NA PRESTOPNI DAN...

...BODI NASMEJAN!

Kljub deževni napovedi sije sonce. Meni je prav:)

Sončku primerno je tudi razpoloženje. Nasmejano. Pozitivno. Zakaj?

Odvalila se je kakšna skala iz srca, ramena so postala malo lažja in še na Hitu so danes vsi nasmejani.

No, pa moram brez ovinkov ven spravit veselje, ki se vije že od včeraj okoli mene:)

Včeraj zjutraj sem po dveh urah sedenja v čakalnici videla svojega travmatologa. Da o trebušnih bolečinah, driski in neopisljivem strahu pred tem soočenjem sploh ne govorim... Bilo me je strah za posrat! Dve uri časa je bilo čisto dovolj, da sem imela v glavi zasidran scenarij njegovega govora ob pogledu na novo RTG sliko moje goleni. Vse prej kot rožnato.

V ambulanti... oh, ko je postavil slike pred tisto veliko luč na steni... Se mi je kar zasmejalo!

Kost je ravna. Čisto ravna! Vmes je v zlomu še tista prečka, ki se mora zarasti. A kost je končno stabilna, še tekica je takoj videla, kakšna gromozanska razlika je med sliko zdaj in vsemi neštetimi slikami pred reoperacijo. Ni mu bilo treba razlagati stanja. In ni mu bilo treba dolgo gledati v moje oči, da je razbral vse. Čisto vse. Tudi to, da sem neposlušna, se je že naučil. In da ne počivam. In da probavam trdnost noge.

'Pokažite mi, kako hodite' me je vrglo na rit. Ne, saj sem sedela:) Narediti sem morala nekaj korakov brez bergel. Bil je ves nasmejan, zadovoljen, da sem malce preveč trmasta.

Vseeno, čisto brez mi še ne gre. Po stanovanju malo vadim. In zunaj par korakov. Več ne gre brez opore. Zdaj me je poslal le še v šolo hoje. Da ne bom tako šantala. Poskakovala, pravi on.

Bil pa je malo žalosten. Ko je rekel, če se bova res po tolikem času poslovila. Enkrat se bo treba. Upam, da mi bo aprila napisal dokončni odpust.

Torej, 24.april je deadline. Za? Hmmm, da vsaj malo shujšam. Ker me je že opozoril, da bo bolje za nogo. In da se naučim lepo hoditi. Res bo že čas, da se vrnem nazaj v množico. Brez odstopanj.

...

Popoldne pa je imela svoj 'zmenek pri zdravnici' še Sara.

Bila je super pridna. In z zdravnico v razvojni ambulanti imamo res odličen odnos. Na to sem ponosna.

Sari je dala knjigico. Jaz sem jo želela čimbolj pohvaliti, a le v tistem, česar še nisem povedala... Da se nebi ponavljala ali pa, da bi lahko zdravnica odkrila kaj novega, pa bi ji potem rekla, da je to že zadnjič znala:)

Nad Sarinim gledanjem knjige je bila tako zelo navdušena, da tokrat ni mogla skriti. Pa saj to ni tisto, da otrok bere. Sara je pokazala, da se zaveda, kaj je knjiga. In da ve, da so narisane živali. In da ve, da se živali boža. In da ve, da se knjigo lista. To je bilo dovolj, brez dejanj ji je Sara dokazala, da na umskem področju le gre malo naprej.

In... S tem smo si prislužile logopeda! Juhej:) Že od poletja navijam za logopedsko obravnavo, a je bilo vedno prekmalu... Po branju izvida iz Stare Gore je resno pomislila na funkcionalno učenje. Končno je moja tiha želja uslišana.

Sama namreč že dolgo menim, da je Sara bolj odprta za umski trening s funkcijo motorike. Za funkcionalno učenje, seveda:) No, tudi jaz sem v obdobju, ko mi je telovadba z njo zgolj sredstvo za sproščanje, da jo 'spravim' iz nepravilnih položajev in zategnjenosti.

Tudi zdravnici sem povedala, da že dolgo nimam cilja, da bi Sara hodila. Da si le želim, da bi vsaj malo obsedela, ter da bi znala kakorkoli komunicirati. Bogve, če me je zdravnica še poslušala... Pa vseeno, važno da sva midve s Saro srečni in nasmejani:)

...

Je pa bil včerajšnji dan nasplošno vesel. Po nakupovanju hrane v Merkator centru Šiška sva s tetkico ugotovili zakaj se meni zdi vse tako drago...

Namreč, že nekaj dni sem preračunavala, zakaj hudiča dava vsaka 150€ na kupček za hrano, pa nam je denarja ta mesec zmanjkalo že zdavnaj? Pa sva preračunali, da je prišlo do pomote, ki je obema sedaj prišla prav in nama prišparala nekaj evrčkov:)

Kako je fino biti v ekonomskih vodah:) (Vsaj z enim prstom...)

...

Zdajle čakam Princeso, da pride na kavo...

Dan je tako lep, da nasmeh kar sam sili na usta:) Razveseljuje me misel, da bom kmalu čisto lepo hodila. In da bova s Saro lahko spet pohajkovali po Arboretumu. In da mi Nataša ni nič zamerila, le časa nima:) (Vem, kako je to, biti mama...)

Vesela sem, da se Miha trudi najti čas da bi mi kaj napisal:) In da sem spoznala še nekaj staršev otrok s PP... Ki so me razveselili z dejstvom, da se oni počutijo isto v družbi 'povprečnih' (prosim, naj kdo tega ne vzame za slabo, saj so povprečni tudi super, a ne znam drugače opisati, da je rezlika med nami)...

Čakam na rezultate izpita... In že prevajam članke za angleščino. Kako imam to rada! Saj bi si kar nabavila vadnico Murphy, da bi s svojim veseljem do jezika delala vaje... A ne bom, ker imam delovni zvezek 'naše' knjige in bo verjetno vaje dovolj... Komaj čakam izpit! (Saj ne da se hvalim... khmmm...(?))

...

Gledam sosede, kako obrezujejo drevesa... In že malo manj kot sadijo po vrtovih... In urejajo okolico hiš, da bodo začeli posedati po klopicah...

Ah, kje je še penzija! Upam, da ne bom tako obsedena z vrtom, solato in fižolom, kot so oni. Jaz se veselim tega, da bomo letos zravnali vse okoli hiše in posadili travo. Mogoče se obeta malo boljši bazen. Kakšen vrt neki! Res nisem človek za okopavanje in redčenje solate. Tudi naša češnja in trta nista bili obrezani že nekaj let... Da o breskvi ne govorim, ker se bojim, da še ne pozna tega pojma, biti obrezan:)

...

No, spet malo daljši post... Pa tega zdaj ne bom več obrajtala, ker včasih kliknem na kak blog, ki ima kilometerske poste... In to vsak dan. In vse na isto vižo. Pa ima ogromno 'gledanost' in iskanost... Tko da, še nisem kronik:)

...

Bodite lepo in se danes fajn nasmejte, saj... se potem tri leta na današnji dan ne bo dogajalo čisto nič:)

Še to, je še kdo slišal, da bo aprila snežilo?

...

Pozdravčke!

...