HVALA ZA SARO!

Mineva že skoraj teden, odkar mi ob tem razmišljanju stopijo solze v oči.
Vse skupaj je prepleteno z dvema življenskima zgodbama, ki sta mi napol nepoznani in popolnoma različni med seboj. A jaz nisem jaz, če ne razmišljam dalje, če ne vpletem še dodatnih misli in - seveda - sebe.

Nosečnost. Moja je bila lepa, precej (recimo temu) zdrava in srečna. Tako se spominjam sedaj. Ko pa pogledam bolje v tisti čas, se spomnim: po odločitvi (o kateri sploh nisem razmišljala, tehtala in odločala), da bom otroka imela, sem izkoristila vsako priložnost, ko sem bila sama, da sem jokala.
Najprej sem šest mesecev jokala, ker nisem vedela, kje bom živela, kako bom prenesla spremembe, kako bom preživela in najhuje: jokala sem, ker sem že takrat pomislila na to, kako bo, ko bom z otrokom ostala sama.
Zadnja dva meseca in pol pa sem že bila sama in sem jokala le še zaradi tega. Pa mi ni bilo hudo, da sem samska. Nisem se več obremenjevala s tem, kako bom preživela, kje bom dobila posteljico in oblekice... Jokala sem od same nesreče, ker sem skupaj z njim izgubila zaupanje v vse ljudi. In še do danes nisem nikomur zaupala čisto zares, z nikomer se nisem imela priložnosti pogovoriti... Jokam pa skorajda ne več. Danes se smejem. Sem srečna. In v vsem tem času sem se spremenila, naučila sem se gledati naprej in naučila sem se v vsaki stvari videti le pozitivno plat.

Mineva pa en teden, ko se zavestno lahko zahvalim za svojo Saro.

Zakaj pa se zahvaljujem? Torej...

Pred dnevi izvem, da je spoštovanja vredna gospodična izgubila otroka. Nekoč je bila moja vzornica. Najlepše je risala in v mladosti sem jo nemalokrat posnemala tudi v hoji, mimiki, načinu govora in smejanja. Sedaj (in od tedaj) mi je vzornica moja mami.
Ta malček je bil težko pričakovan. Vsi so komaj čakali, da se jim pridruži na svet. Preteklost je bila stroga z njo, polna preizkušenj in strahu pred izgubo. Tokrat je bilo le še dva meseca do konca. 'Bodoča' babica je še nekaj dni pred tem govorila, da sedaj pa bo uspelo in bojo počasi pripravljali oblekice in opremo za novega člana.
Ne predstavljam si, da bi bila jaz na njenem mestu. Da bi en trenutek spremenil vse. Življenje. Kako je, ko z umetnimi popadki rojevaš bitje, ki je že umrlo v tebi? Ko pomislim, mene bi pobralo. Izgubila bi upanje, vero in ljubezen. Ob tem se mi zdi vredno zajokati in sedaj, po enem tednu, niti več ne skrivam solz.

Na drugi strani pa zgodba malčka, ki prihaja med nas čez nekaj mesecev. Pričakovano bitje, ki bo spremenilo življenji vsaj dveh ljudi. Mame in očeta. A tudi bitje, ki bo šele v tisti pravi, vidni in otipljivi obliki lahko spremenilo mišljenja in prepričanja mnogih. Predvsem pa bo dokončno prepričal svoja starša - prepričal v srečo:)
Samo čakanje nanj je težko in boleče. Boleče predvsem fizično, kar pa vidno vpliva na psiho. Sama si tudi te situacije ne predstavljam, saj sem v lastni izkušnji našla oporo ravno in samo v bitju v trebuhu. Takrat sem bila ponosna edino na moj rastoči trebušček.
Tokrat pa vsak dan premišljujem, kako biti v oporo prijateljici, ki na vse gleda malce drugače, saj jo nenehna slabost, krči in neprijetno brcanje ne prepričajo v sliko, da je nosečnost najlepša. Ob tem si le želim, da bi ji čas hitro minil in da bi dete tej mamici pričaralo tako lep porod, kot ga je meni pričarala Sara. Potem vem, da bo mlada družinica srečna. In potem vem, da bo težka preizkušnja zadaj in da neprespane noči (ne take kot sedaj, takrat bo zraven še malo joka:)), polivanje, kakanje in vzgoja ne bodo trd oreh.

Ob vsem tem razmišljanju sem se spomnila na besede, ki jih ob Sari ne bom zlahka pozabila. Da narava naredi 'selekcijo' in da človek včasih v zmoti in upanju poseže vmes in naredi napako.
Takrat je bilo to v sklopu debate, da bi morale nosečnice, pri katerih je ugotovljeno, da bodo rodile 'otroka z napako', narediti splav.
Tega sama nisem nikoli razumela. Zakaj le? Si bitje, ki je drugačno, ne zasluži biti?
Argumenti z druge strani so bili, da niso srečni, ker so vedno odvisni od delne ali popolne pomoči drugih. Da jim v tem svetu ne moremo omogočiti zadovoljstva, kjer je sebičnost in ne ljubezni, kjer je prezir.
Jaz pa sem mnenja, da lahko tem 'drugačnim' ljudem pričaramo lepo življenje. Tudi zanje se lahko najde košček sreče in tudi zanje sije žarek ljubezni in upanja. Verjetno sem takega mnenja zaradi lastnega prepričanja, da so vredni vsega in da jih ni težko sprejeti.

Res pa je, da nosečnice, ki niso pripravljene sprejeti drugačnosti in ki ne zmorejo nesti bremena, ki je težje ali pa le, si tega pač ne želijo - dam jim prav, da tega otroka, ki je 'označen' ne rodijo. Z rojstvom bi le onesrečile otroka, zraven pa še sebe in vse ostale. Tak otrok nebi nikoli mogel biti srečen, ker mati ni srečna. In to ni vredno nikakršnega obtoževanja, saj je za tako odločitev prav tako potrebna velika doza poguma.

Na drugi strani so rojeni drugačni otroci, za katere se drugačnost izkaže šele kasneje. Tem otrokom želim, da bi bili sprejeti s strani staršev in ljubljeni tako, kot bi bili ljubljeni, če bi bili takšni, kot so jih pričakovali vseh 9 mesecev. Če jih starši ne zmorejo, ne znajo ali nočejo sprejeti, jim dam spet prav, naj dajo otroka v zavod. Tam so ljudje, ki radi delajo z njimi, jih negujejo in jih sprejmejo, pa četudi kdaj pa kdaj prinesejo v službo svoja bremena in slabo voljo - saj so vendar ljudje.

Na tretji strani pa sva - seveda - midve s Saro. Saro sem sprejela takoj, verjetno zaradi najine naveze, ki sva jo spletli v času pričakovanja. Ona je bila meni v oporo prej, jaz pa sem njena opora sedaj. Zame ni lepšega kot biti njena mati. Seveda upam, da to ne bo ostala moja edina funkcija, hkrati pa si želim, da bi bila vseeno vedno na prvem mestu.

Kako sem jo sprejela, ne vem. Sproti sem spoznavala pomen pojmov, ki so jih izgovarjali zdravniki in si sproti ustvarjala sliko. Sliko sedanjosti. Prišel pa je trenutek, ko sem želela vedeti, kaj bo jutri, kaj me čaka in - glej ga zlomka - nisem se imela časa pripraviti na to misel, saj je bilo res 'jutri', ko je bil najslabši scenarij črno na belem potrjen. V tistem trenutku sem postala močna. Za obe. Včasih si še dovolim 'pasti', jokati in jamrati, pa saj imam vso pravico do tega.

Mineva pa teden dni, odkar sem sredi sobe objokana naglas rekla: 'Bog, hvala ti za mojo Saro in najino srečo!'

Ob vsem, kar človek danes sliši, vidi in doživi, je bil že zadnji čas, da sem se zahvalila za moj mali čudež: Saro.

Sedaj sem šele videla, kakšno srečo imam. Srečna sem, ker nimam strahu, da nebi mogla imeti otroka. Srečna sem, ker znam brskati, dokler ne najdem pozitivnega, pa četudi sem morala brskati 9 mesecev, da sedaj lahko rečem, da sem imela super nosečnost. Srečna sem, da nimam predsodkov o drugačnosti in da imam rada otroke s posebnimi potrebami. Srečna sem, da si lahko želim še imeti otroke. Srečna sem, da sem zmožna spoštovati vsako odločitev. Srečna sem, da znam pogledati na stvari z drugega zornega kota.
In srečna sem, da imam lahko rada Saro!


Hvala za mojo Saro!