Hej, kdo ugane kje sem bila danes?
Mojega lepega črnega vranca sem peljala k stričkom, da ga malo 'zmasirajo'. Beri, da ga odrešijo tistih nadležnih, pod umazanijo skritih prask. Bolelo ga je že od decembra lani.
No, meni se vse skupaj zdi kar smešno. Nisem še prav navajena, da nimam več petke, ki se je ni splačalo popravljati... Sedaj moram pridno poslušati nasvete izkušenih, da je to drago in da moram skrbeti sproti... Še komu to španska vas?
Že cenilec na zavarovalnici se mi je zdel smešen, ko je z vso resnostjo pristopil k 'problemu'. Danes pa še gospod na servisu. Malo je manjkalo, pa bi izbruhnila. Šlo mi je na smeh, a hkrati me je bilo tako zelo sram. Zaradi nekaj prask ga vozim na popravilo?
No, pa sem se sprijaznila, da je pri takem avtomobilu to kar nujno. Sploh če se je nekdo s svetlim avtomobilom tako potrudil, da mu je ratalo opraskati blatnik, sprednja in zadnja vrata po celi dolžini, zraven pa še 'lajšte' uničiti. Pobegli voznik se je kar potrudil.
No, vseeno... Meni je ta skrb za pleh malo pretirana, a vem, da je pametno poslušati druge. Vsaj v tem primeru. Čudno pri vsem tem pa je, da imam samo jaz ta čuden kompleks, da mi je ob vsem tem neprijetno.
Nisem se zaradi tega spravila pisati tega posta... Vsekakor ne.
Pač pa...
Kje sem že bila?
Aha! Pri Carju!
Se še kdo spomni, kako zelo mi je bil všeč Peter Car? (Oh, sedaj lahko napišem ime, kako to paše:)) Pa ne tako zelo zelo všeč, ampak tip ima neko karizmo. In kaj še ima? Ima nekaj, da sem ga jaz danes opazila.
Zakaj je to čudno?
Ker čez tista zatemnjena vrata nisem videla ničesar in nikogar. Le svoj odsev. Bila so že napol ogledalo. A ko se je on postavil na drugo stran, sem ga razločno videla. Seveda sem, kot je v moji navadi (to imam v genih, ni druge možnosti!) prečekirala vse.
Torej, tip je še vedno In. Frizura je sedaj čisto kratka, kar je very nice. Pogled pa še vedno isti: da si ga želiš gledati, da bi kar stal tam in buljil...
Ja no, dokler je bil tam, na drugi strani vrat, sem ga kar gledala. Kot tele v nova vrata. Prav grdo sem ga buljila!
In potem sem si oddahnila. Saj me ni prepoznal (če bi slučajno, pomotoma bila kakšna možnost, da se me spomni od avgusta), ker imam tako zelo krajšo frizuro in enih 10kg več. In očala.
Zdaj me je pa kar sram. Da sploh pogledam za tipom. To je nek tak neizpodbiten stereotip v meni. Kako grozno!
Sama sebi sem grozna, da imam tako mnenje o sebi. Sama vem, zakaj ga imam: nekomu je ratalo mojo samopodobo spravit pod dno.
Kaj je v bistvu narobe z menoj? To, da sem prepričana, da tako debela, kot sem, ne smem niti pogledati nobenega tipa. Kaj šele si potiho zaželeti, da bi me mogoče opazil. No, to, da bi pa pomislila, da bi jaz lahko bila komu všeč, je pa že višek! Govorim čisto resno.
Poleg tega pa se zavedam, da so na svetu še mnoge ženske mojih kilogramov, in še več jih je debelejših. Pa imajo čisto skulirane tipe. In se imajo rade. In se poročijo. In imajo otroke. In so srečne.
Poleg tega pa ima oseba, ki me je prepričala v to manjvrednost, tudi debelejšo sestro, ki je srečno poročena in ima tako luštno hčerkico. Pa o njej ni bilo nikoli žal besede. Le jaz sem vedno poslušala, kako se redim, kako so druge punce toliko lepše, ker imajo lepo postavo in da ne bom nikoli več imela fanta. Ohhh, kako sovražim to osebo! (To sem zdajle povedala prvič v življenju! In prav paše, žal.)
No, jaz pa sama s sabo nekako nikakor nisem srečna. Srečna sem le s Saro. A ne bom mogla imeti vedno nje ob sebi, da se bom lahko smejala in pozabila na komplekse.
Tako se počutim. Da si niti ne upam več pomisliti na to, da bi bila rada kdaj zaljubljena. Ali, še večji prekršek, da bi kdo pogledal mene.
Tako tudi današnje srečanje ni prineslo nič lepega. Čeprav bi se rada zdajle na večer malo zasanjala... Se ne bom. Po glavi mi hodi le misel, kako naj v petek prepričam dedija, da on prevzame avto, jaz pa njegovega peljem domov... Bo za?
In zakaj hudiča ne premorem toliko pameti, da bi se imela vsaj malo rada? Ah, saj vem... Ker mi mnenje tiste osebe pomeni več. Ker sem tako zelo dolgo živela le za tisto osebo.
Ni mi pomoči, kajne?
Mojega lepega črnega vranca sem peljala k stričkom, da ga malo 'zmasirajo'. Beri, da ga odrešijo tistih nadležnih, pod umazanijo skritih prask. Bolelo ga je že od decembra lani.
No, meni se vse skupaj zdi kar smešno. Nisem še prav navajena, da nimam več petke, ki se je ni splačalo popravljati... Sedaj moram pridno poslušati nasvete izkušenih, da je to drago in da moram skrbeti sproti... Še komu to španska vas?
Že cenilec na zavarovalnici se mi je zdel smešen, ko je z vso resnostjo pristopil k 'problemu'. Danes pa še gospod na servisu. Malo je manjkalo, pa bi izbruhnila. Šlo mi je na smeh, a hkrati me je bilo tako zelo sram. Zaradi nekaj prask ga vozim na popravilo?
No, pa sem se sprijaznila, da je pri takem avtomobilu to kar nujno. Sploh če se je nekdo s svetlim avtomobilom tako potrudil, da mu je ratalo opraskati blatnik, sprednja in zadnja vrata po celi dolžini, zraven pa še 'lajšte' uničiti. Pobegli voznik se je kar potrudil.
No, vseeno... Meni je ta skrb za pleh malo pretirana, a vem, da je pametno poslušati druge. Vsaj v tem primeru. Čudno pri vsem tem pa je, da imam samo jaz ta čuden kompleks, da mi je ob vsem tem neprijetno.
Nisem se zaradi tega spravila pisati tega posta... Vsekakor ne.
Pač pa...
Kje sem že bila?
Aha! Pri Carju!
Se še kdo spomni, kako zelo mi je bil všeč Peter Car? (Oh, sedaj lahko napišem ime, kako to paše:)) Pa ne tako zelo zelo všeč, ampak tip ima neko karizmo. In kaj še ima? Ima nekaj, da sem ga jaz danes opazila.
Zakaj je to čudno?
Ker čez tista zatemnjena vrata nisem videla ničesar in nikogar. Le svoj odsev. Bila so že napol ogledalo. A ko se je on postavil na drugo stran, sem ga razločno videla. Seveda sem, kot je v moji navadi (to imam v genih, ni druge možnosti!) prečekirala vse.
Torej, tip je še vedno In. Frizura je sedaj čisto kratka, kar je very nice. Pogled pa še vedno isti: da si ga želiš gledati, da bi kar stal tam in buljil...
Ja no, dokler je bil tam, na drugi strani vrat, sem ga kar gledala. Kot tele v nova vrata. Prav grdo sem ga buljila!
In potem sem si oddahnila. Saj me ni prepoznal (če bi slučajno, pomotoma bila kakšna možnost, da se me spomni od avgusta), ker imam tako zelo krajšo frizuro in enih 10kg več. In očala.
Zdaj me je pa kar sram. Da sploh pogledam za tipom. To je nek tak neizpodbiten stereotip v meni. Kako grozno!
Sama sebi sem grozna, da imam tako mnenje o sebi. Sama vem, zakaj ga imam: nekomu je ratalo mojo samopodobo spravit pod dno.
Kaj je v bistvu narobe z menoj? To, da sem prepričana, da tako debela, kot sem, ne smem niti pogledati nobenega tipa. Kaj šele si potiho zaželeti, da bi me mogoče opazil. No, to, da bi pa pomislila, da bi jaz lahko bila komu všeč, je pa že višek! Govorim čisto resno.
Poleg tega pa se zavedam, da so na svetu še mnoge ženske mojih kilogramov, in še več jih je debelejših. Pa imajo čisto skulirane tipe. In se imajo rade. In se poročijo. In imajo otroke. In so srečne.
Poleg tega pa ima oseba, ki me je prepričala v to manjvrednost, tudi debelejšo sestro, ki je srečno poročena in ima tako luštno hčerkico. Pa o njej ni bilo nikoli žal besede. Le jaz sem vedno poslušala, kako se redim, kako so druge punce toliko lepše, ker imajo lepo postavo in da ne bom nikoli več imela fanta. Ohhh, kako sovražim to osebo! (To sem zdajle povedala prvič v življenju! In prav paše, žal.)
No, jaz pa sama s sabo nekako nikakor nisem srečna. Srečna sem le s Saro. A ne bom mogla imeti vedno nje ob sebi, da se bom lahko smejala in pozabila na komplekse.
Tako se počutim. Da si niti ne upam več pomisliti na to, da bi bila rada kdaj zaljubljena. Ali, še večji prekršek, da bi kdo pogledal mene.
Tako tudi današnje srečanje ni prineslo nič lepega. Čeprav bi se rada zdajle na večer malo zasanjala... Se ne bom. Po glavi mi hodi le misel, kako naj v petek prepričam dedija, da on prevzame avto, jaz pa njegovega peljem domov... Bo za?
In zakaj hudiča ne premorem toliko pameti, da bi se imela vsaj malo rada? Ah, saj vem... Ker mi mnenje tiste osebe pomeni več. Ker sem tako zelo dolgo živela le za tisto osebo.
Ni mi pomoči, kajne?
6 comments:
Vsekakor je že zdavnaj nastopil čas, da ga pozabiš. Tisto osebo mislim, ki te je prepričala in v glavo vbila toliko napačnih misli. (upam, da mislim pravo osebo)Čeprav se zavedam, da je veliko lažje reči kot pa narediti. Vseeno pa, kakor te poznam, si najbrž tudi ti želiš ponosno in samozavestno z visoko dvignjeno glavo iti naprej in mu pokazati, da te ne gane več. Da so njegovi časi minili.
Zadnjič sem ga videla v lokalu. In ko smo že ravno pri zunanjem izgledu - pred svojim pragom naj pomete. Kakšen pa hodi naokrog?!Groza in strah!
Ti pa moraš verjeti in moraš vedeti da si lepa. Kot bi rekel Brian Adams "inside out"! Ne pozabi tega!
Da sploh ne omenjam tvoje slabe vesti ker ti je en tip všeč...brezveze! Pomlad prihaja, sonček se nemarno razkazuje na nebu...zakaj ne bi še tebe malo navihano razganjalo od ljubezni? Saj si mlada!
hej hej,
Ceprav nevem kdo je ta, ki ti je v glavo vbil te skrajno neumne misli, lahko recem, da ta oseba ni vredna, da bi ga sploh omenjala in se dalje, da bi si njegove besede sploh gnala k srcu, ker zame je en navaden bednik, ce se grdo izrazim.....zavedam se, da ti je ta oseba nekoc veliko pomenila, drugace ti le-njeno mnenje ne bi toliko pomenilo, pa vseeno poskusi res pozabiti na to, kaj ti je govoril, ker NI IMEL PRAV. Saj verjetno ti je vseen kaj si jaz mislim, ampak ze takoj, ko sem te "spoznala" ali bolje receno srecala, si mi bila nekaj posebnega in sem si zelela, da bi te bolje poznala in tudi tisti ljudje, ki so se nekdaj druzili s tabo in jih poznam, so vedno imeli o tebi povedati le lepe stvari.....
Si lepa (znotraj in navzven), pametna, inteligentna, vedno pozitivno nastrojena, prijazna.... res se nimas cesa sramovati in vsak fant bi si mogel vseh 20 prstov obliznit, ce bi te dobil.....resno mislim! Ni veliko takih dekletik, kot si ti.....povrh vsega pa si pri svojih letih ze mocno bolj odrasla kot vecina tvojih sovrstnic.....res poskusi biti ponosna nate, na vse to, kar si....na svoje srce in zunanjo lepoto in nato te bo tudi zunanji svet (predvsem fantje) videl tako.....
Hm...pa sem se spet razpisala...ampak na to sem morala komentar spustit:) upam, da je uredu....
lep soncen dan vama zelim;)
papa
Meni pa ni objavilo komentarja? Pa tako sem se trudila :)
deedee, joj...res ne vem,zakaj imaš ravno ti probleme tu pri meni...upam da bo naslednjič prijelo:)
Za ostalo pa...še premlevam, zato še ne morem komentirati komentarjev...
papa
petra hvala za povabilo.
ne sekiraj se za osebo katera nima v glavi nic mozga da tako rrazmislja o tebi. In a ni lep občutek, da si srečna s saro. njej lahko zaupaš da te bo zmeraj imela rada.
punca imej se rada in se spoštuj
papa
Draga Petra,
še kako te razumem! Tule lahko vse pametujemo, ampak tebi mora v glavi naredit "klik". Upam, da ti bo uspelo. Meni še ni.
Jaz sicer nisem imela podobne izkušnje s fanti ... z njim bi že opravila. Bile so punce. Že kar nekaj časa je od mojih gimnazijskih let, a jih še vseeno vidim, kako so si merile stegna in tako tekmovale, katera je bolj suha ter neustavljivo hujšale z bulimijo in anoreksijo. Ena je pristala v bolnišnici, druga je morala za pol leta v Polje. Pa sem si vedno govorila, da to ni način, da me ne gane ... ampak nekje globoko v sebi imam tudi sama komplekse, ki jih še nisem razrešila. In mi je čisto vseeno, če mi kdo reče, da sem lepa. Sama ne vidim tega in besno čakam na tisti "klik". Puberteta je mimo in skrajni čas bi že bil, da pride:).
Post a Comment