ČUDNO PREČUDO

Jooooj! Zadnje dni imam premočan pms, čeprav še ni čas zanj :)

Sitna sem in tečna.

Pa ne zaradi pmsja, in čeprav je tudi facebook potrdil, da imam bipolarno motnjo, tudi to ni krivo.

Krivi so ljudje. Ja, seveda, čisto po moje, vedno je treba krivdo zvaliti na druge!

No, pa se bom popravila: kriva sem jaz in moje interpretacije ljudi, odnosov in besed.

Že dolgo, dolgo, zares dolgo nazaj sem se odločila, da ne bom več afna.

Da ne bom več potresala z mojim freaky humorjem vsake buče, ker pač ni razumljiv (humor).

Da ne bom več skakala v besedo.

Da ne bom več za vsako ceno česa pripomnila.

Da bom bolj tiho, tako kot sem bila včasih, da vsi spoštujemo tihe in dobre, racionalne, prizemljene, odgovorne ljudi.

No, pa se meni ni obneslo.

Saj mi ni treba omenjat, da sem vse to nekoč bila?

Tiha, prizemljena, (preveč) racionalna, odgovorna.

A me je ravno zaradi tega pustil prvi pravi fant!

Takrat sem se odločila spremeniti.

Velikokrat sem se morala opomniti, da moram odpreti usta in kaj reči.

Sandi mi je rekel, da je vseeno kaj govorim, nekaj tja v tri dni, pa bo :)

Potem me je še nekaj izkušenj dvignilo v zrak in padla je odločitev, da se bom prepustila, pa bo kar bo.

Kar nekaj let sem sfolgala s tem. Čeprav sem imela tudi prijateljice in prijatelje take, da so živeli iz dneva v dan... Naivno. Jaz pa sem si vedno potiho želela, da bi me kdo spoštoval.

A take, kot sem bila prej, ni nihče maral. Nisem bila za fore in nisem bila zabavna.

Nova Petra je bila vsaj malo bolj družabna.

Tako sem se vsaj pogovarjala s sošolci, lahko sem šla z njimi na tarok in povabljena sem bila na dve žurki. Za mojo drugo družbo pa itak zdaj vem, da sem se jim zdela afna.

Čeprav gre nekdo zdaj po vseh teh letih malo po mojih stopinjah (pa jo vseeno spoštujejo in imajo radi).

Odkar sem mamica, sem se precej spremenila.

O samozavesti in samopodobi nebi, saj očitno zelooo niha :)

Trenutno je števec na nuli.

Bili so nedolžni dnevi in nedolžni klepeti prek ekrana.

A kar nisem mogla verjeti, ko mi je že četrta oseba v roku dveh tednov rekla isto:

Da dokler me ljudje ne spoznajo, se zdi da sem neumna. Zato, ker sem tiho.

Moja ciljna skupina za dobre prijatelje so sedaj čisto drugi ljudje.

Sprejela sem dejstvo, da Ani, Marti, Zlobku, Mihu in skavtom nisem bila nikoli všeč.

Zdaj se mi včasih celo zazdi, da zanje niti nisem bila vredna biti človek.

Pa sem prebolela.

A da se mi po toliko letih, ko imamo malo več pameti kot v srednji šoli, več izkušenj in več vrednot, dogaja spet vse isto, tega kar ne morem verjeti.

Ozrla sem se malo nazaj, sestavila par koščkov skupaj, seštela nekaj cifer...

Odgovor je pravi, res sem malo za Luno.

A ne v moji glavi. Ne zame. Meni se zdim čisto normalna.

Sem pa sestavila mozaik, in nase pogledala čez druga očala (spet).

Čudim se le, zakaj zame veljajo drugačni kriteriji?

Ni mi hodit zvečer ven, ni mi, da bi imela tisoč ljudi okoli sebe, ni mi, da bi me vsi poznali, ni mi do alkohola (ok, kak deci cvička sem in tja :))...

Za moje pojme sem za 26-letnico čist mimo.

Razumem se z ljudmi, ki imajo otroke ali pa so stari nad 30.

Pa si mislim, Magdo vsi spoštujemo. Pa je tudi tiha.

In Ingrid tudi vsi spoštujemo. Pa je mladostno razigrana.

Pa Senado spoštujemo. Gre rada na kavo ali žur.

Pa Alenko in Barbaro, Majo...

Vsi so različni, a vse imamo radi in jih cenimo.

Je mogoče res, da so vse te ženske močnejše, ker imajo ob sebi partnerja?

A meni se zdi, da bi bile tudi same enako močne.

Ne vem, si zvečer povesta, da sta močna, da se zjutraj zbudita z nasmehom in energijo za zunanji svet?

Ne da bi jim zavidala, a če je to ključ, potem jim.

Mogoče so samozavestne zato, ker jim partner pove oziroma pokaže, da so spoštovane.

Če je poanta v tem, potem je pač jasno, kaj fali pri meni.

A nočem verjeti, da je to to.

Ne more biti občutek oziroma vedenje, da si v redu oseba in da si spoštovan, pogojen s tem, da imaš partnerja.

Močno upam, da ni tako.

Še močneje pa si želim odkriti, kakšni so pogoji za vpis med to elito.

Vem, da mi nihče ne bo govoril, da me spoštuje.

Tega si niti ne želim, ker na kaj takega nebi znala odreagirati, prej bi si mislila, da se še bolj norčuje iz mene.

Želim pa si iti med ljudi brez občutka, da me gledajo drugače.

Brez, da bi slišala v vsakem razgovoru, da sem drugačna, da to in ono delam čisto drugače. Brez, da bi morala zagovarjati svoja stališča in dejanja.

Želim si samo, da bi kdo razumel moje želje, moje razmišljanje in moja dejanja.

Do takrat pa se počutim čisto sama v svojem svetu, na tujem Planetu :)

Petra