Sara je že en teden zdrava. Malo jo muči še izkašljevanje, ker se ji včasih vse zagozdi nekje na poti ven... In z zdravjem je spet prišla tista dobrovoljnost, ki pri njej ne pozna meja.
...
Dobrovoljnost v njej prebudi močno voljo. In njena volja meni pričara srečo.
...
Že dolgo zna na igračah pokazati oči. Včasih ji je uspelo roko usmeriti na usta ali nos, če sem jo po tem vprašala. Razumela sem, da težko pokaže natančno, saj je mišice zaradi visokega tonusa ne ubogajo. Videla pa sem v njenih očeh, da me razume in da pozna dele obraza, saj jih je vztrajno gledala.
Sedaj pa jo moram pohvaliti, saj zna pokazati usta, nos in oči. Na igračah in ljudeh. In to celo z iztegnjenim kazalcem!
res ji motorika še vedno dela težave in jo malo heca, a Sara se na kazanje tako zelo osredotoči, da zadane v polno. Ko pokaže določen del, se tam za hip ustavi, pogleda 'izpraševalca' (mene ali tetkico) in čaka na aplavz. Tega je še posebej vesela. Tako vesela, da se zdi, da se trudi le za pohvalo.
...
Obvlada tudi obračanje. Na trebuh. Zelo rada vadi medtem, ko jo za kratek čas poležim na kavč, da jaz pripravim vse potrebno za hranjenje. Medtem izkoristi priložnost in se najprej 'zbrca' do roba, potem pa se obrne. Roke ji še vedno ostajajo spodaj, na prsih, a v legi na trebuhu zdaj zelo uživa. Iz te perspektive si najprej vse ogleda, preslini vse okoli sebe, potem pa nežno in čisto počasi prebrca do meje, da bi se skotalila na tla.
V šali povedano, se mi zdi, da želi iti firbcat okoli. Ko prihitim k njej, je ne dvignem takoj. Le pospešim njen namen ter ji zraven povem, kaj bi se zgodilo... Ja, ona bi rada vstala in šla... A ko vidi, da je njene noge na tleh nebi držale in da se tudi roke ne zmenijo zato, da bi se obranila bumbarabum treska ob tla, je vesela, da jo dvignem s tega položaja.
Vesela pa sem, da poskuša. Vedno znova in znova. Tako vem, da razmišlja. In da si želi. In da najverjetneje dela načrte, kako bo ona raziskovala...
...
Čakalo me je pometanje... Po spomladanskem čiščenju je bilo res že kot v kurniku. Pa sva šli s Saro skupaj. Tudi ruzak je že čakal, da ga spet uporabimo.
Tokrat me je Sara presenetila s svojo pokončno držo. Noge sem ji namontirala, da je imela kolena obrnjena navzven in ji hkrati rekla, naj tako ostane, naj ne skuša premakniti svoje medenice, ker potem bo tudi kolk obrnjen navzven. Zraven sem ji povedala, da je tako najbolj udobno in da ji bo to pomagalo pri drži.
Že ko sem hodila z berglami, je zelo uživala v nahrbtniku. A tokrat je bil užitek še večji, saj sva pometali:) Sara je zdržala v pravilni pozi vse do pritličja hiše, vmes pa se je tudi sama zravnala, kadar sem ji rekla. Namreč, sama ne lovi toliko ravnotežja in jo kar zanese na levo ali desno stran... Izgleda tako, kot da nebi imela hrbtenice - no, vsaj moja bi se ob taki gibčnosti vstran že polomila.
...
Že pred tedni smo s fizioterapevtko namontirale zupanov stolček. Ponovno. Vsake toliko pač ne najdem več položaja, da bi Sara obsedela v njem in potem po vsem tistem šraufanju zabredem toliko, da ga postavim v kot in... zapustim.
Tokrat pa me je Sara (spet) presenetila. Pa ne s sedenjem, ker v tem stolu se res lepo sedi. Ampak s tem, da se vsakič, ko ji zmanjka trdnosti in pade vstran, sama poravna. No, iz desne strani ji moram malo še pomagati. Z leve pa se popravi čisto sama.
Malo sem razmišljala, da mogoče zanemarjam sam namen tega stola: trening sedenja. Pomislila sem na Sarino sovrtičkarico, ki (vsaj v vrtcu) veliko časa presedi v tem stolu. In je menda malo bolj trdna in stabilna ob posedanju.
Pa probajmo še mi, izgubiti nimamo kaj. V njem se lahko sama igra s kockami in stolpi in opazuje mene, kako jih moram nenehno pobirati... to je še ena neznansko smešna stvar:)
...
Spanje opoldne: Jok brate, odpade!
Če je res zmatrana, kar se zgodi le po intenzivni terapiji ob sobotah in ponedeljkih, potem rata.
No, pa še to moram potrkati. Enostavno se že ob 11h tako zmatra, da ne zmore več. Nekako je tudi postala zahtevnejša glede obroka pred spanjem. Sumim, da rabi bolj kalorično hrano, a kar ne pridem do idej, kako to izvesti oziroma spraviti vanjo. Glede na to, da mora biti vse miksano, kruh odpade. In ravno kruh zna biti tisti, ki bi otroka nasitil. Tako opažam probleme, da je opoldne še lačna in ne more zaspati, od utrujenosti pa tudi ne zmore jesti. In se vrtiva v začaranih krogih. Tako sem popustila, da počiva ob kavču v svoji sedežni vreči. Tako ima pregled nad vsem. Od zmatranosti jo vsaka aktivnost (igranje, animiranje...) spravi v tečno stanje ali jok. Lepo jo moram pustiti na miru in biti hkrati v njenem vidnem polju. In tako ostaja kako uro ali dve, da lahko spet kaj poje, nakar zaspi.
Upam le, da je v vrtcu drugače. No, definitivno je, saj pred spanjem jedo kosilo, ki je verjetno dovolj velik zalogaj zanjo. Doma imamo kosilo pač bolj pozno. Da bi kuhala posebej...a-a: potem sem lahko cel dan v kuhinji!
Mi pa tole vse skupaj kaže na morebitno dejstvo, da bo ob takem mojem popuščanju (da ji pustim počivati v vreči) razvajena in dosegla svoje... Na drugi strani pa me veseli dejstvo, da se ji vseeno ne podrejam (ne bom kuhala ob enajstih zaradi nje) in ne prilagajam svojega življenja njenim željam.
...
Morje. Malo planiram letošnje poletje. Upam, da bova lahko šli na kolonijo s Sončkom. Čaka naju še 10-14 dni morja skupaj s tetkico in mogoče stričkom T. Za en teden pa bova šli še sami. Glede na to, da na morju ne porabim veliko denarja, saj me bolj kot štanti in zapravljanje mami le sladoled in večerni sprehodi, potem to ne bo finančno pretežko. In misli mi bežijo le na ta teden morja, ko bova sami. Hmmm... tetkica mi je že nekajkrat (ko se je spozabila) namignila, s kom bi lahko šli...a-a. ob misli, da bi bil nekdo z nama, se takoj streznim. Lepo bi bilo koga srečati na plaži ali ob večerih, a med najinimi 'posebnimi' obredi hranjenja in uspavanja ne želim družbe. Predvsem ne zaradi moje potrpežljivosti, ki le ni tako velika.
Malo mi je shrljiva misel, da bova čisto sami. Nekje. Daleč. Verjetno mi bo dolgčas, ker ne bo nobenega pravega sogovornika. Kot neke duhovne vaje v tišini. In verjetno bom še bolj opažala vse tiste poglede... Le še najti moram destinacijo. Nekje blizu. Razmišljala sem celo o naši obali: Izola. Tam je plaža res urejena, vse bom razumela in imela pri roki... Po drugi strani pa mogoče Istra čez mejo, a tam se bom počutila mogoče še bolj samo. Sprejemam pa kak predlog, mogoče kak ugoden apartma (dejstvo, da ob samo eni odrasli osebi otrok nima zastonj!) za zadnji teden julija...
...
Po novem Sara tudi šprica vrtec. Normalno enkrat tedensko, ko obišče logopedinjo. Tako ima poleg vrtca terapije trikrat tedensko. Poleg logopedinje in delovne terapije je ena ura dodatne nfth ob sobotah še vedno najbolj zaželjena, pričakovana in vesela. Se mi zdi, da J. še vedno ostaja edina, ki Saro spravi za najdlje v 'pravilen in sproščen položaj'.
...
Žal mi je, da ne morem pripopati novih slikic in dveh video posnetkov s Saro. Pc še vedno heca, zato tudi malo manj pišem. Sem se kar odvadila, ker sem naveličana tega, da mi sredi tipkanja crkne. Je pa učinkovito, saj cel vikend nisem bila skoraj nič na netu. In je pasalo:)
Sem pa zato malo bolj pogledala v dosje treh super luštnih tipov: Klemen Slakonja, Gregor Trebušak in Nino Kozlevčar... Ah, ko bi le še v 'realnosti' obstajal kdo tako simpatičen, prisrčen, prikupen in še luškan povrhu:)
...
Pozdravčke!
...
Dobrovoljnost v njej prebudi močno voljo. In njena volja meni pričara srečo.
...
Že dolgo zna na igračah pokazati oči. Včasih ji je uspelo roko usmeriti na usta ali nos, če sem jo po tem vprašala. Razumela sem, da težko pokaže natančno, saj je mišice zaradi visokega tonusa ne ubogajo. Videla pa sem v njenih očeh, da me razume in da pozna dele obraza, saj jih je vztrajno gledala.
Sedaj pa jo moram pohvaliti, saj zna pokazati usta, nos in oči. Na igračah in ljudeh. In to celo z iztegnjenim kazalcem!
res ji motorika še vedno dela težave in jo malo heca, a Sara se na kazanje tako zelo osredotoči, da zadane v polno. Ko pokaže določen del, se tam za hip ustavi, pogleda 'izpraševalca' (mene ali tetkico) in čaka na aplavz. Tega je še posebej vesela. Tako vesela, da se zdi, da se trudi le za pohvalo.
...
Obvlada tudi obračanje. Na trebuh. Zelo rada vadi medtem, ko jo za kratek čas poležim na kavč, da jaz pripravim vse potrebno za hranjenje. Medtem izkoristi priložnost in se najprej 'zbrca' do roba, potem pa se obrne. Roke ji še vedno ostajajo spodaj, na prsih, a v legi na trebuhu zdaj zelo uživa. Iz te perspektive si najprej vse ogleda, preslini vse okoli sebe, potem pa nežno in čisto počasi prebrca do meje, da bi se skotalila na tla.
V šali povedano, se mi zdi, da želi iti firbcat okoli. Ko prihitim k njej, je ne dvignem takoj. Le pospešim njen namen ter ji zraven povem, kaj bi se zgodilo... Ja, ona bi rada vstala in šla... A ko vidi, da je njene noge na tleh nebi držale in da se tudi roke ne zmenijo zato, da bi se obranila bumbarabum treska ob tla, je vesela, da jo dvignem s tega položaja.
Vesela pa sem, da poskuša. Vedno znova in znova. Tako vem, da razmišlja. In da si želi. In da najverjetneje dela načrte, kako bo ona raziskovala...
...
Čakalo me je pometanje... Po spomladanskem čiščenju je bilo res že kot v kurniku. Pa sva šli s Saro skupaj. Tudi ruzak je že čakal, da ga spet uporabimo.
Tokrat me je Sara presenetila s svojo pokončno držo. Noge sem ji namontirala, da je imela kolena obrnjena navzven in ji hkrati rekla, naj tako ostane, naj ne skuša premakniti svoje medenice, ker potem bo tudi kolk obrnjen navzven. Zraven sem ji povedala, da je tako najbolj udobno in da ji bo to pomagalo pri drži.
Že ko sem hodila z berglami, je zelo uživala v nahrbtniku. A tokrat je bil užitek še večji, saj sva pometali:) Sara je zdržala v pravilni pozi vse do pritličja hiše, vmes pa se je tudi sama zravnala, kadar sem ji rekla. Namreč, sama ne lovi toliko ravnotežja in jo kar zanese na levo ali desno stran... Izgleda tako, kot da nebi imela hrbtenice - no, vsaj moja bi se ob taki gibčnosti vstran že polomila.
...
Že pred tedni smo s fizioterapevtko namontirale zupanov stolček. Ponovno. Vsake toliko pač ne najdem več položaja, da bi Sara obsedela v njem in potem po vsem tistem šraufanju zabredem toliko, da ga postavim v kot in... zapustim.
Tokrat pa me je Sara (spet) presenetila. Pa ne s sedenjem, ker v tem stolu se res lepo sedi. Ampak s tem, da se vsakič, ko ji zmanjka trdnosti in pade vstran, sama poravna. No, iz desne strani ji moram malo še pomagati. Z leve pa se popravi čisto sama.
Malo sem razmišljala, da mogoče zanemarjam sam namen tega stola: trening sedenja. Pomislila sem na Sarino sovrtičkarico, ki (vsaj v vrtcu) veliko časa presedi v tem stolu. In je menda malo bolj trdna in stabilna ob posedanju.
Pa probajmo še mi, izgubiti nimamo kaj. V njem se lahko sama igra s kockami in stolpi in opazuje mene, kako jih moram nenehno pobirati... to je še ena neznansko smešna stvar:)
...
Spanje opoldne: Jok brate, odpade!
Če je res zmatrana, kar se zgodi le po intenzivni terapiji ob sobotah in ponedeljkih, potem rata.
No, pa še to moram potrkati. Enostavno se že ob 11h tako zmatra, da ne zmore več. Nekako je tudi postala zahtevnejša glede obroka pred spanjem. Sumim, da rabi bolj kalorično hrano, a kar ne pridem do idej, kako to izvesti oziroma spraviti vanjo. Glede na to, da mora biti vse miksano, kruh odpade. In ravno kruh zna biti tisti, ki bi otroka nasitil. Tako opažam probleme, da je opoldne še lačna in ne more zaspati, od utrujenosti pa tudi ne zmore jesti. In se vrtiva v začaranih krogih. Tako sem popustila, da počiva ob kavču v svoji sedežni vreči. Tako ima pregled nad vsem. Od zmatranosti jo vsaka aktivnost (igranje, animiranje...) spravi v tečno stanje ali jok. Lepo jo moram pustiti na miru in biti hkrati v njenem vidnem polju. In tako ostaja kako uro ali dve, da lahko spet kaj poje, nakar zaspi.
Upam le, da je v vrtcu drugače. No, definitivno je, saj pred spanjem jedo kosilo, ki je verjetno dovolj velik zalogaj zanjo. Doma imamo kosilo pač bolj pozno. Da bi kuhala posebej...a-a: potem sem lahko cel dan v kuhinji!
Mi pa tole vse skupaj kaže na morebitno dejstvo, da bo ob takem mojem popuščanju (da ji pustim počivati v vreči) razvajena in dosegla svoje... Na drugi strani pa me veseli dejstvo, da se ji vseeno ne podrejam (ne bom kuhala ob enajstih zaradi nje) in ne prilagajam svojega življenja njenim željam.
...
Morje. Malo planiram letošnje poletje. Upam, da bova lahko šli na kolonijo s Sončkom. Čaka naju še 10-14 dni morja skupaj s tetkico in mogoče stričkom T. Za en teden pa bova šli še sami. Glede na to, da na morju ne porabim veliko denarja, saj me bolj kot štanti in zapravljanje mami le sladoled in večerni sprehodi, potem to ne bo finančno pretežko. In misli mi bežijo le na ta teden morja, ko bova sami. Hmmm... tetkica mi je že nekajkrat (ko se je spozabila) namignila, s kom bi lahko šli...a-a. ob misli, da bi bil nekdo z nama, se takoj streznim. Lepo bi bilo koga srečati na plaži ali ob večerih, a med najinimi 'posebnimi' obredi hranjenja in uspavanja ne želim družbe. Predvsem ne zaradi moje potrpežljivosti, ki le ni tako velika.
Malo mi je shrljiva misel, da bova čisto sami. Nekje. Daleč. Verjetno mi bo dolgčas, ker ne bo nobenega pravega sogovornika. Kot neke duhovne vaje v tišini. In verjetno bom še bolj opažala vse tiste poglede... Le še najti moram destinacijo. Nekje blizu. Razmišljala sem celo o naši obali: Izola. Tam je plaža res urejena, vse bom razumela in imela pri roki... Po drugi strani pa mogoče Istra čez mejo, a tam se bom počutila mogoče še bolj samo. Sprejemam pa kak predlog, mogoče kak ugoden apartma (dejstvo, da ob samo eni odrasli osebi otrok nima zastonj!) za zadnji teden julija...
...
Po novem Sara tudi šprica vrtec. Normalno enkrat tedensko, ko obišče logopedinjo. Tako ima poleg vrtca terapije trikrat tedensko. Poleg logopedinje in delovne terapije je ena ura dodatne nfth ob sobotah še vedno najbolj zaželjena, pričakovana in vesela. Se mi zdi, da J. še vedno ostaja edina, ki Saro spravi za najdlje v 'pravilen in sproščen položaj'.
...
Žal mi je, da ne morem pripopati novih slikic in dveh video posnetkov s Saro. Pc še vedno heca, zato tudi malo manj pišem. Sem se kar odvadila, ker sem naveličana tega, da mi sredi tipkanja crkne. Je pa učinkovito, saj cel vikend nisem bila skoraj nič na netu. In je pasalo:)
Sem pa zato malo bolj pogledala v dosje treh super luštnih tipov: Klemen Slakonja, Gregor Trebušak in Nino Kozlevčar... Ah, ko bi le še v 'realnosti' obstajal kdo tako simpatičen, prisrčen, prikupen in še luškan povrhu:)
...
Pozdravčke!
4 comments:
Vidim, da imava enak okus glede fantov:) ...
Za morje bi ti predlagala opcijo Novigrad. Hrvaška, a vseeno dovolj blizu Slovenije. Izola je vedno preveč nabita z ljudmi ... najbolj vztrajni pridejo že grozno zjutraj in potavijo brisače na vsak košček sence (imajo že vse preračunano). Novigrad je pa tako lušno mestece ... plaže so različne, sence je dovolj (sicer ne vem, kakšna je voda, ker sem se jaz kopala malo nižje, pri skalah), zvečer lahko s Saro naredita super krog z vozičkom. Seveda poročaj, kako se boš odločila.
Poljub Sari in pozdrav obema.
živjo! po dolgem času sm malo pošpegala tut v tvoj blog. edino kar lahko rečem wau! Da maš tok energije za vse skupi, ti prau privoščim. Sm pogledala tudi slikce od lani in morm rečt da so super.
Upam, da boš/sta najdle primeren kraj za poletne počitnice letos, pa da bosta uživale.
LP
Dora
Ja, Novigrad sem vključila v iskanje. In pa Maredo. Tam do Pule se kar povsod znajdem, saj smo bili včasih vsako leto v drugem mestu:)
Brisačo pa si vsepovsod najbolj zgodnji nosijo na plažo...Mi smo to s puncami prakticirale ravno v Novigradu!
Dora, kje se pa ti potepaš? Že diplomirala? V službi? Pridi na kavo!
papa
A res, tudi v Novigradu? Sama sem se vedno kopala bolj izven mesta (malo pred Pinjeto ali nekaj podobnega), kjer ni bilo pretirane gneče; ampak tudi ni bilo nobene sence. Samo je itak nisem potrebovala, ker sem hodila bolj pozno na plažo:).
Post a Comment