DOVOLJ JE BILO, GREMO NA STARE TIRE!

V zadnjih tednih sem verjetno preveč časa namenila bitjem z drugega planeta. Tistim z Marsa, ki jih jaz z Venere še vedno včasih težko dojamem...

A v zadnjih dneh je bilo tega dovolj.

Ponavadi se kot naročeno tudi okolica usmerja po mojih mislih. No, saj to je že v Alkimistu potrjeno: Usmeri vse svoje misli v to, da se ti uresniči želja in vse stvarstvo ti bo pomagalo... Ali nekaj takega.

Danes pa sem se spomnila na gospodično S., ki je pred tedni tako noro čakala sms. Ki ga kar ni bilo. Vsak večer, ki se je zavlekel v pozno noč, je ogledovala ekran mobitela in se spraševala, ali naj obupa ali kaj.

Takrat sem točno vedela, kako to deluje pri moških. Če že kaj pomisli nate, potem bo pisal. Tudi če brezveze. Bo. Če pa nima nekih namenov, potem ne bo nič. Se morda motim?

Tako sem danes jaz sama pri sebi rekla, da naredim črto. Bil je že zadnji čas. Sploh pa mi je pomagalo včerajšnje pisanje.

Sicer še vedno kdaj naredim krog in se peljem mimo Carja... Še vedno rada tudi pogledam nekega dečka iz vasi. Med poletjem pa sem (nehote?) pogledala še dva marsovca. Za prvega točno vem, da nimam šans. Za drugega pa sem še sama presenečena, da sem pomislila nanj tudi drugače.

Torej, kaj mi ostane?

Danes sem dan posvetila Sari. Bilo mi je super. Kot vsak dan. Le da danes do večera nisem mislila na druge in na svoje želje. Ne vem pa točno, če mi odgovarja biti le Sarina mama.

Prijetno je kdaj sanjati in imeti koga v mislih. A počasi mi je dovolj, da je vse tako očitno - brezupno.

Zakaj so moški taki vizualisti? Zakaj jim ne potegne? Zakaj sploh so?

Nočko:)