VPRAŠANJA

...

Katedra za psihologijo na Filofaxu dela/izvaja neko raziskavo...
...V kateri celo lahko pomagam:)
No, preko vrtca... A sem vseeno pomemben člen:)

Najprej sem bila vsa navdušena, uau, da mene nekdo potrebuje za posredovanje izkušenj...
Občutek je res dober.
Ampak.
Joj, predstaviti moram Saro!
Tu se mi je zataknilo.
Zakaj?
Imam napisan osnutek, kako bi jo predstavila. A sem se potem vprašala, ali je to v redu?
Da je ne bom preveč pohvalila. Ali pa premalo. Ali da ne bom razumljiva in razumljena. Ali da ne bom nerealna.
Ah!
In seveda, moram to nesti nazaj v vrtec... Jutri!
Kajpa, cel teden se že spravljam pisat mail drugi mamici, kaj bo ona napisala in kaj je v redu napisat... No, pa nisem poslala maila.
Čisto meni podobno.
Sigurno bom šla zaradi tega spat šele jutri:(

...

Pogovarjala sem se s prijateljico. Že dolgo nisem bila na telefonu celo uro!
Prav pasalo je.
Vmes je čisto po naključju tema nanesla na vprašanja...
Da mi je povedala, da sploh ne ve, ali naj sploh kdaj kaj vpraša ali ne.
Nanaša se na Saro. In njeno stanje.
Da se ji v bistvu ne zdi, da bi spraševala.
Ker je meni verjetno bedno odgovarjat.
Ker verjetno ne najdem pravih besed.
Ker verjetno ni prijetno razlagat.
Ker verjetno...
Ah!
Rekla sem, da mi ni bedno.
Da sem ful vesela, če me kdo vpraša o Sari.
Potem pa sem se zamotala, da mi je bilo prej res lažje.
In da sem bila včasih bolj razočarana, ker se nihče ni upal vprašati.
Da mi je zdaj že vseeno.
Da večina ljudi ne rezume moje razlage.
Da tudi jaz včasih nisem imela pojma o teh rečeh in da jih zato razumem.
Samo halo? Da mi je že vseeno?
Kako sem izustila to?
Ni mi vseeno.
Še vedno rada vidim, če kdo vpraša.
V bistvu, če si upa vprašati.
Pri vseh opažam zadrego, ko vidijo Saro v vozičku, vprašajo koliko je stara in povežejo stvar. Zakaj jim je nerodno?
Ah!
Mogoče sem kriva jaz.
Mogoče je moj izraz na obrazu čuden.
Rada vidim, če kdo vpraša.
Še raje pa, če ga res zanima. Da se vsaj trudi poslušati odgovor.


...

Vse tri smo bile pri frizerju.
Glavno vprašanje pred dogodkom:
Kako bo frizerka pogledala Saro?
Vedela sem že, da si ni čisto predstavljala tega otroka. Ni si znala ustvariti slike po opisu.
Pa je bilo vse v redu...
S tetkico sta prišli malo za mano.
Ko je nanesla barvo na moje lase, sem mislila prijeti Saro, da bo pobarvala še tetkico.
Sara pa v jok.
Grozen jok!
Neutolažljiv jok.
Potem je še dvakrat kar pošteno bruhala.
Ah!
Frizerko je postalo kar strah!
tetkica v takih trenutkih tudi deluje kar panično.
No, ne panično.
Ampak v smislu, kam naj jo peljemo, da ne bo tu jokala?
Hmmm, a ne sme jokat?
Je jok kot kajenje? Prepovedano?
Ne, otrok lahko joka.
Drugi otroci pa jokajo drugje.
Sara pa pač pri frizerju.
Zakaj?
Ustrašila se je mamice!
Čisto zares.
Mislim, da me ni prepoznala z oranžno brozgo na glavi.
Pri tetkici se je takoj umirila.
In potem, ko je bila ona na vrsti za striženje, mi je bilo žal, da je fotkič brez baterij.
Tako zelo je uživala.
Zgledalo je, kot da je ona fina gospodična, ki jo moramo razvajati.
Če bi zanla govoriti, bi me sigurno prepričevala, naj jo peljem v toplice na masažo:)
Frizerka pa je nekaj malega vprašala.
Bila sem vesela.
Da vpraša, če prav razume in si pravilno razlaga.
Včasih pa sta le dovolj dve besede.


...

Toliko za zdaj.
Grem sanjat vprašajčke:)

Pozdravčke vsem!

Petra in Sara