NA DOLGO O KRATKEM

- Sari antibiotik še ni prijel. Pa skoraj konec ga je že. Zgleda bo tokrat na bolniški dva tedna. Dooolga dva tedna!

- Bil je teden za razmišljanje. In nova spoznanja. Hvala mojemu 'zvezku'.

- Dobila sem elan za terapije s Saro. Cel teden je bil v znamenju razmigavanja, sproščanja in ustvarjanja:) Malo pa sem pomislila, ali mogoče delam narobe, ker mi terapije in nenehno ponavljanje pravilnega vzorca ter stalno popravljanje Sare niso tisto glavno. Ali sem obupala ali pa sem se le sprijaznila, ker s Saro telovadim le toliko, da jo sprostim in naravnam?

- Ugotovila sem, da je težko biti skoraj cele dneve v hiši, sama s Saro, brez ogromnih količin svežega zraka...

- Pred spanjem jemljem Lekadol. Pa še vedno ne odžene glavobolov vsaj toliko, da bi se naspala.

- Četrtkov roditeljski sestanek je bil zdravilen. Za dušo, energijo in telo:)

- Zamudila sem rojstni dan MM. In še vedno ne vem, kje se sploh potepa. In zato se počutim krivo.

- Po dolgem času je prišla I. Gospodična mi je zopet vlilanekaj energije. Dala nekaj zagona za naprej. Ona pa je vrdna spoštovanja.

- Kadar bi se morala učiti, imam polno idej za mojo umetnost. Ta teden sem ob poznih urah naredila res luštne stvari. Malo mi je pomagala tudi Sara.

- Balkonske ograje so končno dobile svojega mojstra: vsaj začelo se je in upam, da bom poleti lahko že posedala na ograjenem balkonu.

- Skoraj vsak dan računam: z denarjem. Ničesar konkretnega si ne morem privoščiti.

- Rabimo sušilca. Kako fino je živeti v časih, ko daju tudi študentom možnost plačila na obroke. Grozno je samo, ker obroke odobrijo na podlagi lista, na katerem je dokaz, da je denar. Še bolj grozno pa je, da ta denar gre še hitreje kot pride!

- Dobra stvar pa je, da končno malo bolje znam z denarjem. Vsaj v tem smislu, da normalno plačam položnice, nimam nikoli praznega tanka in Sari zagotovim, kar potrebuje.

- Oprati moram plišaste igrače. Koliko prahu se nabere v dveh letih! Razmišljam, da bi obdržala samo nekaj najlepših.

- Gledala sem Gejšo na popu. Eden tistih filmov, ki ga lahko gledaš znova in znova in ga vsakič razumeš drugače. Vedno manj je dobrih filmov z dobrim sporočilom.

- Dolgo je že, odkar opažam, da me dedi rad krega. Za vsako malenkost. Tudi če polena na ogenj prilije tetkica in jaz samo dokončam, sem na koncu jaz glavni osumljenec. To me žalosti.

- Vedno bolj me je strah. Zvečer in ponoči. Da včasih prižgem vse luči in sploh ne upam zaspati. Vem, da s tem ne pomagam ne sebi in ne mami Zemlji, ampak... Strah me je.

- Čez nekaj let bova s Saro ostali sami v tej veliki hiši. Saj je ful lepa in v čudovitem okolju, ampak samota me straši. Želim si, da bi takrat lahko šla živet v dokaj veliko, prostorno stanovanje. Hiše nisem vajena in midve sva samo dve.

- Zelo sem ponosna na svojo vez s tetkico. Malo je takih sestrskih odnosov. Kljub temu, da sva veliko skupaj, se vseeno klicariva, kadar nisva.

- Odklopila bi mobitel. Praktično ga ne uporabljam. Vedno je potiho, da zamudim vse klice. Ogromno sem jih že dolžna. Če ga izklopim, bom morala kupiti budilko.

- Še vedno me čaka 'popravilo' pcja. Plan A je zdržal le nekaj dni. Zdaj ima spet virozo.

- Veliko mislim na Staro Goro. Čez tri tedne spet odhajava. Zaljubljena sem v Vipavo.

- Rada bi verjela, da mi bo nekoč uspelo. Kar sem si pač zadala.

- Rada bi imela še otroke. Ne zdaj. Čez 5 ali 6 let. Dva ali tri. Nimam pojma, kaj je bilo takrat na referendumu, se lahko samske ženske damo oploditi brez trota?

- Gledala Tednik. Ste gledali? Zgrožena sem nad prošnjo ogromne družine, ki prosi za denar. Ker ena hči ni mogla v srednjo šolo, ker je zanosila. In druga je ni končala, ker je imela otroka in je bilo predrago. Zgrožena pa sem nad tem, da si upa prositi za denar, ker je morala v osmem razredu seksati namesto da bi se izobraževala. Šele zdaj sem začela razumeti spremljevalca iz kolonije, ko je rekel, da bi najprej rad dosegel tako stanje, da si bo lahko otroka tudi finančno 'privoščil'. Kje so med temi puncami fantje? Imajo tisti otroci sploh znane očete? Grrr...

- Še o Tedniku. Ponosna sem na mamo petih otrok. Hodi v službo za 4 ure. ureja kmetijo. In očitno zelo dobro vzgaja svoje otroke. Vse čisto sama. Vsa čast ji!

- Ob vsem tem sem pomislila, kje sem jaz? Kam znanci predalčkajo mene? Vse bolj mi je jasno, da me dve prijateljici predalčkata prav posebej. In ne v pozitivnem smislu. Sem manj vredna, ker sem sama? Sem manj vredna, ker je moj otrok drugačen, a s tem veliko boljši od marsikoga? Ne, to ni manjvrednost. To je moč, da zmorem prenesti več kot marsikdo. A samo toliko, kolikor mi je namenjeno.

- Znati moramo sprejeti in videti. Otroci nam dajo največ: ljubezen, iskrenost, poštenost in smeh.

- Znati moramo vsak dan reči: rada te imam!