2011

Prihaja...

Novo leto, nova cifra, novo vse. Nove možnosti, če jih želimo. Novi izgovori, če ne najdemo pametnejšega izgovora. Nove ljubezni, zatrapanosti, novi smehljaji, nove besede, novi objemi...

Vse novo, staro kot Zemlja, vsakdanje, a prvih nekaj dni nas bo spremljal piš vetra, za katerega nam bo dahnjeno v uho, da je svež. Nov.

Tako nekako smo ljudje narejeni... Obožujemo prelomnice. Radi se naslanjamo na nekaj, pa četudi je to že tisočletja staro štetje časa, ur, dni, tednov, mesecev. In neko slepo prepričanje, da se enkrat na leto čas obrne. Čeprav ni niti eno leto časovno enako dolgo drugemu. Ne prejšnjemu, ne naslednjemu... Taki smo ljudje. In vsak po svoje merimo čas.

Jaz sem vsako noč pokonci dolgo v noč... No, če grem že zgodaj spat, je to okoli polnoči...

Torej, za silvestra sem si malo potiho zaželela, da bi se v tej noči malo odpočila. Da ne bom ničesar počela, da ne bom stala, brkljala naokoli, ne bom niti zdolgočasena.

Ha, zato sem si že davi zagotovila moje vampirčke, vse videne in slišane dvdje bom zavrtela še enkrat. Magari, če mi bodo uspavanka, tak je načrt.

In kaj potem? Spat bom šla malo po polnoči, da bova zjutraj s Sarči fit. To se tako reče. Fit. Midve pa fit. Moj humor, spet...

No, pa bom v mojem stilu humorja ubesedila 'kaj pa potem'...

Kaj bo prineslo novo leto? Kaj bo drugače?

Na fbju me je kar nekaj ljudi z objavami podražilo, kaj so si zadali, kaj si želijo...

In sem morala kar nekaj dni tuhtati, kaj si pa jaz želim ter kaj bi si zadala...

Ni mi šlo prav dobro. Nenehno se mi je porodila le misel, da si želim mirno leto s Saro. Da bi bila zdrava.

No, potem pa se mi je odprlo. Mislim, da je bilo danes ponoči, ko sem sanjala Renato s svojim dojenčkom in dejstvo, da sva bili zelo zelo dobri prijateljici in da je Sara oboževala dojenčka.

(No, Sara itak obožuje vse dojenčke, prav zanimivo in fascinantno).

V sanjah sem se torej odločila, da ne bom več tako odljuden človek. Res imam obdobja, ko se kar zaprem vase, potem pa s Saro ob najlepšem sončku zunaj sami samcati tavava naokoli... Enostavno se ne pripravim do tega, da bi koga poklicali za družbo. Že misel na prilagajanje, kdaj in kam, me zamori. In temu bi bilo fino naredit konec in it v drugo skrajnost: Toliko ljudi je okoli naju, da bi se lahko zadušili... Pa če bi se družili z njimi tako, po človeško, bi bilo prav fino. In nič utesnjajoče...

Kot drugo, še ena naloga, ki je samo moja: diploma. Mora bit v letu 2011!

Tretja naloga je, da bom delala več s Saro. Sploh zadnje mesece, ko je toliko bolna, imam vse prevečkrat slabo vest, ko po bolezni nosim naokoli čisto zategnjeno punco. In potem imajo vsi terapevti en teden ogromno dela samo s tem, da jo spravijo nazaj v sproščeno stanje pripravljenosti... Mislim, da sem celo v nekakšni depresiji ali pa me zelo preganjajo hormoni... In to daje piko na i trenutkom, ko bi morala vztrajati, stisniti zobe in tudi Saro pripraviti na delo. Pa mi zmanjka volje, da je nekaj treba ponoviti tudi stokrat. Hkrati me ob živce spravlja ta hiša... Še vedno. Ti prostori, ki nama pač niso v nobeno pomoč, krama, okoli katere je treba včasih splezati, ozka vrata in peklenski mraz, če so vrata le malo odprta... Spravlja me ob živce moja nemoč in pomanjkanje časa in denarja, da bi karkoli spremenila. A vseeno mislim, da mi bo uspelo prilagoditi vse za najine potrebe in želje... A ne še v prihajajočem letu 2011.

Četrta naloga pa nastopi že v ponedeljek zjutraj: zgodnje vstajanje. Oh, letos mi je končno kapnilo, zakaj se me je tako zelo prijel vzdevek 'zaspanka'. Jutro res ni moj prijatelj in včasih se mi zazdi, da sem edina, ki zjutraj zares težko vstanem. No, pa nisem, saj tudi Sara vedno bolj vztrajno 'potegne' do devetih :) A bova že, če ne zlepa, pa zgrda (nova budilka mogoče...)

In še ena naloga, ki me čaka konec zime: ureditev vrta. Da bo zelenjava doma rastla.

Mal bom pač garala v delu, ki ga prav nič ne maram in mi ne prinaša nobenega veselja.

A če imam že toliko plastičnih posod doma, časa imam tudi verjetno dovolj in veselje imam vlagat in shranjevat v skrinji... Potem bo že šlo.

Zadnja, a nič manj pomembna pa je moja teža.

Treba jo bo korenito zmanjšat. Prehrano bom uredila, kot sem jo že po sistemu Cindy Slovenije.

Najtežje bo izločit sladkorje, ki so drugi krivec, da sem novembra prekinila. A spomladi bo lažje z gibanjem, obožujem moj hrib, ker mi daje vidne rezultate.

A v tem mrazu z lahkoto najdem tisoč razlogov, zakaj ne grem trimčkat in zakaj rabim čokolado.

To je vse, kar se tiče nalog. Te so mi šinile v glavo in zdijo se mi realne. Oziroma, diploma zame ni realna, a je tista naloga, za katero si vsakič znova rečem: zdej bo pa treba začet delat, resno in garaško!

Ostanejo le še želje...

Ko je Aleša pisala želje, ki je nič ne stanejo in tiste, ki imajo svojo ceno v denarju, sem jaz mislila samo na zdravje... Če bova s Saro obe zdravi, potem imava vse.

Tu mislim tako Saro in njene obsesije z nošenjem virusov in bakterij domov (kot da se ji bom nekoč vsa vesela zahvalila za to darilce!), kot tudi moj hrbet in še nekaj drugega, kar mi povzroča precej skritih skrbi.

No, pa sem se, zopet v tistih sanjah, spomnila še ene prisrčne želje. Za to bi lahko navijalo celo vesolje, da bi se uresničila:

Fant.

No, vsaj da bi se kaj pokazalo na kakšnem obzorju in da to ne bi bil samo en sms na dva meseca in finito. Recimo, da bi mi pasala družba.

Oprostite mi dame, ampak zelo sem že naveličana ženske družbe. Vedno ene in iste teme za pogovor, le uploadane. Zares sita.

In verjetno samo zaradi tega - ker ve greste domov k možu, vsaj zvečer je ob vas nekdo za pogovor. Pa četudi ste tako izmučene, da uspete izustiti samo lahko noč. Je tam in to veste.

Jaz pa sem sama že dobrih pet let, brez objema, brez kina, brez kartanja, brez smehljajev, brez vsega. Včasih nič ne odtehta te želje po nekom, ki bi mi dajal tisto malo ljubezni.

(Od trenutnih možnih bralcev si nihče ne more predstavljati, kako to izgleda.)

No, zatem pa še nekaj materialnih želja. Za eno vem že dolgo in pred nekaj dnevi je tudi Sara jasno potrdila, da je tudi njej všeč.

Potovanja.

Še vedno imam isti problem - rabim nekoga za kopilota in varuško, ko bom morala jaz na stranišče. A sva se s Saro strinjali, da bova za začetek do poletja hodili na enodnevne izlete... Po Avstriji, Italiji, mogoče malo tudi na Hrvaško... To je bolj moja želja, s katero se Sara na srečo strinja. A bomo videli, kako bodo stvari stale...

Druga precej draga želja pa je ureditev tele hiške do konca.

Najprej bodo vse finance namenjene novemu vozičku, potem pa se bo začelo usmerjati v dvorišče, da se pokrije vsaj del do dvigala. Kar bom zmogla sama, bo omet v dnevni sobi in špric. Upam, da rata. V Ikei imam že ogledan kavček in fotelj za Saro.

Poleg tega bom malo razbremenila njeno sobico in ji uredila kotiček za telovadbo.

Tako se bodo preselile nadležne žoge, blazina in valj, ostala pa bo zares pravljična soba :)

Mislim, da drugih želja nimam.

Tiste, da si želim zadeti na lotu, ne bom pisala zraven, ker nikoli ne vplačam listka.

Tako si potiho želim, da bi našla septembra kakšno službico s plačo jurja na mesec. Proti zdajšnjim 450im evrom bi bilo to celo bogastvo. A to puščam za kasneje, najprej šola in zdravje :)

Evo, pa sem. Tudi jaz imam svoj seznam in ponosna sem nanj. Komaj čakam, da odkljukam prvo uresničeno oziroma doseženo stvar!

Vam pa v novem letu želim srečo. Kdor ima srečo, ima vse...

Naj bo čimveč kljukic na seznamu, smehljaj vsak dan, iskrice v očeh in čarobnost v vseh dneh.

Naj bo mirno, pisano in energično 2011!

SREČNO!