Toliko bi rada povedala, pa se besede izgubijo... Toliko bi rada premišljevala, pa misli izpuhtijo...
Danes je praznik... Letos sem bila prav pridna, saj sem po neki stari tradiciji tudi jaz vse pospravila v piko. Pomila vsa okna, pomila hladilnik (ja, tudi od znotraj!), zloščila vse omare kar preveč, saj še danes malo smrdi po loščilu za les in kombinaciji čistil za štedilnik, pečico in nenormalni količini prila, da sem spravila napo v svetleče stanje... Za piko na i sem pospravila tudi dedijevo sobo, najino spalnico in strpala vse plišaste igrače v zaboje. No, na koncu pa še osnovno sobotno čiščenje, ki je bilo končano že v petek.
Pa sem bila res tako pridna?
Ne. Že nekaj let si okoli božiča in velike noči obljubljam, da bom spet hodila ob nedeljah k maši.
Včasih je bilo to moje življenje. 11 let ministriranja in 9 let aktivnega skavtstva mi še vedno dela skomine. Pa ne tiste, da bi bila pobožna. Že takrat nisem bila. Takrat sem imela le vse prijatelje tam.
Skomine po tem, da spet najdem tistega svojega Boga. Ponujenega sem že davno opustila. Spoprijateljila sem se z nekim svojim Bogom, na katerega sem se obračala v veselju in solzah. Do danes sem stik z njim ohranjala le ob večerni 'mini molitvi' s Saro ter ob vsakodnevnem spominjanju na to, da moram ponovno poiskati pristen stik.
Včeraj pa mi je pridiga v cerkvi med žegnanjem pirhov in potice dala malo misliti. Kot bi jo pater govoril zame, čeprav me ne pozna. Govoril je o družini. Ter o odpuščanju.
Sama že dolgo vem, da moram najprej odpustiti sebi, da bom lahko srečna. Niti ni nikogar na svetu, ki bi mu imela kaj odpuščati, razen mene same.
Včasih se v meni nakopiči nek čuden občutek, podoben mešanici jeze in žalosti. Sedaj vem, zakaj pride vame. In zakaj ga ne morem enostavno odsloviti. Zato, ker izraža moja lastna čustva do mene.
Včerajšnji dan je bil v znamenju premišljevanja. Postavila sem si nekaj sklepov, ki niso nič drugega kot le male spremembe mojega vedenja ter to, da Sari predstavim zanjo nekaj neznanega. Boga.
Sara je bila že nekajkrat v cerkvi, pri sv. maši. Tu v vasi je med tednom lepo, ker ni igranja orgel in se ne bojim, da bi se ustrašila tako glasne glasbe. Kadar pa sva bili v Kamniku, kjer sem najraje v cerkvi (tam sem nekako 'doma'), je bila ali prevelika gužva, ali pa preglasno petje. Seveda, ker sva bili pa na koru tik ob orglah:) Sicer pa ji je bilo vedno všeč. Zelo jo zanimajo angeli na stropu, pa vse luči mora 'prešteti', se zavrteti v klopi trikrat za 360 stopinj (sevda v naročju, si predstavljate?) in seveda ne gre brez komentiranja besed duhovnika. V meni s tem raste ponos, saj Sara tam oživi na drugačen način. Vesela sem, da ji je všeč:)
Danes pa vseeno nisva šli. Malo se le bojim gužve ob praznikih, ko vsi kar naenkrat postanejo goreči verniki (midve bova to postali raje ob bolj navadnih nedeljah:)). In bojim se še toliko glasnejših (oziroma z večjo gorečnostjo igranih) orgel. No, bili sva že pripravljeni, a je Sara zaspala na kavču. Zjutraj se je namreč zbudila pred kokoškami:)
Bova pa ob nedeljah poskušali hoditi v cerkev. Ker mi je všeč. Ker mi da tiste manjkajoče koščke, tisti navdih in še dodaten smisel, da lahko črpam moč.
Spomnim se, da sem hodila cel teden k maši, ko sem bila noseča. Vsak večer. Bil je veliki teden. Takrat sem bila nazadnje v stiku z mojim Bogom. In takrat sem se začela spreminjati v to, kar sem danes. Žal mi je, da so se takrat začele težave in da sem izbrala napačno, opustitev maše. Včasih verjamem, da se mi je kaj hudega zgodilo tudi zaradi 'božje kazni'.
Sedaj si želim poglobiti ta odnos z mojim Bogom. Mogoče pa bom ravno v tem našla še kakšno skrivnost, da bom bolje razumela vse skupaj. Da bom bolje razumela življenje. In mogoče, da bom našla tisti željeni mir v sebi, ki ga iščem že tako dolgo...
Zvečer pa sem vse skupaj začinila z gledanjem Pasijona. No, nekajkrat vmes sem morala zamižati.
vse skupaj sem združila in moram reči, da sem si kar prečistila misli.
Nimam poguma, da bi neki osebi rekla Oprosti za vse. Za vse za nazaj. Sigurno sem opravičilo dolžna še komu. A najprej moram zbrati ta pogum, čeprav te osebe ne vidim več, moram to storiti, ker misel bo ostajala celo življenje že zaradi velike, zame najpomembnejše posredne povezanosti. Rada bi se opogumila že kmalu, a se bojim ponovnega prepirčka.
Vnaprej pa si le želim vztrajati, da izpolnim to mojo željo in upanje. Pričakujem, da lahko s tem postanem malo boljša, do sebe in do drugih.Se mogoče vzljubim. In Sari predstavim novo dimenzijo. Kdo ve, mogoče ji bo pomagalo, saj punca razmišlja in razume, četudi ne govori. Vera premika gore in podira meje.
Vesele praznike vsem, pa veliko pirhov!
papa
Danes je praznik... Letos sem bila prav pridna, saj sem po neki stari tradiciji tudi jaz vse pospravila v piko. Pomila vsa okna, pomila hladilnik (ja, tudi od znotraj!), zloščila vse omare kar preveč, saj še danes malo smrdi po loščilu za les in kombinaciji čistil za štedilnik, pečico in nenormalni količini prila, da sem spravila napo v svetleče stanje... Za piko na i sem pospravila tudi dedijevo sobo, najino spalnico in strpala vse plišaste igrače v zaboje. No, na koncu pa še osnovno sobotno čiščenje, ki je bilo končano že v petek.
Pa sem bila res tako pridna?
Ne. Že nekaj let si okoli božiča in velike noči obljubljam, da bom spet hodila ob nedeljah k maši.
Včasih je bilo to moje življenje. 11 let ministriranja in 9 let aktivnega skavtstva mi še vedno dela skomine. Pa ne tiste, da bi bila pobožna. Že takrat nisem bila. Takrat sem imela le vse prijatelje tam.
Skomine po tem, da spet najdem tistega svojega Boga. Ponujenega sem že davno opustila. Spoprijateljila sem se z nekim svojim Bogom, na katerega sem se obračala v veselju in solzah. Do danes sem stik z njim ohranjala le ob večerni 'mini molitvi' s Saro ter ob vsakodnevnem spominjanju na to, da moram ponovno poiskati pristen stik.
Včeraj pa mi je pridiga v cerkvi med žegnanjem pirhov in potice dala malo misliti. Kot bi jo pater govoril zame, čeprav me ne pozna. Govoril je o družini. Ter o odpuščanju.
Sama že dolgo vem, da moram najprej odpustiti sebi, da bom lahko srečna. Niti ni nikogar na svetu, ki bi mu imela kaj odpuščati, razen mene same.
Včasih se v meni nakopiči nek čuden občutek, podoben mešanici jeze in žalosti. Sedaj vem, zakaj pride vame. In zakaj ga ne morem enostavno odsloviti. Zato, ker izraža moja lastna čustva do mene.
Včerajšnji dan je bil v znamenju premišljevanja. Postavila sem si nekaj sklepov, ki niso nič drugega kot le male spremembe mojega vedenja ter to, da Sari predstavim zanjo nekaj neznanega. Boga.
Sara je bila že nekajkrat v cerkvi, pri sv. maši. Tu v vasi je med tednom lepo, ker ni igranja orgel in se ne bojim, da bi se ustrašila tako glasne glasbe. Kadar pa sva bili v Kamniku, kjer sem najraje v cerkvi (tam sem nekako 'doma'), je bila ali prevelika gužva, ali pa preglasno petje. Seveda, ker sva bili pa na koru tik ob orglah:) Sicer pa ji je bilo vedno všeč. Zelo jo zanimajo angeli na stropu, pa vse luči mora 'prešteti', se zavrteti v klopi trikrat za 360 stopinj (sevda v naročju, si predstavljate?) in seveda ne gre brez komentiranja besed duhovnika. V meni s tem raste ponos, saj Sara tam oživi na drugačen način. Vesela sem, da ji je všeč:)
Danes pa vseeno nisva šli. Malo se le bojim gužve ob praznikih, ko vsi kar naenkrat postanejo goreči verniki (midve bova to postali raje ob bolj navadnih nedeljah:)). In bojim se še toliko glasnejših (oziroma z večjo gorečnostjo igranih) orgel. No, bili sva že pripravljeni, a je Sara zaspala na kavču. Zjutraj se je namreč zbudila pred kokoškami:)
Bova pa ob nedeljah poskušali hoditi v cerkev. Ker mi je všeč. Ker mi da tiste manjkajoče koščke, tisti navdih in še dodaten smisel, da lahko črpam moč.
Spomnim se, da sem hodila cel teden k maši, ko sem bila noseča. Vsak večer. Bil je veliki teden. Takrat sem bila nazadnje v stiku z mojim Bogom. In takrat sem se začela spreminjati v to, kar sem danes. Žal mi je, da so se takrat začele težave in da sem izbrala napačno, opustitev maše. Včasih verjamem, da se mi je kaj hudega zgodilo tudi zaradi 'božje kazni'.
Sedaj si želim poglobiti ta odnos z mojim Bogom. Mogoče pa bom ravno v tem našla še kakšno skrivnost, da bom bolje razumela vse skupaj. Da bom bolje razumela življenje. In mogoče, da bom našla tisti željeni mir v sebi, ki ga iščem že tako dolgo...
Zvečer pa sem vse skupaj začinila z gledanjem Pasijona. No, nekajkrat vmes sem morala zamižati.
vse skupaj sem združila in moram reči, da sem si kar prečistila misli.
Nimam poguma, da bi neki osebi rekla Oprosti za vse. Za vse za nazaj. Sigurno sem opravičilo dolžna še komu. A najprej moram zbrati ta pogum, čeprav te osebe ne vidim več, moram to storiti, ker misel bo ostajala celo življenje že zaradi velike, zame najpomembnejše posredne povezanosti. Rada bi se opogumila že kmalu, a se bojim ponovnega prepirčka.
Vnaprej pa si le želim vztrajati, da izpolnim to mojo željo in upanje. Pričakujem, da lahko s tem postanem malo boljša, do sebe in do drugih.Se mogoče vzljubim. In Sari predstavim novo dimenzijo. Kdo ve, mogoče ji bo pomagalo, saj punca razmišlja in razume, četudi ne govori. Vera premika gore in podira meje.
Vesele praznike vsem, pa veliko pirhov!
papa
*Easter
2 comments:
Ne hodimo v cerkev in pravzaprav ne verjamem v Boga...vsaj ne v takega, kot si ga predstavlja 95% ljudi, ki se za praznike zgrnejo v cerkev samo zato, da bodo opaženi...da navlečejo nase vse te čudovite cote in grejo tja samo zato, ker je to zdaj in...brez veze. Podobno kot obiskovanje pokopališča za 1.11., pa še kaj...
Če verujem v nekaj, lahko to tudi doma...
Me pa, zanimivo, cerkve od nekdaj fascinirajo in marsikje sem bila že prav v cerkvi, sinagogi itd...Vero-nauk sam po sebi ni slab, samo interpretacija katolicizma je slaba, že doooolgo časa...
DeeDee, sama sem tega ponujenega Boga že davno opustila. Sploh vsaka organizirana vera se mi je pa do konca zagabila, ko sem že prvič prebrala knjigo Alamut, no, pri četrtem branju sem postala 100% prepričana, da so vse organizirane vere narejene na tak način.
Sem pa res še vedno pripadnik katoliške vere, ker mi je bila ta izbrana in predstavljena na lep način. Ker sem bila v njej vzgojena in sem z njo odrasla.
Čutim pa, da moram nekaj verovati, da kdaj lahko enostavno razmišljam, zakaj je tako, kdo dela načrte z nami,zakaj imamo dušo itd itd... In to 'svojo' vero pač negujem prek meni poznane vere, ker je tako najlažje in ja, najbolj razširjeno. Saj če bi bil pa budizem pri nas bolj razširjen, pa bi bila verjetno njihova:)
Nekaj pač moramo imeti, da si lahko razlagamo tiste stvari, ki se jih ne da razložiti. In to je najbolje narediti na svoj način:)
papa
Post a Comment