moja SARA

Malo za spremembo, ne bom pisala o sebi... Vsaj potrudila se bom, da se ne bom vmešala.

Tole je namenjeno tebi, princeska moja.

Danes sem te vpisala v prvi razred osnovne šole. Kako hitro je stekel čas, ti pa si zrasla kot prva spomladanska bilka.

Vseeno pa sem med vožnjo enkrat sredi dopoldneva brskala za fotkami teh zadnjih petih let in (skoraj) pol. Doživele sva marsikaj, vse od tega me spravlja v smeh in mi daje tisti občutek zadovoljstva, umirjenosti, preproste sreče.

Se spomniš, ko si bila še čisto majhna in sva takle čas vsak dan špancirale do Kamnika? Ležala si v svojem vozičku in spala celo pot tja in nazaj. V Kamniku so ravo gradili tiste bloke na Zikovi, ki so sedaj že kar stari, vlažni in malodane razpadajoči... Bila je neverjetno sončna zima. Obe sva imeli roza bundice, jaz tako dolgo, ker sem bila še dokaj suha (to si moraš zapomnit draga moja!), ti pa pajacka od tvoje sestrične Zale.

Po tej zimi sta se nama pridružili Urška in Klara. Ko pomislim, smo se imele super. In zdi se mi, da si je Klara tisto obdobje dobro zapomnila. Zdaj, kadar se uspeta srečati, te vedno prime za roko in gleda z istimi očmi, kot takrat, ko je ona že odraščala v malega otroka in opazovala tebe, kako si ostajala dojenčkasta princeska...

Takrat je bil že april tako topel, da sem nabrala precej barve... A saj veš, razkazovala sem jo lahko samo v bolnici. To obdobje zate res ni bilo prijetno. A bila si s tetkico, ona pa s tabo, vse se je naučila in od tedaj te obožuje. Vidiš, vsaka stvar je za nekaj dobra :)

Se spomniš, kako si hodila v otroškem bazenčku v Laškem? Hodila si k meni na obiske in neskončno sva uživali! Bom jutri potegnila ven fotke iz tistih časov. Boš videla, kako si korakala okrog fontane in očarala vse okoli sebe!

Hmmm, malo zatem sva bili še v Čateških toplicah... Bila si prava morska deklica, vse si nas utrudila s svojo ljubeznijo do čofotanja ;)

Verjetno se bežno spomniš tudi neštetih dni, ko sem jokala in jokala? In jamrala, kako me boli in sovražila samo sebe... Vem, ne moreš pozabiti, kot jaz ne bom nikoli pozabila, da si se takrat naučila spravlajti mene v dobro voljo. Tvoje režanje je še danes diha jemajoče. Kar tako naprej!

Tisto leto je bilo kar malo prazno, čeprav sva orali ledino. Skupaj. Bili sva prvič na morskem dopustu. Trikrat v tistem poletju! Jaz sem prvič shujšala, a sem se do jesenskih toplic že poredila... A ti si me imela vseeno rada. Začela si kazat čustva, imela si prijateljico Laro in prijatelja Lovra. Bila si z njima na morju ;) Spoznavali sva svet cerebralne paralize, bili sva prvič v Elerjih... Spoznali sva najino Ireno, bognedaj da jo kdaj izgubiva!

Tako si dopolnila dve leti, obe sva v tem času napredovali, zamenjali kar nekaj pričesk od najkrajših do zelo dolgih, začeli sva se sporazumevati s pomočjo Jane in napredku ni bilo konca.

Spoznala si vrtčevski svet, shoppinge v Avstriji, izletke na terapijo v Koper, bilo je super.

O sebi, sem obljubila, da ne bom govorila. A vseeno, veš, jaz sem bila prazna. Samo ti si zapolnjevala mojo praznino, od jutra do večera. Ti si me nasmejala in okrepila. Zaradi tebe sem se začela iskati in oblikovati, klesati svojo podobo. Hvala ti :)

Tvoje tretje leto si nadaljevala z napredki. Stranišče je postalo stalnica do danes, vojta pa ne toliko. Oblikovala si svojo osebnost, začela si prevzemati navade svojih vrstnikov. Trudila si se posnemati vsak gib, ki si ga videla. Trudiš se še danes. Gre ti odlično, mala moja!

V tem, tretjem letu si mi pokazala, kako carska si, ko sediš v vozu, ki ti je namenjen. Začela si se gibati bolj samostojno, začutila si sebe in svoje telo. Aktivnost je izpodrinila pasivnost. Bilo je nešteto novih krajev, potepanj, sankanj, namakanj, novih ljudi, novih smehljajev, novih definicij in novih spoznanj. Pokazala si mi že, da si pametna, da ločiš barve in oblike in tako sva spoznali Anamarijo. Kmalu jo boš šišnila, da veš ;) V tem letu sva spoznavali čare svobode in mirnega življenja v Stari Gori... Meni bo vedno ostala v lepem spominu, predvsem v mirnem :)

Tretjo svečko si praznovala že kot prava dama, čeprav si bila zame še vedno moja mala punčka.

Potem sva začeli komunicirati. Kazala si, da si želiš povedati več. Vedno znova si se trudila, da bi meni in ostalim dopovedala, kaj ti je všeč in kaj ne. Tako si izoblikovala nasmeške in režanje za odobravanje in nejevoljne poglede in jokanje za jasni 'NE'. To naju je tik pred poletjem pripeljalo do CIRIUSa... V istem obdobju pa si se poslovila od svoje prve vrtčevske skupine v Ljubljani in spoznala svoje zdajšnje sovrtičkarje.

...


(...Bilo med osnutki iz februarja, leta 2011... Moj zadnji blog Princeske. Objavljeno naknadno februarja 2017...)