PROTI KONCU

Ni prvič, ko čutim tako. A tokrat čutim bolj močno in bolj resno. Ne bom več pisala.

Malo so se te misli prebujale že, ko sem dokončno zaklenila blog in s tem moja doživljanja in moje misli umaknila pred vsemi. Saj to je moje. To sem jaz.

Ne zdi se mi prav. Ni prav to, da kar odneham, ko imam še toliko idej in bi v bistvu rada še toliko povedala. Ni pa prav niti to, da vsem darujem enako količino informacij, ki so včasih čisto preveč osebne. Odkar je blogec zaklenjen, si sicer želim povedati več o tem, kako se počutim in kaj si mislim, a ne dobim neke prave povratne informacije. S tem ne mislim na komentarje. Ker niti ne vem, kaj pričakujem od tega pisanja. Čeprav je zame to najboljši izum, da sploh lahko povem, kaj si v resnici mislim. Ker v realnosti bi bila moja usta trdno zaprta. Bila bi tiho. V tem trenutku pa vidim, da sem precej ljudi izbrisala iz seznama povabljencev. In povabila nekoga, za katerega ne vem, ali je vreden povabila. Povabljen je iz enega samega razloga, da si želim normalen odnos z njim. Brez kreganja, brez zamer. Verjetno pa res en delček odločitve pripada tudi temu, da ne želim, da bere moje misli in moja osebna razmišljanja. Ker jaz ne poznam njega, zakaj bi torej on lahko vedel vse o meni? A to je le delček, ne tako zelo moteč...

Mogoče sem res prišla do točke, ko mi je uspelo. In je bilo pisanje le del poti, ki mi je pomagalo do sem. Ne, nisem postala bolj samozavestna, le naučila sem se sprejeti sebe s tako malo samozavesti. In nisem se spremenila v egoista, le naučila sem se komunicirati v jaz stavkih. In naučila sem se, da drugi niso moj problem. To je bila lekcija življenja, ki sem jo čakala 25 let :o) In ne, še vedno me večina ljudi okoli mene ne pozna. Sem pa spoznala, kdo je vreden mene in spoznala sem, da se mi ni treba boriti, da me bodo popolnoma poznali najbližji po krvi. Lahko se raje veselim, da poznam pet ljudi, ki jim lahko zaupam, kdo sem in kakšna sem, pa se mi ni treba bati, da me ne bodo marali takšne.

Ja, prišla sem do te točke. Nekajkrat vmes sem padla. Mogoče še nekajkrat bom. A tu sem zadovoljna. Tu imam lep pogled na moje nadaljne cilje. In od tu se že vidi malo tistega čudovitega razgleda, ki me čaka na vrhu.

Ne vem, mogoče bom kdaj še o čem poročala... Mogoče o moji super Sari, ko se bova lotili učenja komunikacije. No, uvodne korake že izvajava sami doma. Mogoče, ko bom diplomirala, ali pa vsaj, ko mi bo uspelo spacati šestico pri izpitu iz matematike :o) Ali pa, ko bo nastopil Sarin prvi šolski dan. In še marsikaj zanjo prvega... Jah, vse to je daljna prihodnost. Zdaj in tu me pa čaka življenje. Vsak dragoceni nasmeh in wannahave objem bo zapisan v spominu.

Aha, kaj naredim z vami? Večina vas ima moj mail. In jaz vašega. Čeprav se ve, da včasih na kakšnega odgovarjam tudi po več mesecev. In še večja večina ima telefonsko, pa tudi sprehodi so še vedno aktualni za naju :o) Zato mene ne skrbi, da bi s tem koga izgubila. Lahko le pridobim kak bolj osebni stik.

Tako... Ne bom rekla, da je čisto konec. Le proti koncu. Kajti nikoli ne veš, mogoče pa se jutri zgodi ravno tisto, kar bom morala takoj sporočiti vsem najdražjim! Nikoli ne reci nikoli in nikoli ne reci zbogom za vedno...

Bodite lepo!

Vaši Petra, Sara in Kai :o)