KO KOZAREC POSTAJA ŠE POLNEJŠI

Poznate tisto zgodbo o učitelju in kozarcu? Ko so v kozarcu kamni naloženi do vrha, še vedno ni poln. Lahko dodamo še drobne kamenčke. In potem še mivko, da zapolni še najmanjše luknjice. In na koncu še vedno lahko najdemo nekaj malega prostora, da dolijemo nekaj vode... Nauk zgodbe je, da tako kot kozarec nikoli ni preveč poln, tako tudi naše življenje ni tako natrpano, da nebi našli še nekaj prostora za kavico, kozarec vina s prijateljicami in za tiste drobne malenkosti, ki dajejo čarobnost trenutkom, ki nam jemljejo dih.


Moj kozarec se tudi polni. Prav fino je.
Dobivam naval energije zase. In za Saro. Za naju.
To ni energija kot običajno, ko se vsak dan znova znam smejati, ko razmišljam pozitivno in ko ugotovim, da ljubim svoje življenje in sem srečna.
Ne, tokrat je to drugačna energija.

Sem na eni nogi. Dobesedno:) In imam načrtov, da jim ni konca.

Vsak dan bolj se prebuja tista neka ideja o moji prihodnosti, o kateri sem že pisala. O nekem poslu, če lahko tako rečem. O mojih sanjah, ki so se mi sedaj začele razkrivati in ki mi jemljejo sapo...

Vsak dan imam kanček več volje do sebe, da se spravim v obliko, da se bom imela res rada. Da se bom počutila v redu. Beri, da bom zares shujšala.

Vsak dan bolj sem predana študiju. Veselim se predavanj iz poslovne angleščine naslednji teden (čeprav še nimam pojma, kako bom prišla do Lj. in po vseh tistih stopnicah do predavalnice). In izpita čez dva tedna. Vesela sem, da sem lahko študentka, da mi je študij končno spet všeč in da je to tisto, kar mi bo počasi odpiralo vrata do sanj.

Vsak dan znova imam več volje in motivacije, da spreminjam svoj odnos do Sare. Ni več toliko napetosti pri hranjenju. Skušam je ne okregati, kadar je preveč trda in kadar je njeno telo v krču ali je cela 'trda'. Saj ni kriva za to. Tako bo vedno. Si ne zasluži niti grdega pogleda zaradi tega.

Navdušuje me literatura, ki sem si jo izposodila v knjižnici. Zame je tudi kakšna prastara knjiga o vzgoji zlata vredna. Včasih so bili tudi modri ljudje in ni vse v super mamah današnjega časa, zaklad tiči tudi v modrosti naših babic.

Nenazadnje, pa moj kozarec polni tudi ljubezen... Ne, nič ni novega. Le misli. Neko veselje, da znam ljubiti. In spoznanje, da je človeško hrepeneti po ljubezni. In neka ugotovitev, kaj sem spet zapravila, čeprav (spet) pred tremi leti, ko sem napačno izbrala...

Kozarec se polni, življenje je polno lepih trenutkov. Nepozabnih. Srečnih.
Bodite srečni tudi vi:)

papa