SO VSI NEKAJ ZBOLELI...

Sara je spet bolna. Že od četrtka... Čez vikend je bilo kar hudo.
Tetkica me je prepričala, da smo šle k zdravniku, kljub mojemu občutku, da bo rekel, da je spet viroza.
Zaradi bergel in mojega občutka, da sem z njimi še širša in zato povsod v napoto, sem počakala v čakalnici.
Sara je bila na vrsti pred drugimi, mimo vrste. Niti ne vem, zakaj... Mogoče še ne vem, da je tudi to prednost otroka s PP... Ena mamica je res verjetno že dolgo čakala in sem dobila tak dolg grd pogled. Zelo grd. Pa niti nebi opazila, če nebi zraven še komentirala nekaj o privilegijih...
Ko sta s tetkico prišli ven, pa šok. Ima bronhitis in se je verjetno že začelo širiti na pljuča: sum na pljučnico.
Zdaj pridno pijemo čaj, skuhala bom kompot, jemo antibiotik in upam, da bo v petek zdravnik povedal, da so pljuča v redu.

Skrbi me, ker so zadnje dni vsi bolni. In ker zadnje dni poslušam o malčkih, kako so pristali v bolnici... In najbolj me skrbi, ker je že mala E. tako boga, da je že celo večnost na intenzivni in je dala čez v enem tednu več kot jaz v 24.letih.

Čez dan je Sara že boljša. Včeraj ni imela več vročine. Ob dihanju pljuča še vedno vibrirajo. Prav slišim jih. Še ko spi, jih slišim po tem čudnem babyfonu.
Danes sva skoraj celo noč prespali. Brez kašljanja, brez pitja.

Skrbi me.
In še vrtec je zato potisnjen na stranski tir. Jaz pa sama... Kako nama rata? Cel dan sva v sobi, vsake toliko časa odprem vrata, da slišiva zunanji svet (kak tih ropot po hiši). Lulanje je omejeno na pleničko. Za vse, kar se spomniva, mora Sara odležati svojih nekaj minut, da se jaz skobacam na priprave. Naprimer, kuhanje čaja zjutraj. Sem skuhala, ter flaško v ustih nesla v sobo (kot psička, ki nosi mladičkom:)). Vse ostalo prenašam v malem nahrbtniku. Tetkica, nič ne skrbi, upam, da ga ne bom umazala. Zdaj tuhtam, kako naj dostavim krožnik do sobe. Bo potrebno poklicati pomoč iz spodnjega štuka: stara mama bo še vesela, da bo lahko pomagala. In gledala Saro, kako ne je, ker jo ona gleda.
Ah, še dobro, da dopoldne prihaja vsaj dedi... Da Saro malo odnese v kuhinjo, da se mala nasmeji, da skupaj občudujeta ekran njegovega laptopa. Sara obožuje dedija. In on njo:) Prav super zgledata super. Pogovarjata se po svoje. In včasih tiščita vsak v svojo stran, pa nihče od njiju tega ne opazi. In na koncu pristaneta še bolj skupaj.
Ko bo dedi dokončno odšel 'na svoje', bodo taki obiski še več vredni.

Oh... Komaj čakam, da pride tetkica iz službe. In z njo mobilnost:)

Danes se mi začenjajo nova predavanja: poslovna angleščina. Tega sem se posebej veselila, ker imam angleščino zelo rada. In res ne poznam skoraj nič poslovnih izrazov. Pa bi bilo dobro znati.
A sedaj nekako ne bom šla. Ali pa bom precej zamudila in šla precej prej domov. Bitka s časom pač.

Aja, avto pa sem že šofirala! Bila je nuja. Malo gre težko, ampak od tetkice je ravno prav majhen, da ima gas in bremzo dovolj skupaj. In mehka pedala. Zdaj doma nenehno razmigavam svoj gleženj. In upam, da mi naslednjič zdravnik reče, da lahko obremenim še kaj več kot le 20kg.
Kar probajte na tehtnici, kako hitro se pokaže dvajsetka! Skoraj ni potrebno nič pritisniti...
Odštevam dneve, ko bom spet postavila bergle v kot.

Sicer pa se pri nas ful dogaja. Še vedno...
Krasen občutek je, ko se prebuja narava in se življenje hkrati premika naprej. V pravo smer.

Kmalu pripopam nove slikice. Saj veste, od malčike:)
papa