moja SARA

Malo za spremembo, ne bom pisala o sebi... Vsaj potrudila se bom, da se ne bom vmešala.

Tole je namenjeno tebi, princeska moja.

Danes sem te vpisala v prvi razred osnovne šole. Kako hitro je stekel čas, ti pa si zrasla kot prva spomladanska bilka.

Vseeno pa sem med vožnjo enkrat sredi dopoldneva brskala za fotkami teh zadnjih petih let in (skoraj) pol. Doživele sva marsikaj, vse od tega me spravlja v smeh in mi daje tisti občutek zadovoljstva, umirjenosti, preproste sreče.

Se spomniš, ko si bila še čisto majhna in sva takle čas vsak dan špancirale do Kamnika? Ležala si v svojem vozičku in spala celo pot tja in nazaj. V Kamniku so ravo gradili tiste bloke na Zikovi, ki so sedaj že kar stari, vlažni in malodane razpadajoči... Bila je neverjetno sončna zima. Obe sva imeli roza bundice, jaz tako dolgo, ker sem bila še dokaj suha (to si moraš zapomnit draga moja!), ti pa pajacka od tvoje sestrične Zale.

Po tej zimi sta se nama pridružili Urška in Klara. Ko pomislim, smo se imele super. In zdi se mi, da si je Klara tisto obdobje dobro zapomnila. Zdaj, kadar se uspeta srečati, te vedno prime za roko in gleda z istimi očmi, kot takrat, ko je ona že odraščala v malega otroka in opazovala tebe, kako si ostajala dojenčkasta princeska...

Takrat je bil že april tako topel, da sem nabrala precej barve... A saj veš, razkazovala sem jo lahko samo v bolnici. To obdobje zate res ni bilo prijetno. A bila si s tetkico, ona pa s tabo, vse se je naučila in od tedaj te obožuje. Vidiš, vsaka stvar je za nekaj dobra :)

Se spomniš, kako si hodila v otroškem bazenčku v Laškem? Hodila si k meni na obiske in neskončno sva uživali! Bom jutri potegnila ven fotke iz tistih časov. Boš videla, kako si korakala okrog fontane in očarala vse okoli sebe!

Hmmm, malo zatem sva bili še v Čateških toplicah... Bila si prava morska deklica, vse si nas utrudila s svojo ljubeznijo do čofotanja ;)

Verjetno se bežno spomniš tudi neštetih dni, ko sem jokala in jokala? In jamrala, kako me boli in sovražila samo sebe... Vem, ne moreš pozabiti, kot jaz ne bom nikoli pozabila, da si se takrat naučila spravlajti mene v dobro voljo. Tvoje režanje je še danes diha jemajoče. Kar tako naprej!

Tisto leto je bilo kar malo prazno, čeprav sva orali ledino. Skupaj. Bili sva prvič na morskem dopustu. Trikrat v tistem poletju! Jaz sem prvič shujšala, a sem se do jesenskih toplic že poredila... A ti si me imela vseeno rada. Začela si kazat čustva, imela si prijateljico Laro in prijatelja Lovra. Bila si z njima na morju ;) Spoznavali sva svet cerebralne paralize, bili sva prvič v Elerjih... Spoznali sva najino Ireno, bognedaj da jo kdaj izgubiva!

Tako si dopolnila dve leti, obe sva v tem času napredovali, zamenjali kar nekaj pričesk od najkrajših do zelo dolgih, začeli sva se sporazumevati s pomočjo Jane in napredku ni bilo konca.

Spoznala si vrtčevski svet, shoppinge v Avstriji, izletke na terapijo v Koper, bilo je super.

O sebi, sem obljubila, da ne bom govorila. A vseeno, veš, jaz sem bila prazna. Samo ti si zapolnjevala mojo praznino, od jutra do večera. Ti si me nasmejala in okrepila. Zaradi tebe sem se začela iskati in oblikovati, klesati svojo podobo. Hvala ti :)

Tvoje tretje leto si nadaljevala z napredki. Stranišče je postalo stalnica do danes, vojta pa ne toliko. Oblikovala si svojo osebnost, začela si prevzemati navade svojih vrstnikov. Trudila si se posnemati vsak gib, ki si ga videla. Trudiš se še danes. Gre ti odlično, mala moja!

V tem, tretjem letu si mi pokazala, kako carska si, ko sediš v vozu, ki ti je namenjen. Začela si se gibati bolj samostojno, začutila si sebe in svoje telo. Aktivnost je izpodrinila pasivnost. Bilo je nešteto novih krajev, potepanj, sankanj, namakanj, novih ljudi, novih smehljajev, novih definicij in novih spoznanj. Pokazala si mi že, da si pametna, da ločiš barve in oblike in tako sva spoznali Anamarijo. Kmalu jo boš šišnila, da veš ;) V tem letu sva spoznavali čare svobode in mirnega življenja v Stari Gori... Meni bo vedno ostala v lepem spominu, predvsem v mirnem :)

Tretjo svečko si praznovala že kot prava dama, čeprav si bila zame še vedno moja mala punčka.

Potem sva začeli komunicirati. Kazala si, da si želiš povedati več. Vedno znova si se trudila, da bi meni in ostalim dopovedala, kaj ti je všeč in kaj ne. Tako si izoblikovala nasmeške in režanje za odobravanje in nejevoljne poglede in jokanje za jasni 'NE'. To naju je tik pred poletjem pripeljalo do CIRIUSa... V istem obdobju pa si se poslovila od svoje prve vrtčevske skupine v Ljubljani in spoznala svoje zdajšnje sovrtičkarje.

...


(...Bilo med osnutki iz februarja, leta 2011... Moj zadnji blog Princeske. Objavljeno naknadno februarja 2017...)

2011

Prihaja...

Novo leto, nova cifra, novo vse. Nove možnosti, če jih želimo. Novi izgovori, če ne najdemo pametnejšega izgovora. Nove ljubezni, zatrapanosti, novi smehljaji, nove besede, novi objemi...

Vse novo, staro kot Zemlja, vsakdanje, a prvih nekaj dni nas bo spremljal piš vetra, za katerega nam bo dahnjeno v uho, da je svež. Nov.

Tako nekako smo ljudje narejeni... Obožujemo prelomnice. Radi se naslanjamo na nekaj, pa četudi je to že tisočletja staro štetje časa, ur, dni, tednov, mesecev. In neko slepo prepričanje, da se enkrat na leto čas obrne. Čeprav ni niti eno leto časovno enako dolgo drugemu. Ne prejšnjemu, ne naslednjemu... Taki smo ljudje. In vsak po svoje merimo čas.

Jaz sem vsako noč pokonci dolgo v noč... No, če grem že zgodaj spat, je to okoli polnoči...

Torej, za silvestra sem si malo potiho zaželela, da bi se v tej noči malo odpočila. Da ne bom ničesar počela, da ne bom stala, brkljala naokoli, ne bom niti zdolgočasena.

Ha, zato sem si že davi zagotovila moje vampirčke, vse videne in slišane dvdje bom zavrtela še enkrat. Magari, če mi bodo uspavanka, tak je načrt.

In kaj potem? Spat bom šla malo po polnoči, da bova zjutraj s Sarči fit. To se tako reče. Fit. Midve pa fit. Moj humor, spet...

No, pa bom v mojem stilu humorja ubesedila 'kaj pa potem'...

Kaj bo prineslo novo leto? Kaj bo drugače?

Na fbju me je kar nekaj ljudi z objavami podražilo, kaj so si zadali, kaj si želijo...

In sem morala kar nekaj dni tuhtati, kaj si pa jaz želim ter kaj bi si zadala...

Ni mi šlo prav dobro. Nenehno se mi je porodila le misel, da si želim mirno leto s Saro. Da bi bila zdrava.

No, potem pa se mi je odprlo. Mislim, da je bilo danes ponoči, ko sem sanjala Renato s svojim dojenčkom in dejstvo, da sva bili zelo zelo dobri prijateljici in da je Sara oboževala dojenčka.

(No, Sara itak obožuje vse dojenčke, prav zanimivo in fascinantno).

V sanjah sem se torej odločila, da ne bom več tako odljuden človek. Res imam obdobja, ko se kar zaprem vase, potem pa s Saro ob najlepšem sončku zunaj sami samcati tavava naokoli... Enostavno se ne pripravim do tega, da bi koga poklicali za družbo. Že misel na prilagajanje, kdaj in kam, me zamori. In temu bi bilo fino naredit konec in it v drugo skrajnost: Toliko ljudi je okoli naju, da bi se lahko zadušili... Pa če bi se družili z njimi tako, po človeško, bi bilo prav fino. In nič utesnjajoče...

Kot drugo, še ena naloga, ki je samo moja: diploma. Mora bit v letu 2011!

Tretja naloga je, da bom delala več s Saro. Sploh zadnje mesece, ko je toliko bolna, imam vse prevečkrat slabo vest, ko po bolezni nosim naokoli čisto zategnjeno punco. In potem imajo vsi terapevti en teden ogromno dela samo s tem, da jo spravijo nazaj v sproščeno stanje pripravljenosti... Mislim, da sem celo v nekakšni depresiji ali pa me zelo preganjajo hormoni... In to daje piko na i trenutkom, ko bi morala vztrajati, stisniti zobe in tudi Saro pripraviti na delo. Pa mi zmanjka volje, da je nekaj treba ponoviti tudi stokrat. Hkrati me ob živce spravlja ta hiša... Še vedno. Ti prostori, ki nama pač niso v nobeno pomoč, krama, okoli katere je treba včasih splezati, ozka vrata in peklenski mraz, če so vrata le malo odprta... Spravlja me ob živce moja nemoč in pomanjkanje časa in denarja, da bi karkoli spremenila. A vseeno mislim, da mi bo uspelo prilagoditi vse za najine potrebe in želje... A ne še v prihajajočem letu 2011.

Četrta naloga pa nastopi že v ponedeljek zjutraj: zgodnje vstajanje. Oh, letos mi je končno kapnilo, zakaj se me je tako zelo prijel vzdevek 'zaspanka'. Jutro res ni moj prijatelj in včasih se mi zazdi, da sem edina, ki zjutraj zares težko vstanem. No, pa nisem, saj tudi Sara vedno bolj vztrajno 'potegne' do devetih :) A bova že, če ne zlepa, pa zgrda (nova budilka mogoče...)

In še ena naloga, ki me čaka konec zime: ureditev vrta. Da bo zelenjava doma rastla.

Mal bom pač garala v delu, ki ga prav nič ne maram in mi ne prinaša nobenega veselja.

A če imam že toliko plastičnih posod doma, časa imam tudi verjetno dovolj in veselje imam vlagat in shranjevat v skrinji... Potem bo že šlo.

Zadnja, a nič manj pomembna pa je moja teža.

Treba jo bo korenito zmanjšat. Prehrano bom uredila, kot sem jo že po sistemu Cindy Slovenije.

Najtežje bo izločit sladkorje, ki so drugi krivec, da sem novembra prekinila. A spomladi bo lažje z gibanjem, obožujem moj hrib, ker mi daje vidne rezultate.

A v tem mrazu z lahkoto najdem tisoč razlogov, zakaj ne grem trimčkat in zakaj rabim čokolado.

To je vse, kar se tiče nalog. Te so mi šinile v glavo in zdijo se mi realne. Oziroma, diploma zame ni realna, a je tista naloga, za katero si vsakič znova rečem: zdej bo pa treba začet delat, resno in garaško!

Ostanejo le še želje...

Ko je Aleša pisala želje, ki je nič ne stanejo in tiste, ki imajo svojo ceno v denarju, sem jaz mislila samo na zdravje... Če bova s Saro obe zdravi, potem imava vse.

Tu mislim tako Saro in njene obsesije z nošenjem virusov in bakterij domov (kot da se ji bom nekoč vsa vesela zahvalila za to darilce!), kot tudi moj hrbet in še nekaj drugega, kar mi povzroča precej skritih skrbi.

No, pa sem se, zopet v tistih sanjah, spomnila še ene prisrčne želje. Za to bi lahko navijalo celo vesolje, da bi se uresničila:

Fant.

No, vsaj da bi se kaj pokazalo na kakšnem obzorju in da to ne bi bil samo en sms na dva meseca in finito. Recimo, da bi mi pasala družba.

Oprostite mi dame, ampak zelo sem že naveličana ženske družbe. Vedno ene in iste teme za pogovor, le uploadane. Zares sita.

In verjetno samo zaradi tega - ker ve greste domov k možu, vsaj zvečer je ob vas nekdo za pogovor. Pa četudi ste tako izmučene, da uspete izustiti samo lahko noč. Je tam in to veste.

Jaz pa sem sama že dobrih pet let, brez objema, brez kina, brez kartanja, brez smehljajev, brez vsega. Včasih nič ne odtehta te želje po nekom, ki bi mi dajal tisto malo ljubezni.

(Od trenutnih možnih bralcev si nihče ne more predstavljati, kako to izgleda.)

No, zatem pa še nekaj materialnih želja. Za eno vem že dolgo in pred nekaj dnevi je tudi Sara jasno potrdila, da je tudi njej všeč.

Potovanja.

Še vedno imam isti problem - rabim nekoga za kopilota in varuško, ko bom morala jaz na stranišče. A sva se s Saro strinjali, da bova za začetek do poletja hodili na enodnevne izlete... Po Avstriji, Italiji, mogoče malo tudi na Hrvaško... To je bolj moja želja, s katero se Sara na srečo strinja. A bomo videli, kako bodo stvari stale...

Druga precej draga želja pa je ureditev tele hiške do konca.

Najprej bodo vse finance namenjene novemu vozičku, potem pa se bo začelo usmerjati v dvorišče, da se pokrije vsaj del do dvigala. Kar bom zmogla sama, bo omet v dnevni sobi in špric. Upam, da rata. V Ikei imam že ogledan kavček in fotelj za Saro.

Poleg tega bom malo razbremenila njeno sobico in ji uredila kotiček za telovadbo.

Tako se bodo preselile nadležne žoge, blazina in valj, ostala pa bo zares pravljična soba :)

Mislim, da drugih želja nimam.

Tiste, da si želim zadeti na lotu, ne bom pisala zraven, ker nikoli ne vplačam listka.

Tako si potiho želim, da bi našla septembra kakšno službico s plačo jurja na mesec. Proti zdajšnjim 450im evrom bi bilo to celo bogastvo. A to puščam za kasneje, najprej šola in zdravje :)

Evo, pa sem. Tudi jaz imam svoj seznam in ponosna sem nanj. Komaj čakam, da odkljukam prvo uresničeno oziroma doseženo stvar!

Vam pa v novem letu želim srečo. Kdor ima srečo, ima vse...

Naj bo čimveč kljukic na seznamu, smehljaj vsak dan, iskrice v očeh in čarobnost v vseh dneh.

Naj bo mirno, pisano in energično 2011!

SREČNO!

Nevihta v možgančkih

Tako strastno bi pisala... In pisala.... In pisala....
Odločila sem se, da pobrišem prah z moje knjige... Seveda je bila dolgo dolgo tega v nastajanju. Dobra knjiga. Berljiva. Presenetljiva. Tako da, jo bom zares do konca napisala in se potrudila z objavo.
Kajti Marina mi je ravno v ponedeljek omenila dnevnik. Dnevnik? Ja, v enem stavku mi je obrazložila svojo zamisel. Ki pa je jaz vam ne bom izdala. Ne v enem, niti v treh stavkih. Sploh ne. Ker je top secret, iz enega samega razloga: varovanje inovativnosti na slovenskem trgu. Hihi :)

In, o čem bo tale moja prva knjigica? Definitivno o ljubezni. Ja, still the same. To mi očitno zelo veliko pomeni. Ljubezen. Seveda, ljudje si že po naravi najbolj želimo tisto, kar nam je najtežje dosegljivo. Ajoj, zame vsi pričakujejo, da si vsakič zaželim zdravje. In stare mame, tete in strici venomer mislijo, da si želim, da bi Sara hodila, govorila in me zabavala. Potem pa ne zastopijo, zakaj ne. Bolj me ne bi mogla zabavati, kot me sedaj. In več me ne bi mogla naučiti, kolikor me nauči nehodeča in negovoreča. Za moje pojme hodi in govori. S pomočjo, kajpak, po zraku, s štirimi kolesi in zelo zelo potiho... Tako da, zdravja je dovolj, kiksi pa morajo biti na vsake toliko časa, da se zavem, kaj imam :)
Ljubezni pa ni in ni... Groza!
Da se človek prebuja v veliki postelji, najprej malo posluša (z zadržanim dihom), ali se na drugi strani hodnika v miceni majceni postelji kaj oglaša, potem pa sanjari... O enem, drugem, no, večinoma o enem. Ki kar ne obstaja. Je mešanica treh, na katere veliko mislim.
Eden se poroči naslednjo pomlad. Priznam, bila sem malo šokirana, žalostna. Ker me je ravno začel pozdravljat iz avta, ko se srečava na cesti. In ker mi je med plesom na tisti poroki šepetal, da to ni to, da bi rad nekaj drugega. Ja, vem.... Minilo je precej časa in vezi ter odnosi so pojem časa. Torej, želim mu vse lepo.... Njegova punca je itak ena izmed najbolj normalnih in pametnih njene generacije :)
Drugi je 'moj' šuštar. Madonca, ravno, ko ga po tednih čakanja na sms odgovor pozabim in odpikam, naredi biip biiiip. Joj, pa ne, da bi mladenič odpikal svoj šarm stran. In ne, da bi se naredil hladnega. On je on, vedno bo tak. No, in ker je tak, ima pač možnost izbirati. Na voljo ima cel planet punc. No, čeprav nanj mislim največ, ker je kandidat, ki ni zaseden in ne živi tako daleč ko tretji. Čeprav me tretji mara, šuštar pa ne.
Tretji je valda: moj Marco! Da se človek stopi ob njegovih smsih. Samotar, ki bi najraje živel na severnem ali južnem polu in do konca življenja raziskoval, kaj delamo naši materi zemlji in kako nam bo odgovorila. A ima me rad. Ne tako rad, da razdalja ne bi bila pomembna, a rad v smislu spoštovanja, zaupanja in večne naklonjenosti.

Rada bi združila vse tri: hitrost odločanja in nemencanja prvega, šarm in kemijo drugega in ljubezen tretjega. Formula za mojega mr. Perfect. Lahko ima kolikor hoče napak, le da ne gleda za drugimi ženskami, da ne dvori vsem po vrsti in da ne vara. In ja, biti mora samostojen, normalno samostojen.

In potem, ko se na koncu hodnika zasliši mali vzdihovanje, ko zaškripa njena micena majcena postelja in me pokliče s tihim glaskom, vstanem. Ko jo zagledam, najlepše bitje na svetu, ki si za prvo stvar zjutraj izbere angelski nasmeh in pogled, kot da bi najraje nekoga prvič očarala (mene ne more, ker me je že takoj ob rojstvu začarala za vedno :)), pa se vsako jutro zavem, da sem z njo sama. In zadnje tedne to zavest spremlja še misel, da bo Sarika dobila bratca ali sestrico. Danes, recimo, sem pomislila na to, da zdaj bo pa kmalu in da bo lep dojenček. Lep zato, ker je bila tudi Sara lepa. Zares lepa. Ne v smislu, za na modno pisto, ampak dojenček, ki se nasmehne, ki ima lepe poteze, ki joka z lepim glasom in predvsem dojenček, ki se naveže na ljudi in jih očara :) Čeprav ob tem prihajajočem dojenčku še ne vem, kaj mislim, kaj čutim. Slabega nič, preseneča me čustvo v glavi, da se tega zelo veselim. Jankotu sem hotela poslati Sarino zelo lepo majčko iz Zare, na kateri piše 'daddy's shortcake'. Pasala bi tako fantku kot punčki. A je ne bom oddala, ker se mi zdi, da ne bi nihče niti pomislil na to, da se v meni skriva dober namen.

Vesela sem, da cel dan ponavadi nimam časa misliti na pomanjkanje ljubezni. Le, če se peljem skozi Mengeš, ponavadi res pomislim na Nejca. A to je na srečo le nekaj sekund, ob mojem radovednem pogledovanju naokoli sem hitro zamotena. Zvečer, ko Sara zaspi, pa še vedno ista zgodba. Jaz sem prelena, da bi se spravila kaj pospravit, mogoče zlikat (kar ne bi bilo slabo), ne, raje prčkarim naokoli, si želim kartanja, kozarec vina, dober film... Ampak sama? Vsak večer se ustavim pri tem vprašanju in tako se moj dan konča...

Je tako težko? Ja. Kolikor ima samskost dobrih in pozitivnih strani... In kolikor si ne predstavljam, da bi sploh kdaj lahko, zmogla živeti z nekom pod isto streho... Stokrat bolj kot to si želim tiste prave ljubezni, čakanja, da pride domov, nedeljskega kosila, sprehodov v troje, izletov, potovanj, smehljajev, neizrečenih skrivnosti, iskrenih pogledov, zmag v kartah, poroke, devetmesečnih čakanj na novi jokec in starost s človekom, s katerim ne zmanjka tem za pogovor.

Torej, v kratkem je to vse. Želja, ki pretehta tisto o zdravju. Pa tudi tisto o uspehu. Ostale pa so tako in tako že v osnovi za njo.
Dolga verzija je knjiga. Nerazpoznavna, saj je zgodba čisto druga, o petem kolesu... A zanimiva, napeta :) Kakšen psihoanalitik, ki bi poznal mene, pa bi jo z lahkoto ocenil kot avtobiografski roman(ček).
Grem brisat prah z nje!

Bodite lepo!

J.Š.

OMG!

Skoraj vsi ste ujeli moje 'stanje' na fbju...

Kako hitro se mi je posvetila ena žarnica nad glavo!

Nekaterim sem že kdaj omenila, kako se inicialke mojih bivših sumljivo prepletajo.

Torej, o Mihcih, ki so krojili določena obdobja moje mladosti, ne bi.

Beseda gre o J.Š. jih in podobnih...

Moj drugi resni fant je bil J.Š.

On je bil po Mihu in pred njim (eninisti Miha :))

Zatem je bil najbolj neresen resen fant, ki je z mano zdržal najdlje, J.S.

In takoj za njim Sarin ati, J.Š.

S to malenkostjo, da sta priimka zadnjih dveh Spruk in Špruk.

Skoraj nerealno.

A to še ni vse...

Žarnica danes mi je sporočila, da preveč mislim na tega Nejca.

In on? Kaj ima to veze?

Neverjetno, tudi on je J.Š.!!!

In da še ni dovolj, sem na fbju preverila eno malenkost:

Sarin ati ima rojstni dan 8.maja.

Tale Jernej pa 6.maja.

Oba bika, z enakimi inicialkami.

Po feng šuju verjetno vsekakor no good.

Po zdravi kmečki pameti? Kaj pravite?

Je bolje, da neham čakat na tisti njegov sms, Biiip Biiiip?

Če je temu tako, bom spet rabila nekaj časa za izklop možganov.

In prosim, prosim, dovolj sem stara, da si zaslužim fanta.

Še so pošteni samci tukaj, bi kdo mogoče pogledal mene?

Najbolje bi bilo, da ni bik, ter da se njegove inicialke ne tičejo Jjev in Šjev, pa tudi Miha bolje, da ni :)

Torej, je kaj ostalo?

Pa lep večer!

Petra :)

PRINCESKIN UPDATE

Skoraj je že preveč nasmejano.

Ampak tako zelo paše!

S Saro sva si pred štirinajstimi dnevi v Stari Gori zares napolnili baterije.

Sonce in toplota Goriške pokrajine, Koprske obale, avtocest Trsta in 'mustseeagain' čudovitega krasa so naju prevzele.

Tudi terapije so bile tokrat super, saj je mala princesa sodelovala od torka do petka.

Čeprav so ga tačas politiki še bolj 'srali' kot orkanski veter in mrzel sneg, je nama še vedno lepo.

Prišlo je obdobje pregledov, a tokrat bova avdiologa in oftamologa izpustili.

Tako je bila punca že pohvaljena v RA, v tem tednu pa naju čaka še profesor N. in psihologinja.

Mislim, da bo vse ratalo s pozitivnim pridihom :)

Me pa skrbi za njen želodec, saj mala že tri tedne bruha.

Nekaj dni pred Staro Goro in zadnje dneve tam in prve spet nazaj je bilo najhuje.

Bruhala je po vsakem obroku!

Čisto na začetku je izgledalo kot dojenčkasto polivanje, ker je polivala predvsem po mlečnih obrokih... Potem pa je začela še z bruhanjem po ostalih jedeh...

Najhuje mi je bilo, ko sem jo že pohvalila, kako je lepo pojedla kosilo, ona je pa še v istem hipu izbruhala skoraj več kot je pojedla.

Zdaj vse obroke spet do finega miksam, po obroku pa jo pripravim, da je vsaj 45 minut v čimbolj pokončnem položaju. Včasih ji je težko, če je zmatrana. A se mora vse umiriti in sesti na dno želodčka, ne pa da se med njenim počivanjem paca še po požiralniku in ji vzpodbuja morebitno kislino... Bomo pa videli, kaj bodo rekli specialisti na gastro v Pekl...

Je pa posebno tudi najino prijateljstvo.

Saj sva že od nekdaj kot rit in srajca, mnogokrat sva bili že tudi skregani za par minutk...

A zadnje tedne je Sara osvojila eno novo pozo, ki mi vedno znova prikliče nasmeh na obraz:

Smehlja se mi med hranjenjem oziroma pitjem.

Res je, hranim jo v naročju, na kavču.

Najbolj neprimerno, kar bi lahko sploh bilo (tako za njeno držo, hrbtenico, kot tudi za navajanje na grde razvade). A le tako sva osvojili, da poje vsaj polovico vseh obrokov.

To smehljanje se mi zdi tako prisrčno.

Prav pogleda me v oči, kot da bi ravnokar nekaj ušpičila. Potem se čisto malo namehne, tako, samo na pol. In ko se ji nasmehnem nazaj, se njena usta prav fino razlezejo :)

Tako se zdaj tudi reživa skupaj. Včasih Kaiu, včasih ribicam, včasih kaki zgodbici tekočega dneva, največkrat pa kar tako, ker se meni fino zdi.

Sara vsak smeh ponavlja za mano, kar se mi zdi super. Mogoče je to kateri od korakov razvoja, ne vem. Meni za moj razvoj pa prav dobro de :)

Torej je Sara po pol leta počasnega ritma spet naredila nov korak.

Vsakič se mi zdi, da greva na Primorsko po zagon, da gre tisto stopničko višje.

Pa tudi v navadi je že, da se na pol leta v Sarin vsakdan kaj doda, kaj novega, svežega...

Tokrat je bilo to intenzivno uvajanje v osvajanje nadomestne komunikacije.

Skupek vsega, kar se ji dogaja, se mi zdi, logično, je napredek.

Upam, da bo vedno tako, da ne bo preraščala samo vedno bolj prekratkih hlač, ampak bo tudi svoje dosežke redno menjala in nadgrajevala z novimi.

No, še to je vredno zapisa, da sva zadnja dva dni, ko je sonce začelo pridobivati na moči, še malo bolj nasmejani.

Včerajšnja sobota je bila namreč preživeta v večini zunaj.

Dopoldne osvežilni dolg (za mojo nogo kar malce predolg - a Naprosin dela svoje) sprehod od Arboretuma do Rudnika...

Popoldne pa nama je šuštar razkril, da imajo v Mengšu celo bajer!

Ja, končno sem doživela sprehod z njim... Pogumen dečko, poleg mojega svaka v zadnjih štirih letih prvi, ki je preživel nekaj časa z nama. (No, če odmislim Sandija, ki ima čisto drugo definicijo.)

Bilo je prijetno, nisem pričakovala, da bo tako odprt, bolj sem upala, da se bo ustrašil in čimhitreje odšel. Tega bi bila vajena in nebi se mi bilo treba ubadati z nečim novim.

Tako pa... Postavljal je človeška vprašanja o meni in Sari, kar me je precej presenetilo. Tako zdaj zagotovo vem, da je normalno, da Sarin ati sprašuje bedastoče, da mu ni mar in da imam občutek pravi. Pa naj me še kdo skuša prepričati, da narobe razumem... Zdaj imam realno primerjavo in potrditev.

Le še odgovor na včeraj čakam... Menda bi šel z mano na mengeško kočo.

Ko pač naberem toliko kondicije, da bom sapo privlekla s sabo do vrha.

Še vedno se mi zdi skrajno čudno. Nenavadno. Saj se druži z drugimi sošolci, torej bi šli lahko skupaj na kavo. Ali pa bi me poklical katerikoli.

No, zaenkrat mi je vseeno. Prijatelj vsekakor pride prav. Sploh, ker je malo bližje kot iz Ljubljane ali še bolj oddaljenih krajev. In ker vem, da ni kak stalno pijani babjek.

Ima pa tudi plus, saj ga Sara zanima do te mere, da bi si lahko mislila, da je študent medicine in da ravnokar načrtuje svoj podmladek.

Zdaj pa grem z mojo prinčipeso v pravljični svet medvedka Puja in Miki Miške :)

Mogoče se nam pridruži še Kitty, hihi :)

Bodite lepo!

Petra, Sara in Kai

VSE V ENI GLAVI!

Ravno prav za današnji dan.

Ob jutranjem pogledu v ogledalo mi je bilo že jasno, da prihaja spet tistih nekaj dni v mesecu...

Uh, no, pa saj sem že včeraj in predvčerajšnjim sumila, ker sem bila neznansko lačna vsega: pice, čokolad, pudingov, krofov, kremšnit, mcdonaldsa, vsega...

Pa sem se vzdržala, kar zvišuje moj ponos :)

No, tisti jutranji pogled torej...

V dneh, ko nastopa ta precej smotani pms, sem si v ogledalu celo všeč.

Z vsako frizuro, s kremo ali brez, z nasmehom ali brez.

Ja, sem čudna, boste rekli.

Ne, samo ostalih nevemkoliko dni v mesecu si nisem všeč v nobeni pozi, sebe vidim kot eno spako tja v obraz. Res, nimam kompleksov, ne želim biti Paris Hilton, le pač nimam takega okusa, da bi bila sama sebi všeč.

Torej, spet k tistemu pogledu... Podrla sem si zvečer spletene kite, malo pofenala še vlažne lase in se občudovala.

Hkrati sem si zmogla umiti zobe in se namazati s tistim pudrom, ki je bil napačno dostavljen od Oriflamea. Ob vsem tem pa sem se s strahom zavedala, kaj me čaka v teh dneh.

Moje manično razpoloženje seveda.

Čez pol ure sem že sedela v avtu, na poti proti vrtcu...

Bilo je nekje sredi Jarš, ko sem si rekla, mater, pa lih v avtu moram presedet tolk časa, ker samo v avtu toliko razmišljam.

Preveč razmišljam.

Čist too much!

Vožnja mi v vsakem metru poti niza nove asociacije.

Misli je tisoč sto na minuto... Si predstavljate, s kakšno hitrostjo morajo potovati tisti modri človečki iz risanke po moji glavi? In s kakšno hitrostjo mora tisti dolgobradi starešina v centru možganovine pritiskati na gumbe v svoji pisarni? Uh, so kar zaposleni :)

No, vsaj brezposelni niso... Čeprav ne vem, ali imajo kak sindikat, saj se nihče ne pritožuje zaradi plač, hihi :) Mogoče se bojo, ko bojo/če bojo vidni rezultati hujšanja...

No, te moje misli torej...

Najprej misel, kako sem se zjutraj nasmehnila, ker sem si bila všeč.

Rekla sem si, zdaj bi me mogel kak fant gledati s takim občudovanjem...

In hop, smo že tam!

Misli se usmerijo v negativo, zakaj ne obstaja tak fant, ki bi me 32 dni v mesecu videl takšno?

Zakaj nihče nima takšnega okusa, da bi ob pogledu name zamomljal, ta je pa luštna...

Čez nekaj trenutkov že mislim na to, kako so meni lahko ženske tako lepe, v vsaki najdem nekaj fascinantnega, vrednega vsega občudovanja tega sveta... Samo v sebi ne :(

Mah, od teh misli odhitim v opazovanje hiš.

Gledam, kam bi pri kakšni hiši prislonila dvigalo...

Bi šla mogoče klančina?

Se že peljem mimo Špeline hiše, ob vsakem mimohodu si zaželim ene kavice, wau, celo na obvoznici. In ker Špelo povežem z obvoznico, se spomnim še na Barbaro in Majo.

Priznam, zdajle sem se spomnila še na Katjo, Urško in Natašo, a v tistih efektih asociacij slednjih ni v moji glavi.

Potem tuhtam, kdaj bom spisala tri smse.

Kot da je tako težko. In da vzame toliko časa.

Ne, res ni, samo vedno počnem ravno kaj takega, da se ne morem skoncentrirati na telefon, tipkanje in pisanje pametne vsebine.

Bom. V kratkem bo biiip biiip pri vas, bejbe :)

Sem že zavila proti Rodici, spet gledam hiše.

Tokrat ne ogledujem več možnosti za dvigala in klančine, ampak si mislim, kako mi bo vse to uspelo.

Dopovem si, da mi ne bo.

Spet poplava minusov, nakar si rečem, da bom na fb napisala, da bi najraje spala cel dan in jokala, jokala...

Pa si mislim, kolk si smotana, samo smiliš se sama sebi, ves čas jamraš!

Potem iščem razloge, zakaj se nebi smela smiliti sama sebi?

Nič mi ne rata... Edina stvar, ki jo v življenju rabim, je moški.

Sem že pri Ravbarju.

Spet folk, ki misli, da je na svojem dvorišču in lahko pelje kjerkoli, kadarkoli, kakorkoli.

Ne, zavijem, pa naj butne. Se je umaknil.

Tukaj spustim nekaj sočnih.

Pomislim, zakaj samo v avtu govorim grdo?

Mogoče pa sem zato nestrpni voznik. Čeprav ne gonim, ne maham drugim in ne hupam.

Samo prekolnem jih, važiče.

Pa se spet zamislim, kako sem prišla daleč.

Pa čisto sama. Svaka čast mi.

Dopovedujem si, da mi bo ratalo. Da bom že našla nekoga, ki mi bo pomagal.

Da me ljudje ne bojo obsojali, da se jim ne bom zdela grebatorska.

Ja, jaz sem močna.

Evo, eni bi prodali moj avto, se jim zdi ful vreden.

Pa kaki, niti starega cliota ne dobim več v zameno za mojega črnega vranca :(

Spet asociacija, zakaj dopuščam, da se otroci igrajo na našem dvorišču?

Kamenčki direkt v moj avto... Naslonjena kolesa, mečejo palice karpovprek...

Še ograjo bi imela.

In nadstrešek.

Joj, koliko bi imela.

Spet pri denarju...

Koliko bo dvigalo?

Kdo, kdaj, ljudje govorijo.

Šmarčani so strupeni, veste.

V vasi trije otroci na vozičkih. Sara, Anže in Žagarjev.

Vsi so kar naprej na tapeti. Jaz te tapete ne vidim pozitivno.

Najbolj pozitivna stvar, ki jo slišim je, kakšni revčki. Pa sploh niso.

Še huje, zakaj jih sploh imajo? Samo fehtajo denar od vseh, da lagano živijo.

Prosim, bi kdo kaj pomislil? Ljudje ne vejo, kdo je moja mama. In grejo pravit njej o tem. In ona meni. Sva obe jezne na njih. Ona bi jih najraje kastrirala, jaz poslala na kakšno predavanje.

Vrtec. Evo, še stojijo. Dovolj kmalu sva, niso še za mizo.

Na Hit kliče tip iz Izole. Še malo sedim, da ga slišim do konca.

Burja na fertik. Se spomnim Brigite, ta teden je z Živo v Stari Gori. Groza, nič kaj hvaležno.

Vesolje je na moji strani, ko je prejšnji teden dalo sonce in toploto.

Kar nazaj bi šla. Tip da telefon ven, da slišimo burjo.

Ugasnem, greva Sara!

Joj, kako jo nesem. Me vsi čez okna gledajo, Sara bodi pridna.

Ok.

Domov sem šla pol ure kasneje, Jana je bila ravno na mestu za klepet.

Joj, sem jim jo ukradla, ampak me podpira. Odkar je pazila Saro za poroko, ve, kako je težko.

Je rekla, da šele zdaj razume, kako je bit cel dan z njo.

Bi jo dala še komu v varstvo, da bi utihnil.

Joj, zakaj ta sneg, rada bi šla na Mengeško.

Še šuštarju bi poslala sms, če je vstal, če se mu da zraven... Ah ne, bo mislil, da sem obsedena. Bom počakala, da bo on spet kaj poslal. Kaj pol, a naj grem?

V takem ne morem. Če fajn začne padat, mi še kje spodrsne, zemlja je zher vsa vlažna.

Nič, grem domov, ok.

..Kai, greva ven!

Konec ulice, gledam, če je v službi.

Hmmm, zakaj zadnje tedne ne mislim več toliko nanj?

Zaradi Jerneja, seveda. Nejc, Jernej, ojoj, zdaj ga kličejo vsi Nejc, pa se mi zdi smešno.

V šoli smo ga klicali itak čist mimo.

Zakaj mi skos piše? To ziher ni normalno, pol bi mi vsi sošolci poslali minimalno en sms na teden.

Ne, ni normalno.

To si govorim do konca potke, da ni normalno.

Tip mora imet en namen.

Komaj čakam, da spet dobim sms. Ali da me klikne na fbju. Joj, pa sem obsedena.

Da se zmeniva za to mengeško, da vidim kako zdaj izgleda.

Pravi, da se malo bolj zrihta, kot v srednji.

Joj, sam kako bo reagiral, ko bo videl mene? Me bo sploh spoznal?

Ja, saj ima fotke na fbju. Joj, ne, tja dam fotke samo une kjer se ne vidi toliko kil.

Joj, bo šokiran. Bo celo pot gor tiho. In pol nikoli več.

Hihi, bo na obletnici drugim povedal, da sem čist druga.

E, kaka baba! Prav babja sem, ena zakompleksana ženska.

Sej druge debeluške tut dobijo fanta.

In on je tut mal okrogel. To mi je plus.

Kai, ne tam srat, nimava vrečk!

Evo, sva že pri mizarju. Vseeno grem tam mimo z glavo usmerjeno v desno, da vidim, če ga uzrem... Nič. Ok.

Ja, Damjan je res tip in pol. Pa ga ne poznam, kakšna sem, mogoče je pa prasec. Mogoče pa svojo frustira in sploh ni tok dober...

Joj, ko bi vedla. Maja me ima že dost, ko jo vprašam kaj o njem. Ona bi mi zdej podturila Petrovca, jebača, sem v enem dnevu na poroki videla, da mu je vsaka všeč. Itak bo spet z Alenko, že statistično se ve, da bosta že stotič nazaj skupi. Joj, ta Alenka, mora bit fajn zaljubljena da ga prenaša. Ma, kaj sodim, sej jih ne poznam... Sem smotana.

Jernej bi mi lahko povedal, kaj mu je. Kaj misli.

Valda, tipi tega ne govorijo. A pa sploh kaj mislijo?

Kako morejo bit o vsem tem tiho, ko pa se meni zdi najbolj pomembno, da lih o takih stvareh govorim?

No, on je vsaj vzgojen verjetno dobro, sej je ministriral...

Saj res, semenišče, hihi :) Ga moram vprašat, kaj je iskal tam dve leti :)

Joj, Zlobko... Kaj je pa temu, kakšen je ratal, čist ko župniki.

To imajo zih veliko skrivnosti, ker se kar ne pogovarjajo več. Ah kje ti bo povedal, kaj počnejo...

Ma, Zlobko... Kar naj bo, kaj se je pa norca delal iz mene! Itak so bili vsi zaljubljeni v Tjašo, js sm jim bla samo pot do nje. Prasci jedni.

Mogoče pa tut Jernej skriva kaj takega? Ampak sej nisem z nikomer več v stikih...

Oni živijo čisto drugače.

Stari so dost, da bi se zresnili, poročali in imeli otroke...

No, vsaj ne bom tazadnja diplomirala. Joj, saj res, Puciharjeva.

Hmmm, grem zdej pisat seminarsko.

Kai, greva!

Kai, pusti ptiča!

Ojej!

V tistem je prišel Damjan iz delavnice, pa nikoli ne vem, kako dobro vidi.

Baje ljudje brez očal vidijo tudi tistih 15, 20 metrov daleč, kdo je tam.

Jaz ne vem, nikoli nisem videla prav posebej razločno dlje kot 4 metre.

No, glej ga, kaj je dober. Kaj bi dala, da bi me kdaj pozdravil. Joj, pa ne, sej bi zmrznila.

Kaj mi je, zakaj vedno, ko mi je nekdo všeč, pride še eden?

In zakaj ni nikoli nihče od fantov, ki so mi všeč, available?

Naj že pride mimo kdo, ki mu bom všeč. Neda se mi več delat moških del pri bajti.

Naveličana sem tega, ne rabim ponosa, da znam postoriti marsikaj.

Raje bi imela fanta, kot pa da sem sama.

Mene nihče ne razume. Jaz zdaj vem, kako sta se počutili Ana in Maja pred leti.

Stara sem že. Zebe me.

Rabim objem. Samo objem.

Doma...

Evo, to je utrinek mojih misli. Ste prišli do konca?

Jaz se v njih popolnoma znajdem, če se pa vi ne... Hmmm, vaš problem, hihi :)

Seminarska je na isti točki kot zjutraj.

Zdaj šibam naprej, dnevu naproti, polno mini opravkov čaka...

In ko bom sedla v avto, bom mislila naprej...

Bodite lepo!

Petra in Kai

ČUDNO PREČUDO

Jooooj! Zadnje dni imam premočan pms, čeprav še ni čas zanj :)

Sitna sem in tečna.

Pa ne zaradi pmsja, in čeprav je tudi facebook potrdil, da imam bipolarno motnjo, tudi to ni krivo.

Krivi so ljudje. Ja, seveda, čisto po moje, vedno je treba krivdo zvaliti na druge!

No, pa se bom popravila: kriva sem jaz in moje interpretacije ljudi, odnosov in besed.

Že dolgo, dolgo, zares dolgo nazaj sem se odločila, da ne bom več afna.

Da ne bom več potresala z mojim freaky humorjem vsake buče, ker pač ni razumljiv (humor).

Da ne bom več skakala v besedo.

Da ne bom več za vsako ceno česa pripomnila.

Da bom bolj tiho, tako kot sem bila včasih, da vsi spoštujemo tihe in dobre, racionalne, prizemljene, odgovorne ljudi.

No, pa se meni ni obneslo.

Saj mi ni treba omenjat, da sem vse to nekoč bila?

Tiha, prizemljena, (preveč) racionalna, odgovorna.

A me je ravno zaradi tega pustil prvi pravi fant!

Takrat sem se odločila spremeniti.

Velikokrat sem se morala opomniti, da moram odpreti usta in kaj reči.

Sandi mi je rekel, da je vseeno kaj govorim, nekaj tja v tri dni, pa bo :)

Potem me je še nekaj izkušenj dvignilo v zrak in padla je odločitev, da se bom prepustila, pa bo kar bo.

Kar nekaj let sem sfolgala s tem. Čeprav sem imela tudi prijateljice in prijatelje take, da so živeli iz dneva v dan... Naivno. Jaz pa sem si vedno potiho želela, da bi me kdo spoštoval.

A take, kot sem bila prej, ni nihče maral. Nisem bila za fore in nisem bila zabavna.

Nova Petra je bila vsaj malo bolj družabna.

Tako sem se vsaj pogovarjala s sošolci, lahko sem šla z njimi na tarok in povabljena sem bila na dve žurki. Za mojo drugo družbo pa itak zdaj vem, da sem se jim zdela afna.

Čeprav gre nekdo zdaj po vseh teh letih malo po mojih stopinjah (pa jo vseeno spoštujejo in imajo radi).

Odkar sem mamica, sem se precej spremenila.

O samozavesti in samopodobi nebi, saj očitno zelooo niha :)

Trenutno je števec na nuli.

Bili so nedolžni dnevi in nedolžni klepeti prek ekrana.

A kar nisem mogla verjeti, ko mi je že četrta oseba v roku dveh tednov rekla isto:

Da dokler me ljudje ne spoznajo, se zdi da sem neumna. Zato, ker sem tiho.

Moja ciljna skupina za dobre prijatelje so sedaj čisto drugi ljudje.

Sprejela sem dejstvo, da Ani, Marti, Zlobku, Mihu in skavtom nisem bila nikoli všeč.

Zdaj se mi včasih celo zazdi, da zanje niti nisem bila vredna biti človek.

Pa sem prebolela.

A da se mi po toliko letih, ko imamo malo več pameti kot v srednji šoli, več izkušenj in več vrednot, dogaja spet vse isto, tega kar ne morem verjeti.

Ozrla sem se malo nazaj, sestavila par koščkov skupaj, seštela nekaj cifer...

Odgovor je pravi, res sem malo za Luno.

A ne v moji glavi. Ne zame. Meni se zdim čisto normalna.

Sem pa sestavila mozaik, in nase pogledala čez druga očala (spet).

Čudim se le, zakaj zame veljajo drugačni kriteriji?

Ni mi hodit zvečer ven, ni mi, da bi imela tisoč ljudi okoli sebe, ni mi, da bi me vsi poznali, ni mi do alkohola (ok, kak deci cvička sem in tja :))...

Za moje pojme sem za 26-letnico čist mimo.

Razumem se z ljudmi, ki imajo otroke ali pa so stari nad 30.

Pa si mislim, Magdo vsi spoštujemo. Pa je tudi tiha.

In Ingrid tudi vsi spoštujemo. Pa je mladostno razigrana.

Pa Senado spoštujemo. Gre rada na kavo ali žur.

Pa Alenko in Barbaro, Majo...

Vsi so različni, a vse imamo radi in jih cenimo.

Je mogoče res, da so vse te ženske močnejše, ker imajo ob sebi partnerja?

A meni se zdi, da bi bile tudi same enako močne.

Ne vem, si zvečer povesta, da sta močna, da se zjutraj zbudita z nasmehom in energijo za zunanji svet?

Ne da bi jim zavidala, a če je to ključ, potem jim.

Mogoče so samozavestne zato, ker jim partner pove oziroma pokaže, da so spoštovane.

Če je poanta v tem, potem je pač jasno, kaj fali pri meni.

A nočem verjeti, da je to to.

Ne more biti občutek oziroma vedenje, da si v redu oseba in da si spoštovan, pogojen s tem, da imaš partnerja.

Močno upam, da ni tako.

Še močneje pa si želim odkriti, kakšni so pogoji za vpis med to elito.

Vem, da mi nihče ne bo govoril, da me spoštuje.

Tega si niti ne želim, ker na kaj takega nebi znala odreagirati, prej bi si mislila, da se še bolj norčuje iz mene.

Želim pa si iti med ljudi brez občutka, da me gledajo drugače.

Brez, da bi slišala v vsakem razgovoru, da sem drugačna, da to in ono delam čisto drugače. Brez, da bi morala zagovarjati svoja stališča in dejanja.

Želim si samo, da bi kdo razumel moje želje, moje razmišljanje in moja dejanja.

Do takrat pa se počutim čisto sama v svojem svetu, na tujem Planetu :)

Petra

LJUBEZEN

It takes two to tango.

Jutri je baje praznik zaljubljencev.

Kot ob božiču, ko naj bi praznovali rojstvo, čeprav vsak svoje rojstvo praznuje na svoj dan.

Zakaj je potem Gregorjevo, ko naj bi se ptički ženili, dan s približno isto definicijo?

Čez nekaj let bomo praznovali verjetno še dan zaroke, čeprav se ne bodo zaradi tega vsi zaročali na tisti dan.

In dan službe, čeprav verjetno v tistem dnevu ne bodo vsi v službi...

Ja vem, še vedno imam bedne primerjave.

V glavnem, v zraku je pust, a morajo nujno zarezati ostro črto, narediti pavzo za maske in poudarjati, da je jutri Valentinovo?

In ojoj, ti dnevi imajo imena po imenih (baje koledarsko...) in si zato zaslužijo veliko začetnico.

Božič je že precej časa brez te big začetnice.

Saj vem, verjetno sem zaradi svoje 'vere' pristranska, ne navijam sicer da bi bil božič Božič, lahko pa bi bil Jezusovo, da bi bil vsaj po imenu dneva približno enakopraven.

Dvakrat že zašla vse do božiča...

V tretje gre rado.

Torej.

Vsi poročeni, vezani, zaljubljeni tukaj sploh nimate besede.

Slišala sem že vse vaše komentarje, izhodišča, nasvete, pa da boste vedeli, zapomnila sem si.

Tako da vem, da poročen včasih tudi ni luštno biti, pa tudi pari se kregajo.

Ampak, saj kam pa pridemo, če se ne znaš skregat?

To še ne pomeni, da mi lahko ob vsaki priliki rečete, kako fino je, da sem sama.

Če bi bilo tako fino, verjemite, potem bi bili tudi vi sami, dragi moji.

Potem bi bila razlika v spolu namenjena le temu, da bi se dejansko samo razmnoževali in veselili.

Pa ni.

Namenjena je temu, da živimo skupaj.

Da se spoznavamo, da smo si v oporo, da se znamo skupaj smejati in jokati.

Da sklepamo kompromise. Ter da si zaupamo in se spoštujemo.

To je, vsaj zame, ljubezen.

Poznam nekaj parov, ki imajo to čarovnijo.

V vsakem, dobrem ali slabem trenutku se jim vidi, da ljubezen med njimi živi.

Tudi če sami včasih to pozabijo. Ali pa se jim zdi, da so čisto sami.

Se vidi. Živi.

Dokler je ne bom v nekom našla tudi sama,

bom iz principa, iz same otročjarije, iz trme in iz ščepca žlehtnobe prezirala Valentinovo.

Veliko ljudi me sprašuje, zakaj nimam fanta.

Odgovor je preprost. Mogoče smešen, se komu zazdi, da se norčujem ali sem dejansko neumna, a je kruto realen:

Vsi idealno moški zame so poročeni ali pa imajo že fanta.

No, skoraj res.

Verjamem, da je nekje nekdo, ki bo nekoč tisti pravi.

Ne, nimam visokih pičakovanj.

Tudi izbirčna nisem.

In nimam na desetine zahtev, kaj vse mora imeti, kakšen mora biti.

Imam pa ravno kakih pet zahtev, kakšen ne sme biti.

Vam bom zaupala lik idealnega moškega zame.

Če ga slučajno srečate, mu povejte, da poznate idealno punco zanj :)

Torej, na žalost je prva zahteva kruta, a če dobro pomislite, imamo vsi v sebi to zahtevo.

Kaj pa drugega, vsake oči imajo svojega malarja.

Zato mora biti meni lušten.

Tukaj, prosim, ne ugovarjajte, saj so okusi različni.

Pa priznajte, da tudi vam kdo pač ne potegne na pogled.

Potem misel, da bi se morali s tem obrazom sprijazniti in ga gledati praviloma zelo zelo dolgo... ni lepa misel.

Vam zaupam, da so mi tisti luštni tipčki zares luštni. Se kar stopim ob njih.

Naprimer, če vzamem za primer Slovenca, Klemen Slakonja. Cukr :)

No, tudi Miki Bubulj ima karakter, da topi. Pa še majhen je, iii :)

Med tujimi, moje oči z malarji dfinitivno ne prenesejo kakega Brada Pitta ali Vin Diesla. Verjetno sem narobe napisala, pa vseeno.

V nekaterih zornih kotih mi je recimo všeč Jude Law, ki sem ga tudi dolgo zavračala. Večno lepi so pa itak Mathew MacConaughey, Chad Michael Murray in Colin Firth.

Da se ne boste zgražali, kakšen božanski okus imam.

Ne, ne. V real lifu je to vse drugače. Ne vem zakaj, ker si včasih rečem, če bi v preteklosti raje izbirala fante, ki so mi bili luštni in ne tistih, ki so mi bili ok, potem bi bilo vse drugače.

A sem vedno raje izbrala tistega, s katerim se je bilo dobro pogovarjat in družit.

Sama sebi pa še vedno ne morem verjeti, kako sem se nazadnje zatrapala.

Tudi to vam bom zaupala, ja. Čeprav je bojazen, da ga mnogi bralci poznate in ga boste prepoznali. Mi je vseeno.

Bilo je na Majini poroki. Ko sem lovila ukraden šopek, sem si vmes prislužila pijačo za šankom.

Madona, sem si mislila, tukaj sem edina samska, pa kar dobim objeme al kaj...

Sem ga pogledala in mi je sličil na strica Braneta. Res. Torej, nič privlačnega.

Še cel večer ga sploh nisem opazila. Itak pa so imeli vsi tam svoje boljše polovice, tako da, vsaj meni je samoumevno, da stvar (ok, oseba) ni na 'trgu'.

Potem pa je kar naenkrat plesal z mano. Zaradi količine vina se na žalost ne spomnim, o čem točno sva govorila, a očitno je moralo biti zanimivo :)

In ko sem ujela šopek, on pa podvezico, mi je Maja šepnila, da je to pa res ful v redu fant.

Od takrat ga še nisem izbrisala iz glave, čeprav mi ni jasno, ko gledam fotke, zakaj in čemu se tako smejim ob plesu z njim. In vem, da ima punco.

Zadnja stvar, ki jo želim je, da bi se katerakoli punca zaradi mene kdaj počutila tako, kot sem se jaz, ko sem predala fanta drugi.

No, vseeno sem izbrskala, da dela tukaj štiri hiše stran in ob sredah se nujno sprehajam s Kaiem ob točno določeni uri mimo, ko pride roba. Dvakrat mi ga je že uspelo videti :)

Toliko, da boste vedeli, frizuro ima nikakvo, nasmeh 'na o' in je tišlar. Ampak meni se vse to zdi popolno in zelo simpatično. Glavo ima na najbolj primernem mestu in srce tudi.

Vem, spet nekaj čisto po moje norega, otročjega, ampak lepo se je obnašati tako kot v srednji šoli, hihi :)

So, kar hočem povedati je to, da znam videti popolno v nepopolnem.

Vam bom enkrat pripopala slikico tega princa, da mi boste verjeli.

Res si ne želim kralja, visoko šolanega gospoda s svojim stanovanjem in dragim avtom. Ne, stanovanje in avto imam. Želim si le nekoga, ki se bo kdaj pa kdaj z mano šel enko ali vojno. Ali pa bova celo skupaj kupila karte Cezar in Kleopatra :) Nekoga, ki me bo imel rad, takšno kot sem in ne takšno, kot bi lahko bila. Nekoga, ki me bo spoštoval in si bova zaupala.

Prej sem rekla, da vem, kakšen ne sme biti.

Definitivno odpade vsak, ki so mu vikendi sredstvo za žure, ki ne pozna drugačnega družabnega življenja kot večerno posedanje ob kavicah ali, še huje, ob pivu.

In bognedaj, da se ne zna zabavati brez velikih količin alkohola.

Če mi kdo oporeka glede tega, kar naj, jaz sem takega imela, pa meni pač to ni življenje.

Kot drugo pa mora imeti vgrajeno zavest, da je ena punca ena in edina.

Če pride mimo druga, ki ga mika, ok. Naj me pusti in gre potem z njo.

Sem spada tudi meni ljubi stavek, da noben alkohol ni opravičilo za prevaro.

In kot tretje, definitivno ne sme biti brez življenja.

To pomeni, da mora imeti svoje dneve zapolnjene vsaj do polovice, in mora biti samostojen.

Za konec, ne sme se norčevati iz debelih ljudi.

Bolelo me je že v časih, ko sem bila sama suha, a je kdo kakšno pripomnil za mojo sestro.

Zdaj tega ne poslušam več, ljudje, ki jih moti debelost (saj mene tudi) do takih razsežnosti, naj najprej pometejo svojo podstreho.

Še to, zakaj torej sem sama?

To sem verjetno definirala že vsaj stokrat, pa bom še enkrat, da bo zares vse povedano.

Dandanes se večina družabne kronike dogaja po lokalčkih, ob kofetkih...

Jaz ne hodim na kofetke. Pa ne, da zaradi SAre ne grem, čeprav priznam, da je ravno ona vsakič znova več kot odličen izgovor.

Mi pač ni. Saj veste kaj pomeni, da mi ne potegne?

Verjetno sem se najedla tega v dveh letih, ko sem prekofetkala preveč, pa še stregla kofetkarjem.

To so obdobja v življenju, ki pridejo in grejo.

In moramo jih izpustiti. Ne zato, ker smo prestari ali karkoli... Pač prerastemo. Ne glede na starost. Eni prej, drugi kasneje.

Kjer se gibljem jaz, ne mrgoli ravno godnih samcev, čeprav bi bila najbolj vesela, da bi ravno na vsakdanjem terenu naletela na kakšnega :)

Saj se bom potrudila, ko bom imela več časa za to.

Evo, pa smo pri koncu.

Vsak čas bo ura polnoč in tu bo, ta slavni Valentin, ki ima ključ od korenin.

Letos mu sicer slabo kaže, da bo kakšno koreninico izkopal.

Upam pa, da bo ogrel kakšno srce :)

Vsem zaljubljenim, zasedenim, poročenim, zaročenim bralcem želim srčkast dan.

Zares, privoščim vam, da se crkljate pod prisilo imena dneva :)

Jaz pa bom čakala, da kak rdeč srček priroma do mene.

Zagotovo še ne bo kmalu, a ko bo čas pravi, bo gotovo tudi princ pravi.

Bodite lepo!

Petra

WE'RE BACK!

Hej, dragi moji :o)

Pavza je bila ravno prav dolga in široka, kajne?

Kot začarano in zakleto splet okoliščin, pisarij in ljudi prebuja misel na bloganje.

Najprej mi je šinilo v glavo, da itak nisem nič zanimivega pisala...

Potem sem se pripravila do tega, da sem šla pokukat na ta moj blogec.

Prebrala sem zadnjih nekaj postov...

No, pa se mi je zaluštalo.

Prav fino je prebrat kaj o nama s Saro, saj sem skoraj vse malenkosti že pozabila.

No, za začetek v novem letu ne bom prav dolga.

Sva še vedno midve, Petra in Sara, z najinim Kaiem, dve princeski in en kosmati princ :o)

Upam, da se še kdaj oglasim, definitivno bolj lahkotno, kot se bere spodaj...

Namreč, v tem času se je nekaj poglavij v življenju zaključilo. Zemlja se je obrnila, zavrtela, zasmejala in malo pojokala, pa je tu... Isto, a čisto drugačno. Nova poglavja, nova spoznanja, cilji pa v večini ostajajo isti.

Pa lep pozdrav :o)

PROTI KONCU

Ni prvič, ko čutim tako. A tokrat čutim bolj močno in bolj resno. Ne bom več pisala.

Malo so se te misli prebujale že, ko sem dokončno zaklenila blog in s tem moja doživljanja in moje misli umaknila pred vsemi. Saj to je moje. To sem jaz.

Ne zdi se mi prav. Ni prav to, da kar odneham, ko imam še toliko idej in bi v bistvu rada še toliko povedala. Ni pa prav niti to, da vsem darujem enako količino informacij, ki so včasih čisto preveč osebne. Odkar je blogec zaklenjen, si sicer želim povedati več o tem, kako se počutim in kaj si mislim, a ne dobim neke prave povratne informacije. S tem ne mislim na komentarje. Ker niti ne vem, kaj pričakujem od tega pisanja. Čeprav je zame to najboljši izum, da sploh lahko povem, kaj si v resnici mislim. Ker v realnosti bi bila moja usta trdno zaprta. Bila bi tiho. V tem trenutku pa vidim, da sem precej ljudi izbrisala iz seznama povabljencev. In povabila nekoga, za katerega ne vem, ali je vreden povabila. Povabljen je iz enega samega razloga, da si želim normalen odnos z njim. Brez kreganja, brez zamer. Verjetno pa res en delček odločitve pripada tudi temu, da ne želim, da bere moje misli in moja osebna razmišljanja. Ker jaz ne poznam njega, zakaj bi torej on lahko vedel vse o meni? A to je le delček, ne tako zelo moteč...

Mogoče sem res prišla do točke, ko mi je uspelo. In je bilo pisanje le del poti, ki mi je pomagalo do sem. Ne, nisem postala bolj samozavestna, le naučila sem se sprejeti sebe s tako malo samozavesti. In nisem se spremenila v egoista, le naučila sem se komunicirati v jaz stavkih. In naučila sem se, da drugi niso moj problem. To je bila lekcija življenja, ki sem jo čakala 25 let :o) In ne, še vedno me večina ljudi okoli mene ne pozna. Sem pa spoznala, kdo je vreden mene in spoznala sem, da se mi ni treba boriti, da me bodo popolnoma poznali najbližji po krvi. Lahko se raje veselim, da poznam pet ljudi, ki jim lahko zaupam, kdo sem in kakšna sem, pa se mi ni treba bati, da me ne bodo marali takšne.

Ja, prišla sem do te točke. Nekajkrat vmes sem padla. Mogoče še nekajkrat bom. A tu sem zadovoljna. Tu imam lep pogled na moje nadaljne cilje. In od tu se že vidi malo tistega čudovitega razgleda, ki me čaka na vrhu.

Ne vem, mogoče bom kdaj še o čem poročala... Mogoče o moji super Sari, ko se bova lotili učenja komunikacije. No, uvodne korake že izvajava sami doma. Mogoče, ko bom diplomirala, ali pa vsaj, ko mi bo uspelo spacati šestico pri izpitu iz matematike :o) Ali pa, ko bo nastopil Sarin prvi šolski dan. In še marsikaj zanjo prvega... Jah, vse to je daljna prihodnost. Zdaj in tu me pa čaka življenje. Vsak dragoceni nasmeh in wannahave objem bo zapisan v spominu.

Aha, kaj naredim z vami? Večina vas ima moj mail. In jaz vašega. Čeprav se ve, da včasih na kakšnega odgovarjam tudi po več mesecev. In še večja večina ima telefonsko, pa tudi sprehodi so še vedno aktualni za naju :o) Zato mene ne skrbi, da bi s tem koga izgubila. Lahko le pridobim kak bolj osebni stik.

Tako... Ne bom rekla, da je čisto konec. Le proti koncu. Kajti nikoli ne veš, mogoče pa se jutri zgodi ravno tisto, kar bom morala takoj sporočiti vsem najdražjim! Nikoli ne reci nikoli in nikoli ne reci zbogom za vedno...

Bodite lepo!

Vaši Petra, Sara in Kai :o)