August 24, 2008
SPET SEM NEKAJ REKLA...
... Kar mi ne da miru.
Ne, da sem se zlagala. Pa tudi čisto res ni bilo. Le trenuten odraz počutja. V splošnem pa v meni tli čisto kontra želja.
Kaj sem torej bleknila?
Da moški zame ne obstajajo več!
Najprej moram razložiti, da sem očitno zares prebolela tisto nesmiselno zaljubljenost (čeprav pravijo, da zaljubljenost mine po 6ih mesecih? -trajalo je skoraj tri leta!) in se že nekaj mesecev na ta račun čudim svojim 'novim' čustvom.
V tem času pa sem tudi začela izdelovati grobo sliko idealnega moškega. Res, moji predstavi o idealnem moškem bi se marsikdo smejal, ker... ker... ker je enostavno lahko napol idiot, če tako pogledaš:)
Ja no, torej, tista tako trdno stoječa trditev je bila malo za lase privlečena. A mi je dala misliti o tem, da verjetno res obupujem. A obupujem predvsem zato, ker se vsakič znova postavim na realna tla, se pogledam v ogledalo in potem pomislim še na Saro.
Torej, kateri idiot pa bi prevzel v okrilje ljubezni in veselja tako breme? Torej, mene, ki sem postala super zahtevna, ne več naivna, ne več s tisoč in enim kompromisom v žepu, ne več plaha, ne več vodljiva. In še en torej, Saro, ob kateri, kar priznajte, nimate pojma, kaj bi rekli ali storili.
V vsem tem se skriva moja zahteva, kakšen moški je pravi zame. Da me brezpogojno ljubi, da me zna nasmejat, najbolje s čisto banalnimi in nesmešnimi štosi:) Da me ne bo gledal, kot se vidim jaz, ampak bom zanj kraljica. Da me bo upošteval, da bo kompromisov ravno 50-50, da me ne bo smešil, da me ne bo podcenjeval in predvsem, da me ne bo vodil. Hkrati pa se mora znati obrniti k Sari in jo videti kot čisto navadno, a hkrati posebno deklico, ker le tako je možna komunikacija tudi z njo.
Torej?
Ja, tudi meni se zdi precej nerealno.
In torej, potem lahko mirne volje še naprej ostanem pri trditvi, da moški zame ne obstajajo več:)
Škoda.
Pozdravčke!
p.s.: Res škoda, ker sem imela v glavi že dva super tipa. A spet tista zgodba: onadva me ne opazita, čeprav sem se tokrat pa malo bolj približala...
p.p.s.: Hmmm... Lahko pa obrnem trditev: Jaz ne obstajam za svet moških?
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
2 comments:
Petra, ne razmišljaj tako.
Vem, da si ta stavek verjetno že milijonkrat slišala, ampak je še kako resničen.
Enkrat bo, prišel, mora priti, če verjameš vanj in si to želiš. Jaz sicer nimam otrok, se pa nekako najdem v tvojem opisu zahtevnosti. In ne odstopam od tega. Če bom morala zaradi tega čakati še leto ali dve, pač bom.
Verjetno res ne pričakujem in ne zahtevam nič drugega kot večina drugih deklet... A pri meni se potem pojavlja misel, da tudi če srečam princa, je le vprašanje časa, koliko časa bo zdržal ta tempo, ki ga imava s Saro. Pa niti ne tempo, ampak Sara je vsem všeč, dokler ni treba zares BITI z njo: jo nositi, jo sproščati, jo hraniti in animirati... Meni je to v užitek, pri moških pa je to, hočeš nočeš, zelo veliko breme, sploh ker je otrok tuj.
Potem pa, če bo vsak 'pobegnil' po določenem času, bom jaz prej stara 50!
V bistvu je to še največji problem pri vsem skupaj in ponavadi zaradi teh misli že pred začetkom obupam.
Enostavno mi odmeva v glavi, da sem vse to že zamudila in ni upanja... Tudi obnašam se v realnem svetu na žalost točno tako. Nedostopno.
lp
Post a Comment