SOLZE SREČE

Teden se je začel prekrasno. Vsega je polno. Nenhno se kaj dogaja. Iz trenutka znam ujeti priložnost in izluščiti spomin. Super je.

Ponedeljek je bil v znamenju obiska. Dedijevo mamo in brata smo peljale k njemu na obisk. Da bo mama vedela, kam hodi 'v vas'. Pogledat smo šli tudi njuno bodočo hišo. Malo bližje je že, a še vedno enih 70km od tu. Bilo je super.
Sara je dobila vso pozornost. O tem bi lahko napisala nov post. In spet o kaki besedi neznanih ljudi...
Dedi in njegova D. sta jo razvajala. Dedi je bil orel, Sara pa je letela na njegovem vratu. To obožuje. Meni bi od toliko smeha, kot ga premore ta mala punca, že zmanjkalo solz:)
Bilo je lepo. Spet končno en lep praznik zame. Da nisva bili čisto sami.

Včeraj je bil moj dan. Materinski dan. Na poti v vrtec sem se spomnila. In začela malo misliti.
Pomislila sem, kako mame na ta dan dobivajo rožice. Da otroci v vrtcih in šolah delajo mala darilca za svoje mame. In da moja Sara ne bo mogla nikoli čisto sama narediti nečesa otipljivega. Vseeno mi je, če se nihče ne spomni, da sem tudi jaz mama. In da sedaj praznujem že tretje leto, pa se do sedaj še nihče ni spomnil, da že 'spadam zraven'. Pomislila pa sem, da je moja Sara tak otrok, ki mi vsak dan pokloni nasmeh že zjutraj. Ko jo zbudim, se mi nasmehne in me toplo pogleda. Ko pridem ponjo v vrtec, me je zelo vesela. In ko se skupaj igrava, mi namenja toliko smeškov in njenih 'aaaa'-jev, da je veselje še večje.
Ona mi daje veselje vsak dan. Vsak dan znova mi pokaže, kako je vesela, da jo imam rada. In da ima tudi ona mene rada. In to je tisto, kar šteje:)
Vseeno pa sem v vrtcu dobila rožico, ki nikoli ne bo uvenela. In narisala jo je Sara, s svojimi malimi prstki:) In preživeli sva lepo popoldne skupaj s sončkom.

Danes pa me ponovno čaka učenje. Nekaj besedil za angleščino sem že prevedla, a jih moram še nekaj čez 20. In potem še učenje razlag v angleščini. To me veseli, ker mi je jezik lep. Včasih še razmišljam v angleščini:) In upam, da bo dan ostal v teh barvah, saj se dogajajo tudi stvari, ki me žalostijo. A niso vredne besed tu, danes...

Naj bo sreča v zraku in nasmeh na obrazu!

papa

KRUH IN POTICA

Sari sem pred dnevi za pokušino zmiksala bel kruh v kakavu.

Do sedaj ni hotela jesti čokoladnega pudinga, le vanilijevega. V bistvu tudi čokolina doma ni marala, če niso bili v njem nasuti še koruzni ali riževi kosmiči. Včasih sem se pošalila, da ni čisto nič 'po meni' glede tega... :)

Kakav in kruh je zmazala. Prvič je bila res lačna. A zmazala ga je tudi drugič. In tretjič.

Sedaj že uživa tudi ob polnozrnatem kruhu v mleku ali kakavu. Priznam, eno čajno žličko sladkorja ji dam noter.

Danes pa je pojedla dva kosa velikonočne potice. Pogrela sem dober deciliter mleka ter v njem zmiksala potico. Pohlastala je do zadnje žličke, čeprav je imela danes kar tri zajtrke:) Otrok je pač postal lačen.

Tetkica, spet si naredila najboljšo potico! Škoda da si ravno danes dežurna, ker bi ti to potrdila tudi Sara:)

Po opoldanskem spancu bova probali še jajčka: da vidim, če sem jih dobro skuhala in lepo porisala... Čeprav jih jaz ne maram:(

Pozdravčke!

THE BIG NIGHT *

Toliko bi rada povedala, pa se besede izgubijo... Toliko bi rada premišljevala, pa misli izpuhtijo...

Danes je praznik... Letos sem bila prav pridna, saj sem po neki stari tradiciji tudi jaz vse pospravila v piko. Pomila vsa okna, pomila hladilnik (ja, tudi od znotraj!), zloščila vse omare kar preveč, saj še danes malo smrdi po loščilu za les in kombinaciji čistil za štedilnik, pečico in nenormalni količini prila, da sem spravila napo v svetleče stanje... Za piko na i sem pospravila tudi dedijevo sobo, najino spalnico in strpala vse plišaste igrače v zaboje. No, na koncu pa še osnovno sobotno čiščenje, ki je bilo končano že v petek.

Pa sem bila res tako pridna?
Ne. Že nekaj let si okoli božiča in velike noči obljubljam, da bom spet hodila ob nedeljah k maši.
Včasih je bilo to moje življenje. 11 let ministriranja in 9 let aktivnega skavtstva mi še vedno dela skomine. Pa ne tiste, da bi bila pobožna. Že takrat nisem bila. Takrat sem imela le vse prijatelje tam.
Skomine po tem, da spet najdem tistega svojega Boga. Ponujenega sem že davno opustila. Spoprijateljila sem se z nekim svojim Bogom, na katerega sem se obračala v veselju in solzah. Do danes sem stik z njim ohranjala le ob večerni 'mini molitvi' s Saro ter ob vsakodnevnem spominjanju na to, da moram ponovno poiskati pristen stik.

Včeraj pa mi je pridiga v cerkvi med žegnanjem pirhov in potice dala malo misliti. Kot bi jo pater govoril zame, čeprav me ne pozna. Govoril je o družini. Ter o odpuščanju.

Sama že dolgo vem, da moram najprej odpustiti sebi, da bom lahko srečna. Niti ni nikogar na svetu, ki bi mu imela kaj odpuščati, razen mene same.

Včasih se v meni nakopiči nek čuden občutek, podoben mešanici jeze in žalosti. Sedaj vem, zakaj pride vame. In zakaj ga ne morem enostavno odsloviti. Zato, ker izraža moja lastna čustva do mene.

Včerajšnji dan je bil v znamenju premišljevanja. Postavila sem si nekaj sklepov, ki niso nič drugega kot le male spremembe mojega vedenja ter to, da Sari predstavim zanjo nekaj neznanega. Boga.

Sara je bila že nekajkrat v cerkvi, pri sv. maši. Tu v vasi je med tednom lepo, ker ni igranja orgel in se ne bojim, da bi se ustrašila tako glasne glasbe. Kadar pa sva bili v Kamniku, kjer sem najraje v cerkvi (tam sem nekako 'doma'), je bila ali prevelika gužva, ali pa preglasno petje. Seveda, ker sva bili pa na koru tik ob orglah:) Sicer pa ji je bilo vedno všeč. Zelo jo zanimajo angeli na stropu, pa vse luči mora 'prešteti', se zavrteti v klopi trikrat za 360 stopinj (sevda v naročju, si predstavljate?) in seveda ne gre brez komentiranja besed duhovnika. V meni s tem raste ponos, saj Sara tam oživi na drugačen način. Vesela sem, da ji je všeč:)

Danes pa vseeno nisva šli. Malo se le bojim gužve ob praznikih, ko vsi kar naenkrat postanejo goreči verniki (midve bova to postali raje ob bolj navadnih nedeljah:)). In bojim se še toliko glasnejših (oziroma z večjo gorečnostjo igranih) orgel. No, bili sva že pripravljeni, a je Sara zaspala na kavču. Zjutraj se je namreč zbudila pred kokoškami:)

Bova pa ob nedeljah poskušali hoditi v cerkev. Ker mi je všeč. Ker mi da tiste manjkajoče koščke, tisti navdih in še dodaten smisel, da lahko črpam moč.

Spomnim se, da sem hodila cel teden k maši, ko sem bila noseča. Vsak večer. Bil je veliki teden. Takrat sem bila nazadnje v stiku z mojim Bogom. In takrat sem se začela spreminjati v to, kar sem danes. Žal mi je, da so se takrat začele težave in da sem izbrala napačno, opustitev maše. Včasih verjamem, da se mi je kaj hudega zgodilo tudi zaradi 'božje kazni'.

Sedaj si želim poglobiti ta odnos z mojim Bogom. Mogoče pa bom ravno v tem našla še kakšno skrivnost, da bom bolje razumela vse skupaj. Da bom bolje razumela življenje. In mogoče, da bom našla tisti željeni mir v sebi, ki ga iščem že tako dolgo...

Zvečer pa sem vse skupaj začinila z gledanjem Pasijona. No, nekajkrat vmes sem morala zamižati.
vse skupaj sem združila in moram reči, da sem si kar prečistila misli.

Nimam poguma, da bi neki osebi rekla Oprosti za vse. Za vse za nazaj. Sigurno sem opravičilo dolžna še komu. A najprej moram zbrati ta pogum, čeprav te osebe ne vidim več, moram to storiti, ker misel bo ostajala celo življenje že zaradi velike, zame najpomembnejše posredne povezanosti. Rada bi se opogumila že kmalu, a se bojim ponovnega prepirčka.

Vnaprej pa si le želim vztrajati, da izpolnim to mojo željo in upanje. Pričakujem, da lahko s tem postanem malo boljša, do sebe in do drugih.Se mogoče vzljubim. In Sari predstavim novo dimenzijo. Kdo ve, mogoče ji bo pomagalo, saj punca razmišlja in razume, četudi ne govori. Vera premika gore in podira meje.

Vesele praznike vsem, pa veliko pirhov!

papa

*Easter

DESET EVROV

Predstavljajte si, da je očka nekega otroka v tujini. Tam dela in živi. Da v bistvu z otrokom nima stikov, razen enkrat ali dvakrat letno.
Ste? Ok.

Ta očka vsak mesec pošlje nekaj denarja za svojega otroka. Zdaj, ko so evri, je to iz tujine zelo lahko:) Kajne? In očka ima otroka rad, potem mu ni težko prispevati, recimo 50 evrov, da si otrok iz tega denarja kaj kupi... Kajne?

No, pa si predstavljajte, da en mesec očka po pomoti pošlje 10 evrov več. Sine vesel, saj je bilo konec zime in si je kupil že igračo za pomlad in poletje: naprimer mlinček, da lahko packa z vodo...

Pa nekako pride do pogovora, da mamica očku mimogrede omeni, da lahko pa naslednji mesec teh deset evrov manj da, če je že bila pomota.

Mamica ta pripetljaj zaupa trem ljudem, pa vsi trije rečejo, da deset evrov pa že ni veliko in bo že 'šenkal' otroku. In da si vsake toliko časa otrok zasluži tudi kaj več kot le deset evrov po pomoti...

Pride naslednji mesec. Očka iz tujine sineku pošlje deset evrov manj.

Tako sine kot mamica ga razumeta.
Ko očka ne vidi otroka vsak dan, niti ga ne vidi več kot dvakrat ali trikrat letno, potem izgubi občutek.


Občutek, da je otrok vedno samo z mamico. Da ne dobi tiste druge polovice ljubezni, ki mu pripada. Da ne dobi tistega drugega objema na dan. Izgubi občutek, da je otrok v bistvu njegov. Njegova kri. Njegovi geni...

Tega občutka drugi ne razumejo. In zato se jim zdi trapasto, da otroku pokaže, da niti deset evrov več ni vreden. Niti po pomoti.

Žalostno.


(Da ne bo slaba luč le na očkih, si lahko isto zgodbo predstavljate s kakšno mamico, definitivno znajo biti tudi ženske krute.)

VPRAŠANJA

...

Katedra za psihologijo na Filofaxu dela/izvaja neko raziskavo...
...V kateri celo lahko pomagam:)
No, preko vrtca... A sem vseeno pomemben člen:)

Najprej sem bila vsa navdušena, uau, da mene nekdo potrebuje za posredovanje izkušenj...
Občutek je res dober.
Ampak.
Joj, predstaviti moram Saro!
Tu se mi je zataknilo.
Zakaj?
Imam napisan osnutek, kako bi jo predstavila. A sem se potem vprašala, ali je to v redu?
Da je ne bom preveč pohvalila. Ali pa premalo. Ali da ne bom razumljiva in razumljena. Ali da ne bom nerealna.
Ah!
In seveda, moram to nesti nazaj v vrtec... Jutri!
Kajpa, cel teden se že spravljam pisat mail drugi mamici, kaj bo ona napisala in kaj je v redu napisat... No, pa nisem poslala maila.
Čisto meni podobno.
Sigurno bom šla zaradi tega spat šele jutri:(

...

Pogovarjala sem se s prijateljico. Že dolgo nisem bila na telefonu celo uro!
Prav pasalo je.
Vmes je čisto po naključju tema nanesla na vprašanja...
Da mi je povedala, da sploh ne ve, ali naj sploh kdaj kaj vpraša ali ne.
Nanaša se na Saro. In njeno stanje.
Da se ji v bistvu ne zdi, da bi spraševala.
Ker je meni verjetno bedno odgovarjat.
Ker verjetno ne najdem pravih besed.
Ker verjetno ni prijetno razlagat.
Ker verjetno...
Ah!
Rekla sem, da mi ni bedno.
Da sem ful vesela, če me kdo vpraša o Sari.
Potem pa sem se zamotala, da mi je bilo prej res lažje.
In da sem bila včasih bolj razočarana, ker se nihče ni upal vprašati.
Da mi je zdaj že vseeno.
Da večina ljudi ne rezume moje razlage.
Da tudi jaz včasih nisem imela pojma o teh rečeh in da jih zato razumem.
Samo halo? Da mi je že vseeno?
Kako sem izustila to?
Ni mi vseeno.
Še vedno rada vidim, če kdo vpraša.
V bistvu, če si upa vprašati.
Pri vseh opažam zadrego, ko vidijo Saro v vozičku, vprašajo koliko je stara in povežejo stvar. Zakaj jim je nerodno?
Ah!
Mogoče sem kriva jaz.
Mogoče je moj izraz na obrazu čuden.
Rada vidim, če kdo vpraša.
Še raje pa, če ga res zanima. Da se vsaj trudi poslušati odgovor.


...

Vse tri smo bile pri frizerju.
Glavno vprašanje pred dogodkom:
Kako bo frizerka pogledala Saro?
Vedela sem že, da si ni čisto predstavljala tega otroka. Ni si znala ustvariti slike po opisu.
Pa je bilo vse v redu...
S tetkico sta prišli malo za mano.
Ko je nanesla barvo na moje lase, sem mislila prijeti Saro, da bo pobarvala še tetkico.
Sara pa v jok.
Grozen jok!
Neutolažljiv jok.
Potem je še dvakrat kar pošteno bruhala.
Ah!
Frizerko je postalo kar strah!
tetkica v takih trenutkih tudi deluje kar panično.
No, ne panično.
Ampak v smislu, kam naj jo peljemo, da ne bo tu jokala?
Hmmm, a ne sme jokat?
Je jok kot kajenje? Prepovedano?
Ne, otrok lahko joka.
Drugi otroci pa jokajo drugje.
Sara pa pač pri frizerju.
Zakaj?
Ustrašila se je mamice!
Čisto zares.
Mislim, da me ni prepoznala z oranžno brozgo na glavi.
Pri tetkici se je takoj umirila.
In potem, ko je bila ona na vrsti za striženje, mi je bilo žal, da je fotkič brez baterij.
Tako zelo je uživala.
Zgledalo je, kot da je ona fina gospodična, ki jo moramo razvajati.
Če bi zanla govoriti, bi me sigurno prepričevala, naj jo peljem v toplice na masažo:)
Frizerka pa je nekaj malega vprašala.
Bila sem vesela.
Da vpraša, če prav razume in si pravilno razlaga.
Včasih pa sta le dovolj dve besede.


...

Toliko za zdaj.
Grem sanjat vprašajčke:)

Pozdravčke vsem!

Petra in Sara

SREČA JE V MALIH STVAREH

Sara je že en teden zdrava. Malo jo muči še izkašljevanje, ker se ji včasih vse zagozdi nekje na poti ven... In z zdravjem je spet prišla tista dobrovoljnost, ki pri njej ne pozna meja.

...


Dobrovoljnost v njej prebudi močno voljo. In njena volja meni pričara srečo.

...


Že dolgo zna na igračah pokazati oči. Včasih ji je uspelo roko usmeriti na usta ali nos, če sem jo po tem vprašala. Razumela sem, da težko pokaže natančno, saj je mišice zaradi visokega tonusa ne ubogajo. Videla pa sem v njenih očeh, da me razume in da pozna dele obraza, saj jih je vztrajno gledala.
Sedaj pa jo moram pohvaliti, saj zna pokazati usta, nos in oči. Na igračah in ljudeh. In to celo z iztegnjenim kazalcem!
res ji motorika še vedno dela težave in jo malo heca, a Sara se na kazanje tako zelo osredotoči, da zadane v polno. Ko pokaže določen del, se tam za hip ustavi, pogleda 'izpraševalca' (mene ali tetkico) in čaka na aplavz. Tega je še posebej vesela. Tako vesela, da se zdi, da se trudi le za pohvalo.

...


Obvlada tudi obračanje. Na trebuh. Zelo rada vadi medtem, ko jo za kratek čas poležim na kavč, da jaz pripravim vse potrebno za hranjenje. Medtem izkoristi priložnost in se najprej 'zbrca' do roba, potem pa se obrne. Roke ji še vedno ostajajo spodaj, na prsih, a v legi na trebuhu zdaj zelo uživa. Iz te perspektive si najprej vse ogleda, preslini vse okoli sebe, potem pa nežno in čisto počasi prebrca do meje, da bi se skotalila na tla.
V šali povedano, se mi zdi, da želi iti firbcat okoli. Ko prihitim k njej, je ne dvignem takoj. Le pospešim njen namen ter ji zraven povem, kaj bi se zgodilo... Ja, ona bi rada vstala in šla... A ko vidi, da je njene noge na tleh nebi držale in da se tudi roke ne zmenijo zato, da bi se obranila bumbarabum treska ob tla, je vesela, da jo dvignem s tega položaja.
Vesela pa sem, da poskuša. Vedno znova in znova. Tako vem, da razmišlja. In da si želi. In da najverjetneje dela načrte, kako bo ona raziskovala...

...


Čakalo me je pometanje... Po spomladanskem čiščenju je bilo res že kot v kurniku. Pa sva šli s Saro skupaj. Tudi ruzak je že čakal, da ga spet uporabimo.
Tokrat me je Sara presenetila s svojo pokončno držo. Noge sem ji namontirala, da je imela kolena obrnjena navzven in ji hkrati rekla, naj tako ostane, naj ne skuša premakniti svoje medenice, ker potem bo tudi kolk obrnjen navzven. Zraven sem ji povedala, da je tako najbolj udobno in da ji bo to pomagalo pri drži.
Že ko sem hodila z berglami, je zelo uživala v nahrbtniku. A tokrat je bil užitek še večji, saj sva pometali:) Sara je zdržala v pravilni pozi vse do pritličja hiše, vmes pa se je tudi sama zravnala, kadar sem ji rekla. Namreč, sama ne lovi toliko ravnotežja in jo kar zanese na levo ali desno stran... Izgleda tako, kot da nebi imela hrbtenice - no, vsaj moja bi se ob taki gibčnosti vstran že polomila.

...


Že pred tedni smo s fizioterapevtko namontirale zupanov stolček. Ponovno. Vsake toliko pač ne najdem več položaja, da bi Sara obsedela v njem in potem po vsem tistem šraufanju zabredem toliko, da ga postavim v kot in... zapustim.
Tokrat pa me je Sara (spet) presenetila. Pa ne s sedenjem, ker v tem stolu se res lepo sedi. Ampak s tem, da se vsakič, ko ji zmanjka trdnosti in pade vstran, sama poravna. No, iz desne strani ji moram malo še pomagati. Z leve pa se popravi čisto sama.
Malo sem razmišljala, da mogoče zanemarjam sam namen tega stola: trening sedenja. Pomislila sem na Sarino sovrtičkarico, ki (vsaj v vrtcu) veliko časa presedi v tem stolu. In je menda malo bolj trdna in stabilna ob posedanju.
Pa probajmo še mi, izgubiti nimamo kaj. V njem se lahko sama igra s kockami in stolpi in opazuje mene, kako jih moram nenehno pobirati... to je še ena neznansko smešna stvar:)

...


Spanje opoldne: Jok brate, odpade!
Če je res zmatrana, kar se zgodi le po intenzivni terapiji ob sobotah in ponedeljkih, potem rata.
No, pa še to moram potrkati. Enostavno se že ob 11h tako zmatra, da ne zmore več. Nekako je tudi postala zahtevnejša glede obroka pred spanjem. Sumim, da rabi bolj kalorično hrano, a kar ne pridem do idej, kako to izvesti oziroma spraviti vanjo. Glede na to, da mora biti vse miksano, kruh odpade. In ravno kruh zna biti tisti, ki bi otroka nasitil. Tako opažam probleme, da je opoldne še lačna in ne more zaspati, od utrujenosti pa tudi ne zmore jesti. In se vrtiva v začaranih krogih. Tako sem popustila, da počiva ob kavču v svoji sedežni vreči. Tako ima pregled nad vsem. Od zmatranosti jo vsaka aktivnost (igranje, animiranje...) spravi v tečno stanje ali jok. Lepo jo moram pustiti na miru in biti hkrati v njenem vidnem polju. In tako ostaja kako uro ali dve, da lahko spet kaj poje, nakar zaspi.
Upam le, da je v vrtcu drugače. No, definitivno je, saj pred spanjem jedo kosilo, ki je verjetno dovolj velik zalogaj zanjo. Doma imamo kosilo pač bolj pozno. Da bi kuhala posebej...a-a: potem sem lahko cel dan v kuhinji!
Mi pa tole vse skupaj kaže na morebitno dejstvo, da bo ob takem mojem popuščanju (da ji pustim počivati v vreči) razvajena in dosegla svoje... Na drugi strani pa me veseli dejstvo, da se ji vseeno ne podrejam (ne bom kuhala ob enajstih zaradi nje) in ne prilagajam svojega življenja njenim željam.

...


Morje. Malo planiram letošnje poletje. Upam, da bova lahko šli na kolonijo s Sončkom. Čaka naju še 10-14 dni morja skupaj s tetkico in mogoče stričkom T. Za en teden pa bova šli še sami. Glede na to, da na morju ne porabim veliko denarja, saj me bolj kot štanti in zapravljanje mami le sladoled in večerni sprehodi, potem to ne bo finančno pretežko. In misli mi bežijo le na ta teden morja, ko bova sami. Hmmm... tetkica mi je že nekajkrat (ko se je spozabila) namignila, s kom bi lahko šli...a-a. ob misli, da bi bil nekdo z nama, se takoj streznim. Lepo bi bilo koga srečati na plaži ali ob večerih, a med najinimi 'posebnimi' obredi hranjenja in uspavanja ne želim družbe. Predvsem ne zaradi moje potrpežljivosti, ki le ni tako velika.
Malo mi je shrljiva misel, da bova čisto sami. Nekje. Daleč. Verjetno mi bo dolgčas, ker ne bo nobenega pravega sogovornika. Kot neke duhovne vaje v tišini. In verjetno bom še bolj opažala vse tiste poglede... Le še najti moram destinacijo. Nekje blizu. Razmišljala sem celo o naši obali: Izola. Tam je plaža res urejena, vse bom razumela in imela pri roki... Po drugi strani pa mogoče Istra čez mejo, a tam se bom počutila mogoče še bolj samo. Sprejemam pa kak predlog, mogoče kak ugoden apartma (dejstvo, da ob samo eni odrasli osebi otrok nima zastonj!) za zadnji teden julija...

...


Po novem Sara tudi šprica vrtec. Normalno enkrat tedensko, ko obišče logopedinjo. Tako ima poleg vrtca terapije trikrat tedensko. Poleg logopedinje in delovne terapije je ena ura dodatne nfth ob sobotah še vedno najbolj zaželjena, pričakovana in vesela. Se mi zdi, da J. še vedno ostaja edina, ki Saro spravi za najdlje v 'pravilen in sproščen položaj'.

...


Žal mi je, da ne morem pripopati novih slikic in dveh video posnetkov s Saro. Pc še vedno heca, zato tudi malo manj pišem. Sem se kar odvadila, ker sem naveličana tega, da mi sredi tipkanja crkne. Je pa učinkovito, saj cel vikend nisem bila skoraj nič na netu. In je pasalo:)
Sem pa zato malo bolj pogledala v dosje treh super luštnih tipov: Klemen Slakonja, Gregor Trebušak in Nino Kozlevčar... Ah, ko bi le še v 'realnosti' obstajal kdo tako simpatičen, prisrčen, prikupen in še luškan povrhu:)

...


Pozdravčke!

SAMSKA... HMMM...

Imaš samo dve roki

Vedno si na voljo samo ti

Ne moreš razpravljati, ali je prav ali ne


Ne moreš računati na dodatno naročje, ko se utrudiš


Ne moreš malo poležati in predati odgovornosti


Ne moreš sedeti na sovoznikovem sedežu


Ne moreš reči: to si pa ti kriv


Ne moreš se pregovarjati, kdaj bi šel na dopust


Ne moreš izbirati, kdo bo peljal otroka v vrtec


Ne moreš se skregati zaradi malenkosti


Ne moreš čakati, da pride domov

Ne moreš pripraviti presenečenja kar tako



Ne moreš kupiti darila za rojstni dan



Ne moreš naložiti gospodinjskih opravil


Ne moreš vprašati za nasvet



Ne moreš zašepetati tiste skrivnosti



Ne moreš peti brez sramu

LAHKO PA SI SVOBODEN,
LAHKO SE SMEJEŠ NESMISLOM,
LAHKO GREŠ KAMORKOLI, KADARKOLI,
LAHKO NAREDIŠ PO SVOJE,
LAHKO SE ZMOTIŠ,
LAHKO POZABIŠ,
LAHKO SI SREČEN,
LAHKO SI TEČEN,
LAHKO SE ZALJUBIŠ...

HVALA ZA SARO!

Mineva že skoraj teden, odkar mi ob tem razmišljanju stopijo solze v oči.
Vse skupaj je prepleteno z dvema življenskima zgodbama, ki sta mi napol nepoznani in popolnoma različni med seboj. A jaz nisem jaz, če ne razmišljam dalje, če ne vpletem še dodatnih misli in - seveda - sebe.

Nosečnost. Moja je bila lepa, precej (recimo temu) zdrava in srečna. Tako se spominjam sedaj. Ko pa pogledam bolje v tisti čas, se spomnim: po odločitvi (o kateri sploh nisem razmišljala, tehtala in odločala), da bom otroka imela, sem izkoristila vsako priložnost, ko sem bila sama, da sem jokala.
Najprej sem šest mesecev jokala, ker nisem vedela, kje bom živela, kako bom prenesla spremembe, kako bom preživela in najhuje: jokala sem, ker sem že takrat pomislila na to, kako bo, ko bom z otrokom ostala sama.
Zadnja dva meseca in pol pa sem že bila sama in sem jokala le še zaradi tega. Pa mi ni bilo hudo, da sem samska. Nisem se več obremenjevala s tem, kako bom preživela, kje bom dobila posteljico in oblekice... Jokala sem od same nesreče, ker sem skupaj z njim izgubila zaupanje v vse ljudi. In še do danes nisem nikomur zaupala čisto zares, z nikomer se nisem imela priložnosti pogovoriti... Jokam pa skorajda ne več. Danes se smejem. Sem srečna. In v vsem tem času sem se spremenila, naučila sem se gledati naprej in naučila sem se v vsaki stvari videti le pozitivno plat.

Mineva pa en teden, ko se zavestno lahko zahvalim za svojo Saro.

Zakaj pa se zahvaljujem? Torej...

Pred dnevi izvem, da je spoštovanja vredna gospodična izgubila otroka. Nekoč je bila moja vzornica. Najlepše je risala in v mladosti sem jo nemalokrat posnemala tudi v hoji, mimiki, načinu govora in smejanja. Sedaj (in od tedaj) mi je vzornica moja mami.
Ta malček je bil težko pričakovan. Vsi so komaj čakali, da se jim pridruži na svet. Preteklost je bila stroga z njo, polna preizkušenj in strahu pred izgubo. Tokrat je bilo le še dva meseca do konca. 'Bodoča' babica je še nekaj dni pred tem govorila, da sedaj pa bo uspelo in bojo počasi pripravljali oblekice in opremo za novega člana.
Ne predstavljam si, da bi bila jaz na njenem mestu. Da bi en trenutek spremenil vse. Življenje. Kako je, ko z umetnimi popadki rojevaš bitje, ki je že umrlo v tebi? Ko pomislim, mene bi pobralo. Izgubila bi upanje, vero in ljubezen. Ob tem se mi zdi vredno zajokati in sedaj, po enem tednu, niti več ne skrivam solz.

Na drugi strani pa zgodba malčka, ki prihaja med nas čez nekaj mesecev. Pričakovano bitje, ki bo spremenilo življenji vsaj dveh ljudi. Mame in očeta. A tudi bitje, ki bo šele v tisti pravi, vidni in otipljivi obliki lahko spremenilo mišljenja in prepričanja mnogih. Predvsem pa bo dokončno prepričal svoja starša - prepričal v srečo:)
Samo čakanje nanj je težko in boleče. Boleče predvsem fizično, kar pa vidno vpliva na psiho. Sama si tudi te situacije ne predstavljam, saj sem v lastni izkušnji našla oporo ravno in samo v bitju v trebuhu. Takrat sem bila ponosna edino na moj rastoči trebušček.
Tokrat pa vsak dan premišljujem, kako biti v oporo prijateljici, ki na vse gleda malce drugače, saj jo nenehna slabost, krči in neprijetno brcanje ne prepričajo v sliko, da je nosečnost najlepša. Ob tem si le želim, da bi ji čas hitro minil in da bi dete tej mamici pričaralo tako lep porod, kot ga je meni pričarala Sara. Potem vem, da bo mlada družinica srečna. In potem vem, da bo težka preizkušnja zadaj in da neprespane noči (ne take kot sedaj, takrat bo zraven še malo joka:)), polivanje, kakanje in vzgoja ne bodo trd oreh.

Ob vsem tem razmišljanju sem se spomnila na besede, ki jih ob Sari ne bom zlahka pozabila. Da narava naredi 'selekcijo' in da človek včasih v zmoti in upanju poseže vmes in naredi napako.
Takrat je bilo to v sklopu debate, da bi morale nosečnice, pri katerih je ugotovljeno, da bodo rodile 'otroka z napako', narediti splav.
Tega sama nisem nikoli razumela. Zakaj le? Si bitje, ki je drugačno, ne zasluži biti?
Argumenti z druge strani so bili, da niso srečni, ker so vedno odvisni od delne ali popolne pomoči drugih. Da jim v tem svetu ne moremo omogočiti zadovoljstva, kjer je sebičnost in ne ljubezni, kjer je prezir.
Jaz pa sem mnenja, da lahko tem 'drugačnim' ljudem pričaramo lepo življenje. Tudi zanje se lahko najde košček sreče in tudi zanje sije žarek ljubezni in upanja. Verjetno sem takega mnenja zaradi lastnega prepričanja, da so vredni vsega in da jih ni težko sprejeti.

Res pa je, da nosečnice, ki niso pripravljene sprejeti drugačnosti in ki ne zmorejo nesti bremena, ki je težje ali pa le, si tega pač ne želijo - dam jim prav, da tega otroka, ki je 'označen' ne rodijo. Z rojstvom bi le onesrečile otroka, zraven pa še sebe in vse ostale. Tak otrok nebi nikoli mogel biti srečen, ker mati ni srečna. In to ni vredno nikakršnega obtoževanja, saj je za tako odločitev prav tako potrebna velika doza poguma.

Na drugi strani so rojeni drugačni otroci, za katere se drugačnost izkaže šele kasneje. Tem otrokom želim, da bi bili sprejeti s strani staršev in ljubljeni tako, kot bi bili ljubljeni, če bi bili takšni, kot so jih pričakovali vseh 9 mesecev. Če jih starši ne zmorejo, ne znajo ali nočejo sprejeti, jim dam spet prav, naj dajo otroka v zavod. Tam so ljudje, ki radi delajo z njimi, jih negujejo in jih sprejmejo, pa četudi kdaj pa kdaj prinesejo v službo svoja bremena in slabo voljo - saj so vendar ljudje.

Na tretji strani pa sva - seveda - midve s Saro. Saro sem sprejela takoj, verjetno zaradi najine naveze, ki sva jo spletli v času pričakovanja. Ona je bila meni v oporo prej, jaz pa sem njena opora sedaj. Zame ni lepšega kot biti njena mati. Seveda upam, da to ne bo ostala moja edina funkcija, hkrati pa si želim, da bi bila vseeno vedno na prvem mestu.

Kako sem jo sprejela, ne vem. Sproti sem spoznavala pomen pojmov, ki so jih izgovarjali zdravniki in si sproti ustvarjala sliko. Sliko sedanjosti. Prišel pa je trenutek, ko sem želela vedeti, kaj bo jutri, kaj me čaka in - glej ga zlomka - nisem se imela časa pripraviti na to misel, saj je bilo res 'jutri', ko je bil najslabši scenarij črno na belem potrjen. V tistem trenutku sem postala močna. Za obe. Včasih si še dovolim 'pasti', jokati in jamrati, pa saj imam vso pravico do tega.

Mineva pa teden dni, odkar sem sredi sobe objokana naglas rekla: 'Bog, hvala ti za mojo Saro in najino srečo!'

Ob vsem, kar človek danes sliši, vidi in doživi, je bil že zadnji čas, da sem se zahvalila za moj mali čudež: Saro.

Sedaj sem šele videla, kakšno srečo imam. Srečna sem, ker nimam strahu, da nebi mogla imeti otroka. Srečna sem, ker znam brskati, dokler ne najdem pozitivnega, pa četudi sem morala brskati 9 mesecev, da sedaj lahko rečem, da sem imela super nosečnost. Srečna sem, da nimam predsodkov o drugačnosti in da imam rada otroke s posebnimi potrebami. Srečna sem, da si lahko želim še imeti otroke. Srečna sem, da sem zmožna spoštovati vsako odločitev. Srečna sem, da znam pogledati na stvari z drugega zornega kota.
In srečna sem, da imam lahko rada Saro!


Hvala za mojo Saro!

NA DOLGO O KRATKEM

- Sari antibiotik še ni prijel. Pa skoraj konec ga je že. Zgleda bo tokrat na bolniški dva tedna. Dooolga dva tedna!

- Bil je teden za razmišljanje. In nova spoznanja. Hvala mojemu 'zvezku'.

- Dobila sem elan za terapije s Saro. Cel teden je bil v znamenju razmigavanja, sproščanja in ustvarjanja:) Malo pa sem pomislila, ali mogoče delam narobe, ker mi terapije in nenehno ponavljanje pravilnega vzorca ter stalno popravljanje Sare niso tisto glavno. Ali sem obupala ali pa sem se le sprijaznila, ker s Saro telovadim le toliko, da jo sprostim in naravnam?

- Ugotovila sem, da je težko biti skoraj cele dneve v hiši, sama s Saro, brez ogromnih količin svežega zraka...

- Pred spanjem jemljem Lekadol. Pa še vedno ne odžene glavobolov vsaj toliko, da bi se naspala.

- Četrtkov roditeljski sestanek je bil zdravilen. Za dušo, energijo in telo:)

- Zamudila sem rojstni dan MM. In še vedno ne vem, kje se sploh potepa. In zato se počutim krivo.

- Po dolgem času je prišla I. Gospodična mi je zopet vlilanekaj energije. Dala nekaj zagona za naprej. Ona pa je vrdna spoštovanja.

- Kadar bi se morala učiti, imam polno idej za mojo umetnost. Ta teden sem ob poznih urah naredila res luštne stvari. Malo mi je pomagala tudi Sara.

- Balkonske ograje so končno dobile svojega mojstra: vsaj začelo se je in upam, da bom poleti lahko že posedala na ograjenem balkonu.

- Skoraj vsak dan računam: z denarjem. Ničesar konkretnega si ne morem privoščiti.

- Rabimo sušilca. Kako fino je živeti v časih, ko daju tudi študentom možnost plačila na obroke. Grozno je samo, ker obroke odobrijo na podlagi lista, na katerem je dokaz, da je denar. Še bolj grozno pa je, da ta denar gre še hitreje kot pride!

- Dobra stvar pa je, da končno malo bolje znam z denarjem. Vsaj v tem smislu, da normalno plačam položnice, nimam nikoli praznega tanka in Sari zagotovim, kar potrebuje.

- Oprati moram plišaste igrače. Koliko prahu se nabere v dveh letih! Razmišljam, da bi obdržala samo nekaj najlepših.

- Gledala sem Gejšo na popu. Eden tistih filmov, ki ga lahko gledaš znova in znova in ga vsakič razumeš drugače. Vedno manj je dobrih filmov z dobrim sporočilom.

- Dolgo je že, odkar opažam, da me dedi rad krega. Za vsako malenkost. Tudi če polena na ogenj prilije tetkica in jaz samo dokončam, sem na koncu jaz glavni osumljenec. To me žalosti.

- Vedno bolj me je strah. Zvečer in ponoči. Da včasih prižgem vse luči in sploh ne upam zaspati. Vem, da s tem ne pomagam ne sebi in ne mami Zemlji, ampak... Strah me je.

- Čez nekaj let bova s Saro ostali sami v tej veliki hiši. Saj je ful lepa in v čudovitem okolju, ampak samota me straši. Želim si, da bi takrat lahko šla živet v dokaj veliko, prostorno stanovanje. Hiše nisem vajena in midve sva samo dve.

- Zelo sem ponosna na svojo vez s tetkico. Malo je takih sestrskih odnosov. Kljub temu, da sva veliko skupaj, se vseeno klicariva, kadar nisva.

- Odklopila bi mobitel. Praktično ga ne uporabljam. Vedno je potiho, da zamudim vse klice. Ogromno sem jih že dolžna. Če ga izklopim, bom morala kupiti budilko.

- Še vedno me čaka 'popravilo' pcja. Plan A je zdržal le nekaj dni. Zdaj ima spet virozo.

- Veliko mislim na Staro Goro. Čez tri tedne spet odhajava. Zaljubljena sem v Vipavo.

- Rada bi verjela, da mi bo nekoč uspelo. Kar sem si pač zadala.

- Rada bi imela še otroke. Ne zdaj. Čez 5 ali 6 let. Dva ali tri. Nimam pojma, kaj je bilo takrat na referendumu, se lahko samske ženske damo oploditi brez trota?

- Gledala Tednik. Ste gledali? Zgrožena sem nad prošnjo ogromne družine, ki prosi za denar. Ker ena hči ni mogla v srednjo šolo, ker je zanosila. In druga je ni končala, ker je imela otroka in je bilo predrago. Zgrožena pa sem nad tem, da si upa prositi za denar, ker je morala v osmem razredu seksati namesto da bi se izobraževala. Šele zdaj sem začela razumeti spremljevalca iz kolonije, ko je rekel, da bi najprej rad dosegel tako stanje, da si bo lahko otroka tudi finančno 'privoščil'. Kje so med temi puncami fantje? Imajo tisti otroci sploh znane očete? Grrr...

- Še o Tedniku. Ponosna sem na mamo petih otrok. Hodi v službo za 4 ure. ureja kmetijo. In očitno zelo dobro vzgaja svoje otroke. Vse čisto sama. Vsa čast ji!

- Ob vsem tem sem pomislila, kje sem jaz? Kam znanci predalčkajo mene? Vse bolj mi je jasno, da me dve prijateljici predalčkata prav posebej. In ne v pozitivnem smislu. Sem manj vredna, ker sem sama? Sem manj vredna, ker je moj otrok drugačen, a s tem veliko boljši od marsikoga? Ne, to ni manjvrednost. To je moč, da zmorem prenesti več kot marsikdo. A samo toliko, kolikor mi je namenjeno.

- Znati moramo sprejeti in videti. Otroci nam dajo največ: ljubezen, iskrenost, poštenost in smeh.

- Znati moramo vsak dan reči: rada te imam!

Odklenila sem blog. Seznam je shranjen, če ga ob morebitnih težavah spet zaklenem.

Enostavno se mi ne lušta pisati za 13 ljudi na dan oziroma za 75 povabljencev, ni zanimivo. Prej je bilo bolj zanimivo, ko je bilo bralcev približno 150 na dan...

Trudila se bom še naprej, da bi predstavila in opisala življenje in vsakdan s cerebralčico, dajala svoje nezanimive, a pikantne pripombe na samohranilstvo in včasih zašla s poti in potarnala kar tja v en dan...

Dobrodošli nazaj:)

papa

SPET: SE BO KDAJ KONČALO?

V noči na nedeljo je Sarino stanje, ki se resno kuha že od petka, po malem že čez cel teden, doseglo točko, ko je bilo mene strah za njeno življenje.

Dremala sem na kavču, ko me pokliče tetkica, da se Sara joka. Bil je grozen jok. Vročine ni imela. Zbudila se skorajda ni. Le jokala, neutolažljivo.
Kmalu se mi je zdela preveč mrzla. Pa je bila v plišasti pižami, ki jo uporabljamo le ob mrzlih nočeh.
Odprla sem radiator, Sara je bila kmalu pokrita s svojim in še mojim kovtrom. Potam pa še z deko. Kar ni se segrela. Roke so postale modre in jaz sem se spomnila na nek članek, ki sem ga po naključju prebrala pred kratkim... da se otroci težje segrejejo in da so ob podhladitvi otrok posledice lahko resne. Tudi zastoj srca.

Nič, poklicala sem urgentno ambulanto. Dežurni zdravnik je po nekaj minutah le prišel 'k sebi' in mi svetoval, kako segreti Saro. Jasno mu je bilo, da se sama očitno ne zmore. Priklopila sem kalolifer, si pripravila sušilec za lase ter termofor dala v krop, da se odtaja.

S tetkico sva bili resno zaskrbljeni. Spraševali sva se, ali je sploh budna, saj je zgledalo, da se dogajanja Sara sploh ne zaveda. Strah me je bilo, da so to vročinski krči. Nisva znali zaustaviti njenega tresenja in joka. Pomislila sem, da je imela epileptični napad, čeprav bi bilo to skoraj nemogoče - sploh s takimi posledicami.

Vse skupaj je trajalo približno eno uro. Sara je nato dosegla malce povišano temperaturo. 37,6 stopinj celzija. Vzdržuje jo še danes.
To naj ne bi bila vročina, ampak pri Sari je. Punco teh 37,6 stopinj izčrpa. Pri 38.stopinjah je ponavadi ona že na robu vročinskih krčev. Nimam pojma, je to spremljajoči znak epilepsije, ki se pri njej sicer brez (očitnih) napadov nikakor ne umiri ali pa je to le znak zelo nizke odpornosti, na katero me opozarja njen pediater?

Sedaj spi na kavču. Zmanjkalo jo je sredi dopoldneva. Jaz sem ravno pripravljala sadje in piškote, da ga bo opoldne pojedla. Niti opazila nisem, da že spi. Le še pokrila sem jo, umaknila knjigice in jo pustila počivati.

Popoldne pride tetkica domov. Joj, kako jo že pogrešam. V petek je bila dežurna (24 ur službe), prav tako je v dežurstvo odšla včeraj zjutraj in se vrača danes popoldne (32 ur službe). Peljala naju bo k zdravniku, mogoče še po moj avto. Potem pa jo bova pustili počivati in upam, da bo ponoči s Saro toliko bolje, da ne bo budila tetkice.

V vrtec moram sporočiti, da je ne bo. Spet. Ni še bila cel mesec skupaj v vrtcu. Enkrat je bila tri tedne zapored. To je rekord.
In za ta teden odpisati prevajanje člankov za angleščino. In odpis vseh planov, za vsako dopoldne posebej...
Spet se bova skupaj igrali, lovili trenutke, ko bo Sara toliko pri močeh, da bi lahko telovadili in naredili 'Vojto'.


Edit 4.3.2008: Včeraj je zdravnik potrdil ponovni bronhitis. Spet imamo antibiotik. In najverjetneje so bili vročinski krči, po opisu sodeč... Ni pa nujno.

Sara je kar precej utrujena. Danes sva v celem dopoldnevu uspeli le spiti čaj s staro mamo, telovaditi po bobathu in pojesti dva majhna obroka hrane. V vsem očitno uživa, zahteva svojo dozo pozornosti (ki ni majhna) in se trudi sodelovati. Neprijetno je le, da ob vsaki dejavnosti od utrujenosti kar zapira oči ali pogleda 's ta belim'.

Tokrat že malo bolj resno razmišljam o tem, da jo ob začetku poletnih počitnic izpišem iz vrtca. Da bomo lahko avgusta začeli terapijo z Bronhopulmonalom. In da bo čez poletje razvajala mene ob sprehodih in izletih...
Vendar ima tudi to razmišljanje precej minusov, zato je tehtanje še vedno 50-50.

Lep in zdrav teden vam želiva!

papa