Zadnjič sem razpredala o skrivnostnosti in nenavadnosti obiska pri nas. Ja, prišel je torej, Sarin ati. Nekako sploh še nisem predelala tega dela svoje zgodovine in kot kaže, bo tako ostalo. Enostavno ne verjamem, da se človek skoraj tri leta ne zmeni za otroka, potem pa ga enostavno 'želi videti'. Ampak ok, naj bo. Jaz sem prijazna. In sem tiho. Dejanja pomojem dokazujejo največ.
Mogoče ga je Sara res očarala. Dobila je novo prijateljico, punčko Roxane. Zdaj si verjetno želi zanjo voziček, kot ga ima punčka v vrtcu.
No, kakorkoli... Sara se je svojemu atiju od srca nasmejala. Počela nista nič nenavadnega, malo je nagajal Kai, malo sta preverila, ali je nova punčka še tam. Sicer pa kaki dve uri crkljanja.
Jaz nisem vedela, kaj naj počnem poleg. Lahko bi tačas kam šla. A že ko sem vsake toliko odpeketala iz prostora, se mi je zazdelo, da bo Sara huda in da bo njega strah, če se bo ona tam jokala. Tako sem samo opazovala in vsake toliko skušala pomiriti Kaia. In poslušala, kako Sara sliši vse ljubkovalnice, ki ji jih sicer govorim jaz. Odzvala se je precej presenečeno, zdi se mi, da ni vedela, zakaj je tako in zakaj ni to isto, kot če pridejo drugi obiski. Videla pa sem, da točno razloči med ljudmi, kdo je kdo. In tako se mala dobro zaveda, da je to njen ati.
Zvečer istega dne sem dobila prošnjo za vabilo na ta blog. Nekako mi je postalo jasno, kam pes taco moli. Dobra stran tega je, da sem tu jaz šef. Da na statcounterju lahko kadarkoli ob čem sumljivem preverim, kdo je in iz katere ulice prihaja. In za sankcije ne potrebujem večine glasov ali referenduma, enostavno zbrišem povabljenca. No, upam, da ne bo potrebno.
Letos bo prav posebno leto. Že zdaj, ne samo, da vonjam čarobnost in pravljičnost leta, prav zares živim jo že:)
En dogodek bo še posebej zaznamoval vse skupaj. Posebej mojo denarnico, a za eno soboto veselja se bo splačalo. Da ju bom videla zares srečna. Da bom spet plesala valčke z njim. Da bom kupila super duper darilo. In da bom zares lepo oblečena. In seveda, tudi za Saro imam že ogledano prav posebno slavnostno obleko:) No, le še spremljevalca rabim, da bom lako odplesala še kakšen ples, ne samo nujnih s sopričo... To bo verjetno še največji problem:(
Čaka me še končni obračun z nogo. Zaključek zdravljenja. Verjetno nihče ne more razumeti, kako komaj čakam, da končno zaprem to črno knjigo! Vleklo se je predolgo, da bi zdaj pristala na še en poseg. Itak nosim hlače. In itak se bom sprijaznila s kolesom namesto rolanja in smučanja. Vseeno bo to zelo vesel dan!
Tudi morje že prav vabi, včeraj sem še pomišljala o tem, kako kmalu bo tu pomlad in poletje. Samo še današnji sneg skopni, pa bo:) Najprej sem si zaželela iti s Saro na Djerbo ali v Tunizijo. Cenovno je na koncu še ceneje kot Hrvaška. To je glavni razlog. Drugi pa je moja večna želja po potovanjih, ki ne bo nikoli umrla. A so se sanje, da bom lahko kam vzela Saro s sabo, razblinile ob ogledu vozičkov. Ja, rabila bi marela voziček, a dovolj stabilen, velik in hkrati ozek. Takega enostavno ni. Za prilagojen transportni voziček pa žal, spet ni denarja. Tako smo se že odločile, da bomo počitnice preživele v Izoli. To bodo Sarine prve počitnice, ko se ne bomo uštele pri izbiri apartmaja:)
Sreča je torej pri nas doma:) Skoraj je ni več stvari, ki bi premagale mojo dobro voljo in optimizem. In finta je le v tem, kaj izberete zjutraj. Jaz izberem nasmeh:) In tako se veselim vsakega dne posebej z mojim malim čudežem, pa čeprav je čmrlj trenutno na rahlo bolan.
Bodite nasmejani!
No comments:
Post a Comment