Moja najpogostejša izjava zadnje dni. Saj mi ne uspe resno zboleti, ponavadi traja dan ali dva. No, v tej zimi sem sploh prvič zabeležila zares slabo počutje, odkar je z menoj Sara. In se kar ponavlja. Nekako obema. Sara ima le vročino, njene težavice z dihanjem pa so takointako večne. Obe imava zamašen nos. Obe kihava. Obe imava rdeča lica. Obe sva čisto fertik. Jaz tega ne pokažem. Kljub počutju bi rada risala, prekladala kocke in razporejala sličice. Sara bi tudi rada. A ne zmore. Premaga jo tisto nekaj, ki jo spravi v jokcanje in to v jok in nato še v ihto. Počutim se nemočno. Mala ne more spati, pa tako si želi. Zato gleda Nodija, z mokrimi trepalnicami in vsaj malo se je razgubil žalosten in nemočen izraz na njenem licu. Jaz čakam, da bo vsaj malo zaprla očke in tako počila, nabrala nekaj potrebne energije... Jaz pa bom potem smuknila v termovelur, očistila led in sneg z avta in se odpeljala proti knjižnici. Nazaj grede bom pred vstopom v hišo še malo skidala ves beli nered na dvorišču. Verjetno si bom s tem dejanjem prislužila še en obležani večer. Po glavi mi roji nešteto misli. Kako se bom pripravila na prihajajoče izpite, ko pa Sara spi le ponoči, ko jaz nimam več energije za knjige? Kako lahko kdo ob prepirčku pomisli, kako mi je fino, ker sem sama? Kako mora biti, če imaš moža, pa se zvečer, ko pride iz službe, ne zmeni zate in za svoje otroke? Kako mi je lahko žal, da sem pozabila na njen rojstni dan, ko pa se ona mene že dve leti ni spomnila? Kako nemočna sem včasih, pa vseeno polna energije in moči, da grem naprej s še večjim elanom... Všeč mi je, da sem takšna. Z vsemi napakami. Ker so tudi meni všeč ljudje z napakami. Prav prisrčno je vedeti male malenkosti o kom, se tega spomniti in se ob tem nasmejati, češ, kako očarljivo:) Te dni le pogrešam, kar imajo pomoje vsi drugi. Nekoga ob sebi. Bilo bi mi fino se s kom zares pogovarjati. Prejle me je prešinilo, česa me je najbolj strah. Najbolj strah me je, da v življenju ne bom občutila tega, da te ima nekdo rad. Zares rad. Jaz pa imam tako rada vse rada. Nahranit grem svojo čebelo. In potem bom vsa topla stopila v mraz. Pa še všeč mi bo:) Bodite lepo!
January 15, 2009
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
5 comments:
Hej, čimprejšnje okrevanje vama želim. Uboga Sara - zasluži si en velik objem ozdravitve. Ji ga boš poslala? ;)
Ti pa veš, da nisi sama; ane da veš? Pa še to: vem, da iščeš drugačno ljubezen kot ti jo lahko podarimo prijateljice - iščeš zaljubljenost, a vseeno - me bomo vedno tu zate. Kadarkoli me boš potrebovala.
Pozdravita se!
čimprejšne okrevanje in da se vama življenje nekko postavi nazaj v "stare tirnice" iun da bosta polni energije za potepanja po snegu, sankanja in ućivanja s kužkom.
Pri nas so tud vsi bolni, razen jaz se še za silo držim. In tudi naš N. je zadnej čase kar naprej joka. Me že pošteno skrbi :((
Ja Princesa, saj razumeš - te ljubezni od vsepovsod imam dovolj, pa saj veš kakšna smo človeška bitja: nikoli nam ni prav, ko imamo že vse, hočemo še več.
Mami3, potem pa vam tudi midve pošiljava koš zdravja! Pri nas je Sara že kar v redu, ker sem jo včeraj le peljala ven, saj ni blo več za zdržat. In danes bova naredile snežaka! Viroza gor ali dol, rabimo zrak! In pri nas je zdravilen:)
Bodite lepo!
Ko se te eno zimo dotakne prehlad, se ga kar ne moreš znebit. Jaz na srečo svoj neprehlad nosim že tri leta (vmesno smrkanje se ne šteje?) in sem prav ponosna na ta dosežek :D .
Se pa strinjam o vseh tistih napakah - šele to te naredi popolnega in človeškega. NA živce mi gredo ljudje, ki mislijo, da so brez napak... In to je njihova napaka?
Prav imaš Vađajna, največja napaka človeka je, če misli, da je popoln. Jaz večine takih ljudi ne prenašam prav dobro (ali raje, rada?), a vseeno jih.
Pri meni je tako: Čimveč simpatičnih napak imaš, bolj te imam rada!
No, pa dodatek, da se meni verjetno zdijo napake drugih simpatične, čeprav kakšen lastnik 'umira' zaradi njih...
papa
Post a Comment