January 20, 2009

PROTI KONCU


Ni prvič, ko čutim tako. A tokrat čutim bolj močno in bolj resno. Ne bom več pisala.

Malo so se te misli prebujale že, ko sem dokončno zaklenila blog in s tem moja doživljanja in moje misli umaknila pred vsemi. Saj to je moje. To sem jaz.
Ne zdi se mi prav. Ni prav to, da kar odneham, ko imam še toliko idej in bi v bistvu rada še toliko povedala. Ni pa prav niti to, da vsem darujem enako količino informacij, ki so včasih čisto preveč osebne. Odkar je blogec zaklenjen, si sicer želim povedati več o tem, kako se počutim in kaj si mislim, a ne dobim neke prave povratne informacije. S tem ne mislim na komentarje. Ker niti ne vem, kaj pričakujem od tega pisanja. Čeprav je zame to najboljši izum, da sploh lahko povem, kaj si v resnici mislim. Ker v realnosti bi bila moja usta trdno zaprta. Bila bi tiho. V tem trenutku pa vidim, da sem precej ljudi izbrisala iz seznama povabljencev. In povabila nekoga, za katerega ne vem, ali je vreden povabila. Povabljen je iz enega samega razloga, da si želim normalen odnos z njim. Brez kreganja, brez zamer. Verjetno pa res en delček odločitve pripada tudi temu, da ne želim, da bere moje misli in moja osebna razmišljanja. Ker jaz ne poznam njega, zakaj bi torej on lahko vedel vse o meni? A to je le delček, ne tako zelo moteč...


Mogoče sem res prišla do točke, ko mi je uspelo. In je bilo pisanje le del poti, ki mi je pomagalo do sem. Ne, nisem postala bolj samozavestna, le naučila sem se sprejeti sebe s tako malo samozavesti. In nisem se spremenila v egoista, le naučila sem se komunicirati v jaz stavkih. In naučila sem se, da drugi niso moj problem. To je bila lekcija življenja, ki sem jo čakala 25 let :o) In ne, še vedno me večina ljudi okoli mene ne pozna. Sem pa spoznala, kdo je vreden mene in spoznala sem, da se mi ni treba boriti, da me bodo popolnoma poznali najbližji po krvi. Lahko se raje veselim, da poznam pet ljudi, ki jim lahko zaupam, kdo sem in kakšna sem, pa se mi ni treba bati, da me ne bodo marali takšne.
Ja, prišla sem do te točke. Nekajkrat vmes sem padla. Mogoče še nekajkrat bom. A tu sem zadovoljna. Tu imam lep pogled na moje nadaljne cilje. In od tu se že vidi malo tistega čudovitega razgleda, ki me čaka na vrhu.


Ne vem, mogoče bom kdaj še o čem poročala... Mogoče o moji super Sari, ko se bova lotili učenja komunikacije. No, uvodne korake že izvajava sami doma. Mogoče, ko bom diplomirala, ali pa vsaj, ko mi bo uspelo spacati šestico pri izpitu iz matematike :o) Ali pa, ko bo nastopil Sarin prvi šolski dan. In še marsikaj zanjo prvega... Jah, vse to je daljna prihodnost. Zdaj in tu me pa čaka življenje. Vsak dragoceni nasmeh in wannahave objem bo zapisan v spominu.

Aha, kaj naredim z vami? Večina vas ima moj mail. In jaz vašega. Čeprav se ve, da včasih na kakšnega odgovarjam tudi po več mesecev. In še večja večina ima telefonsko, pa tudi sprehodi so še vedno aktualni za naju :o) Zato mene ne skrbi, da bi s tem koga izgubila. Lahko le pridobim kak bolj osebni stik.

Tako... Ne bom rekla, da je čisto konec. Le proti koncu. Kajti nikoli ne veš, mogoče pa se jutri zgodi ravno tisto, kar bom morala takoj sporočiti vsem najdražjim! Nikoli ne reci nikoli in nikoli ne reci zbogom za vedno...


Bodite lepo!
Vaši Petra, Sara in Kai :o)


5 comments:

Katja said...

Upam, da je tole le trenutno razpoloženje in mišljenje, ker te z veseljem prebiram in rada vem, kaj se dogaja z vama, kaj se vama dogaja, kako se imata ...

Vsekakor pa držim z vama in podpiram vajine odločitve. :)

Pozdravček!

MaL(o drugačna)a PRiNCeSa said...

Čeprav razumem tvoj klic po premoru (ali celo morebitnem bognedaj koncu), upam, da kaj kmalu spet slišimo kak zmagoslavni glas z vajine strani.

Pa čimbolj kakovosten oddih vama želim! ;)

Izgubljena. said...

s Povratno informacijo si verjetno mislila na to, da ne vidiš točno, kaj si sporočaš sama?

Jaz mislim, da se pisanju težko odrečeš kar tako... Če ne drugega, boš pisala zase in ti zapisi bodo najbrž skriti čisto pred vsemi :)

Kakorkoli se boš odločila... Pisanje meni pomeni dejansko terapijo. NE objavim vsega kar napišem. In res... Nekako se sprašujem kaj je smisel v tem, da nekaj objavim javno, drugo pač ne?

Skratka Petra... Lepo te je brat :)

Anonymous said...

Petra,
Its a free country... in misli so nekaj, kar ima največjo svobodo, tudi če jih ne boš napisala svetovni javnosti te bodo definirale takšno kakršno si... ti pa priporočam, da jih vseeno zapišeš- makar v najbolj skrit del tvojega računalnika- ker potem bodo nosile večjo težo in se ne bodo kar tako izgubile... somwhere between the moon and New York City...
Lepo te je bilo brati in te bo, če boš še kaj napisala.
Uživaj in se vidimo...beremo...
LP
Aleša

mami3 said...

kakor koli se boš odločila, bom velikokrat pomislila na vajo. Ne morem mimo tvoje pozitivne energije in tud kadar si čisto na dnu, nekako iz tvojih postov poberem pozitvno stvar in nkaj energije za moje težave. Uživajta s princesko pa čeprav v sivem in turobnem vremenu.
Odločitev glede bloga pa je tvoja in ti želim da ti upspe ugotoviti kaj bi rada in zakaj bi brisala blog. imam občutek da v tej smeri tavaš v temi in nisi čisto 100% da bi vse skupaj pozabila.

PS: še ena ki rabi nujno 6-ko iz matematike. A se ti kaj več sanja kot meni?