NA PRESTOPNI DAN...

...BODI NASMEJAN!

Kljub deževni napovedi sije sonce. Meni je prav:)

Sončku primerno je tudi razpoloženje. Nasmejano. Pozitivno. Zakaj?

Odvalila se je kakšna skala iz srca, ramena so postala malo lažja in še na Hitu so danes vsi nasmejani.

No, pa moram brez ovinkov ven spravit veselje, ki se vije že od včeraj okoli mene:)

Včeraj zjutraj sem po dveh urah sedenja v čakalnici videla svojega travmatologa. Da o trebušnih bolečinah, driski in neopisljivem strahu pred tem soočenjem sploh ne govorim... Bilo me je strah za posrat! Dve uri časa je bilo čisto dovolj, da sem imela v glavi zasidran scenarij njegovega govora ob pogledu na novo RTG sliko moje goleni. Vse prej kot rožnato.

V ambulanti... oh, ko je postavil slike pred tisto veliko luč na steni... Se mi je kar zasmejalo!

Kost je ravna. Čisto ravna! Vmes je v zlomu še tista prečka, ki se mora zarasti. A kost je končno stabilna, še tekica je takoj videla, kakšna gromozanska razlika je med sliko zdaj in vsemi neštetimi slikami pred reoperacijo. Ni mu bilo treba razlagati stanja. In ni mu bilo treba dolgo gledati v moje oči, da je razbral vse. Čisto vse. Tudi to, da sem neposlušna, se je že naučil. In da ne počivam. In da probavam trdnost noge.

'Pokažite mi, kako hodite' me je vrglo na rit. Ne, saj sem sedela:) Narediti sem morala nekaj korakov brez bergel. Bil je ves nasmejan, zadovoljen, da sem malce preveč trmasta.

Vseeno, čisto brez mi še ne gre. Po stanovanju malo vadim. In zunaj par korakov. Več ne gre brez opore. Zdaj me je poslal le še v šolo hoje. Da ne bom tako šantala. Poskakovala, pravi on.

Bil pa je malo žalosten. Ko je rekel, če se bova res po tolikem času poslovila. Enkrat se bo treba. Upam, da mi bo aprila napisal dokončni odpust.

Torej, 24.april je deadline. Za? Hmmm, da vsaj malo shujšam. Ker me je že opozoril, da bo bolje za nogo. In da se naučim lepo hoditi. Res bo že čas, da se vrnem nazaj v množico. Brez odstopanj.

...

Popoldne pa je imela svoj 'zmenek pri zdravnici' še Sara.

Bila je super pridna. In z zdravnico v razvojni ambulanti imamo res odličen odnos. Na to sem ponosna.

Sari je dala knjigico. Jaz sem jo želela čimbolj pohvaliti, a le v tistem, česar še nisem povedala... Da se nebi ponavljala ali pa, da bi lahko zdravnica odkrila kaj novega, pa bi ji potem rekla, da je to že zadnjič znala:)

Nad Sarinim gledanjem knjige je bila tako zelo navdušena, da tokrat ni mogla skriti. Pa saj to ni tisto, da otrok bere. Sara je pokazala, da se zaveda, kaj je knjiga. In da ve, da so narisane živali. In da ve, da se živali boža. In da ve, da se knjigo lista. To je bilo dovolj, brez dejanj ji je Sara dokazala, da na umskem področju le gre malo naprej.

In... S tem smo si prislužile logopeda! Juhej:) Že od poletja navijam za logopedsko obravnavo, a je bilo vedno prekmalu... Po branju izvida iz Stare Gore je resno pomislila na funkcionalno učenje. Končno je moja tiha želja uslišana.

Sama namreč že dolgo menim, da je Sara bolj odprta za umski trening s funkcijo motorike. Za funkcionalno učenje, seveda:) No, tudi jaz sem v obdobju, ko mi je telovadba z njo zgolj sredstvo za sproščanje, da jo 'spravim' iz nepravilnih položajev in zategnjenosti.

Tudi zdravnici sem povedala, da že dolgo nimam cilja, da bi Sara hodila. Da si le želim, da bi vsaj malo obsedela, ter da bi znala kakorkoli komunicirati. Bogve, če me je zdravnica še poslušala... Pa vseeno, važno da sva midve s Saro srečni in nasmejani:)

...

Je pa bil včerajšnji dan nasplošno vesel. Po nakupovanju hrane v Merkator centru Šiška sva s tetkico ugotovili zakaj se meni zdi vse tako drago...

Namreč, že nekaj dni sem preračunavala, zakaj hudiča dava vsaka 150€ na kupček za hrano, pa nam je denarja ta mesec zmanjkalo že zdavnaj? Pa sva preračunali, da je prišlo do pomote, ki je obema sedaj prišla prav in nama prišparala nekaj evrčkov:)

Kako je fino biti v ekonomskih vodah:) (Vsaj z enim prstom...)

...

Zdajle čakam Princeso, da pride na kavo...

Dan je tako lep, da nasmeh kar sam sili na usta:) Razveseljuje me misel, da bom kmalu čisto lepo hodila. In da bova s Saro lahko spet pohajkovali po Arboretumu. In da mi Nataša ni nič zamerila, le časa nima:) (Vem, kako je to, biti mama...)

Vesela sem, da se Miha trudi najti čas da bi mi kaj napisal:) In da sem spoznala še nekaj staršev otrok s PP... Ki so me razveselili z dejstvom, da se oni počutijo isto v družbi 'povprečnih' (prosim, naj kdo tega ne vzame za slabo, saj so povprečni tudi super, a ne znam drugače opisati, da je rezlika med nami)...

Čakam na rezultate izpita... In že prevajam članke za angleščino. Kako imam to rada! Saj bi si kar nabavila vadnico Murphy, da bi s svojim veseljem do jezika delala vaje... A ne bom, ker imam delovni zvezek 'naše' knjige in bo verjetno vaje dovolj... Komaj čakam izpit! (Saj ne da se hvalim... khmmm...(?))

...

Gledam sosede, kako obrezujejo drevesa... In že malo manj kot sadijo po vrtovih... In urejajo okolico hiš, da bodo začeli posedati po klopicah...

Ah, kje je še penzija! Upam, da ne bom tako obsedena z vrtom, solato in fižolom, kot so oni. Jaz se veselim tega, da bomo letos zravnali vse okoli hiše in posadili travo. Mogoče se obeta malo boljši bazen. Kakšen vrt neki! Res nisem človek za okopavanje in redčenje solate. Tudi naša češnja in trta nista bili obrezani že nekaj let... Da o breskvi ne govorim, ker se bojim, da še ne pozna tega pojma, biti obrezan:)

...

No, spet malo daljši post... Pa tega zdaj ne bom več obrajtala, ker včasih kliknem na kak blog, ki ima kilometerske poste... In to vsak dan. In vse na isto vižo. Pa ima ogromno 'gledanost' in iskanost... Tko da, še nisem kronik:)

...

Bodite lepo in se danes fajn nasmejte, saj... se potem tri leta na današnji dan ne bo dogajalo čisto nič:)

Še to, je še kdo slišal, da bo aprila snežilo?

...

Pozdravčke!

...

SARA BERE KNJIGO

Sara zelo rada bere knjige. Že kot dojenček jih je takoj porajtala.
Zdaj pa tiste kartonaste niso več v redu. V njih verjetno premalo piše, pa še listati ne more trdih listov, vsaj dokler jih ne zmore prijeti, ne. Zdaj so najlepše knjige tiste z dolgo zgodbo. In velikimi slikicami. Ko beremo knjigo, to zgleda kot nek obred. Lahko bi jo prebrala stokrat, pa bo vedno zanimiva.

Sara najprej pridno posluša. Verjetno si mora zapomniti, kdo je kdo v zgodbi in kdo ji je všeč. Potem začne čebljati. Kmalu se prav resnično pogovarja s knjigo. A kdo bi jo razumel, kaj govori. Jaz vem samo to, da se vživi z vso svojo bitjo in njena domišljija takrat postane brezmejna. Spoji se z zgodbo in takrat si želi povedati vse, kar si misli...

Najlepša knjiga doma je Mala zobna vila. Sara jo obožuje in kar poskoči, ko prihaja čas za branje le-te! Knjige so nekaj, kar vedno rada kupim, v upanju, da jo bova raziskali na tisoč in en način. Ponavadi deluje!

Tudi v knjižnici je vsa navdušena, če se le spravimo skupaj do tja. Tam ji pokažem samo na hitro in takoj vidim, ob kateri knjigi tako široko odpre usta, da bi jo rada spoznala. Čudno, da je tiste z malo manj slikovitimi slikami ne zanimajo prav dosti... In da mora v knjigi nujno nekaj pisati. Več ko je zgodbe, bolj ji je všeč:)

Enkrat sem jo posnela ob prebiranju zgodbe o zarji. Z branjem je sicer bila že čez sredino. S tetkico je oponašala sovo in komentirala dogajanje v zgodbi. In potem sem jo zmotila, ker sem se nekaj štulila tam zraven. Seveda je fotoaparat zanimivost, ki ji ni para. Pozerka je pozirala, vsaj malo pa je še vedno obdržala koncentracijo pri zgodbi...

In ko bo možnost, bom dodala tudi video. Zdaj še malo nagaja in ne gre...

Torej, knjige so zakon!

papa

KOMPLEKSI

Hej, kdo ugane kje sem bila danes?

Mojega lepega črnega vranca sem peljala k stričkom, da ga malo 'zmasirajo'. Beri, da ga odrešijo tistih nadležnih, pod umazanijo skritih prask. Bolelo ga je že od decembra lani.

No, meni se vse skupaj zdi kar smešno. Nisem še prav navajena, da nimam več petke, ki se je ni splačalo popravljati... Sedaj moram pridno poslušati nasvete izkušenih, da je to drago in da moram skrbeti sproti... Še komu to španska vas?

Že cenilec na zavarovalnici se mi je zdel smešen, ko je z vso resnostjo pristopil k 'problemu'. Danes pa še gospod na servisu. Malo je manjkalo, pa bi izbruhnila. Šlo mi je na smeh, a hkrati me je bilo tako zelo sram. Zaradi nekaj prask ga vozim na popravilo?

No, pa sem se sprijaznila, da je pri takem avtomobilu to kar nujno. Sploh če se je nekdo s svetlim avtomobilom tako potrudil, da mu je ratalo opraskati blatnik, sprednja in zadnja vrata po celi dolžini, zraven pa še 'lajšte' uničiti. Pobegli voznik se je kar potrudil.

No, vseeno... Meni je ta skrb za pleh malo pretirana, a vem, da je pametno poslušati druge. Vsaj v tem primeru. Čudno pri vsem tem pa je, da imam samo jaz ta čuden kompleks, da mi je ob vsem tem neprijetno.

Nisem se zaradi tega spravila pisati tega posta... Vsekakor ne.
Pač pa...

Kje sem že bila?
Aha! Pri Carju!

Se še kdo spomni, kako zelo mi je bil všeč Peter Car? (Oh, sedaj lahko napišem ime, kako to paše:)) Pa ne tako zelo zelo všeč, ampak tip ima neko karizmo. In kaj še ima? Ima nekaj, da sem ga jaz danes opazila.
Zakaj je to čudno?

Ker čez tista zatemnjena vrata nisem videla ničesar in nikogar. Le svoj odsev. Bila so že napol ogledalo. A ko se je on postavil na drugo stran, sem ga razločno videla. Seveda sem, kot je v moji navadi (to imam v genih, ni druge možnosti!) prečekirala vse.

Torej, tip je še vedno In. Frizura je sedaj čisto kratka, kar je very nice. Pogled pa še vedno isti: da si ga želiš gledati, da bi kar stal tam in buljil...

Ja no, dokler je bil tam, na drugi strani vrat, sem ga kar gledala. Kot tele v nova vrata. Prav grdo sem ga buljila!
In potem sem si oddahnila. Saj me ni prepoznal (če bi slučajno, pomotoma bila kakšna možnost, da se me spomni od avgusta), ker imam tako zelo krajšo frizuro in enih 10kg več. In očala.

Zdaj me je pa kar sram. Da sploh pogledam za tipom. To je nek tak neizpodbiten stereotip v meni. Kako grozno!

Sama sebi sem grozna, da imam tako mnenje o sebi. Sama vem, zakaj ga imam: nekomu je ratalo mojo samopodobo spravit pod dno.
Kaj je v bistvu narobe z menoj? To, da sem prepričana, da tako debela, kot sem, ne smem niti pogledati nobenega tipa. Kaj šele si potiho zaželeti, da bi me mogoče opazil. No, to, da bi pa pomislila, da bi jaz lahko bila komu všeč, je pa že višek! Govorim čisto resno.
Poleg tega pa se zavedam, da so na svetu še mnoge ženske mojih kilogramov, in še več jih je debelejših. Pa imajo čisto skulirane tipe. In se imajo rade. In se poročijo. In imajo otroke. In so srečne.
Poleg tega pa ima oseba, ki me je prepričala v to manjvrednost, tudi debelejšo sestro, ki je srečno poročena in ima tako luštno hčerkico. Pa o njej ni bilo nikoli žal besede. Le jaz sem vedno poslušala, kako se redim, kako so druge punce toliko lepše, ker imajo lepo postavo in da ne bom nikoli več imela fanta. Ohhh, kako sovražim to osebo! (To sem zdajle povedala prvič v življenju! In prav paše, žal.)

No, jaz pa sama s sabo nekako nikakor nisem srečna. Srečna sem le s Saro. A ne bom mogla imeti vedno nje ob sebi, da se bom lahko smejala in pozabila na komplekse.

Tako se počutim. Da si niti ne upam več pomisliti na to, da bi bila rada kdaj zaljubljena. Ali, še večji prekršek, da bi kdo pogledal mene.

Tako tudi današnje srečanje ni prineslo nič lepega. Čeprav bi se rada zdajle na večer malo zasanjala... Se ne bom. Po glavi mi hodi le misel, kako naj v petek prepričam dedija, da on prevzame avto, jaz pa njegovega peljem domov... Bo za?

In zakaj hudiča ne premorem toliko pameti, da bi se imela vsaj malo rada? Ah, saj vem... Ker mi mnenje tiste osebe pomeni več. Ker sem tako zelo dolgo živela le za tisto osebo.

Ni mi pomoči, kajne?

Tako, pa je:)

Blogec je samo še naš! Jupi:) Vem, vmes sem se malo preseravala s selitvijo na wordpress. Nisem pa že takrat preverila, koliko ljudi lahko bere privat blog... No, plačala pa ne bom.
In tako ostajava s Saro tukaj, saj je tudi bolj domače:)

Včeraj sem končno 'dala čez' izpit iz matematike. Cel vikend sem ugotavljala, da sem bila zaradi tega tako zelo tečna. Samo da je mimo, pa sem spet taprava.
In kar je najvažnejše, sedaj imam spet normalno dozo časa. In spanja.
In ugotovila sem, da bi rada delala sto in eno stvar - samo da se nebi bilo treba učit. Porabila bi svoje granitne barve, delala vazice, cele dneve pila kavico - le da bi se izognila. Sedaj, ko bi se lahko, se definitivno ne bom lotila tega.

Danes bom šla na zrak. Cel vikend je tetkica vozila Saro na izlete, na sprehode. Jaz pa sem se doma učila. Delala še zadnje vaje. Pa še imam občutek, da je bilo dva tedna matematike premalo.

Sedaj me čaka angleščina. Končno sem prišla do nje! Med brskanjem po netu, kje bi lahko s čimmanj napora kupila učbenik, sem se zaljubila v tečaj španskega jezika (Pons). Če ne prej, ga bom poleti sigurno imela:)

In kako bo šele fin občutek danes, ko bom pričakala Saro, da pride iz vrtca! To kar sonce posije v stanovanje:) Zdaj lahko prišepnem, da se končno odvija scenarij, da jo bomo lahko prepisali v Domžale. Saj ne da tu ni v redu, super je. A je nekaj tistih minusov, ki skupaj vržejo res slabo luč na vse skupaj. A o tem bom zagotovo napisala veliko, ko bo stvar bolj realna in gotova.

Sonček vabi, pojdimo se igrat!
papa

KUPILA SI BOM ZVEZEK

Tale blog mi ne pomaga več. Danes sem tako zelo tečkana, da sem že pol dneva sama svoja največja sovražnica.

Pa niti nisem tečna, le jezna sem nase. Ker ne povem. Ne povem, kaj me moti. Ko človek ob meni počne nekaj, kar me moti. Pa si ne upam povedat v obraz.
Postala sem reva. Včasih sem bila številka 1 v direktnosti. Celo rada sem se spičila s kom za brez veze, zaradi malenkosti.

Zdaj pa si moram nabaviti zvezek, ki bo tako dobro skrit, da ga živa duša ne bo nikoli našla. In v njem bojo res pikantne stvari napisane.

Joj, komaj čakam.. Verjetno bom prvi vpis napisala s tako hitrostjo, da bo svinčnik kar čez papir pogledal.

No, vidite. Za nekaj pa so še dobri stari recepti. Upam samo, da bo delovalo. Da bom tako dala to občasno jezo iz sebe. Nimam pa pojma, zakaj nimam nobenega človeka ob sebi, ki bi mu lahko sploh toliko zaupala, da mi nebi bilo treba pisat? Sem se res v dveh letih tako zelo osamila? (Verjetno bo kar držalo, res sem se - ne samo osamila, zgradila sem zid okoli sebe!)

Kupila si bom tak lep zvezek. Debelega. Dragega (čeprav sem čisto broke-spet:)).

Potem bodo na blogcu samo še lepe in pozitivne stvari zapisane. Da bo že kar kič:)

Pa naj še kdo reče, da se tokrat gospa Luna ni potrudila...

papa

Pred mano mesto, temne luči,

za mano je polje, tiho kriči.


Peljem se v prazno, iščem srce.

Tisto srce, ki ljubilo bi me.



Tudi ko najdem na tisoče src,

takih, ki ne bi znali lagat,

tistih, ki rečejo jaz te mam rad,

jaz jim ne morem sebe več dat.



Sebe sem dala in tam vse pustila

najlepše na svetu v zameno dobila.



Dolgo odkar sem pozabila,

danes spomin spet obudila.



Začudena sem nad sabo bila,

saj mi zdaj ni sparal srca.



Začudena sem nad sabo bila,

saj na drugega sem mislila.

Opomba: Rahla priredba nečesa, najdenega na spletu. Bi me pa marsikdo našel v temle, kajne? Sem pa res začudena... nad nečim drugim, kar se mi dogaja... papa


Edit: Koga sploh kaj hočem prepričati? Ne da bi me marsikdo našel v temle, sama sem se našla tu... Razen zadnje vrstice seveda...

The news

Bom tokrat kratka:)

Pc nam štrajka. Bojim se, da je virus. Naenkrat zdrži prižgan okoli 20 minut. Potem blokira.

Našla sem geslo za svoj stari mail. Hvala Tinetu za spodbudo, da sem vztrajala. Zdaj imam 3 maile. Aktivne. Ok, bom že vsake toliko prečekirala vse.

No, s tem imam spet dostop do tele moje zlate virtualne knjigice. Zaklenit bloga ne morem, ker pc ne zdrži tako dolgo pri življenju.
Dedi je svojega laptopa polil s sokom. Malo sem bila jezna, ker ga s tetkico še nisva odplačali. Ampak, saj je njegov. Sušil ga je v pečici, pa vse sorte izvajal... Tko da tut rezerve nimam več. Res bom morala tegale popravit. Sama?

Potem pa razmišljam, da bi se preselila na Wordpress. V bistvu imam tam že dolgo odprt račun... Se spomnite, ko sem izvajala blog princeske? No, takrat sem vsepovsod probala, kje je lepši prostor pod virtualnim soncem... Za ustvarjanje.
In ker je Tine prižgal žarnico nad mojo bučo, bom tam lahko zaklenila le določene poste, ki bodo bolj osebni... In do gesla boste prišli le tisti, ki ste poslali mail:)

Sara je spet v vrtcu. Tetkica jo vozi. In izvaja reforme. Sem prav vesela. Jaz sem bila preveč prijazna in me niso upoštevali.
Zdaj je na vidiku ideja, da bojo nabavili voziček za dvojčke, da bojo šli lahko ven. Sicer bi se Sari obetalo biti skos noter. Aaaa, to pa ne. Ne pri njenem bronhitisu!
Dobro bo še za eno punčko, ki tudi veliko kašlja in smrka. Pa bosta skupaj sedeli v vozu:)

Poslala sem pismo županu. Končno! V glavi sem ga pisala že kake pol leta. V ponedeljek je med predavanji angleščine pristalo na papirju.
Ja, verjetno še ni dobil pisma, napisanega na roke na list iz Akte. Ha, pa naj se navadi. Da nekateri še pišemo. Na roke:)
No, zadeva se razvojnih vrtcev in zanikrnosti naše občine, ker ničesar ne stori za otroke s PP. V Domžalah pa morajo potem odpirati nov oddelek, da imajo Kamniški otroci kam iti. Ampak sem ful lepo napisala. In zelo prijazno.

Končno sem poslala listek da bom dobila študentsko. Novo. Komaj čakam. Čeprav bom spet grozna na sliki. Zato moram čimprej diplomirat, da jo vržem stran.

Danes šla po dolgem času 'v mesto'. Sem morala na banko. Ah, naštimala sem na trajnik, da mi trgajo za kurilno olje, pa mi niso. In sm šla po izpis stanja. Denarja dovolj na računu, nevem kdo je tukaj čuden.

Hkrati pa sem ugotovila, da je šlo vse 'malo gor'. Otroški, nega in štipendija. Baje gre še pokojnina. No, meni se čisto vse skupaj pozna za... Samo malo da izračunam... Aha, za 20 €. Pa pomislim, koliko se pozna tistim, ki imajo bajne plače. In visoke pokojnine. Kakšen sistem, da na veliko zlijejo še več. Valda je njim kul. Ampak...Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni.

Že dva meseca zapored pa vedno bolj občutim, kako je vse dražje. Zdaj bojo še ljubljanski vrtci dražji. Sarin vrtec bo imel polno ceno malo čez 900€! Tako bom s hrano vred plačevala ravno enih 100€. Dedi mi je že nekajkrat rekel, če se mi splača.
Bencin in položnica, za ta denar lahko Sara ostane doma. Ampak, meni to nebi bilo všeč. Potem nimam energije. Ne morem celo dopoldne sedeti za mizo in se učiti.

Zadnje čase nimam pojma, kaj bi Sara rada.
Rada bi jo vprašala, če ji je všeč vrtec. Če rada hodi tja. Imam občutek, da ji paše. Da ima tam prijatelje. Osebje je sicer super. Le malo sta oba zmedena. Kahla je še vedno le ob priliki... Učenje hranjenja še traja. Pa je že februar! Vprašala sem se, mar se ne bi morali do sedaj že malo navaditi? Ampak Sara zjutraj rada odide. Prav vidim ji v očeh, da komaj čaka. Da je vesela. In ko pride v vrtec, takoj prepozna garederobo in je vesela. Tudi tetkica pravi, da se nasmeje, ko prideta tja.

Rada bi jo vprašala, če jo kaj boli. Verjetno jo nosi luna. Ponoči se zbuja, joka v tri krasne in je tečna. Nič ji ne paše. A je vseeno zabavna. Lepa. Prikupna. Nežna. Moja.
Čez dan se hitro utrudi. Malo igranja, pa je brez energije. Ena ura je sedaj že veliko, da ostane zbrana in ne zleze skupaj. Je pa res, da se igram zelo intenzivno. Zraven kar precej telovadiva.

Upam, da je samo luna.

V soboto smo bile na celodnevnem izletu. Ah kje, saj se ve. V Celovcu:) In pri dediju ter teti D. Sara je ful uživala. Na Jesenicah je bila sicer že čist zmatrana, a je zdržala. In bila vesela. Valda, dedija je vedno vesela. On jo spravi v sekundi iz joka v smeh. In vmes smo skočile še na skrivno misijo. Zaenkrat mora ostati skrivnost. Ker pač zadeva ni pod geslom.

Voziček se obnese krasno. Le dolgo v njem ni fajn. To razumem. Saj tut mene začne žuljit rit od sedenja. Koga pa ne?

Sedaj čakam priložnost, da čestitam mali K. za prvo svečko. Zamudile smo praznovanje. Ker je Sara še vedno kašljala. In smo šle raje na zrak. Pri njeni sestrici K. v bistvu nisem bila nikoli na rojstnem dnevu. Sedaj bo treba to spremeniti:)

Komaj čakam, da se spet dobimo s puncami. Da M. pride z drugega konca sveta. Mogoče pa je že prišla?

Čakam drug teden, ko se grem pokazat zdravniku. M. me je že okregal. Stopila sem na nogo. No...nimam izgovora:( Le dejstvo, da sem zamočila. Da sem prelomila obljubo, ki sem jo dala moji teti. Da nisem pazila. Na svojo nogo. In šele včeraj sem se ob branju maila zavedela, da jo bom še rabila. A ne, jaz brezglavo probam in rečem: 'Glej, hodim!' Ah... Brezupen primer. Noga je spet buškasta. Čutim vse vijake v gležnju. In še sošolec mi je pravil, kako se on zdaj šola, ker ima uničeno nogo... In na koncu, da bom že še videla...

Končno sem zapisala tisto idejo na papir. Zdaj je bolj resnična. In bolj realna. In še boljša. Nekoč mi bo uspelo!

Hkrati pa sem zapisala še nekaj sklepov. Glede mojega odnosa s Saro. Da bo še boljši. Da ne bom nikoli več jamrala ob njej. Da ne bom huda ker me ponoči včasih zbudi. Da jo bom vedno pohvalila, tudi če mi kdo reče da to ni prav. Zakaj? A ni vredna pohvale?

Danes em med vožnjo do mesta srečala S. Spomnila sem se časov, ko sva skupaj plesala. Nedelje zvečer. Kako mu je bilo nerodno. In spomnila sem se nedelje, ko sem bila že z velikim trebuhom in že samska pri njih. V bistvu pri tetkici (v bodočem domu). In sem mu bila še vedno všeč. In sem se spomnila, da priložnost zamujena ne vrne se nobena. In da že predolgo jem zarečen kruh. In že predolgo plačujem za napake, za katere sploh ne vem. In da že predolgo tiho v sebi upam, da bom nekoč tudi jaz...

Verjetno je zadnji čas, da se sprijaznim. Da sem to kar sem. In da bo vedno tako, da bom vedno imela le svojo Saro.

No, pa je dolgo. Računalnik je zdržal. Čeprav je spodaj že kar lep čas balonček z velikim rdečim krogcem in križcem.
Malo sem zamorila z mojim srčkom. V živo to skrijem s smehom. Pa je takoj bolje, se nalezem.

Bodite lepo:)

Petra in Sara

I AM THE CHILD

Sledi čudovita stvar, vredna branja. Vsaj zame. In mogoče za ostale starše otrok s PP, ki bodo naleteli na te vrstice. Zame kot nek totem. To bom zagotovo prebrala še mnogokrat!
V meni so se ob tem prebudile solzice... Ja, res je. A verjetno so bile to solzice sreče. In solzice upanja.
Sreče zato, ker se zavedam, da mi Sara daje vse to. Da me uči. Upanja pa zato, ker močno upam, da ji bom znala pokazati, kako dragoceno je to. Kako dragocena je ona. Da se bo znala zavedati, da je ona žarek, ki mi kaže pot.


I am the child who cannot talk. You often pity me, I see it in your eyes.
You wonder how much I am aware of. I see that as well. I am aware of
much ... whether you are happy or sad or fearful, patient or impatient,
full of love and desire, or if you are just doing your duty by me. I
marvel
at your frustration, knowing mine to be far greater, for I cannot express
myself or my needs as you do.

You cannot conceive my isolation, so complete it is at times. I do not
gift
you with clever conversation, cute remarks to be laughed over and
repeated.
I do not give you answers to your everyday questions, responses over
my well
being, sharing my needs, or comments about the world about me. I do
not give
you rewards as defined by the world's standards.. great strides in
development
that you can credit yourself; I do not give you understanding as you
know it.

What I give you is so much more valuable... I give you instead
opportunities.
Opportunities to discover the depth of your character, not mine; the
depth of
your love, your commitment, your patience, your abilities; the
opportunity to
explore your spirit more deeply than you imagined possible. I drive you
further than you would ever go on your own, working harder, seeking
answers
to your many questions with no answers. I am the child who cannot talk.

I am the child who cannot walk. The world seems to pass me by. You see the
longing in my eyes to get out of this chair, to run and play like other
children. There is much you take for granted. I want the toys on the
shelf,
I need to go to the bathroom, oh I've dropped my fork again. I am
dependant
on you in these ways. My gift to you is to make you more aware of your
great
fortune, your healthy back and legs, your ability to do for yourself.
Sometimes people appear not to notice me; I always notice them. I feel not
so much envy as desire, desire to stand upright, to put one foot in
front of
the other, to be independent. I give you awareness. I am the child who
cannot walk.

I am the child who is mentally impaired. I don't learn easily, if you
judge me
by the world's measuring stick, what I do know is infinite joy in simple
things. I am not burdened as you are with the strifes and conflicts of
a more
complicated life. My gift to you is to grant you the freedom to enjoy
things
as a child, to teach you how much your arms around me mean, to give you
love. I give you the gift of simplicity. I am the child who is
mentally impaired.

I am the disabled child. I am your teacher. If you allow me, I will
teach you
what is really important in life. I will give you and teach you
unconditional
love. I gift you with my innocent trust, my dependency upon you. I
teach you
about how precious this life is and about not taking things for granted. I
teach you about forgetting your own needs and desires and dreams.. I teach
you giving. Most of all I teach you hope and faith. I am the disabled
child.

~ Author Unknown

SO VSI NEKAJ ZBOLELI...

Sara je spet bolna. Že od četrtka... Čez vikend je bilo kar hudo.
Tetkica me je prepričala, da smo šle k zdravniku, kljub mojemu občutku, da bo rekel, da je spet viroza.
Zaradi bergel in mojega občutka, da sem z njimi še širša in zato povsod v napoto, sem počakala v čakalnici.
Sara je bila na vrsti pred drugimi, mimo vrste. Niti ne vem, zakaj... Mogoče še ne vem, da je tudi to prednost otroka s PP... Ena mamica je res verjetno že dolgo čakala in sem dobila tak dolg grd pogled. Zelo grd. Pa niti nebi opazila, če nebi zraven še komentirala nekaj o privilegijih...
Ko sta s tetkico prišli ven, pa šok. Ima bronhitis in se je verjetno že začelo širiti na pljuča: sum na pljučnico.
Zdaj pridno pijemo čaj, skuhala bom kompot, jemo antibiotik in upam, da bo v petek zdravnik povedal, da so pljuča v redu.

Skrbi me, ker so zadnje dni vsi bolni. In ker zadnje dni poslušam o malčkih, kako so pristali v bolnici... In najbolj me skrbi, ker je že mala E. tako boga, da je že celo večnost na intenzivni in je dala čez v enem tednu več kot jaz v 24.letih.

Čez dan je Sara že boljša. Včeraj ni imela več vročine. Ob dihanju pljuča še vedno vibrirajo. Prav slišim jih. Še ko spi, jih slišim po tem čudnem babyfonu.
Danes sva skoraj celo noč prespali. Brez kašljanja, brez pitja.

Skrbi me.
In še vrtec je zato potisnjen na stranski tir. Jaz pa sama... Kako nama rata? Cel dan sva v sobi, vsake toliko časa odprem vrata, da slišiva zunanji svet (kak tih ropot po hiši). Lulanje je omejeno na pleničko. Za vse, kar se spomniva, mora Sara odležati svojih nekaj minut, da se jaz skobacam na priprave. Naprimer, kuhanje čaja zjutraj. Sem skuhala, ter flaško v ustih nesla v sobo (kot psička, ki nosi mladičkom:)). Vse ostalo prenašam v malem nahrbtniku. Tetkica, nič ne skrbi, upam, da ga ne bom umazala. Zdaj tuhtam, kako naj dostavim krožnik do sobe. Bo potrebno poklicati pomoč iz spodnjega štuka: stara mama bo še vesela, da bo lahko pomagala. In gledala Saro, kako ne je, ker jo ona gleda.
Ah, še dobro, da dopoldne prihaja vsaj dedi... Da Saro malo odnese v kuhinjo, da se mala nasmeji, da skupaj občudujeta ekran njegovega laptopa. Sara obožuje dedija. In on njo:) Prav super zgledata super. Pogovarjata se po svoje. In včasih tiščita vsak v svojo stran, pa nihče od njiju tega ne opazi. In na koncu pristaneta še bolj skupaj.
Ko bo dedi dokončno odšel 'na svoje', bodo taki obiski še več vredni.

Oh... Komaj čakam, da pride tetkica iz službe. In z njo mobilnost:)

Danes se mi začenjajo nova predavanja: poslovna angleščina. Tega sem se posebej veselila, ker imam angleščino zelo rada. In res ne poznam skoraj nič poslovnih izrazov. Pa bi bilo dobro znati.
A sedaj nekako ne bom šla. Ali pa bom precej zamudila in šla precej prej domov. Bitka s časom pač.

Aja, avto pa sem že šofirala! Bila je nuja. Malo gre težko, ampak od tetkice je ravno prav majhen, da ima gas in bremzo dovolj skupaj. In mehka pedala. Zdaj doma nenehno razmigavam svoj gleženj. In upam, da mi naslednjič zdravnik reče, da lahko obremenim še kaj več kot le 20kg.
Kar probajte na tehtnici, kako hitro se pokaže dvajsetka! Skoraj ni potrebno nič pritisniti...
Odštevam dneve, ko bom spet postavila bergle v kot.

Sicer pa se pri nas ful dogaja. Še vedno...
Krasen občutek je, ko se prebuja narava in se življenje hkrati premika naprej. V pravo smer.

Kmalu pripopam nove slikice. Saj veste, od malčike:)
papa

ZAJČEK

Ste že videli tako lepega zajčka?
K nam je zašel... pa smo ga kar vzeli za svojega:)
Ker se je Sara nekam skrila, smo kar njega peljali v vrtec, mu dali kosilo ter ga razvajali.
Počutil se je prav fino pri nas doma: kar ni se nehal smehljati!

PRIHAJA POLETJE...

Ja vem, ne bo še.
Take čudne zime ne maram.
Rada bi imela sneg, a ker ga kar ni in ni, komaj čakam sončka, cvetenje naše češnje, ogledovanje tulipanov v Arboretumu ter kratke rokave:)
Na kratko, komaj čakam toplejše dni!

Malo že planiramo, kam bomo šle na morje.
Najvrjetneje bo to Cres. Ker je tam zelo lepo. Ker že več kot 20 let nisem bila tam in se ničesar več ne spomnim. Ker je zrak primeren dihalnim težavicam Sare in tetkice. Ker je plaža tam vsepovsod lepa in primerna.
In danes... sem na spletu po naključju našla tole stran. Super je. Vsaj meni. Imajo stvari, ki jih drugje nimajo. In celo tale šotorček za na plažo, ki sem ga tako vneto iskala že lani. In sem ga kar naročila. Ziher je ziher!

Malo se že veselim poletja, ko bo Sara več doma. Kar nekaj tednov ne bo vrtca. Mogoče bi lahko govorila o mesecih. Tudi oni si zaslužijo dopust:) Midve pa se bova potepali, telovadili, izvajali Vojto in se smejali. Letos bova verjetno večkrat za en dan pobegnili na obalo, ker imava sedaj tak super voziček:)

Joj, naj že pride! Dovolj imam bunde in volnenih puloverjev.
Komaj čakam pomlad. In potem bom komaj čakala poletje!

KO KOZAREC POSTAJA ŠE POLNEJŠI

Poznate tisto zgodbo o učitelju in kozarcu? Ko so v kozarcu kamni naloženi do vrha, še vedno ni poln. Lahko dodamo še drobne kamenčke. In potem še mivko, da zapolni še najmanjše luknjice. In na koncu še vedno lahko najdemo nekaj malega prostora, da dolijemo nekaj vode... Nauk zgodbe je, da tako kot kozarec nikoli ni preveč poln, tako tudi naše življenje ni tako natrpano, da nebi našli še nekaj prostora za kavico, kozarec vina s prijateljicami in za tiste drobne malenkosti, ki dajejo čarobnost trenutkom, ki nam jemljejo dih.


Moj kozarec se tudi polni. Prav fino je.
Dobivam naval energije zase. In za Saro. Za naju.
To ni energija kot običajno, ko se vsak dan znova znam smejati, ko razmišljam pozitivno in ko ugotovim, da ljubim svoje življenje in sem srečna.
Ne, tokrat je to drugačna energija.

Sem na eni nogi. Dobesedno:) In imam načrtov, da jim ni konca.

Vsak dan bolj se prebuja tista neka ideja o moji prihodnosti, o kateri sem že pisala. O nekem poslu, če lahko tako rečem. O mojih sanjah, ki so se mi sedaj začele razkrivati in ki mi jemljejo sapo...

Vsak dan imam kanček več volje do sebe, da se spravim v obliko, da se bom imela res rada. Da se bom počutila v redu. Beri, da bom zares shujšala.

Vsak dan bolj sem predana študiju. Veselim se predavanj iz poslovne angleščine naslednji teden (čeprav še nimam pojma, kako bom prišla do Lj. in po vseh tistih stopnicah do predavalnice). In izpita čez dva tedna. Vesela sem, da sem lahko študentka, da mi je študij končno spet všeč in da je to tisto, kar mi bo počasi odpiralo vrata do sanj.

Vsak dan znova imam več volje in motivacije, da spreminjam svoj odnos do Sare. Ni več toliko napetosti pri hranjenju. Skušam je ne okregati, kadar je preveč trda in kadar je njeno telo v krču ali je cela 'trda'. Saj ni kriva za to. Tako bo vedno. Si ne zasluži niti grdega pogleda zaradi tega.

Navdušuje me literatura, ki sem si jo izposodila v knjižnici. Zame je tudi kakšna prastara knjiga o vzgoji zlata vredna. Včasih so bili tudi modri ljudje in ni vse v super mamah današnjega časa, zaklad tiči tudi v modrosti naših babic.

Nenazadnje, pa moj kozarec polni tudi ljubezen... Ne, nič ni novega. Le misli. Neko veselje, da znam ljubiti. In spoznanje, da je človeško hrepeneti po ljubezni. In neka ugotovitev, kaj sem spet zapravila, čeprav (spet) pred tremi leti, ko sem napačno izbrala...

Kozarec se polni, življenje je polno lepih trenutkov. Nepozabnih. Srečnih.
Bodite srečni tudi vi:)

papa