical dedi. Tako zdaj vedno rečem svojemu očetu. Prav paše mu.

Pred tem klicem sem še oklevala, ali je pametno iti s Saro na pot. Verjetno me je prepričalo nekaj, česar ne poznam. Ali pa poznam predobro. Moja lastnost, dragim ljudem reči ne, sploh ni moja (lastnost). Ali pa to, da je ta dedi pravi frajer in ker sta moja starša meni za vzor... potem pa greva!

Odločitev je torej padla v trenutku. Sara je pojedla svojo dozo jutranjega čokolina, popila nekaj čaja, jaz pa sem pripravila vse potrebno za na pot. V tem sem že pravi mojster, v moji torbi je vedno vse: suhi in vlažni robčki, plenička, rezervne cote, rutka, hrana, žlica, sok, flaška s čajem, moja flaša, denarnica, mobi, amzs kartice (čemu?), index (spet, čemu ga nosim s seboj?), nekaj igračk, deostick, slinčki, gumice, špangice, slušalke za mobi, Sarin pulover, kuli in moj planer, ki je hkrati zvezek za vse. No, pa še kaka navlaka bi se našla. Vse v eni torbi:)

Zunaj je tako močno deževalo, da sem bila premočena od trenutka, ko sem Saro namestila v avtosedež. Iz prtljažnika sem vzela voziček ter v avto nametala torbo in nekaj igrač. Pod stekleno streho, končno na suhem, sem pripravila Saro za dolgo vožnjo. Pod ramena sem ji namestila lunico, da je z rokami v višjem in sproščenem položaju lažje dosegla igrače. Njen sedež sem namestila bolj naprej, da je dosegla mizico, ki se iztegne iz naslonjala mojega sedeža. Na strop sem ji pripela 'kačo', igračo, ki je namenjena ovijanju okoli vozička, a tudi viseča s stropa avtomobila deluje super fino. Za varnostni pas sem pripela še njeno fancy žogo z zvončkom in narisanimi živalicami, na mizico pa sem posedela kužka.

Tako sva bili pripravljeni za odhod. Le kužku nekaj ni pasalo in je že po prvem ovinku raje odšel na tla:)

Vožnja do Črnomlja je minila zelo hitro. Sara je celo pot čebljala, jaz sem si izmislila tisoč in eno igrico... Naštevali sva vozila, ki sva jih puščali za seboj... Ugotavljali sva barve hiš... Šteli dežne kaplje, čeprav je lilo kot iz škafa... Ugotavljali, ali je ovinek levi ali desni...

Hkrati pa sva gledali naravo. Nisem presenečena, da so skavtski časi v meni pustili odlično orientacijo in iznajdljivost, saj sva na račun tega prišli v Črnomelj precej prej, kot bi po poti, vrisani na zemljevidu.

Sama sebi pa le ne morem verjeti, da sem danes pozabila na zaljubljenost v kraje vipavske doline in sem se zaljubila tudi v Belo krajino. Takoj za Gorjanci sem opazila tiste lepe bele breze, mir pokrajine in dejstvo, da vse niti ni tako Bogu za hrbtom.

V Črnomlju se je vse le še potrdilo, saj je mestece čudovito. Utrip zjutraj je bil kot na dopustu, kot bi prišla na morje... Ljudje prijazni, domači. Sama arhitektura lepa. Skoraj kot naš Kamnik:) Tisti mini Mercator mi je bil še posebej lep. In ugotovitev, da imajo pri roki prav vse: servise in salone za večino znamk avtomobilov, ful lep stadion, simpatičen vrtec, naselje hišk kot pri Sandiju v Grosuplju (ah, saj so v Kamniku tudi taka naselja, a ne delujejo tako čarobno), na poti nazaj pa sem ugotovila, da imajo precej veliko gigantskih trgovin. Shopping center (Hmmm, Spar ali Mercator? ...verjetno oba:)), v katerem je tudi Baby center, Hofer in še nekaj velikega je bilo, pa se nočem zmotiti, ker si res nisem zapomnila, ali je bil Tuš ali Lidl...

Nazaj sva pot ubrali za tablami, torej naokoli. V Metliki sem se spomnila na Maria in celo pot do Novega Mesta obujala spomine na rehabilitacijo v Laškem in to, da bi lahko že poklicala nazaj Rudija... Pred NM je bil čas za oddih, da je Sara lahko zamenjala položaj. Malico je pojedla kot za stavo, kmalu zatem pa zaspala.

Vožnja ob Savi do Zidanega Mostu je bila grozna. Samo gradbišče, luknje, luže namesto makadama, dež in kombi pred menoj (da nisem nič videla naprej). Na srečo sem poslušala RBD, čeprav se je CD vrtel že tretjič. Po koncu zrite ceste, bagerjev in rdečo-belih trakov so kilometri prihajali kar naproti. Že je bilo Celje zadaj in kmalu izvoz za Poljčane.

Hmmm, kolikokrat pa sem v tistem koncu obrnila, ne vem. Neštetokrat.

Vmes se je zbudila tudi Sara, saj sem stalno klicala dedija, da me je usmerjal. No, ugotovila sem, da je za nekoga lahko ozka in stara, čudna cesta, zame čisto navadna glavna cesta. In v iskanju tiste ozke cestice sem se vozila po hribih nad Poljčanami, ogledovala zidanice in se čudila, da ljudje dejansko živijo tam gori, in the middle of nowhere... No, dežela je tudi tam pravljična, a zame imajo preveč zamotane ceste in premalo tabel. Ali pa so le-te celo zamešane.

Tudi tu sva hitro, no, po kaki uri kroženja v premeru dveh kilometrov, našli pravo hišo, kjer naju je že čakal gospod, ki je prevzel tovor. Sara je pošteno jokala in hitro sva se spustili v 'dolino', kjer sva našli mesto za oddih.

Seveda, Sara je čakala, da snamem pleničko! Pravo olajšanje je bilo, s tem pa se je na njen obraz narisal tudi nasmeh. Pojedla je še eno malico in medtem sem jaz ugotovila, da sem že lačna.

Mala princesa mi je še malo ponagajala na prvem sedežu, spila nekaj požirkov čaja (malo več ga je popil slinček:)), potem pa spet nazaj v prestol - avtosedež.

Nazaj sva mislili iti po drugi poti, za tablami za Slovensko Bistrico, a sva prišli v Slovensko Bistrico, ki pa ni bila prava. Torej, še 20 kilometrov za prazen nič. Obrnili sva in šli po isti poti nazaj, do 'najine prave' Slovenske Bistrice (tega še vedno ne rezumem), kjer se je našla tudi tabla za Celje. Samo ena. In kmalu ni bilo nobene več, torej sva se kar peljali... Za nosom... In se znašli pred Slovenskimi Konjicami. No, pa sva tam tankali in jaz sem si privoščila čips, ki mi prav nič ni pasal. Postala sem le še bolj lačna in zaželela sem si enega konkretnega sendviča.

Med tistim tuhtanjem o sendviču sem že zavila proti Vranskem in ko sva zavijali v domačo ulico, je Sara že poskakovala:)

Ura pa je bila ravno prav, da nama je ostalo celo popoldne za igro, knjigo, kratek film in posedanje na verandi. Sari sem skuhala pozno kosilo, za večerjo pa je pojedla še pašteto, jaz pa še vedno nisem videla sanjskega sendviča:( Le čips sem snedla skoraj do konca.

Izkupiček dneva je super. Kmalu bo zora nedelje, ki že čaka na nove dogodivščine. In ponovno misel na tiste lepe bele breze:)

Čas je za spanje. Za skladiščenje sreče, ki jo s Saro nabirava čez dan:)

Lahko noč, dragi moji!

PO POLETJU...

Heeej:)

Midve sva že zdavnaj nazaj in vsa potepanja sploh niso bila tako zelo 'velika', kot sem načrtovala...

No, tam okoli 15.7. je Sara začela s počitnicami... Pa sva še istega dne zvečer pristali na infekcijski kliniki. Približno en dan, da smo malo spravili iz dehidriranosti. Tokrat me je vsaj en zdravnik razumel, da res težko spravim vanjo ful tekočine, ker gre polovica ven takoj, druga polovica pa z bruhanjem, če jo silim z večjo količino kot deci naenkrat. Da pa bi po vsakem deci pol ure počakala in spet... potem se lahko usidram doma na zofo in cele dneve le pitam svoje dete.

Našli smo sporazum, da počasi dohitiva en liter zaužitih tekočin dnevno, čaj moram še malo sladkati in najverjetneje otroka odvaditi od njenih gromozanskih količin sadja in jogurtov, ki ji samo odpirajo pot skozi telo ven in nič ne zadrži.

No, sedaj sva na minimalnem vnosu približno 8 deci dnevno, če je vsaj malo žejna, pa prideva do zelene veje. In jaz potem zelo vesela, ko zvečer postavim števec na nulo in zjutraj spet z novimi načrti, kje vse bova kaj pili:)

Konec tistega tedna smo šle na morje. V Njivice. Na agenciji je bil obljubljen apartma s teraso, klimo in nevemšečem. In pritličje. No, slednje sem zahtevala, ostalo naj bi bilo samoumevno.

Dobile smo kletne prostore, brez terase. Brez klime. Vroče sicer ni bilo, ker smo praktično lovili sončne žarke...

Ampak - tedenski izkupiček je bil v redu. Imele smo se fajn in Sara je dobila naziv morska deklica.

Sara je na plaži 'strašila' z deko. Tistega malo vetra je naredilo svoje, pa še sonce se je kar naprej skrivalo za oblaki. In mala se je komaj segrela od ledenega morja. A se je, in vsak trenutek je komaj čakala, da gremo spet plavat:)

S tetkico sta se tunkali. Prvič sicer po nesreči, a je Sari tako pasalo, da jo je užitek gledati z glavo pod vodo. In njeno krohotanje, ko je pokukala ven:)

Jaz pa sem z njo plavala do tistega lepega fancy črnega čolna, ki ga je tudi ona oboževala. Komaj sem jo dohitevala, tako je brcala v svojem obroču:)

Ob večerih smo šle v 'mesto', meni je bilo pa najlepše, ko smo se zapeljale do Baške. Tetkica je sicer cvikala, če bo dež in kasneje še, če sem ju peljala predaleč in se bomo izgubile. No, na koncu je bilo vse ok, saj sem dokazala, da sem lani ob večernih sprehodih Baško spoznala tudi ob popolni temi.

Po Njivicah je sledil teden relaksacije. Igranja. Arboretuma. Sprehodov. Obiskov. In požar pri mojem bodočem svaku. Ob tem sem se počutila nemočno, saj nisem mogla z ničemer pomagati. Tetkica je še zdaj v dogajanju sanacije in zidanja, skrbi za delavce in hišo.

Nato pa še en teden kolonije s Sončkom v Elerjih. Bilo je super!

Priznam, da sem malo pogrešala najino Ireno, ki Saro že pozna. Pa le zato, ker sem včasih preveč površna ob uvajanju druge osebe v Sarino 'delovanje'. Teden je bil krasen, jaz sem odnesla polno novih informacij, ter nekaj odločitev, ki so že pretehtane in z načrti, pomagale pa bodo obema. Res, tokrat sem veliko odnesla tudi zase in toliko sem se poglobila v to, da sem znala pretvoriti v mojo situacijo. Mislim, da stopam korak naprej, za kar je bil že čas, saj imam vrh glave obremenjevanja s tem, kaj bo rekel nekdo drug in kaj mi govorijo vsi dragi. Tega je sedaj konec in jaz lažje diham.

S tem tednom pa se bodo končale tudi Sarine enomesečne počitnice v vrtcu. V ponedeljek odhaja pogledat svoje prijatelje, jaz pa na misijo učenje.

Včeraj sva spoznali malega Tristana. Fant je tako lep in radoveden, da niti spati ne more v miru. Sara je spet zganjala njeno ljubosumje, a s tem le pove, da je ona moja in jaz njena. Zaenkrat mi je prepovedala crkljanje dojenčkov. Čeprav tu vztrajava vsaka na svojem bregu. In tako je najbolje, saj jaz ne smem popustiti, zanjo pa mi je v tem primeru tudi v redu, če tako kaže svoja čustva.

Jutri odhajava na celodnevno turo. Dobila sem neko enodnevno službo oziroma nalogo potnika. Ker nimam varstva, gre Sara z mano. Res bova hodili cel dan namesto 5 ur, ker se bova vmes hranili in iskali stranišča, a vseeno. Dediju po vseh teh letih lahko tudi jaz naredim uslugo in za to kaj žrtvujem. Konec koncev pa je najin cilj za Črnomljom Ptuj in tam se bova verjetno malo namočili, da vidim njihove terme...

Prihodnji teden pa sledijo fotke. Zadnje čase sem precej lena za take stvari. Urejanje fotk in to... No, v Elerje niti fotoaparata nisem vzela, ker se mi ni dalo nič slikat... A fotke obljubim:)

Lep dan!