APČIHAAA!

Moja najpogostejša izjava zadnje dni. Saj mi ne uspe resno zboleti, ponavadi traja dan ali dva. No, v tej zimi sem sploh prvič zabeležila zares slabo počutje, odkar je z menoj Sara. In se kar ponavlja. Nekako obema. Sara ima le vročino, njene težavice z dihanjem pa so takointako večne. Obe imava zamašen nos. Obe kihava. Obe imava rdeča lica. Obe sva čisto fertik. Jaz tega ne pokažem. Kljub počutju bi rada risala, prekladala kocke in razporejala sličice. Sara bi tudi rada. A ne zmore. Premaga jo tisto nekaj, ki jo spravi v jokcanje in to v jok in nato še v ihto. Počutim se nemočno. Mala ne more spati, pa tako si želi. Zato gleda Nodija, z mokrimi trepalnicami in vsaj malo se je razgubil žalosten in nemočen izraz na njenem licu. Jaz čakam, da bo vsaj malo zaprla očke in tako počila, nabrala nekaj potrebne energije... Jaz pa bom potem smuknila v termovelur, očistila led in sneg z avta in se odpeljala proti knjižnici. Nazaj grede bom pred vstopom v hišo še malo skidala ves beli nered na dvorišču. Verjetno si bom s tem dejanjem prislužila še en obležani večer. Po glavi mi roji nešteto misli. Kako se bom pripravila na prihajajoče izpite, ko pa Sara spi le ponoči, ko jaz nimam več energije za knjige? Kako lahko kdo ob prepirčku pomisli, kako mi je fino, ker sem sama? Kako mora biti, če imaš moža, pa se zvečer, ko pride iz službe, ne zmeni zate in za svoje otroke? Kako mi je lahko žal, da sem pozabila na njen rojstni dan, ko pa se ona mene že dve leti ni spomnila? Kako nemočna sem včasih, pa vseeno polna energije in moči, da grem naprej s še večjim elanom... Všeč mi je, da sem takšna. Z vsemi napakami. Ker so tudi meni všeč ljudje z napakami. Prav prisrčno je vedeti male malenkosti o kom, se tega spomniti in se ob tem nasmejati, češ, kako očarljivo:) Te dni le pogrešam, kar imajo pomoje vsi drugi. Nekoga ob sebi. Bilo bi mi fino se s kom zares pogovarjati. Prejle me je prešinilo, česa me je najbolj strah. Najbolj strah me je, da v življenju ne bom občutila tega, da te ima nekdo rad. Zares rad. Jaz pa imam tako rada vse rada. Nahranit grem svojo čebelo. In potem bom vsa topla stopila v mraz. Pa še všeč mi bo:) Bodite lepo!

SISTEMATSKI PREGLED

Sara je že novembra dopolnila tri leta.

Pa so vsi otroci vabljeni na sistematski pregled pri treh.

Sara ni bila.

To sem si razlagala s tem, da je itak vodena na vseh področjih in podatki obstajajo...

Nakar takoj po novem letu dobimo vabilo.

Mislila sem si, da so imeli 'inventuro'...

In, verjetno res, ob mojem zadnjem snidenju s pediatrom se nekdo zamisli, da v Sarini kartoteki ni niti pol toliko izvidov, kot v njeni mapi za izvide doma.

Jah, jaz sem že davno tega nehala skrbeti za njihovo delo.

Če si ne skopirajo, ni moj problem...

In sva šli na sistematskega.

Jaz vsa vesela, da bom Saro pospremila še na en njen opravek, ki si ga deli s sovrstniki.

Sneg naju niti malo ni motil,

saj zamujava itak vedno in povsod, v snegu ali ne...

Moje letne gume pa se tudi obnesejo na nespluženi, neposipani in nesoljeni cesti:)

Torej, pred ambulanto sva se zares počasi slekli.

Sari sem pokazala, kje bosta najini bundici počakali.

Vse je preverila s pogledom, če je na primernem mestu in če bom dobro zaprla torbico, da ključi slučajno ne bodo kje padli ven.

Potem sva se stehtali (ja, obe:S).

Sara ima nekaj gramov več kot 12 kg.

Zmeriti je nikjer ne morejo natančno,

zato so zapisali kar okvirno številko po mojem navedku. Okoli 97 cm.

Obseg glave in prsnega koša.

Za Saro sicer vse normalno, čeprav imajo tak obseg glave malčki pri 12. mesecih.

Stopiva do pediatrinje.

Vidim jo prvič, a mi je gospa že takoj všeč.

Ker prebere osnovne podatke in se na podlagi njih zelo dobro orientira.

Ja, marsikateri 'običajni' zdravnik ob Sarini diagnozi otrpne in nima pojma, kaj naj.

Tako Sari izmeri pritisk in posluša srce ter pljuča.

Vse zapiše v kartoteko in prepiše še percentilno vrednost z lestvice.

Torej, Sara je za triletnike v idealni 'višini', na zlati sredini.

Glede na višino pa je na spodnji meji s težo, a še ni tako zelo prelahka.

Zdravnica jo pogleda še malo v gibljivosti,

kar seveda z drugimi otroki opravi v stoje ali sede...

A si jaz mislim, kako fino se je kakemu zdravniku srečati s primerom spastičnega cerebralca,

da se spomni kakšne teorije iz študijskih dni in preveri,

če so noge res tako zakrčene:)

No, Sara je danes definicijo s svojo zakrčenostjo nazorno prikazala.

Jaz sicer vem, da ji je neudobno ležati na majhni previjalni mizi samo v bodiju...

A to zaenkrat trpimo tudi še doma, čeprav se tu lahko bolj posvetim temu, kako jo položim, premikam in dvignem in se s tem izognem njeni spastiki.

Izvide še malo pustim tam in se zmenim, da jih poberem nazaj grede.

Pri sestri sva dobili še knjižico o preprečevanju poškodb pri otrocih.

Ter datum za zobozdravstveno posvetovalnico.

Nato sva šli v drugo nadstropje k psihologinji.

Ker naju že dobro pozna, smo se zmenili, da prideva k njej v petek.

Sara bo bolj spočita, pa tudi psihologinja si bo vzela čas samo zanjo, zunaj ne bodo čakali drugi otroci in lahko bomo v miru vse sprobali.

Tako sem pri njej izpolnila le vprašalnik.

Hmmm, na listu o otrokovih motoričnih sposobnostih sem skoraj vse obkrožila z NE.

Potem pa sem pokukala k mami nasproti mize...

Ja, grda jaz, a sem hotela vedeti, koliko zmore in obvlada povprečen triletnik...

Pri ostalih vprašanjih sem obkroževala večinoma odgovore v stilu 'ni posebnosti'.

To so vprašanja tipa ali ima otrok prevelik/premajhen apetit, ali ga kaj brezveze boli, je jezen, je napadalen, preveč miren, preveč hiperaktiven...

Le pri mirnosti sem obkrožila srednjo možnost, da je Sara mirna.

In pri ljubosumju, da zahteva enako mero pozornosti kot do drugih stvari.

In ja, tudi pri vprašanju o tem, ali se bo otrok razjezil, če si nekdo sposodi igračko in je ne vrne, sem odgovorila pritrdilno.

Sestra pri psihologu je zapisala še moje podatke.

In podatke očeta.

To se mi je zdelo malo trapasto, zakaj moram pa zdaj dati njegove podatke.

(Bolj smiselno bi bilo dati podatke tetkice, ki igra vlogo tete in še očeta in mojega zaščitniškega moža, haha:))

In ko sem rekla, da nisem prepričana, me je sestra zelo presenetila.

Povedala mi je, da še vedno dela 'tamintam' in vse, kaj tam sploh delajo.

Ni se mi zdelo vredno razlagat, da o Sarinem atiju pač bolj malo vem, saj se že skoraj štiri leta nisem pogovarjala z njim, o njem. Potem pa v zdravstvenem domu izpadem kot čudak, ker ne vohunim za človekom in se ne zanimam za poklic nekoga.

Ko sva se poslovili od psihologinje, sva odšli še v laboratorij.

Vsedli sva se na pokrov straniščne školjke in v posodice iz ličnih, podobnih posodic prelili oziroma pretresli Sarine izločke.

Ona se je temu precej nasmejala:)

Zraven sem seveda govorila, kako goljufava, ker sva vse prinesli od doma v posodicah iz Kliničnega. In kako hinavsko zdaj prelivava v drugačne barve posodice...

Ja, verjetno sva res izgledali smešno in super, da ima Sara sposobnost se smejati na svoj račun.

Tudi zjutraj je bilo grozno smešno, ko sva sedeli na stranišču in sem rekla, da mi je polulala roko in naj lula še malo, da bom zdaj prav naciljala kozarček:)

Torej, dan, smešen za umret :o)

V avtu naju je že čakal Kai, ovit v deko.

Počasi in previdno smo se odpeljali domov in...

Sara je kmalu zatem vsa zmatrana zaspala:)

Snežiti je nehalo in najbolje, da izkoristim trenutke, ko mala spi in grem kidat.

Kai mi bo zagotovo pomagal:)

OD KJE PRIHAJA SREČA?

Danes sem srečna. Ker sem Saro spet odlično vodila na terapiji.

Ponavadi jo pri logopedinji vodi delovna terapevtka, a je že drugi teden ni.

In ta dva tedna je bila Sara super punca, s super prijemom in super razporejanjem sličic.

Ponosna sem na obe.

Ob takih priložnostih vidim, da sem pomembna zanjo. Ker jo poznam in točno vem, ob kakšnem razpoloženju bo uporabila določeno kretnjo. In točno vem, kje prijeti, da jo 'namontiram' nazaj v normalno pozo.

Malo tega prinaša srečo.

Zadnjič sem razpredala o skrivnostnosti in nenavadnosti obiska pri nas. Ja, prišel je torej, Sarin ati. Nekako sploh še nisem predelala tega dela svoje zgodovine in kot kaže, bo tako ostalo. Enostavno ne verjamem, da se človek skoraj tri leta ne zmeni za otroka, potem pa ga enostavno 'želi videti'. Ampak ok, naj bo. Jaz sem prijazna. In sem tiho. Dejanja pomojem dokazujejo največ.

Mogoče ga je Sara res očarala. Dobila je novo prijateljico, punčko Roxane. Zdaj si verjetno želi zanjo voziček, kot ga ima punčka v vrtcu.

No, kakorkoli... Sara se je svojemu atiju od srca nasmejala. Počela nista nič nenavadnega, malo je nagajal Kai, malo sta preverila, ali je nova punčka še tam. Sicer pa kaki dve uri crkljanja.

Jaz nisem vedela, kaj naj počnem poleg. Lahko bi tačas kam šla. A že ko sem vsake toliko odpeketala iz prostora, se mi je zazdelo, da bo Sara huda in da bo njega strah, če se bo ona tam jokala. Tako sem samo opazovala in vsake toliko skušala pomiriti Kaia. In poslušala, kako Sara sliši vse ljubkovalnice, ki ji jih sicer govorim jaz. Odzvala se je precej presenečeno, zdi se mi, da ni vedela, zakaj je tako in zakaj ni to isto, kot če pridejo drugi obiski. Videla pa sem, da točno razloči med ljudmi, kdo je kdo. In tako se mala dobro zaveda, da je to njen ati.

Zvečer istega dne sem dobila prošnjo za vabilo na ta blog. Nekako mi je postalo jasno, kam pes taco moli. Dobra stran tega je, da sem tu jaz šef. Da na statcounterju lahko kadarkoli ob čem sumljivem preverim, kdo je in iz katere ulice prihaja. In za sankcije ne potrebujem večine glasov ali referenduma, enostavno zbrišem povabljenca. No, upam, da ne bo potrebno.

Letos bo prav posebno leto. Že zdaj, ne samo, da vonjam čarobnost in pravljičnost leta, prav zares živim jo že:)

En dogodek bo še posebej zaznamoval vse skupaj. Posebej mojo denarnico, a za eno soboto veselja se bo splačalo. Da ju bom videla zares srečna. Da bom spet plesala valčke z njim. Da bom kupila super duper darilo. In da bom zares lepo oblečena. In seveda, tudi za Saro imam že ogledano prav posebno slavnostno obleko:) No, le še spremljevalca rabim, da bom lako odplesala še kakšen ples, ne samo nujnih s sopričo... To bo verjetno še največji problem:(

Čaka me še končni obračun z nogo. Zaključek zdravljenja. Verjetno nihče ne more razumeti, kako komaj čakam, da končno zaprem to črno knjigo! Vleklo se je predolgo, da bi zdaj pristala na še en poseg. Itak nosim hlače. In itak se bom sprijaznila s kolesom namesto rolanja in smučanja. Vseeno bo to zelo vesel dan!

Tudi morje že prav vabi, včeraj sem še pomišljala o tem, kako kmalu bo tu pomlad in poletje. Samo še današnji sneg skopni, pa bo:) Najprej sem si zaželela iti s Saro na Djerbo ali v Tunizijo. Cenovno je na koncu še ceneje kot Hrvaška. To je glavni razlog. Drugi pa je moja večna želja po potovanjih, ki ne bo nikoli umrla. A so se sanje, da bom lahko kam vzela Saro s sabo, razblinile ob ogledu vozičkov. Ja, rabila bi marela voziček, a dovolj stabilen, velik in hkrati ozek. Takega enostavno ni. Za prilagojen transportni voziček pa žal, spet ni denarja. Tako smo se že odločile, da bomo počitnice preživele v Izoli. To bodo Sarine prve počitnice, ko se ne bomo uštele pri izbiri apartmaja:)

Sreča je torej pri nas doma:) Skoraj je ni več stvari, ki bi premagale mojo dobro voljo in optimizem. In finta je le v tem, kaj izberete zjutraj. Jaz izberem nasmeh:) In tako se veselim vsakega dne posebej z mojim malim čudežem, pa čeprav je čmrlj trenutno na rahlo bolan.

Bodite nasmejani!

DVE LETI

Tole pa ni kar tako!

Moj blogec je 6.1.2009 praznoval dve leti obstoja!

Nisem še povedala, kako sem sploh izvedela za blog.

In kako mi je sploh kapnilo, kaj to je...

Kakšno leto pred blogersko kariero sem odkrila forume.

Ja, čisto zares. Odkritje je bilo senzacionalno!

Padla sem noter, takrat sem večinoma iskala informacije za Saro,

upala sem, da bom našla kakšno mami z istim problemom...

(Pa je nisem...)

V navalu klikanja in klikanja se mi je odprl blog beaglice Lune.

Hmmm, zanimivo :o)

Potem sem še več klikala in klikala...

Dokler nisem ugotovila, da je blogerjev v bistvu precej in da so to čisto navadni smrtniki,

kot jaz=o)

Pa dajmo, probajmo.

Prvi post me še vedno spominja na to, da sem želela pisati v Sarinem imenu...

Pa se je tam končalo.

Ker Sara se ni pri takratnih nekaj mesecih valila in plazila kot drugi.

Zato sem vlogo pisanja prevzela kar sama.

Jah, vsak začetek je malo tko tko,

moj se meni zdi precej klaveren.

Malo sem pokukala in vseh tistih vicev, upam, da ni nihče prebral do konca ;o)

Vem pa, da sem s postom 'samozavest' končno ugotovila, da me nekaj ljudi resno bere.

V bistvu sem takrat prvič zares spustila sebe tudi na drugo stran ekrana.

In ostala sem tam.

Blog je zame sredstvo, s katerim lahko povem, kaj si mislim.

Čeprav sem sama (na žalost) taka, da veliko skačem v besedo,

meni tu ne more nihče prekinit govora.

Sem lahko izlijem tisti delček duše, ki si želi na plano.

Tu lahko komu kaj posredno sporočim,

če ne želim videti reakcije človeka, ki naj nebi bila v okvirih veselja.

Tu je prostor, ki je samo moj.

Tu pospravljam samo za sabo, kuham samo sebi

in pojem sama sebi.

Tu mi je všeč.

Tu smem biti jaz Jaz.

Tu sem sprejeta, tukaj me ima še kdo rad.

Blogec moj, vseee najboooljšeee!!!

Seveda se realnost ne razlikuje dosti.

No, mišljenje, stališča in čustva so pristna.

Samo moja.

Je pa res, da v realnosti veliko manj govorim.

Sem veliko bolj zmedena.

In me je malce strah se izpostaviti, biti jaz.

Strah me je, da bi se popolnoma sprostila, ker vem, da sem naivna.

In to je rado zlorabljeno.

Hvala, ker ste z menoj =o)

Bodite lepo!

ČUDNA NOČ

Malo še enega meni ljubega tipčka na sceni...
In pa seveda Perpetuum Jazzile, pa Nuška Drašček...

Že nekaj časa mi kri ob takih komadih začne teči hitreje po žilah.
In že od nekdaj take komade pojem najglasneje v avtu:)
Pa prav fletno se mi zdi, ko mimovozeči vidijo v moje žrelo...

Jah, če bi slovenska glasbena scena premogla več takšnih...
Sploh nebi bila nikoli zaprisežena rockerica.

No, zadnje čase sledim le še res hudim in dobrim slovenskim komadom.
Nekateri znajo.
In Čudna noč je definitivno med top ten na lestvici.

..::KLIK KLIK::.. (Ne morem neposredno pripopat videa, ker je zaklenjen blog:( ...)


Bodite lepo!

ŠTUDENTSKA

Oh, kako grozno!

Ja, saj vem, sama sem držala distanco, kolikor sem pač mogla.

Od česa že?

Od tega, da bi 'uradno' postala Sarina negovalka.

Mogoče se sliši grdo, a do sedaj sem si mislila, da je to v določenih, izjemnih primerih (ne vseh, so pa res posebneži te vrste) izkoriščanje države in lenuharjenje.

Čez noč sem morala spremeniti mnenje.

Kaj pomeni to, da postanem Sarina 'negovalka'?

Država staršem otrok s PP omogoča to, da ostanemo doma in skrbimo za otroka, ona pa nam zagotovi minimalno plačo, s tem, da od te plače normalno plačamo prispevke za socialno varstvo... S tem nam teče delovna doba.

Mene je pri tem mučilo le dejstvo, da se za otroka odločimo sami.

Podpiram to možnost za starše, ki imajo res hudo prizadetega otroka in ni vključen v vrtec ali nadaljne programe izobraževanja (ovi, šola s PP, dnevno varstvo,...).

Ni mi pa bilo jasno, zakaj to možnost koristijo nekateri starši, ki imajo otroke v vrtcih in šolah.

Namreč, potem je otrok ravno toliko časa zdoma kot vsi drugi otroci.

In imajo starši v tem času ravno toliko časa za službo kot drugi starši.

Torej, saj se nisi odločil, da boš imel otroka v upanju, da bo imel težave v razvoju in boš ti 'lepo plačan' samo zato, da boš starš.

Jah, bila je moja kratka pamet.

No, polovica resnice je še vedno v tem, da se da delat.

Če že ne osemurno delo, pa polovični delovni čas.

Drugo polovico moje logike pa sem dojela, ko sem prišla sama do te točke.

Že lani, ko sem delala v Ljubljani, sem kmalu videla, da to ne gre.

Meni je bilo mogoče še malo težje, ker sem po službi pobrala Saro in potem sem imela obe roki samo zanjo. Tako sem skuhala šele zvečer, Sara pa je bila ves čas trda in pasivna, saj od mene ni imela nič, ne terapije, ne igre.

Nakar je po enem mesecu dokončno fino zbolela.

Zdaj vidim, da ni niti približno tako lahko biti starš otroku s PP kot biti starš zdravemu otroku.

Zdrav otrok se že kot dojenček pri treh mesecih drži vzravnano.

Ja, oktobra sem prvič po Sari držala zdravo kepico in bila začudena.

Kasneje se nisem nehala čuditi princu, ki ga spremljam, pa je dosegel šele polovičko prve svečke, a že pred meseci prehitel Saro.

Otroci s PP so bitja na svojem planetu, kjer vedno sije sonce.

A to sonce mora nekdo usmeriti k njim in za to je potreben odrasel človek, spočit in odgovoren.

Torej, redna služba in naši posebni sončki shajata le, če je služba v veselje mamici in očku.

Po tistem sem delala le občasno.

Ko je kdo kaj rabil in plačal na roke. In tega nisem nikoli govorila, niti tetkici ne...

Vseeno pa to ni tisto.

Zakaj ne redno delo, osem ur, plača?

Zaradi Sare. Ker me rabi, ne da ob petih popoldne, ko pridemo domov, šele pripravim blazino in valj in ne da šele takrat perem cunje in posteljem posteljo. Tako je tu prekmalu večer in Sara to predobro občuti. Jaz pa še pred njo zaspim in živim samo za popoldneve, ko sem z njo, a me praktično ni.

Zraven je prvi pomislek moj fax, ki mi končno uspeva, izpiti ratujejo en za drugim in tega res nebi rada spet zavrgla. Enostavno je poskočil z dna lestvice na drugo mesto prioritet=)

Od septembra aktivno iščem in brskam, kaj bi lahko delala.

Tokrat ne grem na prvo ponudbo, niti ne grem na razgovor, če ugotovim, da mi nebi bilo všeč.

Pa traja že dolgo vse skupaj in pred dnevi sem pomislila, kaj pa če...

Pojedla sem svoje grde besede o tem, kako bi izkoristila davkoplačevalski denar sebi v prid in postala Sarina negovalka.

A glej ga zlomka, narobe mi hodi ravno fax.

Ker sem mlajša od 26 let, se niti na zavod ne morem vpisat, če se ne izpišem iz faxa.

No go!

In če ne vpišem na zavod za vsaj en dan, ne morem biti Sarina negovalka.

No, pa vseeno sem.

Z vsem srcem in dušo sem vsa Sarina=)

Naš sistem pa bom začela izkoriščati čez 10 mesecev.

In bom iztisnila vsak cekin, ki mi je bil odvzet z razlogom, 'ker ste pač študentka'.

Toliko o tem, kako vsi mislijo, da mi je lepo.

Samo pazi se naj tisti, ki me bo spet vprašal, koliko pa dobim od sociale, ker sem samohranilka!

In pazi se naj pametnjakovič, ki mi bo računal moj denar na podlagi svojih predvidevanj.

Ne, ne dobim.

Po zakonu bi morala dobiti štipendijo, ker se Sara v tem primeru šteje za dva člana.

A ne, kamniška sociala je nad zakonom in mi naprtijo cele tri evre preveč dohodka.

Po zakonu bi mi morala pripadati izredna socialna pomoč dvakrat v letu...

Ne, saj sem res starš otroka s PP, ampak jaz sem študentka!

In kot študentka izpadem iz te skupine...

Po zakonu bi morala dobiti otroški dodatek skladen z dohodki...

Pa ne, tu spet kamniška sociala, najdejo luknjo in stojijo za njo še pred ministrico in na koncu padeš za dva razreda nižje, ker si varčeval na banki in privarčeval celih bednih 28,56€!

Ne me basat, ravno ko vzljubim fax in učenje, me ta začne tepst po glavi.

Naj gre nekam.

Pol pa še ta avto, ki mi ga uturijo v vsako špranjo in naj ga prodam, če kaj hočem...

Na drugi strani pa ga ne smem prodati in ko ga bom čez 3,5 let le lahko, bom rabila soglasje... Le koga, če ne spet te kamniške sociale!

In zdaj lahko izračunate, kako bogata sem, kot pravijo nekateri...

Pa saj, sem rekla, da se ne zmenim za mnenja drugih.

Prosim, drugič naj ostane pred vrati.

In ne me več prosit, če lahko posodim, ker nimam.

Kmalu bom jaz koga prosila, ker se vozim brez vinjete.

In se bom morala še do 18ega.

Ali pa jo bom odplačala kar v zaporu. Saj, kake tri noči bo to, kajne?

Zdaj pa naj prvi vrže kamen, ki pravi, da je samohranilkam in študentom lepo.

Dobi nazaj skalo!

O tem, kako me pogrejejo prosilci po televiziji in kako novinarji nič ne preverijo, ali res ženska rabi denar zato, ker otrok nič ne je in zato nič ne kaka... Sploh ne bom.

In naši sosedje, ki nimajo nič, samo passata in enga audija, a res rabijo, ker novinar ne preveri, da on hodi na terapije zaradi zlomljenega mezinca na roki. No, važno je, da hodi na terapije in je bogi...

Naj gre nekam ta študentska in komaj čakam, da bom eno leto starejša!

Zdajle sem kake pol ure malo jezna.

Se opravičujem. Bo kmalu mimo!

Lep dan vsem!

PRVIČ LETOS...

Hej dragi moji!

Še vedno se mi dogaja isto - da si ob tolikih dogodkih v glavi delam zaznamke, alineje in včasih pred spanjem že spišem cel post... Ker bi rada pisala in pisala, koga navdihnila z novo idejo, komu pokazala, da ga imam rada, tudi če se ne oglasim in rada bi z vami delila najine smehce...

Potem pa končno najdem nekaj časa in po polurnem urejanju fotk v Picassi ne vem, kje naj začnem s pisanjem.

In še huje, sploh ne vem, kaj naj napišem, da ne bo dolgočasno, da ne bo predolgo in da ne bo že napisano v novi obliki...

Tako da za prvič letos pripnem samo fotke.

Dolžna sem še dokumentacijo Sarine rojstnodnevne zabave,

pa malo naše praznične okrasitve, nekaj voščilnic,

malo že velikega kužka in Sarinega igranja,

pa še košček prvega pravega Miklavža in najdaljše noči v letu.

Pri nas se šele jutri življenje vrača na stare tire,

ko bom lahko sedla za statistične zapiske

in ko bom po skoraj treh tednih spet peljala Saro v vrtec.

Sigurno bo navdušena, jaz pa bom spet eno uro v dopoldnevu dobila čisto zase,

šla ven s Kaiem in naprej brala mojo izbrano literaturo...

Sicer pa se dogaja vsega po malem...

Kakšen dan se zabubimo v dnevni in pri legicah čakamo, da mine teh minus 12 zunaj.

Spet drug dan pa nas sonček zvabi ven in kljub minus osmim mahnemo na Črnivec s sankami:)

Končno sva si ogledali ljubljanske ulice v mraku in soju prelepih lučk,

bili sva na obisku, ki bi ga kar ponavljali in ponavljali,

jaz pa sem končno sebe postavila malo višje in s pomočjo površno in nahitro prebrane knjige dojela, da sem super zdaj in ne bom prav nič kul, če se skušam spremeniti v skomercializirano deklino in se izgubiti v povprečju.

Preprosto, nasmejano je tukaj=)

No, za največje presenečenje tega leta pa se je najavil na obisk še Sarin ati.

Me prav zanima kako smešno bo spet to izgledalo in zakaj ta čast pripada ravno nama=)

A sem vesela, da mi ne bo treba spet kje povedati, da pride samo enkrat na leto.

Torej, fotke...

Tu so,

vam vsem in vsakemu ter vsaki posebej

srečno, nasmejano in zares lepo leto 2009!

TIKA TAKA

Draga mama!

Želim si, da te danes odpeljem domov...

...Želim si, da bi ti bila še naprej tako zelo podobna, a vseeno...

...Zdaj ne spusti več na plano vseh svojih skrbi za druge!

Prosim, naj te zdaj skrbi samo še zase in dovoli, da tudi nas skrbi zate.

...Da bo tvoj srček v slogu in pravilnem ritmu še dolgo tiktakal!

Tvoji Petra in Sara.

Radi te imava!

hmmm

Kaj bi pisala?

Po eni strani bi mi zdajle pasalo tipkati. In v 'realnem življenju' si ob takšnih in drugačnih prigodah rečem, da si moram to in ono zapomniti, da bom napisala na blog... No, pa je danes vse izpuhtelo. A sem prepričana, da bo na koncu iz tega spet en dolg post;)

Sicer se imamo fino. Kaia smo že čisto navajeni, ujeli smo njegov ritem. Še lepše pa je, da se je on privadil nas in našega ritma. Ja, vmes sem si že rekla, da smo res ena posebna sorta žensk v tej hiši, ob katerih bi se človek lahko nasmejal do solz, pa tudi zjokat se ne bi bilo težko=)

Sara pridno hodi v vrtec in čudim se temu, da ni nič bolna. Prav vesela sem za to. Da vsak dan namenimo čas svežemu zraku, čiščenju noska in igri. Ja, telovadimo samo, ko je nuja. Na to nisem ponosna. Sploh Vojta včasih kar ne gre... Ko pridemo malo pred peto popoldan domov, ni časa, da bi se Sara lahko zmišljevala, kdaj ji paše telovadit... In zato je včasih veliko joka, ker je nuja in ne 'proste izbirne vsebine'...

Igranje pa vedno prinese nova spoznanja, nove napredke. Komaj sem verjela svojim očem, pa še fino sem se nasmejala ob tem, kako Sara kuha v svoji novi mini kuhinji. Miklavž je res dobro izbral, saj je mini ravno dovolj nizka, da v sede doseževa vse, tudi do šporgeta=) In smeha vredno dejanje? Ko Sara pride na vrsto, da poje vse skuhano: Mala dejansko odpre usta in čisto malo iztegne jezik, da se dotakne mini žličke ali vilčke. Ko ima v ustih nevidno hrano, se nasmehne. Potem pa začne z improviziranjem grizenja. Opa! Nimam pojma, kako bi jo naučila, da bi tudi pravo, čisto pravo hrano lahko grizla in mlela.
Ko pomivava posodice s suho vodo in jih briševa z nevidnimi krpicami, je smeha na tone. Še Kai se ji smeji=)

Drugo so knjigice. Ker smo že od malega nori nanje, smo sedaj še bolj nori. Ker so se ljudje tega naučili in Sara dobi za darila same kul knjige! Zdaj si na tla pogrneva najlepšo roza dekico, Sara dobi še dodaten povšterček za pod rit in bereva. Zraven imava malo večjo pručko, okoli se obloživa z idejami za kasneje (beri: legice, lesene kocke in obročke za funkcionalno učenje, barbike...), kajti meni se ponavadi po prvi prebrani knjigi ne da vstati. In tako sediva kakšno uro in se spomniva vseh mogočih iger. Ponavadi pride ven improliga domačega gledališča. Sem že pomislila, da bi šla na sprejemce na AGRFT, sigurno bi komisijo vsaj nasmejala, če ne že pripravila do tega, da bi me sprejeli;)

Jah, Sara verjetno uživa... Čeprav še vedno dosti gledamo risanke in tega časa mi je škoda. A so nujno zlo, saj moram jaz vmes kdaj pripraviti torbo, pa peljati na hitro Kaia ven, skuhati večerjo ali pa le pospraviti aktualno nastavljeno kramo, da potem spet kaj najdem...


Zadnjič mi je stara mama rekla, da sem vsak dan bolj podobna mamici. To je bil kompliment in pol. Mami mi je namreč vzor, vsaj kar se tiče materinstva in obnašanja. V 12. letih je nisem dobro spoznala kot žensko in osebo, saj sem bila otrok in kateri otrok se zanima za zgodovino in karakter staršev? Ne rata mi biti vedno ponižna, se pa velikokrat zjočem, kot se je ona. In čeprav vztrajam, da sem po zunanjosti, trmi in vzkipljivosti slika stare mame Štefke, sem ponosna na to, da me vsaj nekdo vidi podobno mamici.

Pred dnevi me je tetkica malo uredila 'v frizuro'. Kolikor se mi je najprej zdelo grozno, sem zdaj ponosna=) Ker so odzivi pozitivni. In ker mi je celo zdravnik rekel, da izgledam super, da žarim in sem srečna. No, to pa je nekaj, kajne? No, sprednji lasje bodo odslej vedno kratki, saj mi povrnejo leta, za katera so me ljudje vedno postarali.

Moja desna golenica je končno zaceljena! Juhu! Bula bo ostala, saj je to cena celjenja. A naj bo, imam vsaj posebnost: bulo sredi noge.
Zdaj me čaka le še tomografija gležnja. Če je razpoka še tam, se lahko odločim za hitrejšo, a bolj zakomplicirano pot: z operacijo. Če ne, mi lahko naredijo toaleto sklepa (očistijo vso svinjarijo okoli kosti, ki je ni malo, glede na zabuhlost, ki je vidna od daleč) in odškrtnejo tisto koščico na nartu, ki tako žulji.
In potem? Konec! Komaj čakam to finalno dejanje, slovo na travmi in mojo sprijaznjenost, da nikoli ne bom postala (ne, da sem kdaj hotela) kvazi športašica.

Naučila sem se zamenjati sprednjo luč v avtu. No, v petki sem to obvladala, saj ni bilo kaj obvladati. Tu pa je dejanje vredno dveh milih kletvic (slovenskih in ne jugoslovanskih!), saj kazalec in prstanec skoraj dobita podaljšano verzijo samega sebe. Na kratko, kratka havba ima dolgo pot do luči.

Spravljam se okranclati in zimprovizirati venček za na vhodna vrata. Tetkica je dala že jasne napotke, le še fizikalec s silikonsko pištolo v eni roki in laksom v drugi manjka.
Potem pa me čakajo voščilnice. Idej imam preveč in sploh ne vem, kje naj se lotim prve. No, najbolje bo, na najprej narežem papir, kajne?
Seveda, v ponedeljek imam še en izpit letos... In tako je volja za ustvarjanje še večja, idej je nešteto in tudi čas se bo hitro našel, čeprav vem, da je prvotno ta čas namenjen zapiskom.
A izpit je lahek, tako kot je bil prejšnji, katerega rezultat mi je polepšal včerajšnji dan=)


Še to... Zavestno odvajanje od čokolade? To obstaja? Se priporočam za nasvet, kako ne poseči po čokoladi v trenutku, ko jo vidiš v mislih. To je moj največji problem! Iz tega problema bi znala narediti dramo, veliko večjo kot kakšna prelepa afnasta najstnica, ki cvili zaradi mozoljev in dveh odvečnih kilogramov.


Kmalu bodo tu prazniki! HoHoHo!!! Vas je že zadelo? Lepe rdeče kapice z belimi obrobami in velikim, belim cofom? Že noro postavljate dreveščka, okrašujete hiške, montirate bleščeče lučke? Imate že ograjo za jaslice? (Mi je nikoli nimamao, ker se vsak poskus izjalovi in letos... Ah, letos nujno rabimo ograjo za jaslice!)
In, je že aktualno vprašanje na vsakem koraku: Kje boš za novo leto?
No, kje boš pa ti?


papa ;)

ZUNAJ IN ZNOTRAJ, V ENEM TELESU, PA TAKO NARAZEN!

Odkar je z nami psiček Kai, je čas zapolnjen res do zadnjega kotička.

Tudi jaz imam malo več energije. Zase.

Tako se spet prav po otročje igram s Saro, mislim o mislih pa le še, ko sem s psom zunaj... Ostali čas, ko ni Sare in ko Kai ves priden drema pri nogah, izrabim za učenje in branje.



Ja, res, spet malo berem. Včasih se mi zdi, kot da že od mature nisem ničesar prebrala.
Ker je bil Alamut res zadnje čtivo, tako pravo, obvezno, sicer zelo všečno in zanimivo, a pod prisilo. No, pa se potem vedno spomnim, da od tedaj berem bolj knjige, ki so 'zame'.
Seveda po obdobjih, ki redno kar prihajajo in izginjajo, nikoli za vedno, a vedno so tu. Enkrat je torej na sceni drugačnost, otroci sončki, potem spet vsi čari samozavesti in samopodobe, zdaj pa so na sceni angeli v prav posebni obliki=)

Mogoče ob priliki najdem čas, da katerega podelim z vami.



Prišel je Miklavž, pa tudi že odšel=) Letos je Sari prinesel oboje, kar je bilo na njenem listku želja. Kombinezonček so zamenjale tople tople trikrat podložene hlače (ker sem potem razmišljala, da ima lahko take tople hlače, saj ne bo sedela v snegu in podobno...), sanke pa že čakajo na izlet v neznano=)

Je pa letos Sara srečala Miklavža tudi v živo. Tudi slikala se je z njim v naročju!
Tam ji je prinesel mini kuhinjo, ki je ravno pravšnja za domačo delovno terapijo=) Tako sedaj vsak dan skuhava meso in krompir (mnjami=)), popijeva sok, za sladico sladoled in celo za sabo pomijeva vso umazano posodo!
Sara uživa, ob tem trenira sedenje na tleh, sprošča roke in se srčno nasmeji.
Le posodico za kuhanje kavice morava še najti, pa narediti mini servetke=)



Jaz pa... Ob vsem tem se zdi vse idealno in super, kajne?

Saj je, no, bi bilo, če jaz nebi imela nekje v sebi še enega glasu, ki me stalno kritizira, ocenjuje, podcenjuje, komandira in si verjetno nasploh zelo želi, da me sploh nebi bilo.

Jah, ta glas je grozen. Verjetno je to moja druga osebnost. In zelo si želi prodreti v ospredje in postati prva osebnost. Borim se in borim, prigovarjam si, da sem čisto ok in da nisem svetovni čudak, da vsaj komu kaj pomenim in me ima vsaj kdo rad... No, pa je ta smotani glas kar na dobri poti, da mi uničuje dan za dnem, da mi v glavo kliče misli, ki so grde in me spravljajo v obup. Iz obupa pa strašanska slaba volja in napetost.
Upam, da mi bo borba uspela, čeprav obupujem in na koncu vedno verjamem, da je to res.

Zakaj? Ker vsak večer pomislim tudi na to, kako mi gre lahko toliko stvari narobe. Sedaj je prvi problem spet noga, ta zgodba očitno nima konca. Dan, ko ne vzamem ketonala, je grozen. Če vzamem ketonal, čutim stranske učinke (želodec). V stopalu, kjer so se zarasle kosti hitro in lepo, mi ena vedno hitreje raste navzven. Posledično me bolijo vsaki čevlji in v trgovini, tudi če bi hotela (beri: znala usmeriti denar zanje), ne dobim primernih novih. Vse mi je preozko v nartu. S to nogo se počutim že tako grozno. In nikomur ne upam pojamrat, ker že doma dobim odziv 'ne jamraj, pojdi k zdravniku'. Ja, samo zdravnik mi ne pomaga več, njemu je to vse ok in baje se samo nočem navadit. Kako naj se navadim na slabšanje stanja? Kje naj vzamem denar za čevlje po meri, ki so očitno neizogibni?

Da pa ni konec slabih stvari, zadnje čase srečujem ljudi (tudi na spletu), ob katerih se počutim neumna. Ne neumna, še nesposobna za povrhu! Pa ne, da se tako počutim, zelo si želijo, da bi mi dopovedali, da taka sem.

Mi lahko kdo sodi, da je narobe, da imamo psa? Ne, nisem ga jaz kupila, midve s Saro imava le vsa dovoljenja, da ga negujeva in crkljava. In po enem tednu pri nas je na Saro že naredil velik vtis, pusti ji biti, kakršna je in ga lahko vleče za dlako namesto boža. Ve, da se pri njej crklja in da njo lahko le liže po rokah (čeprav bi jo on rad še po ustih), na meni pa lahko tudi malo prime štumfe in copate... In po enem tednu skoraj ni več lužic v stanovanju, če so, so po naši krivdi, ker se obiramo na poti ven... Ne, nekateri so pa sveto prepričani, da jaz ne morem skrbeti za psa, da imam s Saro dovolj dela in naj se posvetim njej... Halo? Kaj bi šele bilo, če bi si še vedno želela otročka (zdaj si ga pa ne več!?!, hvala psu za to spoznanje) oziroma tri, kako bi sfolgala to in vozila dva vozička hkrati na sprehode?

Moti me, da se ljudje vtaknejo vame. Vedno in povsod. Stare mame po vasi sem že prebolela. Čeprav ne razumem, zakaj se ne vtaknejo v poročene mamice? Jih mož ščiti? Je zato, ker je poročena, super mama? No, jaz to za mnoge nisem iz samo enega razloga: ker samska ženska ne more (in ne sme?) biti dobra mama.
Po mojem mnenju je pa ravno materinstvo tisto, kar mi sploh gre v življenju. In ne kritiziram in ne komandiram drugih, čeprav nekateri delajo drugače in kdaj pomislim, da bi bilo bolje pa še malo bolj drugače... Ne, trudim se biti tiho. Potem pa ravno iz njihovih ust v moja ušesa (preko starostnega posrednika), da vse delam narobe in da ne znam živeti.
O, hvala lepa.

Malo negativnosti ne škodi. Vsaj ne, dokler še znam presoditi, da mnenja drugih niso pomembna. In dokler se znam iztrgati iz svoje vedno večje zakompleksanosti... Ker v tem primeru se vedno nagradim s še več pozitivnosti in optimizmom=)


No, nekaj pa še moram napisat! Čeprav bi si to zaslužilo svoj post na blogu: srečala sem Klemna Slakonjo! Ja, v petek dopoldne, ko sem namesto Miklavža kupovala čokoladice v Müllerju, je stal na nasprotni blagajni. Ker je bil brez las, sem morala vprašati tetkico, če mu je samo nekdo tako podoben ali je res on... No, pa je bil. Teh oči ne zgrešiš.
In ja, že nekaj tednov se vsako jutro (no, skoraj vsako) peljem mimo njegovega avtomobila. Zdaj namreč vozim v službo (spotoma, ko peljem Saro) še tetkico in brez očal sem videla njegov avto, na daleč=) Samo upam, da tja hodi gret posteljo in da ne živi v tistem starem socialističnem bloku...
No, kakorkoli... Stal je čisto blizu mene. Tako me je zmedel, da sem na blagajni samo plačala, čisto sem pozabila, da bi bilo kupljeno dobro spravit, naprimer, v vrečko. Bolj sem se ubadala s tem, zakaj hudiča se nisem oblekla normalno, kajti v vrtec zjutraj grem vedno v cunjah, ki so bolj za doma. No, v petek so bile na vrsti vsaj kavbojke in ne trenirka=)

Potem pa sem včeraj seveda spet malo pogledala na TV sredi popoldneva. Da sem preverila, če je res na ekranu tako drugačen. In je res. Puder mu prav paše, zakrije mozolj na čelu... V živo pa izgleda kot mi, navadni smrtniki, ko z belo belo poltjo spremlja soigralko (cimro? punco?) pri nakupu wc papirja in vode (bila je z roza etiketo, v kaj vse se vtaknem=))... Res je na ekranu in z lasmi malce lepši, a ko ga človek, kot sem jaz, vidi v živo, je še vedno favorit na naši sceni.
(Če upoštevamo dejstvo, da praktično ne spremljam 'zvezd', ker so moje zvezde ljudje, ki se jih lahko dotaknem.)


Toliko za zdaj=)
Malo sicer pogrešam blog, ker bi rada veliko napisala in pisala... A se dogaja in dogaja, prav prijetno je in začenjam čutiti duh veselega decembra, zato se oglašam bolj redko... (mogoče mi bo pa letos uspelo prvič probati okus kuhanega vina?)
Fotke, veliko fotk... sledi=)

Bodite lepo!

Vaši Petra in Sara*