ŠTUDENTSKA

Oh, kako grozno!

Ja, saj vem, sama sem držala distanco, kolikor sem pač mogla.

Od česa že?

Od tega, da bi 'uradno' postala Sarina negovalka.

Mogoče se sliši grdo, a do sedaj sem si mislila, da je to v določenih, izjemnih primerih (ne vseh, so pa res posebneži te vrste) izkoriščanje države in lenuharjenje.

Čez noč sem morala spremeniti mnenje.

Kaj pomeni to, da postanem Sarina 'negovalka'?

Država staršem otrok s PP omogoča to, da ostanemo doma in skrbimo za otroka, ona pa nam zagotovi minimalno plačo, s tem, da od te plače normalno plačamo prispevke za socialno varstvo... S tem nam teče delovna doba.

Mene je pri tem mučilo le dejstvo, da se za otroka odločimo sami.

Podpiram to možnost za starše, ki imajo res hudo prizadetega otroka in ni vključen v vrtec ali nadaljne programe izobraževanja (ovi, šola s PP, dnevno varstvo,...).

Ni mi pa bilo jasno, zakaj to možnost koristijo nekateri starši, ki imajo otroke v vrtcih in šolah.

Namreč, potem je otrok ravno toliko časa zdoma kot vsi drugi otroci.

In imajo starši v tem času ravno toliko časa za službo kot drugi starši.

Torej, saj se nisi odločil, da boš imel otroka v upanju, da bo imel težave v razvoju in boš ti 'lepo plačan' samo zato, da boš starš.

Jah, bila je moja kratka pamet.

No, polovica resnice je še vedno v tem, da se da delat.

Če že ne osemurno delo, pa polovični delovni čas.

Drugo polovico moje logike pa sem dojela, ko sem prišla sama do te točke.

Že lani, ko sem delala v Ljubljani, sem kmalu videla, da to ne gre.

Meni je bilo mogoče še malo težje, ker sem po službi pobrala Saro in potem sem imela obe roki samo zanjo. Tako sem skuhala šele zvečer, Sara pa je bila ves čas trda in pasivna, saj od mene ni imela nič, ne terapije, ne igre.

Nakar je po enem mesecu dokončno fino zbolela.

Zdaj vidim, da ni niti približno tako lahko biti starš otroku s PP kot biti starš zdravemu otroku.

Zdrav otrok se že kot dojenček pri treh mesecih drži vzravnano.

Ja, oktobra sem prvič po Sari držala zdravo kepico in bila začudena.

Kasneje se nisem nehala čuditi princu, ki ga spremljam, pa je dosegel šele polovičko prve svečke, a že pred meseci prehitel Saro.

Otroci s PP so bitja na svojem planetu, kjer vedno sije sonce.

A to sonce mora nekdo usmeriti k njim in za to je potreben odrasel človek, spočit in odgovoren.

Torej, redna služba in naši posebni sončki shajata le, če je služba v veselje mamici in očku.

Po tistem sem delala le občasno.

Ko je kdo kaj rabil in plačal na roke. In tega nisem nikoli govorila, niti tetkici ne...

Vseeno pa to ni tisto.

Zakaj ne redno delo, osem ur, plača?

Zaradi Sare. Ker me rabi, ne da ob petih popoldne, ko pridemo domov, šele pripravim blazino in valj in ne da šele takrat perem cunje in posteljem posteljo. Tako je tu prekmalu večer in Sara to predobro občuti. Jaz pa še pred njo zaspim in živim samo za popoldneve, ko sem z njo, a me praktično ni.

Zraven je prvi pomislek moj fax, ki mi končno uspeva, izpiti ratujejo en za drugim in tega res nebi rada spet zavrgla. Enostavno je poskočil z dna lestvice na drugo mesto prioritet=)

Od septembra aktivno iščem in brskam, kaj bi lahko delala.

Tokrat ne grem na prvo ponudbo, niti ne grem na razgovor, če ugotovim, da mi nebi bilo všeč.

Pa traja že dolgo vse skupaj in pred dnevi sem pomislila, kaj pa če...

Pojedla sem svoje grde besede o tem, kako bi izkoristila davkoplačevalski denar sebi v prid in postala Sarina negovalka.

A glej ga zlomka, narobe mi hodi ravno fax.

Ker sem mlajša od 26 let, se niti na zavod ne morem vpisat, če se ne izpišem iz faxa.

No go!

In če ne vpišem na zavod za vsaj en dan, ne morem biti Sarina negovalka.

No, pa vseeno sem.

Z vsem srcem in dušo sem vsa Sarina=)

Naš sistem pa bom začela izkoriščati čez 10 mesecev.

In bom iztisnila vsak cekin, ki mi je bil odvzet z razlogom, 'ker ste pač študentka'.

Toliko o tem, kako vsi mislijo, da mi je lepo.

Samo pazi se naj tisti, ki me bo spet vprašal, koliko pa dobim od sociale, ker sem samohranilka!

In pazi se naj pametnjakovič, ki mi bo računal moj denar na podlagi svojih predvidevanj.

Ne, ne dobim.

Po zakonu bi morala dobiti štipendijo, ker se Sara v tem primeru šteje za dva člana.

A ne, kamniška sociala je nad zakonom in mi naprtijo cele tri evre preveč dohodka.

Po zakonu bi mi morala pripadati izredna socialna pomoč dvakrat v letu...

Ne, saj sem res starš otroka s PP, ampak jaz sem študentka!

In kot študentka izpadem iz te skupine...

Po zakonu bi morala dobiti otroški dodatek skladen z dohodki...

Pa ne, tu spet kamniška sociala, najdejo luknjo in stojijo za njo še pred ministrico in na koncu padeš za dva razreda nižje, ker si varčeval na banki in privarčeval celih bednih 28,56€!

Ne me basat, ravno ko vzljubim fax in učenje, me ta začne tepst po glavi.

Naj gre nekam.

Pol pa še ta avto, ki mi ga uturijo v vsako špranjo in naj ga prodam, če kaj hočem...

Na drugi strani pa ga ne smem prodati in ko ga bom čez 3,5 let le lahko, bom rabila soglasje... Le koga, če ne spet te kamniške sociale!

In zdaj lahko izračunate, kako bogata sem, kot pravijo nekateri...

Pa saj, sem rekla, da se ne zmenim za mnenja drugih.

Prosim, drugič naj ostane pred vrati.

In ne me več prosit, če lahko posodim, ker nimam.

Kmalu bom jaz koga prosila, ker se vozim brez vinjete.

In se bom morala še do 18ega.

Ali pa jo bom odplačala kar v zaporu. Saj, kake tri noči bo to, kajne?

Zdaj pa naj prvi vrže kamen, ki pravi, da je samohranilkam in študentom lepo.

Dobi nazaj skalo!

O tem, kako me pogrejejo prosilci po televiziji in kako novinarji nič ne preverijo, ali res ženska rabi denar zato, ker otrok nič ne je in zato nič ne kaka... Sploh ne bom.

In naši sosedje, ki nimajo nič, samo passata in enga audija, a res rabijo, ker novinar ne preveri, da on hodi na terapije zaradi zlomljenega mezinca na roki. No, važno je, da hodi na terapije in je bogi...

Naj gre nekam ta študentska in komaj čakam, da bom eno leto starejša!

Zdajle sem kake pol ure malo jezna.

Se opravičujem. Bo kmalu mimo!

Lep dan vsem!