The news

Bom tokrat kratka:)

Pc nam štrajka. Bojim se, da je virus. Naenkrat zdrži prižgan okoli 20 minut. Potem blokira.

Našla sem geslo za svoj stari mail. Hvala Tinetu za spodbudo, da sem vztrajala. Zdaj imam 3 maile. Aktivne. Ok, bom že vsake toliko prečekirala vse.

No, s tem imam spet dostop do tele moje zlate virtualne knjigice. Zaklenit bloga ne morem, ker pc ne zdrži tako dolgo pri življenju.
Dedi je svojega laptopa polil s sokom. Malo sem bila jezna, ker ga s tetkico še nisva odplačali. Ampak, saj je njegov. Sušil ga je v pečici, pa vse sorte izvajal... Tko da tut rezerve nimam več. Res bom morala tegale popravit. Sama?

Potem pa razmišljam, da bi se preselila na Wordpress. V bistvu imam tam že dolgo odprt račun... Se spomnite, ko sem izvajala blog princeske? No, takrat sem vsepovsod probala, kje je lepši prostor pod virtualnim soncem... Za ustvarjanje.
In ker je Tine prižgal žarnico nad mojo bučo, bom tam lahko zaklenila le določene poste, ki bodo bolj osebni... In do gesla boste prišli le tisti, ki ste poslali mail:)

Sara je spet v vrtcu. Tetkica jo vozi. In izvaja reforme. Sem prav vesela. Jaz sem bila preveč prijazna in me niso upoštevali.
Zdaj je na vidiku ideja, da bojo nabavili voziček za dvojčke, da bojo šli lahko ven. Sicer bi se Sari obetalo biti skos noter. Aaaa, to pa ne. Ne pri njenem bronhitisu!
Dobro bo še za eno punčko, ki tudi veliko kašlja in smrka. Pa bosta skupaj sedeli v vozu:)

Poslala sem pismo županu. Končno! V glavi sem ga pisala že kake pol leta. V ponedeljek je med predavanji angleščine pristalo na papirju.
Ja, verjetno še ni dobil pisma, napisanega na roke na list iz Akte. Ha, pa naj se navadi. Da nekateri še pišemo. Na roke:)
No, zadeva se razvojnih vrtcev in zanikrnosti naše občine, ker ničesar ne stori za otroke s PP. V Domžalah pa morajo potem odpirati nov oddelek, da imajo Kamniški otroci kam iti. Ampak sem ful lepo napisala. In zelo prijazno.

Končno sem poslala listek da bom dobila študentsko. Novo. Komaj čakam. Čeprav bom spet grozna na sliki. Zato moram čimprej diplomirat, da jo vržem stran.

Danes šla po dolgem času 'v mesto'. Sem morala na banko. Ah, naštimala sem na trajnik, da mi trgajo za kurilno olje, pa mi niso. In sm šla po izpis stanja. Denarja dovolj na računu, nevem kdo je tukaj čuden.

Hkrati pa sem ugotovila, da je šlo vse 'malo gor'. Otroški, nega in štipendija. Baje gre še pokojnina. No, meni se čisto vse skupaj pozna za... Samo malo da izračunam... Aha, za 20 €. Pa pomislim, koliko se pozna tistim, ki imajo bajne plače. In visoke pokojnine. Kakšen sistem, da na veliko zlijejo še več. Valda je njim kul. Ampak...Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni.

Že dva meseca zapored pa vedno bolj občutim, kako je vse dražje. Zdaj bojo še ljubljanski vrtci dražji. Sarin vrtec bo imel polno ceno malo čez 900€! Tako bom s hrano vred plačevala ravno enih 100€. Dedi mi je že nekajkrat rekel, če se mi splača.
Bencin in položnica, za ta denar lahko Sara ostane doma. Ampak, meni to nebi bilo všeč. Potem nimam energije. Ne morem celo dopoldne sedeti za mizo in se učiti.

Zadnje čase nimam pojma, kaj bi Sara rada.
Rada bi jo vprašala, če ji je všeč vrtec. Če rada hodi tja. Imam občutek, da ji paše. Da ima tam prijatelje. Osebje je sicer super. Le malo sta oba zmedena. Kahla je še vedno le ob priliki... Učenje hranjenja še traja. Pa je že februar! Vprašala sem se, mar se ne bi morali do sedaj že malo navaditi? Ampak Sara zjutraj rada odide. Prav vidim ji v očeh, da komaj čaka. Da je vesela. In ko pride v vrtec, takoj prepozna garederobo in je vesela. Tudi tetkica pravi, da se nasmeje, ko prideta tja.

Rada bi jo vprašala, če jo kaj boli. Verjetno jo nosi luna. Ponoči se zbuja, joka v tri krasne in je tečna. Nič ji ne paše. A je vseeno zabavna. Lepa. Prikupna. Nežna. Moja.
Čez dan se hitro utrudi. Malo igranja, pa je brez energije. Ena ura je sedaj že veliko, da ostane zbrana in ne zleze skupaj. Je pa res, da se igram zelo intenzivno. Zraven kar precej telovadiva.

Upam, da je samo luna.

V soboto smo bile na celodnevnem izletu. Ah kje, saj se ve. V Celovcu:) In pri dediju ter teti D. Sara je ful uživala. Na Jesenicah je bila sicer že čist zmatrana, a je zdržala. In bila vesela. Valda, dedija je vedno vesela. On jo spravi v sekundi iz joka v smeh. In vmes smo skočile še na skrivno misijo. Zaenkrat mora ostati skrivnost. Ker pač zadeva ni pod geslom.

Voziček se obnese krasno. Le dolgo v njem ni fajn. To razumem. Saj tut mene začne žuljit rit od sedenja. Koga pa ne?

Sedaj čakam priložnost, da čestitam mali K. za prvo svečko. Zamudile smo praznovanje. Ker je Sara še vedno kašljala. In smo šle raje na zrak. Pri njeni sestrici K. v bistvu nisem bila nikoli na rojstnem dnevu. Sedaj bo treba to spremeniti:)

Komaj čakam, da se spet dobimo s puncami. Da M. pride z drugega konca sveta. Mogoče pa je že prišla?

Čakam drug teden, ko se grem pokazat zdravniku. M. me je že okregal. Stopila sem na nogo. No...nimam izgovora:( Le dejstvo, da sem zamočila. Da sem prelomila obljubo, ki sem jo dala moji teti. Da nisem pazila. Na svojo nogo. In šele včeraj sem se ob branju maila zavedela, da jo bom še rabila. A ne, jaz brezglavo probam in rečem: 'Glej, hodim!' Ah... Brezupen primer. Noga je spet buškasta. Čutim vse vijake v gležnju. In še sošolec mi je pravil, kako se on zdaj šola, ker ima uničeno nogo... In na koncu, da bom že še videla...

Končno sem zapisala tisto idejo na papir. Zdaj je bolj resnična. In bolj realna. In še boljša. Nekoč mi bo uspelo!

Hkrati pa sem zapisala še nekaj sklepov. Glede mojega odnosa s Saro. Da bo še boljši. Da ne bom nikoli več jamrala ob njej. Da ne bom huda ker me ponoči včasih zbudi. Da jo bom vedno pohvalila, tudi če mi kdo reče da to ni prav. Zakaj? A ni vredna pohvale?

Danes em med vožnjo do mesta srečala S. Spomnila sem se časov, ko sva skupaj plesala. Nedelje zvečer. Kako mu je bilo nerodno. In spomnila sem se nedelje, ko sem bila že z velikim trebuhom in že samska pri njih. V bistvu pri tetkici (v bodočem domu). In sem mu bila še vedno všeč. In sem se spomnila, da priložnost zamujena ne vrne se nobena. In da že predolgo jem zarečen kruh. In že predolgo plačujem za napake, za katere sploh ne vem. In da že predolgo tiho v sebi upam, da bom nekoč tudi jaz...

Verjetno je zadnji čas, da se sprijaznim. Da sem to kar sem. In da bo vedno tako, da bom vedno imela le svojo Saro.

No, pa je dolgo. Računalnik je zdržal. Čeprav je spodaj že kar lep čas balonček z velikim rdečim krogcem in križcem.
Malo sem zamorila z mojim srčkom. V živo to skrijem s smehom. Pa je takoj bolje, se nalezem.

Bodite lepo:)

Petra in Sara