SPET: SE BO KDAJ KONČALO?

V noči na nedeljo je Sarino stanje, ki se resno kuha že od petka, po malem že čez cel teden, doseglo točko, ko je bilo mene strah za njeno življenje.

Dremala sem na kavču, ko me pokliče tetkica, da se Sara joka. Bil je grozen jok. Vročine ni imela. Zbudila se skorajda ni. Le jokala, neutolažljivo.
Kmalu se mi je zdela preveč mrzla. Pa je bila v plišasti pižami, ki jo uporabljamo le ob mrzlih nočeh.
Odprla sem radiator, Sara je bila kmalu pokrita s svojim in še mojim kovtrom. Potam pa še z deko. Kar ni se segrela. Roke so postale modre in jaz sem se spomnila na nek članek, ki sem ga po naključju prebrala pred kratkim... da se otroci težje segrejejo in da so ob podhladitvi otrok posledice lahko resne. Tudi zastoj srca.

Nič, poklicala sem urgentno ambulanto. Dežurni zdravnik je po nekaj minutah le prišel 'k sebi' in mi svetoval, kako segreti Saro. Jasno mu je bilo, da se sama očitno ne zmore. Priklopila sem kalolifer, si pripravila sušilec za lase ter termofor dala v krop, da se odtaja.

S tetkico sva bili resno zaskrbljeni. Spraševali sva se, ali je sploh budna, saj je zgledalo, da se dogajanja Sara sploh ne zaveda. Strah me je bilo, da so to vročinski krči. Nisva znali zaustaviti njenega tresenja in joka. Pomislila sem, da je imela epileptični napad, čeprav bi bilo to skoraj nemogoče - sploh s takimi posledicami.

Vse skupaj je trajalo približno eno uro. Sara je nato dosegla malce povišano temperaturo. 37,6 stopinj celzija. Vzdržuje jo še danes.
To naj ne bi bila vročina, ampak pri Sari je. Punco teh 37,6 stopinj izčrpa. Pri 38.stopinjah je ponavadi ona že na robu vročinskih krčev. Nimam pojma, je to spremljajoči znak epilepsije, ki se pri njej sicer brez (očitnih) napadov nikakor ne umiri ali pa je to le znak zelo nizke odpornosti, na katero me opozarja njen pediater?

Sedaj spi na kavču. Zmanjkalo jo je sredi dopoldneva. Jaz sem ravno pripravljala sadje in piškote, da ga bo opoldne pojedla. Niti opazila nisem, da že spi. Le še pokrila sem jo, umaknila knjigice in jo pustila počivati.

Popoldne pride tetkica domov. Joj, kako jo že pogrešam. V petek je bila dežurna (24 ur službe), prav tako je v dežurstvo odšla včeraj zjutraj in se vrača danes popoldne (32 ur službe). Peljala naju bo k zdravniku, mogoče še po moj avto. Potem pa jo bova pustili počivati in upam, da bo ponoči s Saro toliko bolje, da ne bo budila tetkice.

V vrtec moram sporočiti, da je ne bo. Spet. Ni še bila cel mesec skupaj v vrtcu. Enkrat je bila tri tedne zapored. To je rekord.
In za ta teden odpisati prevajanje člankov za angleščino. In odpis vseh planov, za vsako dopoldne posebej...
Spet se bova skupaj igrali, lovili trenutke, ko bo Sara toliko pri močeh, da bi lahko telovadili in naredili 'Vojto'.


Edit 4.3.2008: Včeraj je zdravnik potrdil ponovni bronhitis. Spet imamo antibiotik. In najverjetneje so bili vročinski krči, po opisu sodeč... Ni pa nujno.

Sara je kar precej utrujena. Danes sva v celem dopoldnevu uspeli le spiti čaj s staro mamo, telovaditi po bobathu in pojesti dva majhna obroka hrane. V vsem očitno uživa, zahteva svojo dozo pozornosti (ki ni majhna) in se trudi sodelovati. Neprijetno je le, da ob vsaki dejavnosti od utrujenosti kar zapira oči ali pogleda 's ta belim'.

Tokrat že malo bolj resno razmišljam o tem, da jo ob začetku poletnih počitnic izpišem iz vrtca. Da bomo lahko avgusta začeli terapijo z Bronhopulmonalom. In da bo čez poletje razvajala mene ob sprehodih in izletih...
Vendar ima tudi to razmišljanje precej minusov, zato je tehtanje še vedno 50-50.

Lep in zdrav teden vam želiva!

papa